razmišljanje ob nekem intervjuju

OddajMilena Miklavčič, dne 2014-01-19 ob 12:45:47


				sneg, leta 1952, približno ob tem času

http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/01/intervju_matej_tusak.aspx

Včasih imam občutek, da Slovenci hote in zavestno sovražimo predvsem sami sebe. Da imamo to sovraštvo, ki je na eni strani poln prezira vsega, kar je domačega, že v genih.

Po drugi strani pa smo – kako fenomenalno in zelo težko razumljivo – polni napuha, samovšečnosti, narcisoidnosti, pravi Doriani Grayi in ne dovolimo, da bi nam kdorkoli nastavljal ogledalo.

Verjetno zato ne, da se lahko v nam značilni ozkosti in zatohlosti trepljamo po ramenih, češ, kako unikatni smo?

A če nam nastavijo ogledalo drugi, se v nas prebudi krvoločna zver, začnemo pljuvati ogenj in žveplo in v srdu, ki nam zaslepi razum, pozabimo na samokontrolo, ter pokažemo vesoljnemu svetu, da smo nevzgojeni in nastopaški osebki, nagnjeni k prekomernemu pitju alkohola, nasilju, brez srčne kulture in moralnih vrednot.

Ne bom ponavljala, kaj je nedavno tega o nas povedal ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli, ker o tem čivkajo vrabci na strehi. Zanimivi so odzivi na njegove besede. Namesto da bi se vprašali, ima prav ali ne, so ga – predvsem tisti z največ masla na glavi – pričeli napadati z vsemi topovi.

Po drugi strani pa, če le lahko iz te iste Amerike uvažajo vse, celo najslabše od najslabšega.

Od duhovnosti, do ''čudežnih zdravil, ki ozdravijo raka'', do ''kurjih juhic'', dosjejev X, coca cole, hamburgerjev, filmov…Je ni stvari, ki je tam, čez lužo, ne bi izumili za poneumljanje množic, da je ne bi zagrabili za roge – ter nemudoma presadili v rodovitno zemljo pod Alpami!

Dan za dnem si zakrivamo oči pred nasiljem nad ženskami v Indiji, ki je – kljub  21. stoletju- vse bolj razširjeno, saj je bilo - glede na statistike indijske vlade - samo v letu 2011 prijavljenih več kot 220.000 primerov nasilja!

Verjetno pa je dejanska številka še precej večja, a to ne odvrne slovenskih iskalcev ''duhovnosti'', da ne bi množično romali v to deželo. Seveda jo - sem in tja - kakšno žensko bitje skupi, a nič hudega. Žrtve so pač neizogiben del tovrstnega iskanja ''duhovnih poti''. Ko mi začne I.K. soliti pamet o ''miru'', ki ga najde v Indiji, mi včasih nehote zavre kri. Rečem ji, da je Slovenija že več kot tisoč let posejana s cerkvicami, ki samevajo zapuščene in pozabljene, četudi so  - dokazano - grajene na mestih, kjer so strokovnjaki izmerili največ pozitivne energije. Prezirljivo zaviha nos in izpljune:''Fuj, krščanstvo!''.

Hmja, verjetno zato, ker ima – po moji kmečki logiki – njena duhovnost, kjer  lahko pokasiraš še kaj ''neduhovnega'', posebno draž?

Da se Slovenci nerazumljivo globoko sovražimo, dokazuje tudi dejstvo, da počnemo vse, da ne bi nikoli dosegli ''lepše prihodnosti''.

Na vse kriplje se trudimo, da bi državo ponovno pahnili v preljubo socialistično in komunistično preteklost. Mase sanjajo o Titu pa o neki namišljeni lepoti življenja, ki smo jo z vstopom v EU menda zatrli.

Ob teh utopičnih željah po vrnitvi v preteklost, zmeraj pomislim na žensko, ki se v zrelih letih trudi, da bi bila videti mlajša. Saj poznate postopke pomlajevanja od dr. Planinška, ki reže obraz in dekolteje, do botoksa in vitaminskih terapij? Koža je za nekaj časa res bolj napeta in mladostna, a kaj, ko dr. Planinšek obenem ne zamenja tudi jeter, srca, ožilja in ledvic.

Tisti nadebudneži, ki vlečejo iz predalov Titove slike, pozabljajo, da bi bila vrnitev – hipotetično – možna le v paketu dobrega&slabega: to pomeni, da bi se morali državljani znebiti računalnikov, telefonov, televizij, centralne kurjave, kopalnic, tople vode, ki bi ob vsakem času pritekla iz pip, ogrevanih stranišč, računalniško vodenih avtomobilov, vikendov na morju, počitnic Franciji in na Maldivih, in še in še in še. Predstavljate si reveže, ki jih danes kažejo v Tedniku ali v Preverjeno. Ob morebitnem ''back to the past'', takšne zgodbe ne bi bile več izjema, ampak  - pravilo.

Spominjam se dijaških let v Dač-u. Ko se je ''civilizacija'' že skoraj približala…En tuš za okoli 100 deklet, ko smo se lahko umivale s toplo vodo, je bil že ''državni praznik'', polena za peč, ki smo jo kurile same, smo v potovalki nosile od doma, v sobah smo prezebale, kajti ne okna, ne vrata se niso povsem zapirali, zato je bilo ves čas ledeno mrzlo….

