http://www.redbook.si/user/janya/blog/46826=presneto-res/

Janez Janša je velika baraba. Gre za politika, ki je bil vpleten v serijo – UGRABITEV (definicija pojma »ugrabitev« - nezakonit odvzem prostosti). Že na jesen leta 1991, torej že po podpisu t. i. Brionske deklaracije, ki je končala 10-dnevno puškarjenje v Sloveniji, so njegovi para-vojaški nasilneži ugrabljali (bivše oz. upokojene) častnike JLA, jih odvažali na Kočevsko in zaprli v skrivnem vojaškem objektu na Medvedjeku pri Kočevski Reki, kjer so bili pretepeni, mučeni, en med njimi celo obstreljen. Jasno, za to početje niso imeli pripornega naloga, kot pripadniki vojske tudi niso bili pristojni za pridržanje civilistov. (Več o teh ugrabitvah piše Mladina (14. maj 2006), naslov članka (dostopnega na spletu): »Ali smo nedolžni?«). Janša je odgovoren tudi za poskus ugrabitve 23. junija 1992, ko se je skupina petih slovenskih državljanov v Celovcu znašla v priporu, ker so ugrabili oz. poskušali ugrabiti grškega trgovca z orožjem, ki je bil slovenski dobavitelj. Dva med priprtimi sta bila uslužbenca obrambnega ministrstva. Razlog ugrabitve je bil torej povezan s trgovino z orožjem. Leta 1994 je bil Janša vpleten tudi v brutalno ugrabitev sodelavca policije pri raziskovanju trgovine z orožjem Smolnikarja v Depali vasi, tudi tu je bil razlog, kakopak, trgovina z orožjem, ki jo je takrat že preiskovala kriminalistična služba. Šele po aferi Depala vas je Janšo doletela prva »sankcija«, žal le politična, saj ga je Drnovšek vrgel iz vlade. Zadeva Depala vas je potem (tudi zaradi zavlačevalske pomoči tožilke Brezigar) sodno zastarala…

Večina Janševih afer je povezana prav s TRGOVINO Z OROŽJEM. O tej trgovini so se razpisali in razgovorili mnogi akterji, ki so sodelovali v raboti, denimo ex-pripadnik Voma (= vojaške obveščevalne službe) Brane Praznik v knjigi »Trgovci s smrtjo« (2007). Pa tudi novinarji, npr. Matjaž Frangež v knjigi »Kaj nam pa morete!« (1. in 2. del) ter nedavno tudi novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga v trilogiji »V imenu države«. Iz teh del je moč razbrati, da so v 1. polovici 1990ih na območju RS potekale 3 vrste trgovine z orožjem: i) razprodaja orožja JLA; ii) (kvazi) nakup orožja za potrebe RS oz. TO ter preprodaja tega orožja »naprej« na Hrvaško in v BiH ter iii) posredovanje pri primopredaji orožja med tujimi prodajalci ter hrvaškimi in bošnjaškimi kupci na območju RS. Večina teh poslov je potekala »s pokritjem« obrambnega ministrstva, na čelu katerega je bil Janša, in v vseh treh trgovinah sta Janša in njegova ekipa na veliko zlorabljala položaj, saj so vpleteni veliko poslov opravili za svoj žep. Orožje JLA so razprodali za približno 160 milijonov USD, ta denar je izginil neznano kam (moral bi v proračun RS). Ko je zmanjkalo orožja v skladiščih JLA, je Janša organiziral nakupe v tujini in nato preprodajal orožje naprej na Hrvaško, BiH tudi po ceni 5-krat višji od nakupne. Tudi ta denar ni končal v proračunu, pač pa na računih v tujini (Avstriji, Švici…). Poleg tega je Janša jemal »provizije« ob posredovanju orožja; nekateri hrvaški kupci vedo povedati, da je za vsako ladjo, natovorjeno z orožjem za Hrvaško, ki je prispela v Luko Koper (in teh je bilo približno 20), Janša pobral »provizijo« v višini 250.000 DEM. Skratka, Janša je bil na vrhu piramide, ki je vodila trgovino z orožjem in v lastni žep pospravila milijonske vsote.

Več let je Janša lagal, da trgovine z orožjem za gotovino sploh ni bilo, da je šlo le za »negotovinsko izmenjavo« (npr. RS Hrvaški orožje, RH pa RS nafto). Vse do leta 1999, ko začne z delom t. i. Mogetova (parlamentarna) komisija. Pred njo so pričali ljudje, ki so bili neposredno vpleteni v trgovino z orožjem. Postalo je jasno, da Janša laže. Da laže, da ni bilo gotovinske trgovine; postalo je aktualno vprašanje – KJE JE DENAR? Janša je pod težo pričanj vendarle priznal, de je obstajala tudi gotovinska trgovina. Svojo laž je opravičil z novo lažjo, in sicer da ni smel priznati gotovinske trgovine, saj je trgovina z orožjem v zgodnjih 1990ih bila »pod mednarodnim embargom«, če bi priznal, je lagal, bi škodil ugledu RS. A nedavno je bilo na spletni strani www.orozje.info objavljeno poročilo, ki ga je Janez Janša leta 1993 pripravil za tedanjega premierja Janeza Drnovška. V njem zaman iščemo podatek o kakršnemkoli gotovinskem poslovanju. Rečeno drugače: če je zaradi »ugleda RS« zavajal državljane, državljanke, zakaj je gotovinsko trgovino zamolčal Drnovšku?

A tu ni konec njegovega opotekanja od ene laži k drugi. Ko tudi pred državljani, državljankami ni mogel več tajiti gotovinske trgovine, se je ponovno zatekel k lažem, te se nanašajo na obseg trgovanja. Skupni obseg orožarskih poslov z Republiko Hrvaško naj bi bil dobrih 24 milijonov DEM, skupni obseg poslov z BiH pa 4 milijone DEM, skupno torej dobrih 28 mio DEM. S tem, da naj bi le kakih 20% tega obsega predstavljalo gotovinsko trgovino. Rečeno drugače: Janša trdi, da je gotovinska trgovina znesla le približno 5 in pol mio DEM. Kar je laž. Na laž so ga postavile tudi priče, ki so pričale pred Mogetovo komisijo: te omenjajo, denimo, da so ob priliki prenašali denar v 5 zabojih za orožje in da ga je bilo za 30 mio DEM; že omenjeni Brane Praznik opisuje, kako so v Kočevski Reki samo v eni noči na roke prešteli 17 mio DEM; delavka vojaške obveščevalne službe je pred komisijo izjavila, da se je orožje prodajalo izključno za gotovino v tuji valuti, (na izrecno zahtevo Janše) brez potrdil oziroma dokumentacije o plačilu. Zanimiva je njena izjava, ko pove, da se je v prvem letu orožarskega poslovanja »na VI. upravi v blagajni Andreja Lovšina nabralo okoli 60 milijonov nemških mark v gotovini«. Izjavi še, da se za velik del tega denarja ne ve, kako se je porabil. Znano je le, da je v začetku leta 1993 Andrej Lovšin predal denar in dokumentacijo Janezu Janši oziroma Antonu Krkoviču. Del gotovine je bil prenešen v Kočevsko Reko, drugi del pa na račun v Avstriji …

Stay tuned! It's not over.