Kjer je strah, ni zavedanja ljubezni.
Kjer je strah, je običajno tudi sovraštvo. Prestrašeni človek sovraži in to najbolj samega sebe, a se tega ne zavedamo, ker strah zakrči in "omogoča" projekcije, tako, da lastne misli vidimo v drugih. Drugi postanejo naš sartrovski pekel.

Smo prestrašeni  in se po pomoč zatekamo k prestrašenim ljudem. Mislimo, da vsi, na katere prelagamo našo odgovornost,  želijo le dobro, a delujejo v domeni strahu, ki »dopušča« le nadzor, kontrolo, prisilo (obveznost) in ne dopušča soočanja različnih mnenj.

Zakaj ne? Ker nas je strah, da smo v zmoti, da delamo napake in da se moramo še bolj potruditi, da bomo docela obvladali zadevo. Tako si samo večamo pritisk, s pritiskom narašča strah in s strahom smo vedno bolj v tunelskem, zoženem pogledu na zadevo.

Najprej bi morali razumeti STRAH. Strah, ki ga že stoletja nosimo v naših celičnih zapisih. Prestrašeni pa si ne upajo soočati s strahom, raje ga »uspešno« zanikamo, ga z intelektualnimi triki »preskakujemo«. Bolj ko nas je strah, bolj se zatekamo v izjave, da smo uspešni, da zadevo obvladujemo in si ne upamo priznati, da ne vemo kako naprej, da rabimo pomoč (različna interdisciplinarna druga mnenja).

Mi pa se pretvarjamo, da smo uspešni, da dovolj vemo, kako obvladovati zadeve in vendar nas naša dejanja, ki so obarvana predvsem s strahom, izdajajo.

 Šele ljubezen (prava identifikacija) je »zmožna« spoštovanja in tistega dostojanstvenega odnosa do sebe in do drugih, ko odnosi zasijejo v lepoti sprejemanja.

Začnimo torej s prepoznavanjem strahu in z osnovnim humanističnim temeljem, spoštovanjem in zavedanjem parfuma dostojanstva.

Dostojanstvo je tista roža, ki vsakemu človeku sporoča, kako je čudovito, ker ravno on – takšen kot je, je enkraten, neprimerljiv, edinstven. Rodimo se z dostojanstvom in ohranjati ga moramo do zadnjega diha- kot arsovci, ki smo v svojem bistvu vsi.

Z radostjo, ki sili na površje, ki se želi izraziti v vsakem od nas. Koliko darov je v vsakem človeku, ki preseže strah, ki se zave lepote lastnega bitja.

In s hvaležnostjo »objame« vse soljudi, saj smo vsi skupaj ta prekrasna roža človeštva, ki diha vonj kot ena velika, topla družina.

Vse se začne v zapisu njene »LOVE« celice, ki je v imenu naše dežele, ki je klic nam vsem, da si dovolimo biti ljubeči, radostni, veseli, radodarni.

December je ravno pravi mesec za radostni začetek.

 Ljubezen v vsakem od nas se zaveda naše enkratnosti, naše edinstvenosti, našega dostojanstva, ki diši po »hyggelige, lykkelige« trenutkih. Po cimetu v adventnem čaju.

Le strah nas hoče videti majhne, vse enake (ne enakovredne v naši enkratnosti), vse prestrašene in brez poguma za praznovanje življenja, za okušanje svetosti dostojanstva vsakega bitja. Dokler ne vemo, kaj je svetost življenja, ne vemo, kaj je vonj pravega dostojanstva.

V veselem decembru nam ambasadorji Radostne Slovenije sporočajo, da je čas za spominjanje naše prave vesele, ljubeče identitete. V nas je torej veseli december. Okužimo se vsi s tem žlahtnim radostnim virusom, ki bo pregnal tiste prestrašene stran in jih nadomestil s ta pravimi.

Sedaj je čas, da podvomimo v stoletja stari dril o naši neljubeči, prestrašeni (družbeni ego) identiteti.

Samo podvomimo, če ni ravno odsotnost radosti, sreče, veselja mogoče  ena od možnih stresnih kanglic, ki so izčrpale naš imunski sistem.

Kar se dogaja posameznemu človeku, ki je kot ena celica v skupnem tkivu človeštva, se dogaja tudi vsemu človeštvu.

Se želimo še naprej hraniti s strahom, ali bomo  pogledali še kakšno drugo, tretjo mnenje? Samo bodimo odprti za različne poglede.

Začnimo postajati takšni majhni ljubitelji modrosti in se samo začnimo ČUDITI vsemu, kar nas obdaja.

ČUDENJE je kot ODPRTOST za tistega ljubkega malega radovedneža v vsakem od nas. Ko ni ničesar več samoumevno, ko je vse lahko novo, frišno, lepo, polno skrivnosti.

In za temi skrivnostmi so možna vedno nova obzorja. Kako čudovito je vendar to. Praznično.