Članek
Lepo je, ko se staramo.
Objavljeno Apr 14, 2015

Včasih stmim v praznino in se sprašujem o obstoju. Vsak od nas bi si želel biti drugačen. Narava pa kroji stvari po svoje, kot se ji zdi. Včasih me to razjezi, a vendar ne za dolgo. Lahko bi se podajala na širne poljave psihologije človeka in samega bistva. Lahko pa samo priznam, da sem jezna nase. Ker nikoli ne storim ničesar kar pravim, da bom, ker zabijam čas za neumnosti, namesto, da bi brala. 

Od česa je odvisen interes posameznika?

Ne maram uporabljati intelektualizmov. Zdijo se mi preveč pametni. Ali sem zato jaz neumna? Na živce mi gre, da sem v življenju (šele) tu kjer sem. Rada bi dosegla več. Zopet - nikoli ne storim ničesar kar govorim.

Evo, to je tipičen primer. Ura je 23:35 moji možgani se spravijo k pogonu in dobivajo genialne, mah, kaj genialne, ravolucionarne ideje o mojem življenju. Vse klapa. Racio se strinja, emocio tudi, po dolgem času se najdeta, si nasmehneta, tako, iskreno, in si sežeta v roki. Jutro. Jutro je popolnoma druga zgodba.

Danes sem ravno razmišljala, da je mogoče čas, da obupam. Jebiga, se sprijaznim, da sem taka kot sem, nikoli ne bom drugačna, nikoli mi ne bo uspelo doseči teh ciljev, ki si jih zadajam ob 23:37 uri. Ampak..

Kaj bi mi ostalo, če ne upanje v staranje?

Vsak, ki se vsaj malo ukvarja s seboj si mora poiskati odgovore. Menim, da jih vsi iščemo. Pa četudi bomo dobili odgovore ali pa jih ne bomo. V vmesnem času pa živimo in ustvarjamo. Ustvarjalna inspiracija ... https://www.youtube.com/watch?v=ayDjp4yvF3o

Jaz se počutim že 30 let 90 let stara, ker sem do sebe tako preklemano dosledna... Je pa res, da tudi sama vsak večer delam pisane kepice iz lastnih nebuloz in predvidevanj jutrišnjega dne (predvsem kako bodo najrazličnejši pogovori in razgovori brez krčmarja, potekali)... Nikdar nisem tega želela jemati resno, saj me resnične zgodbe vedno presenetijo in jih popolnoma vsakič na novo rešujem sproti... Imam vsaj krčmarja pred menoj... In čeprav sebe v teh sanjarjenjih nikdar ne jemljem resno, je zadeva preklemano resna, saj mi ti absurdi spati ne puste... :) :) :) Sem 90 let stara, anksiozna, zgubana, neprestano zamišljena in kljub vsemu vse štima tko, kot mora ;) :)... Večino svojega časa sem namreč nasmejana.

Staranje je super! Pokojnina zaenkrat je, pa če kaj počnemo, ali pa ne počnemo nič. Počakamo na lepo vreme, napolnimo potovalko in gremo na dopust v toplejše kraje. Tam pobrskamo po spletu, ali pa tudi ne. Predvsem pa (če smo v kakšni drugi državi) zelo umirimo živce. Neverjetno umirimo. Že po dveh, treh dneh. Ker 14 dni ali več ne slišimo o gimnastičarju Cerarju, Saraorčanu Jankoviću in ostalih slovenskih barabah, ki nam, če smo v Sloveniji, polnijo glavo, pa če bi to hoteli, ali ne. Če ne drugače, slišimo o teh negativnih, za Slovence usodnih in POGUBNIH likih v trgovini, ali v kafiču, ko gremo na kavo. Ali pa pred prehodom za pešce. Glede ciljev pa: Ljubljančanu je (figurativno) poponoma dovolj, če zleze na Ljubljanski grad, ali Rožnik. Med tistimi, ki so (figurativno) rinili in celo morali riniti v Himalajo, so nekateri, prav zaradi pretiranega rinjenja - pokojni (Tomaž Humar press...).