Ali smo kdaj podvomili v spoznanja (uradne) znanosti, ki še vedno trdi, da smo ljudje samo družbene živali, da so naši predniki človeku podobne opice?

Od živali se običajno ne pričakuje, da samostojno razmišlja, da se bori za svoje pravice in dolžnosti, da se bori proti lastnemu neznanju in lastnim predsodkom, ki smo jih vsi polni. Ker večino časa mislimo, da vemo več, kot vemo in da je to dovolj. In zato ne preverjamo, ne podvomimo in smo polni neresničnih informacij, ki se tako spremenijo v naša (nespremenljiva) prepričanja.

Nam je dovolj, da se pohvalimo, oh, kako sem danes u-žival, a tiste prave sreče in radosti pa ni in ni. 

»Dokler ne vemo ničesar, ne postavljamo vprašanj,
če vemo vse, jih prav tako ne postavljamo.
Zvedavost se predrami, ko vemo dovolj,
da se zavedamo, česa ne vemo«
(T.H./L.H.)

 Že kot otrok sem postala prava odvisnica od radovednosti, zvedavosti in stalnega postavljanja vprašanj. Nikoli me ni zapustila zasvojenost z idejo, da smo vsi lahko zares srečni, celo radostni in uspešni hkrati.

Vedno sem se spraševala, ali sem res samo žival in ker je že v moji naravi ta dvojnost (tudi rojena sem v dvoje), sem iskala odgovore tudi drugje, pri drugače mislečih znanstvenikih, ki odkrivajo, da človek ni (samo) žival, ki jo lahko dresiraš, jo (prisilno) cepiš, ampak da ima vsak od nas v sebi potencial presežnega (duhovnega) človeka, ki ima svobodno voljo, da lahko svobodno izbira, da lahko svobodno razmišlja, se svobodno odloča. No, to se nam pogosto ne zdi ravno najbolj fensi odkritje, saj to pomeni, da smo tudi odgovorni za to, kar počnemo. Da za to ni odgovorna (samo) vlada, pa (samo) šola, pa (samo) starši…ampak, da smo v prvi vrsti odgovorni mi sami, saj kot presežni človek lahko presežemo neodgovorne vzorce in postanemo zavedajoči se človek z nedotakljivim dostojanstvom.

»Nihče ni kriv. Vsi smo soodgovorni« (N.D.)

 Človek z zavedanjem dostojanstva takoj začuti odsotnost spoštovanja, odsotnost dobrih odnosov, v katerih drug z drugim ravnamo kot z objektom, in ne kot z dragocenim subjektom. Navadilli smo se na to, ker nimamo stika s svojo pravo identiteto, z našim pravim izvorom. Tudi v nas prevladuje večinsko mnenje, saj nismo navajeni samostojno razmišljati, preverjati in iskati še pri drugih virih. Pri uradni in neuradni znanosti z drugim mnenjem, pa s tretjim in presežnim. Vsi skupaj (globalno gledano) imajo dovolj pravih znanstveno podprtih odkritij za naše še nerešene probleme. 

 Obe znanosti (uradno in neuradno) neizmerno cenim, obe rabim in uporabljam, tako kot uporabljam obe roki, in obe možganski polovici. 
Samo obe skupaj me učita, mi pomagata malo bolje razumeti svet, in vse nas.