Na srečo sem zdržal prvi pritisk svoje bivše žene. Odločen sem bil kot še nikoli. Eni izmed mojih prijateljic sem nekaj mesecev prej dejal, da bom nekoč storil ta odločilni korak v svobodo, pa mi je rekla, da tega nikoli ne bom storil. No pa mi je uspelo.

Hvala bogu, da je imel prijatelj opremljeno stanovanje. S sabo sem imel le svoja oblačila in najnujnejši osebni pribor. Nekaj sem šel kupiti v trgovino, tako, da sem preživel.

Seveda je bilo prijateljevo stanovanje le začasna rešitev, ker je to stanovanje oddajal študentom, tako, da sem imel samo dober mesec časa, da si najdem trajnejšo rešitev.

Seveda se bo kdo vprašal, zakaj nisem odšel domov, k svojim staršem. Odgovor je preprost. Enostavno nisem hotel odvečnih vprašanj in tudi vrsto let sem čutil, da to ni moj dom, da se ne bi prijetno počutil, ko bi domov pripeljal kakšno žensko itd.

Enostavno sem hotel biti samosvoj, svoboden, da mi nihče ne gleda pod prste in da lahko zadiham s polnimi pljuči.

Seveda mi bivša žena ni kar takoj dala miru. Vsak dan sem dobival sms-e in tudi klice.

Bil sem zelo močan in trdno sem bil prepričan, da bom zdržal te pritiske in se ne bo zopet uklonil.

Imel sem nekaj prijateljic in spoznaval sem nove.

Hodil sem na zmenke, nisem pa ponočeval in se vdajal alkoholu.

Prvi mesec je zelo hitro minil. Preko spleta sem spoznal neko zelo lepo žensko, z dobrim avtom in dobro situirano. Bila sva na pijači, vendar se potem nisva več našla. Sva pa ostala v telefonskih stikih še kar nekaj časa.

Naj si bo še tako čudno, ampak v prvem mesecu nisem živel razuzdano življenje. Imel sem svojo ljubico, s katero sva se dobivala že dva ali tri leta.

Ker je bila poročena, seveda ni nikoli mogla prespati pri meni, sem jo pa vsake toliko časa pripeljal k sebi v stanovanje, kjer sva se predajala strastem.

Konec meseca pa je bilo potrebno na hitro najti novo stanovanje.

Gledal sem po oglasih in šel na nekaj ogledov v Ljubljani in v njeni okolici.

Najbolj mi je ostalo v spominu, da je nekdo oddajal stanovanje v Savljah. Ko sem šel na ogled, sem videl majhno sobico s pogradom, ki je vodila v še eno malo sobico, kjer je bil notri že en tip. Ko sem lastnika vprašal ali bo ta tip odšel ven, da bom sam v stanovanju, je odvrnil, da ne. Za to sobico, v kateri naj bi bila dva človeka, je zahteval 400 EUR na mesec + stroški.

Katastrofa. Samo obrnil sem se in odšel.

Še isti dan sem si šel ogledat stanovanje v novogradnji v Mengšu. Stanovanje je bilo v pritličju, soba, kuhinja z dnevno sobo + internet in kopalnica. S stroški vred je možakar hotel 420 EUR. Bilo mi je všeč.

Rekel sem, da bom še premislil in na poti nazaj v prijateljevo stanovanje, sem se odločil in možakarja poklical, da bom stanovanje vzel.

Sledila je selitev. Par šumečih vrečk in to je bilo to.

Moral sem kupiti nov televizor in malo pečico, ker je bil v novem stanovanju samo stari »šporget« s 4 ploščami, brez pečice.

Seveda pa vse ni bilo tako enostavno.

Eden izmed problemov je bil seveda tudi denar.

Imel sem kar nekaj stroškov:

-    Najemnina 420 EUR,

-   Preživnina za tamalo 450 EUR, kar je bilo zelo velikodušno z moje strani. Bil sem zelo velikodušen, ampak za svojo hčerko sem hotel ustrezno poskrbeti,

-    Kredit za avto v višini 300 EUR,

-    Hrana in pijača,

-     Potni stroški za pot v službo, ki je bila sedaj kar oddaljena in

-     Ostali stroški.

To je seveda pomenilo, da moja plača ne bo dovolj.

Seveda nisem pričakoval nobene pomoči od nikogar. Na srečo sem imel še nekaj prihrankov in še nekaj delnic.

Vendar slej ko prej bo denarja zmanjkalo.

Se nadaljuje……..