Na TV poslušam, kako neka gospa- predstavnica presajalnih programov, na vse pretege poudarja, kako so za porast raka krivi ljudje, ki nezdravo živijo in se ne odzivajo pozivom na presajalne teste- DORA, ZORA, SVIT.
Delno se strinjam z njo. Je pa tudi res, da mnogi zdravniki ne odreagirajo pravilno ob sumu na rakaste tvorbe in da niso vedno krivi le pacienti. Zdaj ko je sedanja ministrica dala ven nov zakon, ki bo po žepu udaril zdravnike, ki bodo dali "neupravičene" napotitve, bo tega še več!
Jaz sem bila namreč na mamografiji kjer je dr videla spremembe, a se ji ni zdelo, da je to to in me je šele čez 9!!! mesecev naročila na UZ kjer je bilo takoj 
po punkciji potrjeno, da imam karcinom zelo agresivne oblike in to netipni!! Torej vsakomesečni pregled dojk ne more nikakor odkriti takega karcinoma!
Nikoli nisem kadila, nisem bila še pijana, res da imam prekomerno težo, a gospa na TV je še bolj pri sebi kot jaz! Sem imela pa vse življenje nezdravo delovno okolje, delo v več izmenah, nedelje,

V novomeški kavarni imajo na terasi ograjo, kjer visi tabla, na kateri se izmenjujejo zanimive misli. Ta teden piše na njej tako nekako, nisem si zapomnila dobesedno, pomen pa je takšen: " Glede na reklame imajo ljudje v naši državi tri največje probleme: Prhljaj, madeži in menstruacija!

Ko sem prebrala to ugotovitev, sem se spomnila na svoje občutke, ko med programom na televiziji, začnejo predvajati reklame in ponujajo stvari, brez katerih po mnenju TV marketinga, ne moremo preživeti.

Zanimivo je, da moški ne more biti neustrašen, če se ne naspreja z dezodorantom Old spice.....da imajo prav vsi prhljaj, če ne perejo lase z Head and Shoulders  šamponom.....da so moški, po videzu sodeč že pri štiridesetih, še vedno v strahu pred mamo, ki jih kliče, kako perejo perilo, ki ga je potrebno prati le z Dash praškom.....

Zdi se mi, da nas te reklame prav poneumljajo in če se le da, se jim izognem. Že sicer TV zelo malo gledam a že  tisto malo kar vidim, je več kot dovolj, da me je pripeljalo

Biti sonce

Dragi  ati!

Ko si davnega leta 1938 v najlepšem mesecu, v mesecu maju, prijokal na svet, so se tvoje sestre in brat razveselili in se po vasi hvalili, da ste pri vas dobili majhnega Lujzeka.

Tvoje otroštvo je zaznamovala druga svetovna vojna. Rad si nam pripovedoval zgodbe iz tistih časov. Kako ste ponoči bežali v izganstvo na kočevsko in ti je zaupana kokoš pobegnila v noč, kako sta z bratom in drugimi otroci kakšno ušpičila, kako si pasel prašiče.

Ljubil si zemljo in živali in želel kmetovati a tvoja starša sta odločila da greš v Maribor v šolo. Ko si se po šolanju zaposlil in delal na izgradnji ceste LJ-ZG si tam spoznal brhko dekle Anico, ki je osvojila tvoje srce. V skupni ljubezni sta se odločila za zakon v katerem smo se vama rodili trije otroci.

Vse življenje sta pridno delala in si zgradila hišo. Po upokojitvi pa sta se odločila, da nadaljna leta preživita na tvoji rojstni domačiji, na Gmajnci.

Mi, tvoji otroci , smo med tem odrasli, se izšolali in si tudi sami ustvarili druži

Spet je tu obletnica, ko si odšel, mene pa pustil samo z otrokoma, ker Bog te je k sebi vzel. Kako leta hitijo...... 19 let je že tega, a vse je v srcu tako sveže, kot bi bilo včeraj......

Rada bi se ti zahvalila za vso tvojo ljubezen, ki sem jo od tebe dobila, za vse tri otroke, ki sem jih, spočete iz najine skupne ljubezni, rodila. Ko si odšel, brez da bi me še enkrat lahko objel, je moje srce hrepenelo po tvojih poljubih. Postelja prazna spominja me na tvoj topel objem, ko sem se k tebi stisnila.......tako mrzla in prazna je vse od takrat, ko si odšel v nebesa, ko ni več ob meni tvojega toplega telesa, ki je pogrelo moje mrzle noge, dalo veselje v moje od preizkušenj življenja večkrat potrto srce....

