gate na glavo, pa pamet na rit

OddajMilena Miklavčič, dne 2015-06-02 ob 17:02:54

(Luštrek, eden najpomembnejših afrodiziakov)

Karel Lipnik danes piše v Financah, da v Sloveniji zaradi korupcije država na leto izgubi vsaj milijardo evrov. Meni se zdi, da še veliko več. Mediji so iz dneva v dan bolj polni korupcijskih škandalov, da ob njih prebivalci enostavno pozabljamo, kaj sploh je pošten posel, ki ne prinaša le dobička, temveč tudi delovna mesta in ščepec veselja.

S prirejenimi razpisi, prevelikimi nabavami materiala, nenormalno visokimi cenami izdelkov in storitev, nepreglednim kadrovanjem, prikrivanjem napak javnih uslužbencev in drugimi nepravilnostmi, ki se plačujejo s kuvertami in podobnim, ne izgublja le država, izgubljamo predvsem državljani, saj nas tisti, ki države ne znajo voditi, vedno bolj porivajo v revščino. In če zraven prištejem še sindikate, ki še zmeraj živijo v letu 1960, pa upokojensko stranko in vse tiste, ki mahajo z rdečo zvezdo in bi radi do neskončnosti izčrpavali državna podjetja kot je na primer Telekom, se bojim, da se nam res ne piše nič dobrega.

Da bi bila mera norosti polna, je prejšnji teden Slaba banka prevzela v upravljanje 41 slovenskih hotelov. Saj poznate hotel Kempinski Palace Portorož, Grand hotel Portorož, Bernardin, pa Terme 3000 v Moravskih toplicah, Terme Lendava, Ptuj, Banovci in Zdravilišče Radenci? V njih se je zanič poslovalo, nenazadnje so to tudi hoteli, v katerih zaposleni prejemajo minimalne plače in jim grozi odpuščanje, kar pomeni, da niso ravno nasmejani, ko pridejo morebitni gostje.

Ne bom pozabila brezzobega ''maserja'' hrbta v enem od prekmurskih hotelov, ki se je- to je sam priznal- bolje razumel na pometanje kot na masiranje…

Hotelski lastniki so do sedaj, žal, ravnali tako, da so obilo zmanjševali stroške, tudi vzdrževanja, evropski denar je izginjal bogvedi kam, hoteli pa so životarili s pomočjo bonov, ki se jih je kupovalo preko internetnih ponudnikov.

Včasih se mi zazdi, da imamo Slovenci v sebi nek morbiden nagon, da naredimo vse, da tisto, kar je še morebiti cvetoče, v kali zatremo in uničimo.

Če ne bi bilo v medijih že omenjenega prevzema elitnih slovenskih hotelskih središč, ki mi je padel v oči, bi- verjetno- Portorož minuli konec tedna doživljala drugače, kot sem ga.

Pogled na turistični ''biser'' nas že na prvi pogled hitro prepriča, da smo Slovenci tudi hudičevo lakomni. Nekdaj cvetočemu mestu z vrtnicami- mimogrede- najti jih je le še sem in tja nekaj v strogem centru- smo dobesedno uničili obalo in jo barbarsko in podivjano pozidali z ogromnimi, ogabnimi, kockastimi socialističnimi hoteli, med njimi in obalo smo stisnili še cesto, tako da je prostora za poležavanje ob ne ravno čisti vodi ostalo komaj kaj. Pa še ta je ograjen in zakoličen in pot do morja, v katerem plavajo konzerve piva, trave in tetrapaki, je otežkočena zaradi brez števila cenenih bifejev in bifejčkov, v katerih strežejo mladi, nadebudni obrazi.

Čez vikend so na tej, že omenjeni plaži, prodajali ležalnike:tisti, na soncu je stal 6 €, v senci- 4 €. Ležalnik + marela - 17 evrov! Ne sprašujte me, kdo- razen peščice ostarelih gostov iz Italije- je mega ponudbo koristil!

Sredi Portoroža smo lahko priča tudi nagnusnim packom: na primer pri restavraciji- tik pod mondenim Metropolom je bilo opaziti in zaduhati smrdljiv svinjak okoli 4 kant za smeti. Verjetno za protiutež elitnim hotelskim sobam, kjer stane noč od 200 do 700 evrov. Samo nekaj korakov naprej: restavracija tik ob pristanišču s čolni, obkrožena z navlako, ki ne sodi v biser, kakršen želi biti Portorož, žalostno propada…

Če odštejem ves beton, ki ga je toliko, kot da bi mu želeli v Portorožu zgraditi spomenik, je prav, da omenim še spominke! V izložbah s t. i. ''spominki'' se še zmeraj dičijo popolnoma enake ladjice iz školjk kot v času moje davne mladosti, ko sem bila v Portorožu v koloniji – in to v 1. razredu OŠ. Kiosk s peščico bolj ''domačih'', lokalno obarvanih proizvodov, je, če se žalostno pošalim, s svojo ''blazno'' pestro ponudbo (sol, med, olje) stisnjen v neokusni kočuri na avtobusni postaji. Ki je prav takšna kot je bila pred 100 leti – v času moje mladosti.

In kaj se je zgodilo zvečer pred Kazinojem in to v času, ko bi moral biti Portorož, ki se je v večernem času zapolnil s sprehajalci, poln različnih ponudb?!

Med 12 anoreksičnimi mladoletnicami, ki so komaj obvladovale hojo na visokih štiklih, so izbirali nekakšno miss Kazinoja. Glavni voditelj je vso zadevo komentiral- kakopak- v italijanščini. In če k temu spodrsljaju, ki ni nikogar, razen mene, motil, prištejem še srbohrvaščino, pa dejstvo, da lahko slovensko govoreče na slovenski obali iščeš z žegnano svečo ob belem dnevu, je mondena popolnost glavnega bisera naše obale - ''popolna''.

A ker že govorim o turizmu, bi dodala še nekaj biserčkov bolj lokalno obarvanih, ki pričajo, kako krasno znamo narediti ''nič'', oziroma, kako po slonovsko uničujemo tisto, kar je mogoče kje že začelo tleti.

Že pred davnimi leti so Žirovci začeli- kot naturščiki v TD- promovirati Rupnikovo linijo. A ker ni bilo t. i. širšega ''interesa'', so zagrabili bika za roke v sosednji občini, kjer pa danes o Rupnikovi liniji že teče zelo uspešna in turistično nadvse zanimiva zgodba.

Muzealci so -že pred leti, ko so bili še mladi in polni idej - želeli potem narediti zgodbo o Rapalski meji. Zamislili so si, da bi v muzeju celo postavili osrednjo slovensko muzejsko zbirko, ki bi bila posvečena temu zgodovinskemu obdobju.

A so tisti, ki imajo denar, za njihove želje ostali gluhi ali pa so bili muzealci prepočasni in premalo aktivni in so zato ostali praznih rok, kdo ve?! Muzeji brez žive in živahne vsebine pa, žal, prej ali slej propadejo.

Kot kaže, in kot je zaslediti po medijih, bodo sedaj Rapalsko mejo obilo tržili na Sovodnju, v Cerknem.....

Moje ljubljeno mesto je, žal, nekakšna Slovenija v malem. Imeli (smo) tudi eno najbolj homogenih in močnih klekljarskih centrov v državi. Razstavam, katerim se je vsako leto dodajalo ščepec novega, da so obiskovalci zategadelj prihajali trumoma, bo, kot kaže, odklenkalo. Našlo se je nekaj zdraharic, oblast pa je ob tem – bogpomagaj, zelo jih razumem- skomignila z rameni, češ, kaj pa naj naredimo?!

Človek bi se najraje zjokal: kakor hitro neka ideja rodi zgodbe in sadove, se že najde kdo, ki vse skupaj potolče, uniči in ''vrne'' nazaj, v mrakobni stari socialistični vek.

Je potemtakem sploh še kdo, ki se čudi, zakaj so naši mediji raje polni posameznikov in njihovih stricev, ki se na vse kriplje trudijo, da bi spet zavladali časi, ko je vladal par-nepar, ko ni bilo ne banan in ne čokolade?!

Uspešne zgodbe, ki bi naš voz potegnile iz blata, so sproti zradirane in – kaj naj rečem- še dobro, da imamo beton, s katerim pokrivamo vse, kar je še bilo kaj vrednega.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
0
Ni komentarjev
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Objavil/a 2015-06-02 17:02:54 (Jun 02, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
COPY PASTE
Vabljeni k ogledu filma!
Novi stari primeri (New Tricks)
7. Literarni natečaj v poeziji ali prozi
Kdaj sanjaš o svoji vesti?
Potemkinova vas in driska
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj