Pol leta nazaj sem se odločil za prenovo hiše, ki sem jo podedoval. Hiša je stara slabih petdeset let in seveda je bila potrebna obnove.

Obnove sem se lotil v več fazah. Seveda je vsaka faza odvisna od mojih finančnih zmožnostih.

Ker se bližam petdesetim letom, seveda kakšni dolgoročni krediti ne pridejo v poštev.

Ker sem v zadnjih letih, ko sem se ločil, nekaj sredstev privarčeval, je bilo za prvo fazo prenove potreben samo manjši kratkoročni kredit in nekaj izposojenega denarja od mojih staršev.

Ena najpomembnejših zadev in prioriteta je bila zamenjava oken in vrat ter razširitev in obnova kopalnice.

Seveda človek najprej pričakuje, da bo zadeva gladko stekla in da bo, če bodo finance dopuščale, vse skupaj v dobrem mesecu zadeva urejena.

Seveda je bilo to pričakovanje napačno.

Kje pa se zadeve zalomijo?

Seveda, če želiš, da bi bili stroški čim manjši, poskušaš zadeve narediti sam ali ob pomoči svojih bližnjih.

Jaz sem poskušal kar največ narediti kar sam, ker ne maram, da sem komu kaj dolžan, pa tudi pomoči nisem imel ravno na voljo, ker saj veste, služba, družina itd itd.

Seveda sem se pri znancih in pri sodelavcih pozanimal, kaj in kako se lotiti zadeve, ker pač nisem imel izkušenj.

Ampak verjemite, izkušnje kar hitro dobiš.

Potrebno je bilo odstraniti vsa okna, pa vsa vrata, za katere sem se odločil, da jih zamenjam.

Potem je potrebno s štemarico odstraniti ploščice po hodnikih in v kopalnici, kjer sva se z mojo drago pač odločila, da je potrebna zamenjava ploščic.

Velik izziv je bila seveda kopalnica, saj je bilo potrebno najprej odstraniti vse ploščice. Sledilo je podiranje stene, ki je mejila na še eno sobo, ker sva si zaželela večje kopalnice in sva zato zmanjšala površino sobe za 150cm.

To delo je bilo kar mukotrpno, ker je bilo potrebno paziti na električne kable in seveda na vodovodne cevi.

Delo v kopalnico je potekalo kar nekaj dni, ker sem med tem seveda hodil tudi v službo in imel še druge obveznosti.

Zvečer, ko sem zaključil z delom, nekaj pojedel, se stuširal, sem samo padel na kavč in po nekaj minutah zaspal.

Prvič pa se je zataknilo pri iskanju mojstrov, ki so potrebni za določena dela.

Najprej seveda zidar, ki je na novi meji med kopalnico in sosednjo sobo, moral postaviti zid.

Lahko rečem, da sem imel pri tem iskanju kar srečo, saj je v roku treh dne in potem z manjšo prekinitvijo, kaj kmalu začel in končal svoje delo.

Velik problem je bil seveda pri vodovodarjih.

Zelo težko je bilo koga dobiti, tako, da sva z mojo drago po dolgem iskanju le dobila vodovodarja, ki pa je zaradi vmesnih prekinitev, začel in končal delo v 5ih dneh, čeprav, bi lahko zadevo »zrihtal« v dnevu ali dnevu in pol.

Največji izziv pa je bilo najti dobrega keramičarja. Potrebno je bilo položiti kar nekaj ploščic, ampak vseeno je bila prioriteta kopalnica.

Za polaganje ploščic po hodnikih pa sem zadolžil kar sebe. Sicer nimam nekih izkušenj, ampak sem se odločil, da ta projekt napravim sam, sploh ko sem videl kakšne so cene polagalcev ploščic oziroma keramičarjev.

Malo dlje bo trajalo, ampak vem, da mi bo uspelo.

Seveda je kaj kmalu prišla na vrsto nabava ploščic.

Ker sam, bolj kot ne, sovražim nakupovanje, sva z mojo drago kar hitro našla ustrezne ploščice.

Tukaj pa se pričnejo problemi, zaradi katerih sem sploh pričel pisati ta zapis.

