Vlada je končno ugriznila v kislo jabolko - lotila se je problematike čakalnih dob v slovenskem zdravstvu, ki so res katastrofalne, saj se na nekatere posege čaka več kot leto dni. (vir) Tako dolge čakalne dobe zmanjšujejo možnost pacientov za ozdravitev, v primeru, da je oseba zaradi bolezni začasno nezmožna za delo (tj. na bolniški) pa se neupravičeno podaljšujejo tudi bolniške (in veča tveganje, da bodo prerasle v invalidsko upokojitev - tj. popolno izgubo delazmožnosti), kar pa je veliko družbeno breme, saj bolniške niso le strošek ZZZS, ampak pomenijo tudi manjši dohodek, ki ga lahko ZZZS pridobi na podlagi prispevkov od plač, ki jih plačujejo za delo zmožni zaposleni in njihovi delodajalci v Sloveniji od plač. Skratka, treba je gledati obe plati.

Ko bo stanje sanirano, ne bo več potrebno 120 mio EUR vsako leto, ampak samo nekaj dodatnih milijonov EUR letno za sprotno sprejemanje novih pacientov in njihovo obravnavo, saj zaostankov ne bo več, nižji bodo tudi stroški bolnišk,....

Zatika se pri denarju

Se pa pri zmanjševanju čakalnih dob zatika pri denarju. Potrebnih bo, sodeč po zgoraj navedenem viru, 120 mio EUR, kar pa v času, ko se vlada bori z zniževanjem javnofinančnega primanjkljaja, ne bo enostavna naloga.

Na stroške skrajševanja čakalnih dob je treba gledati celostno

Vendar pa se je treba zavedati, da bodo krajše oz. odpravljene čakalne dobe posledično znižale določene stroške zdravstva in drugim javnim podsistemom. Ker bodo ljudje obravnavani hitro, bo manj bolnišk, ljudje bodo hitreje spet zmožni za delo in se bodo lahko vrnili na delovna mesta. Posledično se bodo znižali izdatki ZZZS za bolniške in izdatki delodajalcev za nadomeščanja bolnih sodelavcev, če pa bo kakšna bolezen se lahko posledično pozdravila v manj kot 30 delovnih dneh, zdaj pa traja mesece dolgo, pa tudi izdatki delodajalcev za bolniške.

Ker se bo marsikatera bolezen, ki je nazadnje zaradi prepoznega zdravljenja rezultirala v invalidnosti, lahko pozdravila in delazmožnost ohranila, bo tudi manj izdatkov ZPIZ za invalidska nadomestila (npr. 4-urni delovni čas) in invalidske pokojnine (tj. v primeru popolne nezmožnosti za delo pred dopolnjenim 65. letom starosti (moški) in letos še 64. letom starosti za ženske (po koncu prehodnega obdobja bo za oba spola 65 let).

Ker se bodo ljudje hitreje in lažje pozdravili, ker bo njihova bolezen zdravljena pravočasno, bodo tako lažje in dlje delali, kar bo povečalo tudi njihovo kupno moč, večja potrošnja prebivalstva pa v končni fazi pomeni tudi večji proizvodni potencial gospodarstva (več možnosti prodaje na domačem trgu), kar bo v končni fazi tudi pozitivno vplivalo na naše gospodarstvo. Seveda ob predpostavki, da ne bo zaradi tega več brezposelnih.

Razen navedenega je treba vedeti, da 120 mio EUR rabimo zdaj, za sanacijo zatečenega stanja. V sistemu so ljudje, ki na različne faze zdravljenja, ki bi bilo lahko izvedeno v nekaj dneh ali tednih, čakajo že več let, morda celo desetletij. Takšni ekstremni primeri so npr. ortodonti - naročiti se moraš pri 8 letih starosti, da prideš do 16. leta, ko poteče pravica do ortodontskega zdravljenja, na vrsto. Ko si enkrat tam na vrsti, pa lahko potem traja  zdravljenje 10 ali 20 let... Mnogo hitreje bi vse šlo, če bi že otroci, ko bi jim zobje krivo šele zrasli, pršli na vrsto, ko bi se jim dalo zobe še dosti hitreje naravnati, ker mlada čeljust je še prožna, potem pa, ko se zob zaraste, pa nič več.

Problem je miniranje vsake spremembe v tej naši lepi državici

Skratka, denar je bistveno manjši problem kot se vidi na prvi pogled. Večji problem je verjetno volja za spremembe. Iz svojih lastnih izkušenj namreč vidim, da si Slovenci najbolj želijo, da se ohrani zatečeno stanje na kateremkoli področju. Čim se namreč pride s kakršnimkoli predlogom katerekoli reforme, spremembe, izboljšave, že zaženejo vik in krik različne interesne skupine ljudi, ki nazadnje tudi povzročijo, da predlog reforme pade. Naj navedem samo nekatere: mini davčna reforma lansko leto, odprava prostovoljnega dodatnega zdravstvenega zavarovanja (najbolj je bila proti Vzajemna), izgradnja potniškega terminala v Ljubljani (ne vem več komu je bila tako všeč zastarela infrastruktura ljubljanske železniške postaje in slovenskih železnic nasploh (pišem z malo, ker gre za občni pojem)), privatizacija, kjer se ob vsaki prodaji podjetij v državni lasti zminira vse, ki jih želijo kupiti in nazadnje pristanejo v rokah raznih kobilic (Apollo, Mercator, Helios,...) (čez določen čas se izkaže, da v upravnih odborih oz. upravah teh kobilic sedijo "naši")... Če pa se že zgodi, odločevalci kmalu izgubijo kredibilnost pri ljudeh in padejo. Tak primer so npr. bili stacionarni radarji v Mariboru, ki so povzročili masovne proteste v Mariboru in naposled padec mariborskega župana Franca Kanglerja na naslednjih volitvah (BTW: stacionarni radarji so v sosednji Avstriji, pa tudi v Nemčiji nekaj čisto normalnega).

Vprašati se je, ali bo zgoraj navedena reforma resnično izpeljana.

Glede na zgoraj navedeno se je za vprašati, ali bo zgoraj navedena reforma resnično izpeljana. Veliko večja verjetnost je, da bo čez določen čas ministrica za zdravje deležna interpelacije s strani različnih lobijev in bo zamenjana. Tako kot Julijana Bizjak Mlakar in še ogromno ljudi pred njo. O poskusu reforme pa se bo nato govorilo le še kot o hudičevem delu Janševe politike. Proti navedeni reformi lahko npr. protestirajo zasebni zdravniki, kamor se zatekajo pacienti, ki bi v javnem zdravstvu morali predolgo čakati, saj bodo izgubili vir dohodkov.

Ali se bo to res zgodilo in v katero smer bodo šli dogodki, bo pokazal čas.

Le upamo lahko, da bodo čakalne dobe v našem zdravstvu resnično odpravljene in da bodo pacienti lahko pravočasno in ažurno obravnavani.