Milena Miklavčič

Milena Miklavčič, pisateljica, pravljičarka, publicistka, novinarka in raziskovalka piše že vrsto let.

Prijatelji (45)
Jože Bartolj
Damjana Kaplja
Marija Guzelj
Bojan Ekselenski
Miha Majc
Aleksandra Jelušič
Jolanda Jereb
Milena Parteli
Spremljevalci (19)
Jelka Tary
Sonja Ramsak
Risovi Literati
Danijel Golobič
Ivanka Gantar
Doktor Živago
Alenka .
P. J.

Kategorija: možvanje

NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Pisker, ki je počil
kje so meje?
CRKNJENO KLJUSE
COPY PASTE
Darujte za deklico - prošnja za pomoč!
OVCE POZIMI
duhovnost kot opij
Kdaj sanjaš o svoji vesti?
razmišljanje ob nekem intervjuju
Kot tetovaža na riti
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930

šopek predvolilnih želja

Milena Miklavčič
29.06.2014 17:39 (Jun 29, 2014)

Berem slogane političnih strankarskih kandidatov in, verjamete ali ne, tako so nedomiselni in butasti, da me lomi smeh.

Pošteno in od srca, dragi moji kandidati, vam povem, da naj vas nič ne skrbi za ''oživitev podeželja'', še manj za ''uboge delavce'', še manj zato, kdo je lastnik podjetij. Ne trudite se za ''sonček v mojih očeh'', pa za ''nasmeh na mojem obrazu''. Vse se bo naredilo tako kot je treba, če boste poskrbeli, da bodo lopovi in barabe od nas, državjanov, na tisoče kilometrov stran.

Ob rožicah, ki jih nedomiselno- brez kančka domišljije- sadite, vsak bedak, ki ima IQ manjši kot je številka mojega čevlja, ve, da nakladate pa da vas briga zgolj in samo lastna rit.

Itak večina med vami ni sposobna reči mu ali bu brez piarja in predstavnikov za stike z javnostjo, ki se vam drenjajo za hrbti.

Dol mi visi za soočenja, kjer igrate poštenjake, bistroumneže, kreatorje idealne prihodnosti naše države.

Dobim ošpice, ko slišim ''usoda malega človeka mi je najpomembnejša''.

Prav t

CRKNJENO KLJUSE

Milena Miklavčič
29.06.2014 09:02 (Jun 29, 2014)

Aljana Primožič Fridauer

Francoski filozof André Glucksmann v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu, izšla l. 2000) pravi, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja, tretjič v duši evropskega človeka XX. stoletja.

Danes sem že zarana, ob kavi, prebirala zadnje pisanje Branka Cestnika. Zgornje besede so iz njegovega bloga in se mi zdijo prepolne sporočilnosti, zato si jih drznem prilepiti tudi v uvodno, nedeljsko obarvano razmišljanje.

V preteklih dneh me je pogosto zamikalo, da bi se kdaj oglasila, pa povedala svoje mnenje, a sem se vsakič premislila.

Zakaj?
Zato, ker me je ob črednem nagonu, ki sem mu priča- danes še toliko bolj kot pred 20, 30 ali več leti – preprosto minilo. Čemu metat besede med slepe in gluhe, ko bi jih itak zgolj in samo potacali in posvinjali, ne da bi jih videli in slišali?

Te dni smo se za ''našim'' omizjem spet pogovarjali o tem in onem.  Ker se tako ''levi'' kot ''desni'' zbiramo enkrat mesečno že skoraj 1

pamet v roke, nismo več otroci!

Milena Miklavčič
16.06.2014 11:35 (Jun 16, 2014)

 

Saj ni res, pa je, s temi besedami bi lahko ovekovečili začetek novega tedna!

Zakaj?

V časopisu Dnevnik so danes objavili članek z naslovom ''Ravnatelj kaznovan, ker je zaščitil domnevni žrtvi'', v nadaljevanju pa novinar potem zapiše, da je šolska inšpekcija zato, ker je zaščitil žrtvi domnevne spolne zlorabe (dve osnovnošolki) in domnevnima storilcema (tudi osnovnošolcema z iste šole) preprečil vstop v šolo, predlagala njegovo razrešitev.

