Vsekakor novo Ministrstvo za bolezni pomeni najprej, da se sedanje Ministrstvo za zdravje »preoblikuje, preimenuje« v Ministrstvo za bolezni, kurativo in patologijo, saj je to (trenutno) ime spet zavajajoče in si večina ljudi pod zdravjem predstavlja le še bolezni, le še kurative.

Bolj poenostavljeno to pomeni, da bo ime sedanjega Ministrstva za zdravje na Štefanovi preimenovano v MINISTRSTVO ZA BOLEZNI, KURATIVO, PATOLOGIJO.

Seveda pa  nujno rabimo »ta pravo« MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE, holistične, integrativne pristope, PREVENTIVO, SALUTOGENEZO.

 Trenutno je delež sedanjega Ministrstva za zdravje, ki se ubada s  preventivo in zdravjem,  le minimalen. Ne obsega nove medicine 21.stoletja, ki je biofilna, holistična, integrativna medicina in se ukvarja z zdravimi življenjskimi slogi, ki proučuje dejavnike tveganja za različne odsotnosti zdravja...

Tako je sedaj tudi starost, ki je (lahko) čudovito zdravo obdobje, predstavljena zgolj kot samo nekaj odvečnega, bolezenskega, kot razdelitev v rizične skupine in (brez preverjanja, brez diferenciacij). No, in vse se vrti le okrog "ene bolezni", covida-19 in njenih stalno mutiranih (neobvladljivih) spremljevalcev.

Živimo v družbi, ki se je navadila, da se že desetletja ukvarjamo predvsem le z boleznimi, le s simptomi in se ne lotevamo vzrokov, ki bi nam pomagali razumeti te simptome. »Zdravstveni« (torej po novo bolezenski) sistem se ukvarja predvsem le s predpisovanjem zdravil in uporabo cepiv. To spada v polje klasične patologije. Je kurativa, ki omogoča, da smo lahko (dolgoročno) povsem neodgovorni do lastnega življenjskega sloga. Da lahko jemo, kar nam paše in ko se preveč zredimo in celo zbolimo,  ne vidimo povezave med nezdravo prehrano, ali nezdravim stresom… in posledicami. Ni nam treba nič skrbeti za gibanje, iz šol se umika telovadba in tudi kasneje prevladuje sedeči način življenja, ki prinaša cel kup težav. No, in v šolah še vedno otroci nimajo niti zdrave hrane, na kar se seveda vsi lepo navadimo in pravi prehrani ne posvečamo prave pozornosti.
Dokler o vsem odločajo kurativni posegi, nam ni treba nič spremeniti. V ničesar podvomiti, le pridno jemati tabletke, zdravila in se cepiti, da bo že tako povsem izčrpani imunski sistem dobil zunanjo podporo.  Ni nam treba sprejeti nobene odgovornosti za ves stresni način, ki si ga povzročamo že desetletja, ker ne posvečamo nobene pozornosti manjkajočim temeljem tako zdravega življenjskega stila, kamor spada seveda osnovni humanistični temelj.
Tako smo stalno zalivani s stresno kanglico, smo v stalnem strahu in se seveda zatekamo le po potuho k ukrepom, ki ne izhajajo iz vrstnega reda, ki bi imel na prvem mestu salutogenezo. Zdravje. Tako mentalno, duševno, kot telesno.

Ne vemo, da če ne mislimo pozitivno, da ne moremo delovati pozitivno.

Če se ne spoštujemo, ne cenimo, nam niti vsa zdrava hrana in vsi ukrepi ne prinesejo tistega dragocenega občutka sprejetosti, varnosti in zaupanje, da so rešitve vedno možne – če se za to potrudimo.

Salutogeneza nas popelje na naše domače vrtove, na naše njive, kmetije in tam s hvaležnostjo objame vsakogar, ki prideluje zdravo hrano.
Salutogeneza se sprehaja v vseh starostnih obdobjih, pleše , kolesari, plava, in to dnevno. Prepeva, se stalno uči, stalno preverja svojo lastno odgovornost tako na ravni zdravja, kot na ravni družbene socialne povezanosti, ki ima tako zdravilen učinek, če ugotovimo, da lahko vplivamo na skupno dogajanje v naših ožjih in širših okoljih.

Salutogeneza pozna osnovni humanistični temelj, zato je spoštljiva in odprta do vseh drugačnosti, ki ljubeče cvetijo na njenem skupnem popotovanju, na katerem si želimo biti odgovorni in radostni arsovci.

Saj vendar vsak dan lahko začnemo znova. Od začetka.