Članek
13 NESTRINJANJE NE POMENI NESPOŠTOVANJA
Objavljeno Dec 17, 2021

Spoštujem vsakega človeka. Vsak človek je zame kot nosilec drugačnega zasebnega mnenja, ki ga spoštujem, čeprav se npr. z njim ne strinjam.

Prav tako cenim in spoštujem vso uradno znanost in vse nosilce drugega (znanstvenega) mnenja, ki tako srčno utirajo pot pluralnosti in s tem možnosti izbire.

Težko nam je razumeti, da se lahko istočasno spoštujemo in se ne strinjamo. V prvem primeru gre za osnovni humanistični temelj, ki zajema zavedanje dostojanstva vsakega človeka in omogoča hvaležno sprejemanje drugačnosti.

V drugem primeru pa pomeni, da se ne strinjam z mislimi, ali z mnenjem tega človeka, ki ga kot človeka spoštujem. 

Ravno takrat, ko se ne strinjamo, je pomembno, da ohranimo spoštovanje in spoštljiv odnos do drugače mislečega. In on do nas.

Tudi globalno gledano je to eden največjih deficitov, da se drugače mislečih ne spoštuje, ne upošteva, vsiljujemo si naša mnenja z namenom prepričevanja drugih, in ne z namenom izmenjave informacij.

Zaupanje se gradi na odnosih, ki podpirajo različna mnenja, ki se celo veselijo povratne informacije, tudi od znanstvenikov z drugim mnenjem, saj je namen znanosti ravno v tem, da služi človeštvu, da služi odkrivanju zmot in zablod. In tako odkriva vedno nove in nove možnosti, ki jih rabimo pri izbiri med različnimi mnenji. Le v pluralni izbiri  smo lahko odgovorni in aktivni državljani.

Če  človeka ne bi sprejemala zgolj zato, ker misli drugače kot jaz (in skoraj vsak razmišlja drugače, kar je čisto ok.), bi to pomenilo predvsem to, da v meni še ni izgrajen osnovni (humanistični) temelj. Da se ne zavedam pravice vsakega človeka do njegove drugačnosti, edinstvenosti, do tega, da ima vsak pravico razmišljati, dvomiti, dajati povratne informacije (zaželjeno na spoštljiv način).  Torej se tudi lastnega dostojanstva ne zavedam, zato ga odklanjam v drugem, ki je le zrcalo mojega odnosa do mene same.

Ko to spoznamo, postane vsak človek le še dar(ilo), ki nam pomaga , da za sproženimi knofi prepoznavamo naše lastne strahove, ki smo jih prej videli le v drugem, a so naše projekcije.

Drugi ni vzrok našega počutja. Drugi je le omogočil, da se je sprožil naš stari gumb s starimi, najbrž še nepredelanimi simptomi.  Ko iščem vzroke, najdem sledi do nekoč tako samoumevne odsotnosti spoštovanja in vloge objekta in danes vedno večjega hrepenenja po tem osnovnem temelju, ki mi omogoča, da živim in delujem kot subjekt z zavedanjem dostojanstva.

Pa smo že spet pri tem čudovitem angleškem samostalniku v imenu naše države.

Ljubezen vstopa tja, kjer ni več primerjanja, kjer nihče nikogar ne odklanja (kot človeka). Ljubezen vse sprejema, nič ne zameri  in stalno uporablja kanglico sreče.

Kjer je ljubezen, nas stalno zalivajo hormoni sreče. Naš imunski sistem cveti.

Kjer je ljubezen, je stresna kanglica v neuporabi.

 Veseli december nam bo letos razkril vesele in svečane skrivnosti za radostno praznovanje življenja.