Bi napisanemu rekli ''norost, ki ji ni para''? Logično, da ne, kajti podobne in še hujše izprijenosti so vpete v slovenski vsak dan, postale so del našega sobivanja in vedno redkejši so tisti, ki se še spotaknejo obnje. Kar ni le žalostno- je strah vzbujajoče.

Bližajo se volitve, ki bodo za našo skupno usodo odločilne, nekakšen politični ''saj ni res, pa je''.

 Žal se, tako kaže, nihče ne zaveda, da bo od politikov, ki jih bomo volili, odvisno, bomo obstali ali pa nas bodo le-ti za vse večne čase pokopali. Povsem na mestu je zato vprašanje,

cenjeni in spoštovani

Milena Miklavčič
07.06.2014 21:55 (Jun 07, 2014)

Sabina M. je bila ženska dveh vzporednih življenj. Zelo rada je sedela v mestnem parku in opazovala ljudi, ki so hiteli mimo. Običajno je z obema rokama objemala kup knjig, ki si jih je mimogrede izposodila v knjižnici. Bila je strastno in vso dušo ter telesom zaljubljena v čevlje.

Zabavno, kajne?

No, če smo pravični - nora je bila na salonarje. Višjo peto če so imeli, bolj jih je požirala z očmi. Že vrsto let je na skrivaj, ne da bi kdorkoli kaj vedel, raziskovala razloge in posledice ženskih odločitev, ki so spremljale nakupe čevljev. Skrbno je beležila podatke o psihosomatskih profilih perverznežev, ki so na skrivaj kupovali rdeče salonarje in se z njimi sprehajali po slabo osvetljenih mestnih ulicah. Eden najbolj znanih oblikovalcev čevljev Christian Louboutin, s katerim se je dopisovala preko mailov, ji je pred dnevi sporočil, da bodo v njihovih delavnicah izdelali salonarje z dvajset centimetrsko peto, kar bo rekord v zgodovini. Ko je znani estetski kirurg Mike Comins, tud

star kruh mečemo svinjam, mar ne?

Milena Miklavčič
02.06.2014 14:41 (Jun 02, 2014)

  

Žaltavi ocvirek: 31. maja 1882 so sprejeli sklep o uvedbi slovenskega jezika na magistratu, ki bi moral veljati od 1. januarja 1883, vendar je minilo še precej let, preden so ga uveljavili v celoti. Zakaj? Zato, ker se ga niso držali uradniki, ki so še naprej sestavljali dopise v nemščini, katere so bili bolj vajeni. Šele župan Ivan Hribar se je temu uprl, zadevo pa je dokončal župan Ivan Tavčar, ki je leta 1918 odločil, da se bo magistrat poslej dopisoval z vsemi uradi in oblastmi le v slovenščini.

Včeraj, malodane točno opoldne je ena najslabših vlad,ki smo jih imeli – padla. Pravzaprav je ni nihče porinil, padla je sama od sebe predvsem zaradi prerivanja, kdo bo glavni, kdo bo bližji koritu. A nič zato. Ni jih več. Nanje bomo ohranili nekaj briljantnih spominov, kot je tisti o milijardnem zadolževanju, pa tigrastih krilih in poskočni angleščini v stilu ''Vi nid mor tajm''.

Gospodje tovariši pa so- tik pred odhodom - našli tudi genialno rešitev za odpravo revščine, v katero so

čez rob

Milena Miklavčič
30.05.2014 15:12 (May 30, 2014)

Anja je bila ljubka deklica s skodranimi lasmi in z drobnimi pegicami na nosku.
»Kako je lepa!« je dahnila njena mamica, ko sem dojenčico vzela v naročje in odnesla k oknu.
Res je bila lepa.
Kot kakšen angel, ki ti podari, povsem nepričakovano, svoj nasmeh.
Čez pol leta, malo več ali malo manj, sredi koraka, zastanem.
Obrnem se in zajamem sapo.
S plakatov se mi je smehljal znan obrazek rožnatih lic in s polnim naročjem zvezdic v očeh.
»Iskali so otroka, ki bi bil veder, dobre volje in nasmejan,« je od sreče zajecljala Marina, Anjina mamica.
Potem se je Anja pojavljala povsod, da je le prinašalo slavo in denar. Videli smo jo v reklamah za pralni prašek, pa za najboljše plenice na svetu, za žvečilni gumi in energetsko varčno hišo.
Deklica je čez noč postala last izdelovalcev reklam.
Marina je bila srečna in zadovoljna.
Še več: živela je v devetih nebesih.
Če sta šli z Anjo po cesti, so jo ustavljali neznani ljudje, jo cukali za rokave in cmokali Anjina lička.
»Vpišite j

NIKOLI NE BI SKLONILA GLAVE, NIKOLI

Milena Miklavčič
14.05.2014 07:04 (May 14, 2014)

….Ko človek govori o demokraciji, ne more mimo Grčije. Zgodovina uči, da se na jugu rojeva kultura, na severu pa barbari. Kakorkoli že, zanimiv je predvsem proces, ki je stoletja igral konstitutivno vlogo pri oblikovanju evropske zavesti: leta 399 pr. Kr. je bil državljan Sokrat pred atenskim sodiščem zaradi krivoverstva in pohujševanja mladine obsojen na smrt. Mimogrede: če ne poznaš Sokrata in njegove zgodbe, te imajo v civilizirani Evropi še danes za barbara. Brez dvoma je šlo za politični proces. Ampak zanimivo, že pred procesom, med njim in tudi po njem je imel obtoženi možnost, da se izogne kazni: brez posebnih težav bi lahko bodisi legalno bodisi ilegalno zapustil Atene. S tem bi dejansko naredil uslugo vsem, kajti vsakomur je bilo jasno, da si bo z njegovo smrtjo mesto nakopalo večno sramoto.

A čeprav se ni čutil krivega po nobeni točki obtožnice, je sodbo mirno sprejel. Svoj odnos do zakonov in države je utemeljil takole: "Tvoja dolžnost je, da jo prepričaš o boljšem, ako

rdeči čeveljčki

Milena Miklavčič
29.04.2014 21:14 (Apr 29, 2014)

Sabina M. je bila ženska dveh vzporednih življenj. Tistim, ki so jo srečevali v dopoldanskem času, ko so jo videvali za poštnim okencem, kako je strogo in natančno z veliko štampiljko žigosala znamke na pismih vseh barv in velikosti, se ni niti sanjalo, da ima Sabina, ki se je malo po tretji vlogi prelevila v vitko žensko z divjo grivo črnih las, kakšno povezavo z dopoldansko inačico.

Zelo rada je sedela v mestnem parku in opazovala ljudi, ki so hiteli mimo. Najbolj so ji bili všeč čevlji, ki so jim tičali na nogah.

No, če smo pravični- nora je bila na salonarje. Višjo peto če so imeli, bolj jih je požirala z očmi.

Nekoč, bilo je ravno v času družinskega kosila, je nepremišljeno zinila.''Odločila sem se, da bom napisala knjigo o rdečih salonarjih.''

Mama je za trenutek onemela in potem jezno vrgla žlico kraj krožnika:''Kakšna neumnost! Pojdi raje na vrt, pa uredi gredice, ki so polne plevela!''

Mož je zmajal z glavo in malo je manjkalo, pa bi se potrkal po čelu, ter ji s tem dal

razmišljanje

Milena Miklavčič
20.04.2014 08:18 (Apr 20, 2014)

Velika noč je največji praznik krščanstva,
ob katerem se spominjajo Jezusovega trpljenja, križanja in vstajenja.

 »Tvoja Cerkev časti svete berače in kralje in duhovnike, svete vojake in zakonske žene in delavce, svete kmete in otroke in redovnice. Vsak je bil drugačen, imel je drugačne milosti in drugačne slabosti. Vsem je bilo skupno samo eno; njihova popolna predanost iz ljubezni,« je zapisal Paul Roth.

Zato sploh ni pomembno, imamo v naših cerkvah  zlate oltarje, tla iz marmorja in dragocene lestence! Pomembno pa je, koliko svetih sedi v cerkvenih klopeh.

Saj veste, kajne:Gospod bi prizanesel Sodomi, če bi v njej prebivalo vsaj deset pravičnih.

Bi jih danes našel toliko v našem kraju?

