Članek
Pričakovanja so bila prazno upanje
Objavljeno Feb 19, 2015

Tekst je bil z manjšimi korekcijami objavljen v Ekipi 17.2.2015

Konec svetovnega prvenstva v alpskem smučanju nam je postavil ogledalo in optimizem pred prvenstvom je bil le prazno upanje. Vsekakor je treba najprej povedati, da naši res nimajo pogojev za uspešno treniranje, da trenerje menjajo po tekočem traku, najraje bi jih dvakrat na sezono, pa ne zaradi njihovega znanja, pač pa, ker so se upali kaj reči na račun zveze. Pa da ne bi mislili, da je samo sedaj tako. Tako je že od nekdaj. V šesdesetih letih, ko je bil sekretar Miloš Rutar, to ni bilo očitno. Dogaja se najmanj od takrat, ko je bil na zvezi Janez Kocijančič. Gotovo pa v času Toneta Vogrinca, ki mi je nekoč dejal »Sitar, če samo še enkrat gobec odpreš, bo tvoja hči lahko smučala samo na Veliki planini.« Tudi pokojni Milan Bernik, ki je bil trener Mateje Svet, bi se gotovo obračal v grobu, če bi vedel za »dobronamerne« izjave Toneta Vogrinca, ki o financiranju in sponzoriranju ve vse, kar pa bo seveda zanikal, kot je zanikal lastništvo nepremičnin na Pohorju. Z lahkoto je bilo v rajnki Jugi dobiti denar za financiranje deležnikov v smučanju. Samo dve možnosti sta bili, ali gre iz firme denar za smučanje ali pa direktor. Ko je denarja zmanjkalo, je šel na Dob direktor ali finančnik (Pavel Koder). Kako zadeva deluje, sem okusil na lastni koži, ne zaradi tega ker nisem dal denarja, ampak ker naj bi ga pri kaznivem dejanju vloma ukradel, vzrok pa je bil moj dolg jezik. Organizacija moje pogube je bila perfektna, celo v »udba pika net« piše o tem. Sam bog mi je stal ob strani, ker sem bil kot rezervni policist ob času vloma dežuren na policijski postaji, pa še »gips« sem imel na nogi. Zadnji žebelj je v krsto slovenskega alpskega smučanja z angažiranjem Tomaža Lovšeta zabil Jure Košir. Če Lovše ne bi prevzel smučarske zveze, bi bilo tam zagotovo drugače, kaj se je zgodilo z njim, pa cenjeni bralci gotovo veste.

Ampak naj se vrnem k našim smučarjem. Tine Maze tu ne bom omenjal, ker ni v pogonu Zveze, pa tudi osvojila je vse, kar se je dalo. Čudeži se sicer v smučanju dogajajo, ampak zato je treba znati smučat. Rezultati naših so v obeh kategorijah na nivoju eksotov, kot sem na tem mestu že pisal. Dve izjemi, ki sta poleg Tine Maze pokazali nekaj tekmovalnosti, vsi ostali pa žal ne znajo smučat. Pa še to je bilo deseto mesto Klemna Kosija zgolj slučaj, ki se mu je zgodil zaradi postavitve proge in konfiguracije terena. V prvi intervju, takoj po tekmi, ki ga je Kosi dal, je začinil z izjavo, da ni imel dobrega občutka in ni vedel, zakaj je bil hiter, s tem je jasno in glasno povedal, da nima pojma, kako mora smučati, da bo hiter. Fantje so dosegli manj, kot smo upali. Z napakami v tehniki, kakršne imajo, nimajo pogojev za napredek. Napake v tehniki so vidne z letala. Če ste brali moj sestavek izpred prvenstva, ste lahko prebrali, da sem napovedal zdrs Žana Kranjca po levem boku. Njegove napake z odklonom bo zelo zežko odpraviti. Martin Čater je pokazal več, kot sem pričakoval, medtem ko je Boštjan Kline razočaral, vpliv slovenske šole smučanja po Lešniku in Žvanu je tako močan, da preboja s to trenersko strukturo ni pričakovati. Matic Skube je odplejal drugo vožnjo slaloma za njegove zmožnosti sanjsko.

Edina svetla točka je bil le kombinacijski slalom Ane Bucik, potencial, ki ga je vredno podpreti in vanj investirati. Ilka Štuhec ja zastala v razvoju zaradi poškodb, toda zadnji dve sezoni je zdrava in ni napredka; če ne bo naredila sprememb v tehniki in fizični pripravi, rezultatov ne bo. Ana Drev je glede na njeno tehniko zagotovo sposobna več, kaj se je dogajalo z njo, ve ona sama. Vanja Brodnik in Katarina Lavtar lahko napredujeta, ampak brez sprememb v tehniki in pogojih se to ne bo zgodilo.

