Moje doživetje z Glorio Kotnik.

Z Glorio Kotnik sem prvič pogovarjal na Rogli leta 2014 po olimpijskih igrah v Sočiju, čeprav sva se poznala od prej s treningov, ker sem takrat treniral nekega drugega deskarja. Gloria se na tisti tekmi na Rogli ni uvrstila v izločilne boje. Ker sem želel govoriti z njo, sem jo poiskal pod tribuno. Začetka pogovora se ne spomnim, a beseda je nanesla na njeno kariero. Dejala mi je, da je verjetno to njena zadnja tekma in da končuje kariero, jaz sem ji pa predlagal, da prevzame marketing prodaje Allflex antivibracijskih plošč za snežne deske in smuči, jaz pa sem jo v zameno pripravljen trenirati in ji izdelati primerne plošče zanjo. Bila je presenečena in je rekla, da potrebuje nekaj časa za premislek.

Kmalu me je poklicala in povedala, da se je pogovorila z očetom Petrom, ki je bil do takrat njen trener, on pa se je prav takrat dogovarjal s kitajsko reprezentanco da postane trener Kitajcev . Sprejela je mojo ponudbo in pričela sva načrtovati  treninge in cilje. Do takrat je imela eno uvrstitev v izločilne boje v svetovnem pokalu. Prvi cilj je bil, da se v naslednji sezoni 2014/15 prične konstantno uvrščati v izločilne boje. Še pred koncem sezone sva odšla na trening na Passo Stelvio, na visokogorski ledenik v Italiji, ker je bilo treba čim prej osvojiti tehniko z Allflex ploščo, ki je drugačna kot z ostalimi ploščami. To filozofijo tehnike je tako kot vsako drugo treba nositi v mislih, da je potem treba manj treninga na snegu. Filozofijo deskanja z lebdečo Allflex ploščo je že na Passu Stelvio takoj razumela. Konec avgusta istega leta sva odšla na prosti trening v Zermatt. Odločitev, da sva prej že opravila trening na Passo Stelvio, bila odlična. Gloria je na ledeniku nad Zermattom takoj pokazala odlične vožnje, bila je prava uspešnica na vsem terenu in tudi sama je bila navdušena nad sabo. Preveč! Zadnji, peti dan treninga sva se zmenila, da se voziva z vrha gore z nekaj več kot 4000 metri nadmorske višine in da narediva pet voženj s kratkimi odseki. Ker ji je res šlo odlično, sva se zmenila še za eno vožnjo in potem domov. Žal pa je bila to napaka in se je nesreča zgodila že takoj na vrhu gore. Ker ni kazalo, da jo tako zelo boli, nisem mislil, da gre za vez. Zanemaril pa sem njen prag bolečine, ki je zelo visok, in sem mislil, da se bo počasi lahko sama pripeljala v dolino. Potem sem videl, da gre stvar resna, in sem posumil, da gre za vez v desnem kolenu; poklicati sem moral reševalce, da so jo odpeljali v dolino.

Naslednji dan so v celjski bolnišnici ugotovili, da se je res strgala vez in da bo potrebna operacija. Že čez dva dneva jo je operiral doktor KOTNIK. Napovedal je rehabilitacijo v 90 dneh (Mikaela Shiffin je za rehabilitacijo iste vezi potrebovala 45 dni, preden se je vrnila na tekme), računal sem september, oktober, november, in da bo najkasneje do tekme na Rogli pripravljena na tekmo. Toda stanje se ni izboljševalo, kot je bilo načrtovano, in rehabilitacija se je  podaljšala na 120 dni. Torej še december. Vendar tudi po decembru Glorijino koleno ni bilo sposobno prenesti velikih obremenitev. Koleno ji je otekalo in hitro jo je bolelo po obremenitvi. Zelo je trpela in bal sem se, da bo odnehala, vendar ni. Nekega dne mi je rekla: »Aco, kdaj štartava za naslednjo sezono?« 

