Pa so prazniki za nami. Skoraj en teden sem bil doma in moram reči, da je kar pasalo. Sicer sem imel mnogo dela, tako, da sem vsak večer padel na kavč in ob gledanju televizije kar hitro zaspal, ampak, vseeno je pasalo biti malo prost službe.

 

Na srečo sta letos praznika padla na ponedeljek in torek, tako, da smo imeli podaljšan vikend ali skrajšan delovni teden.

 

Seveda se je evforija okoli praznika ob dnevu mrtvih odvijala že teden ali dva pred praznikom, ko so ljudje hiteli kupovati sveče. Nekateri so seveda gledali na to, da so imeli najboljše in najdražje sveče, kar je v Sloveniji itak nacionalni šport in to pri vseh stvareh.

 

Seveda je bilo potrebno tudi urediti grobove svojih najbližjih.  Popleti plevel, ki se je zarasel skozi celo leto in pri nekaterih tudi pripeljati novi pesek, da bodo 1. Novembra ja vsi videli, kako lepo skrbimo za grob svojih najbližjih.

 

Zase lahko rečem, da me obisk grobov za 1. November ne gane preveč.

 

Spominjam se, da smo, ko se bil mlad fantič, z mojo družino obiskali grob mojih dedkov za 1. November.

 

Bilo je kot neko druženje, ko se je zbrala celotna družina mojih staršev in po ceremoniji na grobovih in kratki sveti maši, smo se potem dobili pri sorodnikih, ki so živeli kakšnih 500 metrov stran od pokopališča.

 

Bilo je prijetno druženje z različnimi dobrotami in z obujanjem spominov.

 

Tega rituala sem se več ali manj držal do srednje šole. Potem pa je obisk grobov mojih starih staršev postal zelo redek.

Ne bom rekel, da nikoli več nisem obiskoval grobov, lahko pa rečem, da vse manj na 1. November. 

 

Ko sem se oženil sem sledil tradiciji ženinih sorodnikov, ko smo dan pred 1. Novembrom odšli na Dolenjsko, kjer so bili pokopani tastovi starši.

 

Seveda smo prižgali svečke na grobovih, prinesli cvetje, potem pa smo odšli na kosilo k sorodnikom.

 

Tudi ta odisejada se je čez nekaj let končala, saj sem počasi pričel iskati izgovor, da mi ni bilo potrebno iti na grobove.

 

Zdaj, ko imam novo partnerko, pa tudi zelo poredko greva na grobove sorodnikov, sploh pa ne za 1. November, raje kak dan ali dva prej ali pa pozneje.

 

Tudi letos se teh ceremonij nisva udeležila. Ko se nama bo zazdelo ali ko bova oba začutila, da na grobove odneseva sveče, jih pač bova. Brez neke obveze.

 

Na srečo imava še vse svoje najbližje, to pomeni najine starše, brate, sestre, otroke.

 

Ko se bo, upam, pa da ne še kmalu, to spremenilo, bova najbrž na ves to gledala drugače.

 

Mislim pa, da se najin pogled na 1. November ne bo nikoli spremenil.

 

Za naju je to neka ceremonija, ko moški pridejo v zlikanih »zakmašnih oblekah«, ženske pa prinesejo pokazati svoje »pelc montle«. No vsaj v večini primerov.

 

Res pa je, da se vsaj na takšen praznik, dan mrtvih, zbere družina, bližnja ali daljna in to pomeni tudi nek način druženja.

 

Kakorkoli že, midva se ravnava po svojih občutkih in ne po zapovedi praznika.

 

Pa še to.

 

Veliko se zadnja leta govori o onesnaževanju okolja s svečami. Podpiram, da se držimo tega, da ne prižigamo ne vem koliko sveč, vsaj ne takšnih navadnih iz voska in stenja, ki gori kar nekaj ur. Mnogo boljše so te elektronske.

 

Poskusimo se brzdati in prižgati manj svečk in čuvajmo okolje, ker če ga uničimo, ni poti nazaj.

 

Naši rajnki nam za kakšno manj prižgano svečo, zagotovo ne bodo zamerili.