Poznala sem jo dolgo časa. Praktično celo svoje življenje. Sedaj pa ne vem zakaj me to tako boli, da sem odšla. Jaz vedno odided. Ljudje me hitro prizadanejo. Ampak to me je res globoko. 

Ljudje v življenju vsakega človeka se menjajo. Prihajajo, odhajajo, eni preje eni kasneje. In tako naj bi tudi bilo. Velikokrat se spomnim besed modreca: Nikoli ne moraš vplivati na življenje drugih. Seveda, da ne. Pa vedarle to pomeni, da moraš osebo gledati in biti v njeni prisotnosti le za voljo starih dobrih časov? Ne. Tako kot prekleti Jugonostalgiki in zlata doba Juge. Sej štekam, bilo je fajn. Ampak sedaj smo leta 2015. Tako je. Tako kot je bilo 18 let. 

Včasih se počutim pravo pizdo. Ali sem res? Oštra sem, priznam. Vendar me je življenje naučilo takšnega delovanja. Torej? Človek, ki naj bi te poznal toliko časa pa valjda ve, kakšna oseba si. Vedno so neki dejavniki, ki bi jih lahko oklicevali za opravičilo. Čemu? Človek je tak kot je, njegova dejanja so njegova odločitev. Četudi zajebejo pol sveta, so. 

Ne maram kadar sanjam o tem. Na dan mi prikliče pizdarije, ki sem jih počela tudi sama. Ampak jih ne več.

Čakam, da se zbudim iz more.

Mogoče sem samo preveč zamerljiva?