In sva spet začela znova. Zmenila sva se, da načrtujeva pripravljenost za naslednje olimpijske igre v Pjongčangu v Južni Koreji. Poletja v Evropi so bila vroča in v gorah je bilo malo snega, samo nekaj ledenikov je bilo odprtih, in morala sva v Francijo na ledenik Les 2 Alpes. Pri tej destinaciji nama je pomagal Dušan Kapš, ki je bil takrat serviser Massimilliana Blardoneja. Gloria je pridno delala in se dobro pripravila. Sezono je začela dobro in se je začela uvrščati med finalistke. Ker je bilo treba tudi zaslužiti denar za treninge, je morala tudi po dvajset ur delati v delavnici. Kot direktorica podjetja je včasih delala do dveh ali treh ponoči. Seveda so pomagali tudi nekateri partnerji podjetja ALLFLEX, kot so ALCU, VAILLANT,NOCCO, KOVINOS, CNC DADR, Kadunc s.p. in drugi, sicer ne bi mogla na treninge in tekme.

Žal pa se je pojavila druga težava. Na Smučarski zvezi Slovenije meni kot njenemu trenerju niso hoteli urediti akreditacije za tekme. Ker sem takrat pisal kolumno s komentarji tekem v alpskem smučanju svetovnega pokala za športni časopis Ekipa, so mi akreditacijo vedno, ko sem prosil, uredili na časopisu Ekipa (hvala, gospod Jurij Završnik), da sem lahko hodil z Glorio na tekme. Kljub temu je bilo težko, moral sem se skrival in »švercati«, ker novinarska akreditacija včasih ni veljala povsod, kamor gredo lahko trenerji in tekmovalci.

ALLFLEX plošče so se dobro prodajale in distributer v Koreji je februarja 2016 želel, da pridemo na dogodek na teren, kjer je bila kasneje olimpijska tekma. Distributer je hotel, da s sabo pripeljeva enega svetovno znanega deskarja. Hotel je Vica Wilda in njegovo ženo Aleno Zavarzino. Vendar se to ni zgodilo in z nama je odšel Mirko Felicetti.

Eno leto pred olimpijskimi igrami v Koreji, torej leta 2017, je bila na koledarju FIS tudi tekma na kasnejšem prizorišču tekem za medalje leta 2018. Ker seveda Smučarska zveza ni zagotovila moje akreditacije in tudi letalske karte ne, sem sam kupil karto in odšel z Glorio v Korejo. Ker je bila takrat tam zimska sezona in svetovni pokal, prazne hotelske sobe ni bilo, zato sem nekaj noči prespal v sobici, kjer je bila spravljena hotelska posteljnina. Prehranjeval pa sem se v lokalu čez cesto. Potem se je s pomočjo distributerja iz Seula našla soba v drugem traktu hotela, da sem končno lahko normalno spal. Gloria je vse to dogajanje dobro prenašala, pa tudi jaz se nisem pritoževal. Sezona je bila dobra in Gloria je bila na koncu sezone med prvih deset na svetu. Po koncu sezone 2016/2017 se je Gloria zaobljubila, da hoče medaljo v Pjongčangu. Pripravljalno obdobje za olimpijsko sezono 2017/2018 je začela bolj intenzivno kot druga leta, morda se je preveč gnala in izgorelost jo je ustavila. Takrat nikoli ni rekla, da razmišlja o koncu kariere, a vedel sem, da o tem razmišlja. Potem ko je zmanjšala intenzivnost, je pripravljalno obdobje končala z manj kot pol predvidene količine treningov.

