Priznam, da gre pri knjigi 7000 dni v Sibiriji, za eno najboljših knjig kar sem jih prebral, sem ji pa pregral ogromno.

 

Obe knjigi imajo doma moji starši in branje teh knjig knjige sega že več kot 25 let nazaj, ko sem bil še mlad fant.

 

Prva je dokaj debela bukla me je navdušila in gre za zelo zanimivo branje skozi vseh 500 in več strani. Zdi se kot da ima Karlo Štajner fotografski spomin pri nekaterih njegovih zgodbah, ker 7000 dni, kakor sem izračunal je več kot 19 let življenja, ki ga je Štajner pustil oziroma zapravil v zaporih. Gre za najhujše zapore Sibirije v času ko se je izvajal Stalinova čistka.

 

Nadaljevanje zgodbe je knjiga Vrnitev iz Gulaga, ki opisuje vrnitev Karla Štajnerja iz zaporov in odselitev v Zagreb, kjer je živel do konca svojega življenja.

 

Po Wikipedii :

 

7000 dni v Sibiriji je knjiga Karla Štajnerja v kateri opisuje svoje življenje v taboriščih Sovjetske zveze.

Knjiga opisuje čase Stalina in ruskih taborišč imenovanih Gulag v katerih so jetniki delali v sužnjskih razmerah. Zaprti so bili povsem zaradi Stalinove paranójične bojazni po izgubi oblasti ter potrebe po delavcih. Zgodba se dogaja v preteklosti in po eni strani opisuje delček avtorjevih doživetij v Stalinovih taboriščih v katerih je obsojen brez krivde preživel skoraj dvajset let, po drugi strani pa prikazuje, kako brezmejna je človekova moč in njegova želja, da preživi tudi v najtežjih razmerah.

 

Karlo Štajner:

 

Po Wikipedii:

 

Karlo Štajner, hrvaški publicist avstrijskega rodu, * 15. januar 1902, Dunaj, Avstro-Ogrska, † 1. marec 1992, Zagreb, Hrvaška

 

Med 1. svetovno vojno je ostal brez očeta. Jeseni 1916 se je v dunajski tiskarni Wahriger Citron & Co pričel učiti za tiskarja. Že kot tiskarski vajenec je postal član Komunistične mladine Avstrije, kasneje pa so ga izvolili za člana Centralnega komiteja avstrijske komunistične mladine. Po prepovedi delovanja Komunistične partije Jugoslavije in Zveze komunistične mladine Jugoslavije so ga kot predstavnika komunistične mladine internacionale poslali v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pomagat pri organiziranju ilegalne Zveze komunistične mladine Jugoslavije. V Zagreb je prišel 3. januarja 1922 in tam delal do leta 1931. Ko je policija odkrila ilegalno tiskarno, ki jo je vodil, se je vrnil na Dunaj, od tam pa je odpotoval v Pariz, kjer je deloval med jugoslovanskimi emigranti. Po enoletnem bivanju v Parizu ga je francoska policija kot nezaželenega tujca izgnala iz Francije. Vrnil se je na Dunaj, kjer je organiziral ilegalno tiskarno v kateri so tiskali literaturo in ponarejene osebne dokumente za komunistične partije, ki so delovale na Balkanu. Na Dunaju ga je ponovno aretirala avstrijska policija in izgnala iz Avstrije. Odšel je v Zagreb. Štajner je med bivanjem v Zagrebu postal jugoslovanski državljan. Predstavnik Kominterne Georgi Dimitrov ga je iz Zagreba poslal v Berlin z nalogo, da z manjšo skupino komunistov pripravi Komunistično partijo Nemčije na ilegalno delo, saj so pričakoval, da bo Hitler prevzel oblast. Leta 1932 je odšel v Moskvo, kjer je prevzel delo direktorja založniško-tiskarskega podjetja Kominterne. To delo je opravljal do 4. novembra 1936, ko ga je aretiral NKVD. Na montiranem procesu je bil obdolžen, da je agent gestapa. Vojaško sodišče ga je junija 1937 obsodilo na 10 let zapora. Zaporno kazen je preživlja v Gulagih po Sibiriji. Leta 1943 je bil ponovno obsojen na dodatnih 10 let zapora ter po prestani kazni na dosmrtno izgnanstvo v Sibirijo in odvzemom državljanskih pravic. Iz zadnjega delavnega taborišča pri kraju Bratsk ob istoimenskem jezeru je bil izpuščen 22. septembra 1953. Od tega dne dalje je v raznih krajih Sibirije živel v izgnanstvu. Po ureditvi odnosov med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo je sovjetsko vrhovno sodišče leta 1956 obnovilo proces proti Štajnerju in ugotovilo, da je bilo prvo sojenje izmišljeno in da ni bilo razlogov za aretacijo in obsodbo ter ga na podlagi teh dejstev osvobodilo in rehabilitiralo.

Leta 1936 se je v Moskvi poročil z Rusinjo Sonjo Jefimovno, ki ga je čakala, ga spodbujala in kot izgnanca iskala po daljni Sibiriji, ga končno našla ter od 5. maja 1955 z njim v Maklakovu živela v izgnanstvu. Po rehabilitaciji se je z ženo vrnil V Zagreb, kjer je živel in delal do smrti.

Knjiga 7000 dni v Sibiriji je bila v Jugoslaviji izbrana za najboljšo knjigo leta 1972, Štajner je zanjo prejel nagrado »Ivan Goran Kovačić«, hkrati pa je bila po številu izdaj ter prodanih izvodov na enem od vodilnih mest jugoslovanske publicistike.

 

 

OCENA: od 1 do 10 = 9