Strah pred osamljenostjo

OddajŽenski Svet, dne 2015-06-08 ob 12:53:19

Najverjetneje ni človeka, ki ne bi kdaj občutil neprijetnega in težkega občutka osamljenosti, ki nas lahko preplavi s takšno silo, da povzroči depresijo in globoko žalost.

Človek je po naravi družabno bitje in potrebuje ostala živa bitja, stike in pogovore z ljudmi. No, tudi če preživljamo veliko časa z domačimi, prijatelji in znanci, pride trenutek, ko smo sami s seboj – temu se ne da ubežati. Če se nekoliko natančneje izrazimo: edina oseba, s katero preživimo 24 ur na dan, smo pravzaprav mi sami. Kljub temu pa se nekateri bojijo biti sami.

Veliko ljudi se izogiba preživljanju časa s samim seboj, naredijo vse, kar lahko, da do tega ne pride. Pa če pri tem ogrožajo svoje in zdravje drugih, fizično ali psihično. Do tega občutka pogosto pride ob izgubi dragega človeka, s spremembo življenjskega ali delovnega okolja, ob ločitvi ali prekinitvi zveze. Strah pred osamljenostjo je prisoten tako pri ženskah kot pri moških, občutijo pa ga tudi otroci.

Osamljen otrok

Čeprav je zakoreninjeno mnenje, da se občutek osamljenosti pojavlja le pri osebah, ki živijo same, so introvertirane, nimajo prijateljev in niso družabne, je resnica drugačna. Osamljenost najbolj čutijo ljudje, ki imajo povsem običajno ali pa celo zelo intenzivno družabno življenje. Osamljenost se lahko pojavi zaradi občutke neperspektivnosti in mnenja, da vse, kar v življenju počnemo, nima nikakršnega smisla.

Težak občutek osamljenosti se lahko pojavi tudi v zgodnjem otroštvu. Ljudje kot družabna bitja imamo že od svojega rojstva potrebo po družbi drugih. Normalen del razvoja je zdrava odvisnost, ki se pokaže skozi simbiozo otroka in matere v prvih šestih mesecih otrokovega življenja. Ko otrok odrašča, se začne vse bolj svobodno gibati in komunicirati ter postaja povsem samostojen. Tako kot ima otrok naravni nagon za raziskovanje sveta in radovednost, ima čustvene potrebe, med ostalim to, da je ljubljen, sprejet in da je varen glede na odnos z drugimi. Z zadovoljevanjem teh potreb otrok razvija svoj odnos do drugih, pa tudi do sebe. Če otrokove čustvene potrebe niso zadovoljene na primeren način, še posebno v stresnih situacijah, in mora sam poskrbeti zase, čeprav ni sposoben, se zagotovo počuti osamljen. To pa je strašljiva situacija. Otrok ni sposoben preživeti sam, tega se tudi intuitivno zaveda. Ko se takšen dogodek večkrat ponovi, lahko otrok postane negotov, saj ne ve, ali bo kdo z njim, ko ga bo potreboval, razvijati lahko začne separacijsko anksioznost oziroma strah pred ločitvijo od staršev, ko se to z razvojnega vidika več ne pričakuje.

Glasni alarmi

Če otrok tako odrašča in če starši niso imeli razvitih veščin, da bi poskrbeli za lastne čustvene in telesne potrebe na primeren način, kar je pogost primer, takrat ta otrok niti kot odrasla oseba ne bo imel razvitih veščin v smislu skrbi zase. Če se to zgodi, odrasla oseba lahko razvije strah pred osamljenostjo in prelaga odgovornost na drugo osebo za skrb o lastnem telesnem in/ali duševnem zdravju.

Čustva so zelo koristen mehanizem naše notranje strukture, zato čustev, še posebno strahu, ne smemo potiskati vase. Če se izrazimo z metaforo: čustva so alarmi, ki se prižgejo kot odgovor na nastalo situacijo. Jezni smo, ko nas nekdo prizadene, žalostni, ko čutimo izgubo nekoga ali nečesa dragega, strah nas je, ko ocenimo, da je ogrožena neka naša vrednota ali lastnina, ob čemer pa ugotovimo, da se ne moremo primerno obvarovati ali se zoperstaviti objektu ali situaciji, ki nas ogroža. V tem kontekstu je strah pred osamljenostjo povratna informacija, ki nam kaže, da se ne znamo sami spopasti s tem, da smo sami, ali da se ne zavedamo moči, ki jo imamo v sebi, s čimer se lahko kosamo s takšnimi situacijami. Lahko gre tudi za to, da smo preživeli določeno travmo, katere posledica je strah pred samoto. Vse navedeno so pravzaprav hipoteze, ki terapevtu pomagajo določiti smer terapije.