Za sezono ni bila maksimalno pripravljena. Olimpijske igre v Pjongčangu so se bližale in Gloria je zlahka naredila normo za nastop v Koreji. Ker na Smučarski zvezi niti slišati niso hoteli, da bi me določili za pot v Korejo, sem se odločil, da si pot v Korejo spet plačam sam. Ker sva bila z Glorio kot rečeno že prej dvakrat v Koreji, sem razmere poznal. Med prvima dvema obiskoma sem spoznal prijatelje in eden od teh me je počakal na letališču v Seulu in me odpeljal v 260 km oddaljen zimski smučarski center in uredil bivališče v 70 km oddaljenem hotelu. Vsak dan sem se potem s taksijem vozil na prizorišče tekem. Lahko sem šel z njo na teren, kjer akreditacija ni bila potrebna. Dva dneva pred tekmo se je režim zaostril in moral sem si urediti dnevno akreditacijo, da sem bil lahko z njo na treningu. S tekmo pa ni bilo mogoče nič narediti. Pristojnega za deskanje, ki je bil v Koreji, sem prosil, da pomaga in poskusi urediti, da bom z Glorio na tekmi. Rekel je, da ne more. A ker imam dobre odnose z ruskimi trenerji, so mi ti obljubili, da bom dobil akreditacijo od ruske reprezentance. Ko je ta gospod to izvedel, me je poklical in povedal, da bo poslal korejsko policijo, ki me bo pospremila na letališče in posadila na letalo. Ker sem vedel, da bo to res storil, sem se Rusom zahvalil. Da sem potem vseeno bil na tekmi, sta poskrbela glavni trener Izidor Šuštaršič in serviser Dare, ki je prinesel Izidorjevo akreditacijo nazaj na parkirišče in sem potem s tujo akreditacijo vstopil na prizorišče. Izidor mi je posodil tudi bundo z reprezentančnim emblemom, da ne bi policiji padel v oči. Dobro, da redarji in policija pri vhodu niso gledali fotografij. Gloria je bila na tekmi petnajsta. V osmini finala pa je z Aleno Zavarzino izgubila za 4 stotinke. Naredila je tri napake, po prvih dveh je Aleno ujela, po tretji napaki pa ji je zmanjkalo proge.

Po olimpijadi mi je bilo dovolj teh igric, ki jih je igrala Smučarska zveza, in sem poklical odvetnika Damijana Terpina, ki je urejal tudi razmerja med Tino Maze in SZS. Takoj je bil pripravljen pomagati. Organiziral je sestanek na Smučarski zvezi in od takrat so stvari spremenile, za akreditacijo ni bil več problem, še nekaj športnih oblačil sem dobil. Hvala, gospod Damijan Terpin, ker ste pomagali, in vaš dolžnik bom do konca življenja, ker niste hoteli plačila. Na žalost so se letos stvari spremenile, saj mi Smučarska zveza spet ni hotela odobriti prisotnosti na olimpijskih igrah, kaj šele akreditacije

Oba z Glorio sva za naslednjo sezono dobila ponoven velik zagon in septembra 2019 smo odšli na trening v Argentino v Ushuaijo, z nama je bil tudi Žan Košir. Tudi stroške tega potovanja sem plačal sam. Oktobra so potekali treningi na avstrijskih ledenikih. Na enem teh treningov sem se srečal z Rusi in trener Denis mi je rekel, da bodo Rusi do tekem v Banoyah trenirali v Abzakovu v Sibiriji. Bolj kot za šalo kot zares sem ga vprašal, ali lahko z Glorio prideva k njim na trening. Na moje veliko presenečenje je privolil, saj sicer z Rusi ne more trenirati nihče. Trening je bil dober, topleje kot -22 stopinj celzija ni bilo nikoli. Tekme v Rusiji so bile odlične in pričakovanja v nadaljevanju so bila velika.

Gloria je bila takrat res dobro pripravljena, žal pa sva imela pred naslednjo tekmo v Švici prometno nesrečo. Jaz sem končal v bolnišnici, Gloria pa je naslednjega dne na tekmi v kvalifikacijah postavila najboljše čase, v osmini finala pa je odstopila. Moja sezona je bila s tem končana, potem pa se je zgodila korona, in Gloria je postala mamica.