Na koncu naj zapišem še nekaj o skrbi vodilnih TV postaj o razlogih, za stanje v slovenskem smučanju. Nimam pripomb na oddaje. Zelo razumevajoč sem do gostov, ki se sprenevedajo in govorijo o težavah, ki vsekakor so, nič pa ne povejo o krivcih za stanje. Kdo je porabil milijone in zakaj doktrina ne klapa? Mokre sanje Jurija Žureja, ki je na račun sanacije uničil panogo, in vseh ostalih polucijskih komentatorjev, da bo v pogon pripeljal Andreo Massija, ki je bil tri leta kondicijski trener slovenskih deklet, četrto leto pa mu pogodbe niso podaljšali, ker je zahteval red in strokovnost, so res neverjetne. To bi Sandi Murovec moral vedeti in ne bi kvasil neumnosti, kako je Tina poklicala Andreo in ga angažirala, je samopromocija nekoga, ki ne ve nič in tudi nič ne prebere. Ob predstavitvi NPTS sem ga izrecno vprašal ali je tak program že obstajal. Odgovoril mi je, da ne! Če bi se za strokovnost zares zavzemal, bi vedel, da obstajata dva programa iz let okoli leta 2000 in eden iz leta 2007 »Naše smučine«.

Tone Vogrinec bi se zahvalil vsem starejšim tekmovalcem in začel z mladimi. Njegovo, in razmišljanje Blaža Lešnika, da je perspektiva samo v nacionalnih ekipah, je blef, ki protežira povprečje in služenje tistih, ki v individualnih ekipah nikoli ne bi bili niti nosači kolov.

Spoštovani vsi, ki prebiratze moj blog! Predvsem pa gospod Jernej, odprli ste pravo temo. Naliti bo treba čistega vina. Najprej bo treba postaviti diagnozo, potem pa predpisati zdravljenje. Ugotoviti bo treba kdo plača? Odgovor je, starši in davkoplačevalci. Drugo vprašanje. Kdo pije ? Odgovor je, ljudje, ki s tekmovalnim smučanjem nimajo blage veze. Preživljajo se na račun smučanja, prekomerno ali ne, je vseeno, tako ali drugače zapravljajo naš denar. Tekmovalno tehniko ustvarjajo laboratorijsko, ki ni preizkušena v praksi. Doktrino ustvarjajo isti, ki postavljajo tudi diagnoze. Isto počnemo tudi drugi, ampak dalj od šikaniranja in posmehovanja ne pridemo. Glede birokratskega sistema pa je treba takoj narediti razliko v tem kaj je tekmovalna šola smučanja kaj pa je učenje smučanja za rekreacijo. Druga razlika pa se mora dogoditi v načinu treninga. Otroke stare do 10 ali 12 tet je popolnoma neprimerno spuščati med kole. Najprej je treba toliko dozoreti, da otroci razumejo geometrijo in fiziko, ki je prisotna v smučanju. Ko otroci toliko dozorijo, da razumejo kaj v fizikalnem smislu delajo narobe, napake tako utrdijo, da jih nikdar več ne morejo odpraviti. Včeraj sem bil na treningu z deskarjem Rokom Flandrom. Inteligenten fant je. Vse razume, lahko vam razloži do potankosti kako je treba deskati da prideš v izločilne boje. Nima bistvenih napak v tehniki stare šole. Nova tehnika, ki sem jo razvil ob Allflex ploščah pa je precej drugačna in Rok dela več napak. Napake zna analizirati, ve kaj je vzrok in kaj posledica. Ampak, ko se mu zgodi napaka, na katero ni mogel vplivati velikokrat reagira narobe oziroma na star način, ker ima v podzavesti staro šolo, ki pa finala ne prinaša več. Že nekaj desetink ali stotink je usodnih in finala ni. Z otroki pa je še toliko teže. Žal mislim, da velikih sprememb v alpskem smučanju ne bomo doživeli. Lobi okoli tega je premočan. Veliko ljudi podleže že, če dobijo opremo ali vsaj obleko od "demotima" , nekateri podležejo za bundo reprezentance. Kritične maase pa ne bo, ker klubi čakajo in se zadovoljijo drobtinicami ki padejo z mize ZUTS in SZS. Po moje bo treba dosedanji doktrini postaviti alternativo in doseči, da bo imela morebitna alternativa enak status v FIS kot dosedanja. Potem bomo pa videli kdo bo imel sponzorje. Včasih je bil smučarski podrav "SMUK", naj bo tudi tokrat.