 

V soboto sva z Malim nesla k žegnu. Cerkev je bila nabito polna. Pogled na košare, velike, majhne, okrašene s cvetjem, naklekljanimi prti ali pokritimi le s povsem navadnim prtom, je bil prečudovit. Kot kakšno majhno morje dobrih misli in želja po biti dober človek.

Srce mi je igralo, a le do t

INTERVJU, KI GA NE SMETE ZAMUDITI

Milena Miklavčič
17.04.2014 05:39 (Apr 17, 2014)

ljudje se med seboj

zelo slabo poznamo.

Za marsikoga mislimo,

da je eno,

v bistvo pa je nekaj povsem drugega.

Komunikacija s svetlobnimi bitji- pot v srce

 

Pred leti, ko jo je zapustil mož in so se trije otroci odločili, da raje živijo z njim kot z njo, se je v samoti svoje hiše pogosto spraševala: "V čem je smisel življenja?" Ob vseh nagrmadenih težavah, ki so se zgrnile nanjo, je potrebovala res nekaj nezemeljskega, da bi se jih rešila.

Svetlana B. Chintan je skozi leta odpovedovanj postala druga ženska. Danes lahko z vso gotovostjo trdi, da v duhovnih sferah, ki jim pripada, ve največ o Angelih, Vodnikih in drugih svetlobnih bitjih, ki so pomagali njej. In, seveda, želijo pomagati tudi drugim ljudem, če si vzamejo čas, jo poiščejo, ter ji prisluhnejo, ko jim svetuje.

Morda bi se v najinem pogovoru najprej vrnili k trenutkom, ko ste ostali sami. Brez moža in brez otrok. Kako je bilo?

Pošastno, moram reči. Ne bom pozabila trenutkov na sodišču. Otroci- dva na pol odrasla fanta i

opazovanje od daleč

Milena Miklavčič
24.03.2014 11:32 (Mar 24, 2014)


				Teodozijev Križ - Vrhpolje Vipava

Moja mama je nekoč dejala:''Če ne bi bili verni,

bi bili še veliko slabši.''

 

 

V zadnjih dneh se pogosto spominjam različnih dogodkov iz mladosti. Bila sem še otrok, ko mi je veliko krivico naredila deklica, ki se je štela za zelo verno. Zasmilila sem se celo mami (kar ni bilo pogosto) in nikoli ne bom pozabila, ko mi je - v nekakšno tolažbo- rekla:''Če Tapata ne bi bila verna, bi bila njena zloba še veliko večja.''

Dosti kasneje, ko me je znanec- duhovnik- povabil v svojo družbo na klepet in prigrizek, sem ga enkrat kasneje, malo za šalo, malo zares, vprašala, zakaj med prisotnimi ni bilo več ''naših''. Resno me je pogledal in potem dejal, da si družbo, v kateri želi preživeti nekaj sproščenih minut, ne da bi ga stroge oči '' ta pravih'' vernikov ocenjevale, kaj in kako reče ter migne s prstom, pač izbira sam.

Zgodilo se je na eni od predstavitev zadnje knjige. Ko že pospravljam, pristopi mlajši moški in mi pove, da bi bila njegova zgodba nadvse zanimiva tudi zame. Pove mi, da

''''Na zdravje!'' je rekla Zvezdana - in ga ruknila.

Milena Miklavčič
10.03.2014 12:22 (Mar 10, 2014)

Kot pri večini drugih področjih smo tudi pri '' vprašanju žensk'' še zmeraj polni stereotipov in določene ''polresnice'' ponavljamo iz leta v leto kot zgonjeno lajno. Mičkeno se bojim, da za to ''lajno'' stojijo tiste predstavnice ženskega spola, ki bi- brez truda in odpovedovanja- imele rade kar ''vso marmelado'' – in to na dosegu roke.

Ne glede na to, da je osmi marec pogosto praznik z zelo zgovorno, mučeniško obarvano vsebino, moram priznati, da se bolj kot za ženske, bojim za moški svet. Verjemite- ženske bomo preživele, ker smo takšne, kot smo! Moški so tisti, ki počasi – in to pred našimi očmi- izumirajo.