Spopad z osamljenostjo

Ko želimo deliti svoje izkušnje in čustva, pa nimamo s kom, ali pa ta druga oseba ni zainteresirana za to, takrat se počutimo osamljeno. Biti sam je življenjsko dejstvo, s katerim se moramo naučiti živeti in ki se dogaja ne glede na to, ali imamo partnerja, prijatelje ali koga drugega. Še več, lahko smo v zvezi ali poročeni, pa se kljub temu počutimo osamljeno. Lahko toleriramo občutek osamljenosti zaradi strahu, da bi ostali sami.

Ko je osebo strah samote, jo to močno omejuje in ji predstavlja težave v družabnem življenju, pri uresničevanju ciljev in opravljanju dela, zato naj poišče pomoč. Večina ljudi preko dneva išče trenutek zase, ko ni nikogar v bližini, da bi lahko bili sami in bi se posvetili svojim mislim, načrtovali ali enostavno samo bili. Obstajajo ljudje, ki jih že le ob misli na to, da bodo sami, prevzame strah, ki jih prisili, da neprestano iščejo stike z drugimi, kar seveda lahko predstavlja težavo v njihovem funkcioniranju. Nekateri ljudje veliko delajo in se tako izogibajo samoti. Ljudi je strah biti sami in se temu skoraj fobično izogibajo. Ko so sami, kompulzivno iščejo kakršno koli družbo.

Razlogi so lahko tudi racionalni

Strah pred osamljenostjo je lahko povezan tudi z izgubo drage osebe. V tem primeru je potreben čas, da se človek privadi na novonastalo situacijo. Ko nekoga izgubimo, neprestano recikliramo občutek žalosti in bolečine tako, da pogosto in intenzivno razmišljamo o tej osebi, vidimo njeno sliko pred očmi, slišimo glas … Takrat se nam zdi, da bolečina nikoli ne bo minila. V tem primeru družba bližnjih pomaga, da razmišljamo o nečem drugem, zato intenzivnost bolečine ni tako velika. Dokler spet ne ostanemo sami. Strah pred osamljenostjo pa se pojavlja še v ostalih situacijah. Razlogi so pogosto iracionalni. Občutek se lahko pokaže skozi zapuščenost, izgubo volje, vere v življenje, zanemarjanje videza in doma.

Primeri:

  • oseba, ki verjame, da ima neko bolezen (namišljeni bolniki), lahko čuti zelo intenziven strah pred osamljenostjo, saj ne bo nikogar, ki bi ji pomagal in poklical zdravnika, če se nekaj zgodi;
  • majhni otroci, ki se bojijo pošasti, če ostanejo sami (to sicer predstavlja normalno razvojno fazo otroka);
  • oseba, ki kadar je sama, nima nobene volje do življenja in verjame, da je nesposobna za samostojno življenje, saj jo paralizira anksioznost;
  • oseba, ki verjame, da si ne zasluži biti z drugimi, saj ni dovolj dobra ali zanimiva, zato se distancira, istočasno pa se boji samote;
  • oseba, ki globoko verjame, da bo v življenju ostala sama in pristane na partnerski odnos, ki ji ne odgovarja, kar je lahko povezano s prepričanjem 'nič nisem vredna, če nisem v zvezi z nekom'.

Kako zmanjšajti strah pred osamljenostjo?

Fotografija: Depositphotos 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Ženski Svet
Ženski Svet
Objavil/a 2015-06-08 12:53:19 (Jun 08, 2015)
Starejša objava Novejša objava
Strah pred osamljenostjo - Revija Ženski Svet

Najverjetneje ni človeka, ki ne bi kdaj občutil neprijetnega in težkega občutka osamljenosti, ki nas lahko preplavi s takšno silo, da povzroči depresijo in globoko žalost.

ZADNJE OBJAVE
Mala šola poziranja s Taylor Swift
Privlačne v črni
Posnemajte navade vplivnih ljudi
Ga odvrača vaš nosečniški trebušček?
Pretiravate z vadbo?
Pomladite trepalnice
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj