Včasih stmim v praznino in se sprašujem o obstoju. Vsak od nas bi si želel biti drugačen. Narava pa kroji stvari po svoje, kot se ji zdi. Včasih me to razjezi, a vendar ne za dolgo. Lahko bi se podajala na širne poljave psihologije človeka in samega bistva. Lahko pa samo priznam, da sem jezna nase. Ker nikoli ne storim ničesar kar pravim, da bom, ker zabijam čas za neumnosti, namesto, da bi brala.
Od česa je odvisen interes posameznika?
Ne maram uporabljati intelektualizmov. Zdijo se mi preveč pametni. Ali sem zato jaz neumna? Na živce mi gre, da sem v življenju (šele) tu kjer sem. Rada bi dosegla več. Zopet - nikoli ne storim ničesar kar govorim.
Evo, to je tipičen primer. Ura je 23:35 moji možgani se spravijo k pogonu in dobivajo genialne, mah, kaj genialne, ravolucionarne ideje o mojem življenju. Vse klapa. Racio se strinja, emocio tudi, po dolgem času se najdeta, si nasmehneta, tako, iskreno, in si sežeta v roki. Jutro. Jutro je popolnoma druga zgodba.
Danes sem ravno razmišljala, da je mogoče čas, da obupam. Jebiga, se sprijaznim, da sem taka kot sem, nikoli ne bom drugačna, nikoli mi ne bo uspelo doseči teh ciljev, ki si jih zadajam ob 23:37 uri. Ampak..
Kaj bi mi ostalo, če ne upanje v staranje?
Apr 14, 2015