Otroka sta rasla, moja hrepenenja in žalost ob tvoji izgubi je ob skrbi zanju zakrilo delo in vsakdanje obveznosti......zdaj, ko je Blaž že poročen, Urška pa v Ljubljani študira, pa so dnevi brez tebe še bolj prazni.....noči še bolj mrzle......srce hrepeni in trepeče......želi si ljubez

Nekoč je živel človek, ki je imel 5 otrok. Vsak dan se je pritoževal Bogu zaradi težkega življenja in slabih ljudi, ki so ga obkrožali. Vedno je za vse to krivil Boga.
Boga je spraševal zakaj dovoli te in one krivice, zakaj ne kaznuje hudobnih ljudi, zakaj ne očisti zemlje od tatov, lažnivcev, posiljevalcev, morilcev, prevarantov...., da bi tako lahko dobri živeli v miru. Zakaj Bog ničesar ne ukrepa?
Nekega dne se Bog odloči, da ga obišče in ga poprosi, da mu pomaga očistiti zemljo vseh slabih ljudi. Bog ga pozdravi in mu reče: " Težko že poslušam, ko me vsak dan obtožuješ in kriviš za vse zlo, ki se dogaja okoli tebe, zato imam prošnjo in predlog zate!
Prosim te, da mi pomagaš, jaz pa bom očistil zemljo od vseh hudobnih ljudi."
Človek je bil ves navdušen in vpraša Boga, kaj naj naredi, da bo končno živel v miru. Bog mu pove, da mora od svoji 5 otrok 4 izbrati za raj, enega pa za v pekel. Njemu popolnoma prepušča odločitev. Človek je bil ves zaprepaščen, le kako naj med svojimi otroci, ki

Mami in sinko se sprehajata po plaži. V nekem trenutku sin postavi vprašanje:
''Mami, kako se čuva ljubezen?''
Mami ga pogleda in mu reče: ''Vzemi malo peska in ga stisni v pest.''
Sin stisne pest in bolj ko je stiskal, bolj mu je pesek polzel med prsti.
''Ampak mami, pesek mi beži.''
''Vem, no sedaj pa odpri dlan.''
Sin jo posluša, a v tem trenutku zapiha veter in mu odnese ves pesek z dlani.
''Tudi tako mi ni uspelo zadržati pesek.''
Mami pa mu z nasmehom reče: ''Sedaj pa vzemi malo peska v roko, kot bi ga dal v žličko. Dovolj zaprto, da ga zaščitiš in dovolj odprto, da je svoboden.''
Sin naredi, kot mu reče mami in pesek je ostal na dlani. Dovolj zaščiten od vetra in dovolj svoboden, da ne polzi med prsti.
''No, tako se čuva ljubezen.''

Prstan
To je stara zgodba o mladem možu, ki je odšel k mojstru po nasvet.

“Mojster, prišel sem, ker se počutim tako ničvrednega, da sem povsem brezvoljen. Pravijo, da sem nekoristen, da ničesar ne naredim prav, da sem neroden in precej neumen. Kako bi se lahko poboljšal? Kaj naj storim, da me bodo bolj cenili?”

JERNEJKI
12.12. je dan, ko si se poslovila,
svoje zemeljsko življenje zapustila.
Me tvoj odhod je žalostil
srce je moje v solzah utopil.
Ko zdaj že toliko je let minilo
vseeno zdi se mi, kot včeraj bi se to zgodilo.
Me tolaži misel, da pri Bogu te zdaj nič več ne boli,
da z angeli neškimi se tvoje srce veseli.
Skupaj z atkom zagotovo nad nami z Bogom bedita
se skupaj z nami veselita in žalostita.
Upam, da nekoč se skupaj snidemo v nebesih
brez žalosti v srcih in brez bolečin v telesih......

Ob gledanju posnetka video kamere iz stolnice v Kopru, ko pride moški in začne brez zadržkov tolči po kipu Matere Božje se v meni poraja polno vprašanj.

Kaj je tega človeka privedlo do tako primitivnega izživljanja? Če že iz verskih razlogov ne spoštuje takih stvari, bi se moralo v njem zbuditi vsaj spoštovanje do kulturne dediščine, saj je bil ta kip tudi to. S svojim dejanjem ni ranil le kristjane, zadal je rano tudi slovenski kulturni dediščini. Kakšna družba postajamo, ko nam ni ničesar več sveto?

Kaj se ob takem dejanju dogaja v glavi storilca? Jeza? Sovraštvo? Zamera? Norost?

Naj bo kar koli, dejanje se mi zdi skrajno podlo. Že tako so cerkve premalo odprte in glede na taka dejanja bodo še manj. Žalostno. In hudobec bo zopet dosegel svoje, saj, vsaj meni osebno, obisk cerkve veliko pomeni. Zame je to zatočišče v težkih trenutkih, počitek, po utrujajočem delu, studenec žive vode, ki me napoji, umije, nahrani.....