Če pogledamo samo med starejšo populacijo, ki jo zaradi svojih raziskovanj bolje poznam: komaj kje je kakšen moški, ki v visoki starosti preživi svojo ženo! Ženska je tista, ki - ne glede na to, kako je bila morebiti ''zapostavljena'' in koliko hudega je doživela – vztraja in niti leta ji ne pridejo do živega.

Ženska ima- kljub navidezni šibkosti- v sebi veliko več darov, k

REŠITELJI SVETA

Milena Miklavčič
23.02.2014 08:07 (Feb 23, 2014)

Zadnjič enkrat sva se slišali z mojo FB prjatl'co. Pravzaprav mi le pozvoni, kajti to je najin prepoznavni znak, da jo nemudoma pokličem nazaj.

''Prideš kaj na naš konec?'' me je na hitrico pobarala. Ko ji pritrdim, me zaprosi, če ji lahko prinesem malo tega in malo onega. Ker nima časa iti v trgovino.

Razveselila sem se - da nima časa- ker se mi je zazdelo, da ji je končno uspelo dobiti službo.

Nakupila sem še več, kot mi je naročila. Želela sem jo razveseliti, presenetiti.

Itak sem se vsaj trikrat izgubila, preden sem – končno- našla pravo ulico, kjer je živela. Železna vrata, ki so vodila na dvorišče, so bila zapahnjena. Pokličem jo, da bi mi jih odprla. A telefon zvoni v prazno tudi drugič in tretjič. S težkim srcem vržem v parkomat zahtevani denar (da bi vrag pocitral župana!), odprem vrata, ter rahlo sopihajoče znosim težke vrečke do vrhnjega stopnišča. Eno po eno. Sabina se mi še zmeraj ne oglaša, zato me pričenja pošteno skrbeti. Okoli kant za smeti je bilo polno navlake,

Polde in nasveti o zdravem življenju

Milena Miklavčič
19.02.2014 15:32 (Feb 19, 2014)

Polde je bil bogaboječ, mil in priden gospodar večje kmetije. Vse življenje, celih šestdeset let in še malo je živel pošteno, sam si je kuhal, pral in pospravljal. Jedel je tisto, kar je pridelal doma, na vrtu. Ni poznal ne zdravnika, ne bolnišnice.

''Ti boš dočakal dvesto let!'' so se obenj obregali sosedje in nevoščljivost jim je lezla iz ušes.

Potem pa mu je nečak za rojstni dan kupil računalnik.

''Stric, to pa je zate, da si boš malo razširil obzorje, '' mu je dejal in ga priklopil tudi na facebook.

Ko je cvet slovenskih zalih deklet ugotovil, da je Polde še samski, da ima v posesti dobro stoječo nepremičnino, da odgovori na vsak, še tako neumen mail, so ga začele obletavati ko muhe na med.

Ni minil dan, da ne bi od ene ali druge dobil kakšnega uporabnega nasveta, namiga o zdravem življenju in podobnega, s čimer si polnijo samozavest in bogu kradejo čas tisti, ki nimajo početi drugega, kot da vlečejo za nos vsakega, ki jim pride blizu.

Nekoč mu je Tinca, ki mu je bila tudi mal

Kako so se po vojni zidale hiše

Milena Miklavčič
16.02.2014 19:05 (Feb 16, 2014)

 

Če  bo on, bom tudi jaz

 

Večina sogovornikov, tistih, ki jih štejem med graditeljske pionirje, po poroki niso več stanovali pod domačo streho. Iz tega podatka se da sklepati, da je bilo oddajanje sob ali manjših stanovanjskih enot po vojni bolj donosno kot danes, saj so stanovali pri zasebnikih, za stanovanje, ki je v večini primerov vključevalo le spalnico in kuhinjo (sanitarni prostori so bili skupni vsem prebivalcem v hiši), so plačevali kar lepo najemnino (okoli 100 din - približno desetino plače).

Zaradi finančne in še kakšne stiske so se morali kar najhitreje preseliti na svoje, ker so lastniki  njihovo stanovanje želeli oddati drugemu ali pa so ga rabili za lastne otroke, ki so se ženili.