Za zaključek moram omeniti, veliko pomoč njenega očeta Petra, ki je bil do včeraj trener kitajske reprezentance. Peter je,  če se je le dalo organiziral treninge kitajske reprezentance v Evropi, da sva se jim  lahko priključila. Pa tudi Kitajke so se lahko učile od nje. Gloria pa se je lahko primerjala z njimi. Vsekakor hvala ata Peter Kotnik, brez tebe bi bilo veliko težje, če bi bilo sploh mogoče.  Pa tudi Kitajcem se bo najbrž treba posebej zahvaliti.  Poleg očeta Petra moram omeniti tudi Romana Vodeba, za kogar mi menda ni treba razlagati, kdo je. Z njim sem se pogovarjal velikokrat in tudi pri njem sem bil večkrat. Glorii sem to takoj povedal in tudi ona se je sestala z njim, vendar ji je bilo nelagodno in je to storila bolj kot ne meni na ljubo. Gloria je sicer pred tem sodelovala s Tanjo Kajtna. Romanu Vodebu sem zatrdil, da ima Gloria brezhibno tehniko in ves čas trdil, da za njene slabše rezultate ni krivo pomanjkanje treninga, ampak nekaj drugega. Zakaj je postavljala najboljše čase na kvalifikacijah, potem pa ni prišla dlje kot do četrtega mesta? Ker se je z Glorio pogovarjal, mislim, da dvakrat ni eksplicitno navedel vzrokov ali razlogov za slabše rezultate. Po tem, ko mi je Gloria rekla, da bo po porodu poskusila priti še na četrto olimpijado, sem ji rekel, da jo podpiram in da sem z njo naprej. To sem povedal Romanu. On pa mi je rekel sledeče: "Aco, to pa zna zdaj biti popolnoma druga zgodba; če jo boš prepričal, da je dobra, bo naredila rezultat." Vprašal me je, ali lahko pride do medalje, rekel sem mu, da dvomim, bom pa naredil, vse da bo to možnost imela. Roman je neverjeten, rekel je, če praviš, da znanje ima, jo bo njen materinski nagon naredil, da bo sproščena, njen sin je na varnem v naročju svojega očeta, ona pa bo dala od sebe vse, kar ima v sebi.  Na svoji prvi tekmi te sezone je bila po prvi vožnji osma, takrat sem začel upati. Če bi se takrat uvrstila v finale, bi rekel, da gremo po medaljo v Peking. Govori se, da je skozi šivankino uho prišla na olimpijado, kar ni res. Če bi strokovnjaki na Smučarski zvezi vedeli, kako stvari funkcionirajo, bi bila že prej uvrščena, ker so nekatere tekmovalke, ki so že končale kariero, še vedno uvrščene na FIS lestvice. Nekateri slovenski udeleženci iger imajo bistveno slabše rezultate, pa so bili uvrščeni takoj, in tudi očetje so šli z njimi, kaj šele trenerji. Po ekipni tekmi na tekmi v Simonhöhe, kjer sta bila z Mastnakom šesta, sem bil takrat prepričan, da grem z njo na olimpiado. No, nisem šel, čeprav bi spet plačal karto in šel z njo, ampak v tem času to ni bilo mogoče.

Gloria je dokaz, da se vztrajnost splača. Pri deskanju na snegu in še kakšnem drugem športu ni treba ogromno ponovitev, kot recimo v telovadbi. Razmere na progi se v deskanju spreminjajo iz vožnje v vožnjo in tega ne moreš natrenirati. Bistvena je koncentracija in slediti moraš razmeram in se jim prilagajati. Če imaš znanje, je dovolj, da ne delaš napak. Gloria v Pekingu ni delala napak in nič ji ni bilo podarjeno, vse je sama premagala, Dovolj je dobra fizična pripravljenost in hladna glava.

Prispevek, je bil prvotno objavljen v dnevniku EKIPA