Na srečo sva ploščice za hodnike dobila takoj, ker so bile na zalogi. Sicer sva pobrala skoraj vso zalogo, ampak na srečo je bilo ploščic dovolj.

Pri ploščicah za kopalnico, pa ni šlo vse gladko. Najprej nama je prodajalec povedal, da so izbrane ploščice na zalogi  in da jih dobiva čez dva dni, ker je skladišče v drugem kraju. Vmes je bil še vikend (kot ponavadi) in v ponedeljek sva bila oba v pričakovanju, da dobiva ploščice. Med tem sva intenzivno iskala še keramičarja, ampak pri tem še nisva bila uspešna.

V ponedeljek pa me je poklical prodajalec  ploščic in me obvestil, da nima vseh ploščic in da bodo dobavljene šele čez mesec in pol.

Bil sem zelo jezen in zahteval pojasnilo.

Povedal mi je, da so izbrane ploščice najprej bile na zalogi, ko pa jih je še isti dan (kao) naročil, pa so bile menda medtem že prodane. Ker pa so ploščice iz Italije in imajo sedaj tam kolektivni dopust, bodo ploščice dobili šele čez mesec in pol.

Nisem mogel verjeti svojih ušesom.

Ploščice sem že plačal in hotel sem jih dobiti. Seveda je bilo vse skupaj »bob ob steno«, ker ploščic enostavno ni bilo. Ponujali so mi, da mi vrnejo denar in po dnevu premisleka, sva se z mojo drago odločila, da bova pa počakala, ker so bila nama ploščice resnično zelo všeč.

Problemi so bili tudi pri nabavi vrat v dveh največjih trgovcih z gradbenim materialom v Sloveniji.

Tukaj pa gre za poanto te zgodbe.

V enemu izmed njih  je bil najprej problem, da izbranih vrat nimajo na zalogi in bi bilo potrebno na vrata čakati mesec in pol.

Ko pa sva se odločila za druga vrata, pa so imeli na zalogi samo dvoje vrat, ostalih deset pa bi morala zopet čakati mesec in pol.

Povejte mi kakšno je to poslovanje?

Kako lahko prodajaš neki artikel, ki je konec koncev tudi v akciji in pričakuješ, da zadevo dobiš takoj, pa tega nimaš na zalogi?

Kakšno je to poslovanje?

Pa se ne gre samo za ta dva trgovca. Takšno poslovanje imajo skoraj povsod, predvsem pohištvene trgovine, ki imajo samo nekaj kosov blaga ali še tega ne in razstavni model, ki ga potem vsega popraskanega ponujajo za nižjo ceno, čeprav je iznakaženo in po mojem mnenju ni vredno več kot 10% cene.

Seveda se lahko zgodi, da kakšna zadeva poide. Ne moreš dati čakalni čas za artikle mesec in pol, sploh pa če zadevo delajo v Evropi.

Takšno prodajo bi se lahko šel tudi jaz, da prodajam nekaj, kar sploh nimam na zalogi. Najprej poberem denar (aro), potem pa grem šele nabavit artikel. S tem nimam možnosti nobene izgube. Z aro že pokrijem stroške nabave in sam artikel, ostalo pa gre itak v moj žep.

Če malce karikiram, to pomeni, da bi imel bife. Stranka bi prišla v lokal, naročila in plačala pol cene piva in ji rekel, da naj pride jutri na pivo, jaz pa bi potem še isti ali drugi dan v nabavo piva.

Malo pretiravam, ampak tako nekako izgleda ta zgodba.

To »šparanje« lahko seveda opazimo tudi v raznih pekarnah, trgovinah ali gostilnah in v ostalih »trgovinah«.

V neki pekarni spečejo le en plato rogljičkov. Včasih poidejo že v roku ene ure in pek isti dan ne bo spekel novih rogljičkov.

Povsod seveda gredo na zmanjšanje stroškov, ampak nekje pa resnično pretiravajo.

No keramičarja sem potem le našel in to s pomočjo spleta. Upam, da mi bo zadevo naredil dobro. Kolikor sem videl  so njegove reference zelo dobre.

Zadeve so se malce zavlekle, ampak upam, da bo do novega leta zadeva urejena in da bom finančno preživel.