Moji starši so stanovali pri očetovi sestri Mici, kjer so imeli v uporabi celo zgornje nadstropje, na podstrešju pa je mama sušila perilo. Ena izmed sob je bila zaklenjena, ker je imela teta v njej spravljene svoje reči. Spominjam se velike kuhinje, štedilnik je bil tik ob vhodnih vr

NATO, EU, ALENKA IN POLDETOVA VEČERJA

Milena Miklavčič
16.02.2014 09:07 (Feb 16, 2014)

 

Ura se je bližala šesti, ko je Polde, utrujen od dela, parkiral na domačem dvorišču. Ko je lezel iz avtomobila, se je spotaknil ob konzerve, ki jih je nekdo, očitno po malomarnosti, odložil tja, kamor jih ne bi smel.

Sitno je zaklel, kajti v želodcu se mu je že vse popoldne nabirala slina ob misli, kakšno imenitno večerjo mu bo skuhala žena, ki je doma, na dopustu.

Ves radosten je stopil v kuhinjo- a tam ni bilo nikogar. Le nekaj muh se je paslo na odprti pašteti, ki je obležala na mizi še od zajtrka.

''Kršenduš,'' je zaklel in pokukal v dnevno sobo, da bi povprašal boljšo polovico, kaj se je zgodilo, da ni nikogar: ne nje, ne kosila. A tam je našel le hčerko, ki je ležala na kavču in vneto čebljala po telefonu. Ko je zagledala očija, je zavila z očmi, ter zamahnila z roko, češ, spokaj stran, saj vidiš, da motiš. Polde je skomignil z rameni in nadaljeval obhod po hiši. Tudi v sinovi sobi ni bilo luči, vseeno je prestopil prag. Njegov cenjeni potomec je sedel pred Tv ekranom, zato

kruh, moj vsakdanji

Milena Miklavčič
08.02.2014 13:36 (Feb 08, 2014)

Pred štirimi leti, med bivanjem pri sorodnici, ki živi nedaleč stran Dunaja, sem obiskala eno od osnovnih šol v bližini stavbe, tik ob Donavi, v kateri je nastanjena tudi Mednarodna agencija za atomsko energijo. Na srečo imam zmeraj s seboj kakšno od svojih knjig, kajti Renata, ki tam poučuje, je želela, da ''njenim'' otrokom preberem zgodbo v slovenskem jeziku. Prišla sem v odmoru, in kar mi je najprej padlo v oči,je bilo, da mularija ni tekala in se prerivala po hodniku, temveč normalno hodila! Pozdravljali so me in ko sem jim odzdravljala po slovensko, se niso čudili, nekateri so se le nasmehnili, ter odhiteli naprej. Razred je bil na videz zelo preprost, asketski, nič posebnega. Klopi so bile stare, a zelo dobro ohranjene. Na okenskih policah so kraljevale lončnice, za katere so učenci skrbeli sami. Ves čas, kar sem bila med malčki (4. razred), Renata ni nikoli povzdignila glasu. Medtem ko sem brala, je ona prevajala. Kadar sem dvignila pogled, sem presenečeno opazila, da se v k

članku na rob

Milena Miklavčič
02.02.2014 08:13 (Feb 02, 2014)

http://www.casnik.si/index.php/2014/02/02/t-mamic-planetsiol-pisma-papezu-kriticnih-laikov/comment-page-1/#comment-72778

Osredotočila se bom na področje, ki - vsaj zame- najbolj bode v oči, ko razmišljam, kako nepojmljivo se je slovenska duhovščina oddaljila od svojih vernikov.

V zadnjih težkih letih, ko smo priča številnim, zelo težkim situacijam družin in posameznikov, še nisem nikjer v medijih zasledila, da pa bi kdo od duhovnikov organiziral karkoli, da bi župljanom omogočil bolj dostojno prebijanje skozi težke čase. Včasih namenoma vprašam, ko potujem po deželi sem in tja, če se na tem področju kaj premika, pa v zameno dobim le začudenje in zanikanje.

Duhovniki se – zlasti pri pridigah- zelo radi pohvalijo s patrom Opeko. Koliko pa ga tudi posnemajo? Kolikokrat organizirajo nabirke? Kolikokrat povabijo v župnišče na prigrizek tiste, ki nimajo kaj dati v lonec? Kolikokrat preidejo od svetopisemskih besed - k dejanjem?