Če bi se vrnili v preteklost, bi to tudi pomenilo, da bi država – podobno kot to, žal, poskuša tudi sedaj- striktno bedela nad tem, kaj berete, govorite, poslušate, mislite. Ne rečem, imeli smo več frišnega zraka, travnikov, kjer smo se podili, bilo je res lepo, a sem in tja je vseeno kdo nenadoma izginil in nihče ni smel vprašati, kam… niti kdaj se bo vrnil.

Vrnitve v preteklost, če sem iskrena, se lahko najbolj veselijo pijančki. Ti so se pa res imeli kot v raju. Nihče jih ni metal iz služb, če so se – po kakšnem čudežu- prikazali v službi, jim je šef solidarno pomignil, naj se zavlečejo v temen kot, da ne bodo motili delovnega procesa, a se naj prikažejo na svetlo vsaj okoli enajste ure, ko se bo delavstvo zbralo ob kavi in šnopčku, ker ima eden od njih rojstni dan.

Uživali bi tudi kadilci. Kadilo se je vsepovsod: pri zdravniku, na avtobusu, kirurg, dr. P.K., je kadil celo med operacijo.

Javnih hiš sicer ni bilo, bili pa so sindikalni izleti in zabave. Končni izkupiček je bil pogosto zelo podoben.

Vrnitve v preteklost pa si naj nikar ne želijo mamice z majhnimi otroki. Vrtcev je bilo komaj za vzorec, mamice, ki so bile zaposlene, pa so malčke puščale doma, same, v gajtru, pogosto so bili osem ur šihta prepuščeni sami sebi, le kakšna soseda je, če se ji je ravno zljubilo, pokukala skozi vrata, za vsak slučaj, da se ne bi kaj zgodilo.

Pa da se vrnem nazaj k samopodobi povprečnega Slovenca.

To, kako se sovražimo, je najbolj vidno ravno pri vzgoji naših potomcev. Naredili smo vse in še več, da smo ustvarili invalide, ki so odvisni od staršev in – seveda, od države. Kar naprej poslušamo tisti znani stavek, ki pa res sega v stare povojne čase:''Kaj nam bo dala država, kdaj nam bo kaj dala, pa zakaj nam noče dati…''

Kam neki poniknejo ustvarjalni in brihtni malčki, ki znajo že pri treh letih brati, pisati, pospravljati za seboj?

Ki znajo reči vsaj hvala in prosim in vedo, da žvečilnega ne smejo vreči na tla, temveč v koš za odpadke?

 Žal se začnejo nekateri že v tem, najbolj nežnem obdobju – na pobudo svojih staršev – norčevati iz hrane, kajti oni že ne bodo jedli ne mesa, pa naj stane kolikor hoče.

In ker mamice in očke niso samo mamice in očki, so tudi ministri, direktorji, profesorji, predsedniki in še kaj, se je pričela v Sloveniji počasi, a sigurno, oblikovati posebna družbena  elita, ki ji je dovoljeno vse in še več, postajajo vedno bolj nedotakljivi. Naučili so se, da lahko počnejo vse, kar jim pade na pamet, pa jim nihče ne sme brati levitov.  

Z uveljavljanjem svoje več vrednosti pričnejo že v osnovni šoli. Tisti trenutek, ko starši pošljejo k učitelju odvetnika, ki se ''bori'' za  ''pravice'' njihovega nadebudneža, so zmaličili otrokov normalen razvoj osebnosti, srca in duše.

Otroci niso neumni in tudi pravice hitro dojemajo tako, kot jih učijo odrasli. Še smrkavi pod nosom so spoznali, da ni nič narobe, če kradeš, lažeš, hodiš po ljudeh, se iz njih norčuješ, jih blatiš in pošiljaš v maloro, da se le prav pišeš.

Geslo, NI POMEMBNO, KAJ KDO REČE (naredi), pomembno je- KDO, je že v plenicah postalo njihovo vodilo skozi življenje.

 

profileimage
Všeč mi je
6
Komentarji
6
Milena Miklavčič
0
Feb 10, 2014
Štulič, po svoje imam srečo: Pengov mi je všeč in blizu že vrsto let, ne le danes....Upam, da mu bo tam gori- nad zvezdami- lepo, toplo, domače in srečno.
#6
štulič
0
Feb 10, 2014
@Mica; Tomaž Pengov je preminil... http://youtu.be/VoKhztfi_OY :(

France Preseren & Tomaz Pengov - Kam - YouTube

France Preseren & Tomaz Pengov - Kam TAGS: Tomaz Pengov V Nasmehu Nekega Dneva Drevo Generali Obisk V Neki Lozi Pegam in
#5
Milena Miklavčič
0
Feb 10, 2014
To je bilo posneto leta 1952, ko so Amweričani predstavljali obubožanemu slovenskemu ljudstvu- Indijo Koromandijo :-)
#4
Laščan Zlatorog
0
Feb 09, 2014
Jao, da toliko snega zapade, bodo spet dejali, da so krvi Američani. Kdaj je bilo to posneto?
#3
aktivist
0
Jan 19, 2014
In kej zdej?
#2
Liza Whiteapple
1
Jan 19, 2014
Lepo napisano. In na žalost zelo res.
#1
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Objavil/a 2014-01-19 12:45:47 (Jan 19, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
COPY PASTE
Vabljeni k ogledu filma!
Novi stari primeri (New Tricks)
7. Literarni natečaj v poeziji ali prozi
Kdaj sanjaš o svoji vesti?
Potemkinova vas in driska
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj