Obstajal je celo neki portal, kjer si lahko spremljal svoje delnice in vsakodnevno spremljal rast in padec vrednosti le-teh.

 

Kot sem že omenil v prejšnjem delu, so na zaćetku delnice kar rasle in rasle,  tako, da sem jih še kupoval. Prav tako so bili neki tuji skladi, ki so bili zelo donosni, seveda, če si se pravi trenutek odločil, da jih prodaš.

Jaz se nekako nisem odločil za prodajo, ker sem še vedno imel upanje, da se bodo zadeve obrnile v plus.

Na koncu sem pač moral prodati delnice, ker sem se odločil, da zapustim svojo ženo.

 

Odločitev je že nekaj časa zorela v meni. Vse skupaj sem nameraval končati že nekaj časa, čeprav sem Septembra 2011 že vplačal smučanje za dva na smučišču v Avstriji, ki sva ga potem koristila v Januarju 2012.

 

To je bil eden redkih dopustov, ko sva odšla sama, ampak zadeve so bile že tako daleč, da je bil dopust več ali manj ena sama mora za mene, ker sem samo čakal, da se vrneva domov in da zaključiva najin zakon.

 

Zakaj sem odšel še na zadnji dopust z bivšo ženo?

 

Še sam ne vem zakaj.

 

Po eni strani sem ta dopust plačal in to še v trenutkih, ko sem še imel neko upanje, da mogoče pa nama le uspe obdržati zakon.

 

Po drugi strani, mi je bilo seveda žal, da ne bi izkoristil smučarskega dopusta, ki ni bil ravno poceni, čeprav se nisem več dobro počutil v družbi bivše žene.

 

Sem pač nekako kompenziral, kot že velikokrat do takrat.

 

Ko sva le prišla domov, pa je bilo potrebno storiti korak naprej.

 

Mogoče si bo kdo mislil, da sem mojo bivšo ženo zavajal, ampak temu ni tako. Mogoče je moja krivda v tem, da najinega zakona nisva že dolgo prej zaključila.

 

Marsikaj sem moral pretrpeti, izgubil sem svoj jaz, izgubil sem vero v ljubezen. Doma sem imel en sam velik »presing«, zbadljivke, zmerljivke in ostale negativnosti, ki sem jih prenašal samo zato, ker sem tak človek. Ker sem zelo mehak, ker težko rečem ne, ker imam zelo rad svojo hčerko in je nisem hotel prikrajšati za očeta.

 

Čeprav bi bilo včasih bolje, da bi že zdavnaj zaključila najin zakon, ki nikoli ni imel prihodnosti.

 

Zgodilo se je v januarju 2012, kmalu potem, ko sva se vrnila s smučarskega dopusta.

 

Bila sva sama in moji bivši ženi sem enostavno povedal, da tako ne gre več naprej. Povedal sem ji, da jaz tako ne morem več živeti, da ne morem živeti na način, da me nekdo kar naprej maltretira, da me sekira, da me žali, da je do mene slab.

Enostavno tako ne morem več živeti, saj me bo pobralo. Ker to nisem več tisti Mike, kot sem bil davnega leta 1991. Da sem izgubil svoj jaz, da sem izgubil vero v ljubezen.

 

Da enostavno ne zdržim več v tem zakonu.

 

Ona me je samo poslušala. Potem me poskušala zadržati, me prepričevati, da naj ostanem, da se bo spremenila itd…itd…

 

Bil sem odločen in neomajen. Hotel sem ostati trden, ker če bi si takrat premislil, če bi začutil kanček omahljivosti, bi zopet ostal in najbrž bi se slej ko prej slabo končalo (zame seveda).

 

Pobral sem nekaj najnujnejših osebni stvari, jih vrgel v torbo in odšel skozi vrata za vedno.

 

Poklical sem prijatelja, ki mi je velikodušno odstopil stanovanje, ki ga je dajal v najem in se zapeljal v boljšo prihodnost.

 

Prvo noč sem poklical k sebi neko mojo dobro prijateljico in ljubimko, da mi je delala družbo, ker nisem hotel biti sam.

 

Telefona nisem izključil in ponoči sem dobil sms, preko katerega me je žena poslušala še zmesti in to seveda z otrokom. Tisto noč je malo manjkalo, da nisem stopil koraka nazaj.

 

Zdržal sem in zrl v novo prihodnost…..

 

 

Se nadaljuje……..