Članek
sladka jabolka
Objavljeno Jan 04, 2014

 Tudi Lojzova zgodba je bila ena tistih, ki mi je ''pomagala'' ustvariti zadnjo knjigo.

 

Alojz danes v miru uživa leta upokojitve. Kljub temu, da ves čas brklja v svoji delavnici, kjer izdeluje čudovite lesene ornamente, najde še dovolj časa, da gre na vrt, v naravo, s katero je tesno povezan še od otroštva. Na Gorenjsko se je preselil z drugega konca Slovenije, iz Dolenjske.  Šli smo s trebuhom za kruhom, pravi.

Vse življenje je bil borec. Nikoli  ni dovolil, da bi ga usoda spravila na kolena. Mogoče so se kali za preživetje rodile med vojno, ko je bila njegova družina obsojena na izgnanstvo v nemških taboriščih?

»Spominjam se pomladi leta 1941,« začne pripovedovati.

»Padlo je veliko snega, vendar z zamudo. Pred hišo je rasla jablana, a jo je sneg podrl ravno na velikonočno nedeljo zjutraj.

Bil sem še majhen fantič, najmlajši v družini. Povsod sem bil zraven in poslušal, o čem so se pogovarjali odrasli. Za vsako delo sem imel majhno orodje, da sem lahko pomagal po svojih močeh. Najlepše se mu je zdelo, ko so bili v hiši mlatiči in se je žito na roke mlatilo na »podu«. Užival sem, ko sem poslušal enakomerni glas pika poka, poka pok…«

Minilo je poletje, življenje je kljub bližini Nemcev teklo normalno. Zdelo se mu je, da je videl v očeh odraslih upanje, da morda pa le ne bo kaj hujšega.

Toda prišla je jesen.

Ob katerikoli uri dneva so začeli Nemci trkati na vrata. Od osemindvajsetih družin kolikor jih je bilo v vasi, so jih izselili štiriindvajset. Le štiri so ostale doma. Tudi pri Lojzu. Mislili so, da so »rešeni«, ker je brat delal na aerodromu. Za božič je mama spekla še orehovo potico. Tudi novo leto je minilo kot je treba.

Četrtega januarja, bila je še tema, pa se nenadoma zasliši po vratih razbijanje. Lojza je vrglo iz postelje »šnel aušten«. Videl je očeta in mamo, ki sta skrivala svoja prepadena obraza. Otroka je stisnilo v prsih. Zavedal se je, da se ne obeta nič dobrega.

»Zelo hitro smo se morali napraviti. Dovolili so nam, da smo vzeli le najnujnejše. Oh, kako je zunaj zeblo! Snega je bilo skoraj meter. Nikoli ne bom pozabil, ko smo šli mimo hleva in slišali živino, ki je mukala. To je bil strašen občutek. Naš pes Tiger je capljal za nami in četudi ga je oče odganjal, ga ni hotel ubogati. Sedel je v snegu in cvilil. Na zadnji vzpetini, od koder se je še videla domača hiša, se je moja mama obrnila. Po licu so ji začele teči solze in razprla je roke kot bi hotela še zadnjič objeti domačijo, ki jo je tako ljubila. Morda je že tedaj čutila, da svojega doma ne bo videla nikoli več, ne vem. V svoji otroški preproščini nisem mogel doumeti, zakaj so nas odgnali od doma, kaj smo storili, da smo tako kaznovani. No, sam sem že imel kakšen »greh« nad sabo, saj sem bil kot otrok poreden, toda mama? Dan za dnem je skrbela za nas, za dom, za živino. Redno je hodila k maši in nikomur ni storila nič žalega. Nisem dobil odgovora.«

Alojz se spominja, da so jih naslednji dan nagnali v živilske vagone, še prej pa so jim okoli vratu obesili kovinske tablice s številkami. Ko je vlak odpeljal, je v vagonu vladala tišina, le solze so nemo tekle po licu.

So spomini, ki se vtisnejo v srce in dušo. In tudi ta je bil eden tistih, ki ga Alojz dobro pomni.

»Koliko časa je trajalo potovanje, ne vem več. Na koncu poti smo se ustavili v manjši vasici Baden, koder so nas nagnali iz vagonov in nas  nastanili v večji stavbi. Šele pozneje so nam povedali, da smo prišli na tromejo med Švico, Nemčijo in Francijo. V stavbi, koder smo bili, so se pred nami zdravili bolni otroci iz vseh treh držav. Toda nekoč so pripeljali tovornjaki, jih naložili in odpeljali neznano. V smrt.Moji starši, brat in sestri so bili že takoj naslednji dan razporejeni na delo. Oče in mama sta šla služit na bližnjo kmetijo za hlapca in deklo, Sestri sta hodili v 11 km oddaljeni Loerrach na delo v restavracijo, brat pa so strpali v kemično tovarno v Rheinfeldnu. Le jaz sem ostal v logarju, ker sem bil še premajhen, da bi me lahko »ponucali« za katerokoli delo. Zjutraj me je na stolu čakala rezina kruha, kocka sladkorja, pol lončka grenke kave in to sem imel do kosila. Dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih, celo do večerje. Ta dva dneva je bilo za kosilo »ajntop«. Tega nisem mogel prenesti, šlo mi je na bruhanje že ob samem vonju. Ob prihodu v taborišče sem imel 25 kg, dve leti kasneje pa pet kilogramov manj…«

V tovarni, kjer je delal Lojzov brat, niso imeli kosil, zato so jim jih prihranili v taborišču. Da pa ne bi imeli težav zaradi delitve teh kosil, so za vse delavce iz te tovarni določili eno mizo, za katero je sedel tudi Alojz.

V taborišču so poskrbeli tudi za otročad. Vsak dan so imeli nekakšno šolo. Učila jih je zelo prijazna in mila nemška učiteljica. Naučil se je branja, pisanja in matematike. Na srečo so od doma prinesli nekaj slovenskih knjig, da ga je potem še mama na skrivaj učila slovenske besede.

Alojz pripoveduje, da je kmalu potem, ko se je logarja kolikor toliko privadil, večkrat pobegnil k mami, na kmetijo. Zanj je zmeraj imela košček kruha. V svoji lakoti ni nikoli pomislil, da si ga je odtrgala od svojih ust, da je lahko ustregla njemu.

»Ne bom pozabil, kako so me nemški otroci zmerjali z »cigajner bando«, ko sem tekel skozi vas! Sprva nisem vedel, kaj to pomeni, toda starša sta mi potem lepo razložila. Poudarila sta, da sem Slovenec in da moram biti na to ponosen, ne glede na to, kaj kdo kriči za mano.''

Počasi so se okoliški kmetje navadili, da so lahko tudi otroke iz logarja porabili za različna dela. Za to so jim dali hrano, zvečer pa še eno marko. Toda povsod ni bilo lahko. Nekoč je Lojze pri nekem kmetu ves dan pobiral krompir, a ko so prinesli kosilo, so na otroke kar »pozabili«. Nazadnje se je zgodilo celo to, da je kmet ošabno vrgel kos kruha na tla in Lojzu ukazal, naj ga pobere. Tega ni storil, ker mu je nekaj reklo, da se ne sme ponižati. Zato so ga ozmerjali s cigansko bando, nazadnje pa še oklofutali. Pri tem je padel na tla, toda ni zajokal. Pobral se je, in med solzami povedal, da je Slovenec. Pustili so ga pri miru, toda  ob vrnitvi v taborišče ga je čakalo presenečenje. Lagerfirer ga je takoj ob prihodu pretepel, toda Alojz je trmasto stiskal usta, kar ga je še bolj razkačilo.

Spomladi leta 1943 je prišel nov šok. Očeta so poklicali na upravo in mu rekli, naj se za 300 mark vsa družina odpove svoji nepremičnini v domovini, ki bo postala ponemčena. Oče tega ni storil. Odgovoril jim je, da se za noben denar ne odpove svoji zemlji.

 »Nekoč, ko sem se potikal med barakami, sem iz pogovora nadrejenih razbral, da se bodo tistim, ki so zavrnili prodajo zemlje, maščevali. V moje srce se je naselil tak strah, da se mi je kar mešalo. Nagonsko sem stekel h kmetu, kjer je bil oče za hlapca in mu v eni sapi povedal vse, kar sem slišal. Izguba delavca bi kmetijo prizadela, zato si je kmet obrisal roke, zamenjal suknjič in se s hitrim korakom odpravil v logar, do glavnega poveljnika, ter se pogovoril z njim. Na srečo je spravljiva beseda dosegla svoje in oče je bil rešen grozljive usode,« se spominja Lojze.

Ko so potem spomladi jabljane ponovno vzcvetele, so se v Lojzu obudili spomini. Stopil je do mame in jo vprašal, ali jablane cvetijo tudi doma, pred hišo. Zlasti ga je zanimalo za »ta sladke«, ki jih je imel najraje. Mama je bila ganjena in ga je pobožala po laseh. Ni mogla skriti solz, ko mu je odgovorila, naj še malo potrpi, pa jih bo lahko spet videl. Potem so vsak večer pokleknili k molitvi in molili za srečno vrnitev domov.

»Kot otroku se mi je zdelo, da bi molitev morala pomagati, saj sem molil goreče in iz vsega srca. Mižal sem in si predstavljal domačo hišo, jablane, travnike, vsako ped zemlje, ki mi je ostala v spominu. Toda prišla je jesen, toda o kakšni vrnitvi ni bilo ne duha ne sluha. Mami sem se motovilil pod nogami in jo spraševal, v katero smer smo doma. Oh, to je pa daleč, mi je zmeraj odgovarjala. Ob misli na ta sladka jabolka, me je prevzela silna želja, da bi jih utrgal, ugriznil vanje in se jih najedel kot nekoč. Ko sem to željo zaupal mami, se je nasmehnila in zmajala z glavo, ker ni mogla verjeti, da si tega tako želim. Ko sta se starša odpravila na delo, sem se hitro odločil. Vzel sem kos kruha in jo ubral po svoje, da bi čimprej prišel domov, nabral jabolk in se vrnil prej, preden bi kdo opazil. Šel sem do železniške proge in ob njej proti vzhodu, koder sem videl vzhajati sonce. Cel dan sem brusil podplate. Kruha mi je že zdavnaj zmanjkalo, toda domače vasi še ni bilo videti. Večerilo se je že, ko sem se ustavil pri neki hiši, kjer so mi dali jesti in me spraševali o tem in onem. Vse sem jim povedal, po resnici. Toda oni so poklicali žandarmarijo, ki me je naslednji dan odpeljala nazaj v lager.«

Lojzovo hrepenenje je imelo zelo boleče posledice. Lagerfirer ga je tako pretepel, da je potem še štirinajst dni ležal na trebuhu, ker je bil hrbet ena sama rana.

Potem je prišla zima, ki jo Lojz ne bo nikoli pozabil. Mama se je zelo spremenila. Postajala je tiha in žalostna, celo na večerno molitev je rada pozabila. Nekaj v njenih očeh je ugasnilo in Lojz je čutil, da to ni dobro. Ko je obležala, je hodil tiho okoli nje, toda ni vedel, kako naj ji pomaga. Odpeljali so jo v mestno bolnišnico Bad Saeckingen, toda prepozno. Tri dneve pred božičem 1944 leta so jo okoli poldneva pripeljali nazaj v lager,kjer je zvečer umrla.

»Pa tako si je želela domov, da bi skuhala lonec krompirja v oblicah, zraven veliko skledo močnika, da bi se vsi, vsaj enkrat, do sitega najedli. Dan po Božiču smo jo pokopali. Tam, v tuji zemlji, kjer leži še danes….«

Po tistem  je Lojz vsak dan nabral travniških rož in ji jih nosil na grob.

»Še zadnjič smo odšli na mamin grob. Ne vem, če me boste lahko razumeli, kako sem se počutil, ko sem se poslavljal od nje. Bolečine, ki sem jo občutil, še danes ne morem opisati. Občutek, da bo morala za zmeraj ležati v tuji zemlji, je bil strahoten. Zdelo se mi je, da tega slovesa ne bom prenesel. Poslovili smo se tudi od obeh kmetov, kjer sta delala oče in mama. Potem pa se je čas začel vrteti z veliko naglico. Strpali so nas  v živinske vagone in potem je trajalo ves teden, da smo  se pricijazili do Beljaka. V Kranj smo prispeli v večernih urah, v Krško pa zgodaj zjutraj. Brat si je pri znancih izposodil kolo, da se je odpeljal domov po prevoz. Slišali smo, da so se ostali vaščani vrnili že pred nami. Mlajša sestra je pazila na prtljago. Takrat mi je bilo že sedet let. Nisem mogel zdržati tistega čakanja. Kar sam sem jo ubral proti domu, ki je bil oddaljen več kot deset kilometrov. In potem sem jo zagledal pred seboj….Strmel sem in nisem mogel verjeti, da so se molitve in hrepenenja uresničila. Kljub temu, da me toliko časa ni bilo, so spomini v trenutku oživeli, razširil sem roke kot da bi hotel objeti tiste moje hribe, pa tega nisem storil. Tudi tega ne vem več, ali sem se jokal, smejal, skakal. Vem le, da sem bil silno vesel in tudi silno lačen.  Stekel sem do prve hiše, kjer so mi dali jesti, toda nisem se mudil dolgo. Hrepenenje me je vleklo naprej, kajti čimprej sem hotel priti do domače hiše. Toda potem, ko sem jo zagledal, me je stisnilo pri srcu. Povsod so rasle koprive, svinjaki so bili podrti, bilo je tiho, zapuščeno, kot hiša strahov. Toda jablane so bile še polne zrelih sadežev, kot da bi čakali le name.«

Do večera so prišli domov tudi ostali. Bili so tiho, žalostni, kajti doma se jih je še toliko močneje dotaknila kruta resnica, da je mama za vedno ostala tam daleč.

Nov dan jim je prinesel že več težav. Ni bilo kaj jesti, ničesar ni bilo dati v lonec, tudi spati niso imeli kje. Na brajdi je viselo še par grozdov,  z jabolki so potešili prvo lakoto. Toda niso obupali. Bili so spet doma in to je bilo najbolj pomembno.

Življenje se je počasi vračalo. Ob večerih so peli domače pesmi, ki so jim vsaj za trenutek pregnale žalost iz srca. Pomagali so si kakor so vedeli in znali, tudi sosedje niso zatajili. Veliko truda je bilo treba, da so obnovili domačijo. Obdelali so vsak košček zemlje, sprva le z motiko, ker drugega niso imeli pri sebi.

»Otroci smo rasli, morali smo iti s trebuhom za kruhom. Mene je zaneslo na Gorenjsko, tukaj sem pognal korenine, si ustvaril družino, našel sem svoj prostor pod soncem. Toda spomini so ostali, nekako se mi zdi, da jih ne bi smeli poriniti v pozabo. Res je, da sem bil v času vojne le fantič, toda kljub temu se zavedam, koliko hudega so prinesli tisti kruti časi. Zato me danes včasih boli, ko uničujemo tisto, kar je naše, tisto, na kar bi morali biti ponosni, tisto, kar bi morali negovati in čuvati kot največji zaklad. Na žalost je tako, da človek šele v stiski in najbolj krutih časih spozna, kako slasten okus imajo ta sladka jabolka, » je dejal Lojz..