Na obrobju Maribora stoji čudovit grad. Imenujejo ga Dvorec Betnava. Še pred leti je bila to čudovita lokacija za številne poroke in zakonske obljube, danes pa grad sameva in propada. Območje, na katerem grad stoji ima posebno vibracijo in je bilo naseljeno že v prazgodovini in rimskem obdobju, ljudsko izročilo pa omenja, da je na območju Betnave pogreznjeno »Belo mesto«, po stari tradiciji pa naj bi bilo med Betnavo, Radvanjem in Pohorjem »Staro mesto«. Teren ni bil nikoli podrobneje raziskan.

Na polju, jugovzhodno od gradu, ležijo pod njivsko površino ostaline, kjer gre za izjemno izpovedno najdišče, znano že iz konca 18. stoletja, ko so odkrili ostanke antičnih stavb – temelje zidov z opeko, dele mozaikov, marmorne kamne (herma Izide, dva reliefa genijev, žrtvenik keltske boginje Epone), fragmente keramike (zmes oljena z žigom LVCIVS..F) ter zaklad srebrnih novcev (odkrit leta 1793) cesarjev Valerijana, Galijena, Aurelijana in Konstantina. Druge najdbe so ”izgubljene”.

Glede nato, da je žrtvenik posvečen boginji Eponi, pomembnejša najdba, poglejmo, kdo je ona. Epona, keltska boginja plodnosti, je večkrat upodobljene v obliki bele kobile, nato v obliki na pol gole ženske na konju. Glede nato, da so Galci kakor ostala keltska plemena, bili znani po svoji bojevniški veščini, so imeli najboljšo konjenico, tako je Epona, zaščitnica konj in konjeništva zasedla mesto ene od pomembnejših boginj. Pripada veji velikih mater in je močno povezana s kultom boginj mater, boginj izvirov in ognjišč. V renskih in donavskih predelih so jo tako močno častili, da se je dolgo spraševalo, od kod je prišla. Prikazujejo jo kot kraljico bogov, na prestolu med dvema žrebcema, prav tako kot belo kobilo, simbol plodnosti, nato pa kot žensko na konju, noseč rog obilja, ki je poln sadja. Po rimljanskih osvajalnih pohodih so si ti, tako kot vse ostale bogove, tudi njo prilastili in je tako Epona postala tudi rimska boginja, zaščitnica konj in konjušnic. S širitvijo Eponinega kulta pa je prišlo zanimivo tudi do gastronomskega obrata. Namreč vsi indoevropski narodi, razen Keltov, so radi uživali konjsko meso, a odkar je Epona prešla v rimski panteon, je konjsko meso postalo prepovedano. No, vsaj nekaj.

Napis na žrtveniku, ki so ga našli ob betnavskem gradu, je na ogled v Pokrajinskem muzeju Maribor in se glasi: EPONAE AVGustae /SACRVM / VOLUSIVS/ Eqvester / Votum Solvit Libens Merito, kar v prevodu pomeni: »Vzvišeni Eponi posvečeno. Voluzij Konjeniški z veseljem in po zaslugi izpolnil zaobljubo«.

Da ljudska izročila vsebujejo skoraj izgubljeno znanje in da je nekaj zanimivega v izročilih, o Belem mestu, kjer je danes Dvorec Betnava in Starem mestu, ki bi naj bilo med Betnavo, Radvanjem in Pohorjem, priča tudi podatek, da ravno v teh krajih potekajo zmajeve črte. Zmajeve črte ali »ley« črte so geomagnetne črte Zemlje, ki obdajajo zemeljsko oblo in sestavljajo energijsko mrežo, kjer prihaja do močnejšega izžarevanja blagodejnih energij. Na mestih moči, kjer so močnejša zemeljska in kozmična sevanja, omogočajo človeku, da pride v stik z višjimi nivoji nihanja. Zmajeve linije povezujejo kozmično-zemeljska mesta moči (prazgodovinske megalitske spomenike, piramide, katedrale, templje) in so kot akupunkturne točke. Več o tem si lahko prebereš v knjigi Zmajeve črte.  

Za zmajeve črte se pojavljajo različna imena, kot npr. črte nadangela Mihaela ali Marijine črte, kar govori o smeri, v kateri poteka in na katerih stopinjah. Tako čez grad Betnava teče Jurijeva črta (ta poteka smer jugovzhod – severozahod); ta grad je v denacionalizacijskem postopku dobila nazaj mariborska škofija in je nad vrati gradu grb z napisom: QUIS UT DEUS, kar pomeni KDO KAKOR BOG, kar naj bi bilo ime arhangela Mihaela ali njegov simbol in drugi del napisa FORTI TU DOMEA, kar sklepam, da bi lahko pomenilo moč in dom. Naj me popravi kdo, ki zna latinščino. Simbolni zapis »kdo kakor bog« je razumljiv, kajti na tem mestu dobiš stik s seboj kakor z Bogom. Prav tako je zanimiva geometrijsko skladna arhitektura dvorca.

To, da je bil dvorec prvič omenjen leta 1319 z imenom Wintenaw, ter da je v 16. stoletju prerasel v utrjeno renesančno graščino z vodnim jarkom in bil baročno prenovljen v 18. stoletju in da se je v gradu menjavalo lepo število plemiških družin, ter da je dvorec pred II. svetovno vojno bil letna rezidenca lavantinskih škofov, so zame nezanimive informacije, ki v primeru, da te podrobneje zanimajo, si jih lahko prebereš na povezavi: http://maribor-pohorje.si/dvorec-betnava.aspx

Dvorec Betnava že par let sameva, denar za obnovo je izginil, cerkev propada v dolgovih in kljub temu, da je dostop v grad zaprt, je vsekakor čudovita lokacija za sprehod, saj ga krasi izjemen vrt, prekrasen gozd in čudovita drevesa.

 Almira Ćatović