Mar ni vsak človek zmotljiv in vsak znanstvenik je najprej tudi samo človek, ki se lahko  moti kot človek in kot znanstvenik. Znanost, ki ne sodeluje med sabo, ki ne upošteva drugačnih mnenj, mar je takšna znanost verodostojna,  ki se ne uči tudi od drugih, od drugače mislečih akademikov, ki  prihajajo do drugačnih, DRUGIH MNENJ? Glavna značilnost pravega znanstvenika je vendar DVOM. Tisti ponižni spremljevalec vsakega človeka, ki ve, da nikoli ne more vedeti dovolj, da bi poznal tisto širšo sliko, ki jo skupaj tvorijo različna odprta druga mnenja.

Mar ni dvom v vsemogočnost znanja, znanosti upravičen že zato, ker monopolni liberalni (mainstream) znanosti ni uspelo, da bi prevladovalo zdravje, ampak so na svetu različne pandemije, ki si do sedaj niso »zaslužile« toliko pozornosti, kot koronavirus?

Mainstream znanost se ukvarja predvsem z boleznimi, s simptomi, s kurativo, manjka pa polje preventive, salutogeneze, torej drugega mnenja.

In na to smo se v stilu našega konformizma kar lepo navadili.

Dokler ne podvomimo v našo zmotljivost, nam ne bo blizu spodaj citirani dvom taboriščnika, akademika (dr H.G.), ki zapiše svoj dvom v izobrazbo kot prošnjo vsem nam, da se zamislimo nad našim čaščenjem pameti, kateri ne postavljamo pravih etično-moralnih zavor in možnosti nobenega drugega mnenja:

PROŠNJA akademika,ki DVOMI V IZOBRAZBO.

»Preživel sem koncentracijsko taborišče.

Moje oči so videle tisto, čemur nihče ne bi smel biti priča:

Plinske komore, ki so jih zgradili najbolj učeni inženirji,
otroke, ki so jih zastrupljali najbolj izobraženi zdravniki,
dojenčke, ki so jih ubijale usposobljene medicinske sestre,
otroke, ki so jih streljali visokošolski izobraženci.

 Torej, imam dvome glede izobrazbe.

Moja prošnja je: pomagajte svojim otrokom, da postanejo Ljudje. Vaša prizadevanja ne smejo ustvariti učenih pošasti ali psihopatov.

Branje, pisanje in računanje so pomembni samo, če služijo, da naši otroci postanejo boljši ljudje.«

Dr.H. G.