Bog, odpri nam oči za vse dobro in nam pomagaj ločiti hudo od dobreg

 Draga naša mami, žena, babica, prababica, sestra, teta, svakinja, prijateljica....Ja, kar veliko nazivov si si v svojem življenju prislužila, v letih, ki tekla so, da si zdaj že kar 80 jih napolnila.

In kakšna je bila med tem zgodovina?

Na današnji dan pred 80timi leti je hladnega novembra Smoličeva mati izmed osmih otrok peto dete  povila. Vsa drobna, bolehna in slabotna je pri krstu ime Ana dobila. Življenje v majhni hiški v Straži ni bila pravljična idila, ko skupaj z brati in sestrami se je v boju z lakoto in revščino borila. Tudi vojna vihra jim je gorja prinesla, življenja trpkost in grenkoba  sabenka ni nikomur izmed njih prizanesla.

Ko odraščali so, so odhajali od doma vsak po svoje, s trebuhom za kruhom bili so življenja boje.

Tako tudi mlada Anica odšla je v širni svet, morala tako kot drugi v tistih časih, veliko grenkega kruha pojest. Je otroke pazila, v Kolinski nekaj denarja prislužila, potem pa v rojstni vasi v Novolesu za trakom delo dobila.

Ko odšla je v brigado

Danes praznuje svoj rojstni dan moj ati......star je 78 let, a žal zaradi hude demence niti dobro ne ve kakšen dan je danes. Ko sva prišli z Urško k njemu in mu voščili rojstni dan, mu je rahlo zasijalo v očeh....Morda pa le ve, da se nekaj dogaja......da je danes malo drugačen dan.....le tiho sedi in opazuje kaj delamo, kako se pogovarjamo.......Gleda kavo pred seboj, ki mu jo je skuhala Urška, pa ne ve kaj bi z njo. Ko mu rečem, naj pije kavo, stegne roko, a roka gre proti piškotu v skodelici, ki je na mizi......sproti pozabi, kaj je hotel.......Moja snaha mu je spekla torto, z užitkom je pojedel en kos.....Na njegov obraz nariše nasmeh le moja vnukinja, njegova pravnukinja Klara, ko kakšno pogrunta in se ji vsi nasmejimo......Ko skupaj s Klaro zapojeva pesmico : "Ti si moj sonček" ...se mu oči orosijo in poskuša spregovoriti besedilo......Skupaj gremo na kratek sprehod in opazujemo cvetje in vso naravo okoli nas.........Posedem ga na stol pred hišo, da opazuje mamo pri delu v vrtu  

V srednjem veku je v Indiji živela žena, ki je imela za hišnega ljubljenčka kačo pitona, ki jo je imela zelo rada. 
Ta kača je bila dolga 4m in nekega dne je prenehala jesti. Po nekaj tednih neuspešnega poskušanja gospodarice, da jo nahrani, s tem, da ji je prinašala njene najljubše jedi, pitona odnese k veterinarju.
Veterinar posluša vso zgodbo in ženo potem vpraša:"A vaša kača ponoči spi z vami, se ovija okoli vas in se raztegne po vaši dolžini?"
Žena je s polno upanja odgovorila pritrdilno. Povedala je, da jo vse to žalosti, saj vidi, da kača nekaj želi od nje, ona pa ne ve kaj.
Veterinar ji zaskrbljeno pove, da piton ni bolan, pač pa da se pripravlja, da jo po pojedel. S tem, ko strada, si dela prostor za njeno telo, s tem, ko se vleže vzdolž nje, meri njeno velikost....
Nauk te zgodbe....prepoznati je treba kače v svoji bližini in njihove resnične namene. Samo zato, ker je nekdo ves čas v vaši bližini, vas objema in poljublja, še ne pomeni, da so njegovi nameni dobri....

Draga moja Jernejka

Objavil/a Anka Klemenčič, dne 2014-12-07 ob 15:22:26

PRAZNIK VSEH SVETIH

Praznik vseh svetih je dan vere, upanja in ljubezni za vse nas. To ni dan mrtvih, kot se je nekako zapisalo v našo miselnost zaradi opredelitve državnega praznika- 1.novembra, ampak dan živih, saj je Jezus rekel: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!«

Na ta dan se spominjamo vseh svetnikov, ki so umrli življenju na zemlji v trudu za svetost, ga v polnosti živeli v ljubezni do Boga in so sedaj v večnem življenju naši priprošnjiki in hkrati naši vzorniki za zemeljsko življenje. Nihče izmed nas ne more prehoditi iste poti svetosti, kot jo je prehodil nekdo izmed njih, ker ima vsak izmed nas svojo pot, lahko pa nam njihov vzgled da smernice, da lažje najdemo to svojo pot svetosti.