Župnišča so praviloma postala trdno zapahnjene trdnjave, p

razmišljanje ob nekem intervjuju

Milena Miklavčič
19.01.2014 12:45 (Jan 19, 2014)


				sneg, leta 1952, približno ob tem času

http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/01/intervju_matej_tusak.aspx

Včasih imam občutek, da Slovenci hote in zavestno sovražimo predvsem sami sebe. Da imamo to sovraštvo, ki je na eni strani poln prezira vsega, kar je domačega, že v genih.

Po drugi strani pa smo – kako fenomenalno in zelo težko razumljivo – polni napuha, samovšečnosti, narcisoidnosti, pravi Doriani Grayi in ne dovolimo, da bi nam kdorkoli nastavljal ogledalo.

Verjetno zato ne, da se lahko v nam značilni ozkosti in zatohlosti trepljamo po ramenih, češ, kako unikatni smo?

A če nam nastavijo ogledalo drugi, se v nas prebudi krvoločna zver, začnemo pljuvati ogenj in žveplo in v srdu, ki nam zaslepi razum, pozabimo na samokontrolo, ter pokažemo vesoljnemu svetu, da smo nevzgojeni in nastopaški osebki, nagnjeni k prekomernemu pitju alkohola, nasilju, brez srčne kulture in moralnih vrednot.

Ne bom ponavljala, kaj je nedavno tega o nas povedal ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli, ker o tem čivkajo vrabci na strehi. Z

kletka v rožnatem, ob Mozartovi spremljavi

Milena Miklavčič
12.01.2014 07:57 (Jan 12, 2014)

http://www.rtvslo.si/slovenija/podatke-smo-policiji-odstopili-zaradi-suma-pedofilije/327067

 

V javnosti je nedavno tega odjeknilo, da je policija nezakonito pridobivala podatke uporabnikov posameznih spletnih strani. Lastnik portala Med.over.net je ob tem povedal, da so podatke posredovali le enkrat, saj je šlo za sum pedofilije.

 

 

Policija je leta 2012 od spletnih portalov kar 31-krat zahtevala podatke o bralcih portalov brez sodne odredbe. Policija meni, da to ni v nasprotju z zakonom.

 

Glede na to, da je komentatorjev različnih forumov nešteto, sem čakala, da se bo kdo od njih našel (skorajžil) in zgornjo, mimogrede povedano novico, pokomentiral, se ob njej razburil, znorel ali kako drugače pokazal svoje nestrinjanje, da se počasi spreminjamo v kontrolirano in brezkompromisno deželo strogega policijskega tipa.

Pa- prosim- ne smejte se kot pečene piške, češ, da se mi sanja, da fantaziram, da je do trenutka, ko bomo pod kontrolo podobno kot v Severni Koreji- še daleč.

Teor

Oglasi

Vsi oglasi tega uporabnika

''že od nekdaj so me privlačevale prepovedane stvari,'' pravi milena miklavčič. več kot dvajset let je potem raziskovala, kakšni so bili medsebojni odnosi med moškim in žensko v prvih 60 letih 20. stoletja. osredotočila se je predvsem na odnose v spolnosti. v knjigi ogenj, rit in kače niso za igrače bralcu skozi resnične zgodbe pripovedovalcev oriše intimne plati življenja nekoč. nekatere podrobnosti le-tega so v tej knjigi razkrite prvič. tudi zato so zgodbe, ki prihajajo med bralce, unikatne in vredne pozornosti.        

Kategorija: Leposlovje

Cena: 20 €

Kategorija: Leposlovje

Cena: 20 €

detektivsko-pustolovska zgodba nekega blaža m. blaž, s čričkom matičkom v  žepu, se po naključju, morda tudi zaradi dolgočasja, odpravi na potovanje, kjer sreča mnogo zanimivih sogovornikov, od govorečega belega kamna nopa, črička vladimirja, mravelj, do razbojniške deklice marine. kamen s svojim kamnitim srcem in kamnitimi mislimi poskuša svet okameneti, a mu to prepreči blaž... v drznih, celo nevarnih pustolovščinah, mu pomaga marina...kako in na kakšen način?

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 15 €

pravljice iz zakajčkove ulice najboljša samozaložniška knjiga v sloveniji leta 2008        

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 15 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj