Ura se je bližala šesti, ko je Polde, utrujen od dela, parkiral na domačem dvorišču. Ko je lezel iz avtomobila, se je spotaknil ob konzerve, ki jih je nekdo, očitno po malomarnosti, odložil tja, kamor jih ne bi smel.

Sitno je zaklel, kajti v želodcu se mu je že vse popoldne nabirala slina ob misli, kakšno imenitno večerjo mu bo skuhala žena, ki je doma, na dopustu.

Ves radosten je stopil v kuhinjo- a tam ni bilo nikogar. Le nekaj muh se je paslo na odprti pašteti, ki je obležala na mizi še od zajtrka.

''Kršenduš,'' je zaklel in pokukal v dnevno sobo, da bi povprašal boljšo polovico, kaj se je zgodilo, da ni nikogar: ne nje, ne kosila. A tam je našel le hčerko, ki je ležala na kavču in vneto čebljala po telefonu. Ko je zagledala očija, je zavila z očmi, ter zamahnila z roko, češ, spokaj stran, saj vidiš, da motiš. Polde je skomignil z rameni in nadaljeval obhod po hiši. Tudi v sinovi sobi ni bilo luči, vseeno je prestopil prag. Njegov cenjeni potomec je sedel pred Tv ekranom, zatopljen v porno film, tako da očeta še slišal ni.

''Kje je moja draga Frančiška?'' je zaskrbelo Poldeta. Nič kaj mu ni bilo všeč to, kar je videl. Vseeno je razmišljal trezno, saj je imel dolgoletne izkušnje in se je zavedal, da ni vredno zganjati panike, dokler nima v rokah trdnih dokazov, da je nekaj narobe.

Ženo je šel najprej iskat v klet, kajti bil je prepričan, da jo bo našel pri vlaganju zelenjave, katero sta že pred kakšnim tednom pospravila na vrtu.

A pogled na gajbice je bil žalosten: kar ni ovenelo, je zgnilo.

''Franckaaaaa!'' se je pričel na ves glas dreti.

''Francka, baba hudičeva, kje si!''

Tudi ostale besede, ki so letele iz njegovih ust, niso bile primerne za vsako uho.

S treskom je zaprl vrata v kopalnico, kajti svoje drage in spoštovane življenjske sopotnice tudi tam ni našel.

Z glasnimi in težkimi koraki odštorklja še na podstreho.

''Če je še tam ne bo, potem se je res udrla v tla,'' zasika med zobmi, nevedoč, naj ga to jezi ali veseli.

A je imel srečo, blazno srečo!

Njegova predraga je sedela za pisalno mizo, ob računalniku in nekaj neumorno tipkala. Svojega cenjenega življenjskega spremljevalca v dobrem in slabem ni niti opazila. Šele potem, ko je njegova senca padla na tipkovnico, se je zdrsnila, dvignila pogled in ga začudeno pogledala.

''Kaj pa že ti doma? Mar nisi v službi?!'' je presenečeno vzkliknila.

''Ženska! Ura bo kmalu odbila šesto, kaj je s teboj?! Kje je večerja? So otroci že naredili domačo nalogo?!''

Polde ni točno vedel, se žena s svojim milim in nedolžnim pogledom, ki ga je vperjala vanj, norčuje ali je z njo kaj drugega narobe.

Pa ne le to! Franckine oči so vročično žarele.

Če smo pošteni, je bila nemalo zmedena, saj niti ni točno vedela, so na njeno počutje vplivale tudi bolečine v riti, kajti že od ranega jutra je sedela za računalnikom, ne da bi se za hip premaknila ali kako drugače razmigala.

''Polde, pojma nimaš, kaj se dogaja. NATO nas bo vse uničil! Povem ti. Vsi tako govorijo in tudi jaz sem prepričana, da smo padli v težko in zlobno zaroto! Še nikoli ni bilo na našem vrtu toliko plevela, kot ravno letos. Pa kakšen plevel, majkemi! Do enega metra je zrasel, če ne več!''

Polde je široko zazijal:''Se ti meša, ženska! Za plevel si sama kriva, ker ti je za vrt toliko mar kot za lanski sneg, jebelacesta.''

Francka je milo zajokala.

''Sovražiš me, saj vem. Ne vidiš pa grozečih nevarnosti, ki nas obkrožajo.''

''Če se ne bi bala slovenskih skrajno desničarskih neonacistov bi še kdaj šla malo plet. Tako se pa nisem upala, smrk, smrk…''

''Neonacisti?! Kakšni neonacisti?! Od kod si pa te potegnila?!''

''Vsi na blogih govorijo, da pri nas desničarskih neonacistov kar mrgoli. In če ''mrgolijo'', potem je možno, da ''mrgolijo'' tudi na našem vrtu.''

Polde je nekaj minut molčal in sam pri sebi štel do deset. Ni točno vedel, naj pokliče nujno medicinsko pomoč, ki bi ženo odpeljala v norišnico, ali pa se naj odloči in stopi do hladilnika, ter si kar sam poišče kaj za pod zob.

Odločil se je za to, drugo stvar.

Našel je nekaj že pretečene posebne salame, logično, saj žena v skrbi za domovino in v sovraštvu do NATA ni utegnila skočiti niti v trgovino, zato je naredil le dva, tri požirke mleka, si umil zobe in zlezel v posteljo.

Bilo je enkrat sredi noči, ko se je pod odejo privlekla tudi žena. Stisnila se je ob njegov hrbet in nežno začivkala:''Polde, a bi…?''

Polde je nekaj zamomljal in se obrnil na drugo stran.

A mu še ni dala miru. Celodnevno besedovanje o zločinih NATA in ostalem, kar polni adrenalinske pore, ji je dalo krila.

Ker je z rokami še kar naprej opletala tam, kjer ne bi bilo treba, Polde odgrne odejo, da se v soju lune zasveti njegovo zaspano in od celodnevnega dela utrujeno mednožje.

''Kar ni uničil NATO je pa EU, Bruselj in Alenka!''je pribil, zgovorno pomigal z ritjo,vzel odejo pod pazduho in se zaklenil v dnevno sobo.