Sama se obračam kar na nekaj svetnikov v priprošnji, da posredujejo pri Bogu zame in moje drage, za pomoči potrebne.  Med njimi je sveta Favstina Kowalska, ki je svetu posredovala čudovito sporočilo o neizmernem Božjem usmiljenju. Od kar vem za to svetnico, njeno trnovo pot svetosti, pr

Nekoč sem najel mojstra, da bi mi pomagal pri prenovi stare kmetije. Težek prvi dan je bil za njim. Najprej mu je zjutraj na poti počila guma, zaradi česar je izgubil eno uro dela, nato se mu je pokvarila električna žaga, za nameček pa mu je na koncu zatajil še njegov kombi. Odpeljal sem ga domov in med vožnjo je bil povsem tiho.
Ko sva prispela, me je povabil, da spoznam njegovo družino. Napotila sva se proti vhodnim vratom in mimogrede se je na kratko ustavil še pri majhnem drevesu, ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sva vstopila v hišo in začuda je bil naenkrat povsem drugačen. Njegov potemnjen obraz se je sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo.
Kasneje, ko me je pospremil do avtomobila, me je ob drevesu vendarle premagala radovednost in vprašal sem ga, zakaj se je prej najprej ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej.
“Ah, to. To je moje drevo težav,” je odgovoril. ”Vem, da v službi ne gre povsem brez težav, toda dobro tudi vem, da t

Gledam slike, berem komentarje, poslušam poročila......vse povsod polno groze, strahu, boj za obstanek......na drugi strani pa sovraštvo, morija.....

Kam je izginila naša srčnost? Kam naša človečnost? A ne bi morali biti ravno mi ljudje zaradi tega, ker smo prejeli poleg telesa še v svoje srce dušo, čuteči, ljubeči, dobri, usmiljeni?!? Pa žal velikokrat celo pri živalih opazimo več čutenja in usmiljenja kot pa pri ljudeh!

Veliko si jih le zatiska oči pred grozoto in krivicami današnjega časa, pred morijo , ki je okoli nas....kako žalostno....in tisti, ki vpijemo in dopovedujemo, da to ni prav vpijemo v gluha ušesa, ljudem, ki bi lahko kaj storili, pa si le po pilatsko perejo roke....zastrirajo oči, zapirajo svoja srca....

Koliko nepotrebnih besed je okoli teh ubogih beguncev....nikomur ne privoščim, da mora pustiti vse in iti s trebuhom za kruhom....bežati za ohranitev golega življenja.....ob tem pa brezvestneži poberejo od njih še poslednji denar, ki ga imajo in jih namesto na cilj po

ČE BI VEDEL DA JE ZADNJIČ
Če bi vedel, da je zadnjič, bi te gledal,
medtem ko spiš, tesno bi te zavil v odejo,
zahvalil bi se Gospodu za tvoje dragoceno življenje.
Gledal bi te, medtem ko spiš.
Če bi vedel, da je zadnjič, bi te pospremil do vrat,
ko odhajaš, poljubil bi te in objel in te poklical nazaj,
da bi to storil še enkrat.
Če bi vedel, da je zadnjič, bi poslušal tvoj glas,
ugasnil televizijo, odložil časopis in bi se ti popolnoma
posvetil. Spomnil bi se zvena tvojega glasu in luči
tvojih oči.
Če bi vedel, da je zadnjič, bi te poslušal peti,
zapel bi s tabo in te prosil, da zapoješ še enkrat.
Če bi vedel, da je zadnjič, ko sem s teboj, bi hotel,
da je vsak trenutek pomemben. Ne bi skrbel za posodo,
dvorišče in ne za račune. Če bi vedel, da je zadnjič,
bi želel biti vedno s teboj.
Če bi vedel, da je zadnjič, ko sva skupaj, bi jokal,
ker bi želel preživeti več časa s teboj.
Če bi vedel, da je zadnjič…
Sploh ne vem, kdaj bo zadnjič. Pomagaj mi, Gospod, da
izkažem svojo ljubezen vsem ljudem, ki so del moj

Tako hiti to življenje in mi z njimi.....pozabljamo, da smo tu na zemlji le nekaj trenutkov, ki vse prehitro minejo, potem pa obžalujemo, ko zamudimo dano nam priložnost.....ustavimo se vsaj vsake toliko časa....povejmo ljubljenim, koliko nam pomenijo....da jih imamo radi.....in če ne moremo narediti nič dobrega, naj tudi zlo opustimo....