Osredotočila se bom na področje, ki - vsaj zame- najbolj bode v oči, ko razmišljam, kako nepojmljivo se je slovenska duhovščina oddaljila od svojih vernikov.
V zadnjih težkih letih, ko smo priča številnim, zelo težkim situacijam družin in posameznikov, še nisem nikjer v medijih zasledila, da pa bi kdo od duhovnikov organiziral karkoli, da bi župljanom omogočil bolj dostojno prebijanje skozi težke čase. Včasih namenoma vprašam, ko potujem po deželi sem in tja, če se na tem področju kaj premika, pa v zameno dobim le začudenje in zanikanje.
Duhovniki se – zlasti pri pridigah- zelo radi pohvalijo s patrom Opeko. Koliko pa ga tudi posnemajo? Kolikokrat organizirajo nabirke? Kolikokrat povabijo v župnišče na prigrizek tiste, ki nimajo kaj dati v lonec? Kolikokrat preidejo od svetopisemskih besed - k dejanjem?
Župnišča so praviloma postala trdno zapahnjene trdnjave, povsem drugače kot nekoč, še v bivšem sistemu, ko so bila vrata stalno odprta. Ne glede na to, kdo je vstopil.
Zmeraj, ko – kdorkoli že – vali krivdo na ''tiste druge'', mi ni všeč.
Tudi cerkveni predstavniki, ko trdijo, da ''niso nič krivi'' za ''finančne mahinacije'', da se niso nič krivi za zlorabe, ki so se dogajale, pa homoseksualnosti, pohlep, lakomnost, odtujenosti od vernikov, itd. itd.... mi vzbujajo ne le jezo, temveč tudi žalost.
Žal je tako, da so se slovenski duhovniki marsikje (ne rečem- povsod) spremenili v cerkvene uradnike, ki tistim, ki ne pridejo vsako nedeljo k maši, pijejo kri s tem, da jim nočejo dati določenih potrdil za karkoli že, zabarikadirali so se v svoj svet, ki se od preprostega vernika vedno bolj oddaljuje.
Ne smem se spomniti na tiste benediktince, ki so raje pustili, da jabolka zgnijejo, kot pa, da vrata sadovnjaka odprejo ljudem, ki bi jabolka radi pobrali.
http://www.24ur.com/jabolka-v-sadovnjaku-gnijejo-krajani-pa-jih-ne-smejo-obrati.html
Pa to ni edini egoizem, ki bode v oči. Mimogrede: vdrla bi se v tla, če bi o nekom, ki je iz mojega ceha, na glas povedali kaj takšnega, kot se je povedalo v dotičnem prispevku.
Med ljudmi spi veliko grdih zgodb, ki se jih- ker so lepo ''vzgojeni''- tudi ne upajo povedati. Če pa že kakšna pride tudi v Ljubljano, se prinašatelja enostavno utiša- proti župniku, ki je brez srca in duše, pa se nič ne ukrene.
Pa še to: zakaj menite, je postala Slovenija zlata jama, posuta z dragulji za vse kvazi''duhovneže'', duhovna gibanja, zlasti vzhodna in ameriška, ki hočejo zaslužiti na račun človekove osebne stiske, njegovega notranjega iskanja, trpljenja?
Zato dragi moji, ker se je slovenska cerkev oddaljila od svojih vernikov, ker jih je pustila na cedilu, ker so duhovniki začeli skrbeti zase in za dobrobit Inštitucije, pozabili pa so na sočloveka.
Če kdo naravnost kliče po misjonarjih, potem so to Slovenci, in- seveda- posredno ves zahodni civilizirani svet.
Pa še nekaj: sočloveka - končno že - ocenjujte po njegovih delih in ne po tem, kolikokrat ga vidite v cerkvi in pri ''ofru'', pa bo marsikaj drugače.
V 21. stoletju je pač že zadnji čas, da nehamo ''žebrati'', pa da začnemo moliti. A molitev – v tem primeru- naj ne bodo le besede, ampak predvsem dejanja.
Feb 02, 2014