Članek
NIKOLI NE BI SKLONILA GLAVE, NIKOLI
Objavljeno May 14, 2014

….Ko človek govori o demokraciji, ne more mimo Grčije. Zgodovina uči, da se na jugu rojeva kultura, na severu pa barbari. Kakorkoli že, zanimiv je predvsem proces, ki je stoletja igral konstitutivno vlogo pri oblikovanju evropske zavesti: leta 399 pr. Kr. je bil državljan Sokrat pred atenskim sodiščem zaradi krivoverstva in pohujševanja mladine obsojen na smrt. Mimogrede: če ne poznaš Sokrata in njegove zgodbe, te imajo v civilizirani Evropi še danes za barbara. Brez dvoma je šlo za politični proces. Ampak zanimivo, že pred procesom, med njim in tudi po njem je imel obtoženi možnost, da se izogne kazni: brez posebnih težav bi lahko bodisi legalno bodisi ilegalno zapustil Atene. S tem bi dejansko naredil uslugo vsem, kajti vsakomur je bilo jasno, da si bo z njegovo smrtjo mesto nakopalo večno sramoto.

A čeprav se ni čutil krivega po nobeni točki obtožnice, je sodbo mirno sprejel. Svoj odnos do zakonov in države je utemeljil takole: "Tvoja dolžnost je, da jo prepričaš o boljšem, ako nima prav, ali pa da izvršuješ, kar ti veleva, in brez godrnjanja sprejmeš kazen, če ti jo naloži, naj bodo že udarci ali ječa!

Če te pošlje na vojsko, kjer te čakajo rane in smrt, moraš iti brez ugovora, ker zahteva to pravica, in ne smeš v boju ne odnehati ne odstopiti ne zapustiti vrste. Skratka, naj bo v vojni, naj bo pred sodiščem ali kjer koli, povsod se ti je uklanjati volji države in domovine, ali pa ji moraš prepričljivo dokazati, kje je pravica; sila pa je greh že zoper očeta in mater, koliko bolj torej še zoper domovino!"

Nespoštovanje sodbe bi pomenilo nasilje nad državo, se pravi nič več in nič manj kot spodkopavanje njenih temeljev. Vsaj v antiki si je človek težko zamislil hujši zločin. (Jože Hrovat, doktor znanosti s področja filozofije).

Ko sem prebrala Hrovatov zapis o tem, kako je utemeljeval aktualne dogodke v Sloveniji, skozi primer Sokrata pa bralstvo podučeval, da moramo pred oblastjo ponižno skloniti glave in jih predvsem slepo ubogati, če nočemo spodkopavati osnovnih temeljev države in njene ureditve, so mi šle dlake pokonci in postalo me je strah ter groza, da med nami, in to v 21. stoletju, živijo celo doktorji znanosti, ki Državo in sodno vejo oblasti pišejo z veliko začetnico in ji podeljujejo neomajno moč in oblast. Predvsem pa Vsevednost in Nezmotljivost.

S sodno vejo oblasti imamo Slovenci že nešteto zelo neprijetnih izkušenj. Ljudje, ki so se znašli pred njenim obličjem, so bili zaznamovani in zavrženi za vse življenje, mnogi so tudi izginili, ali pa so morali narediti ''samomor''.

Dogajajo se farse, ki so sicer nekaterim povsem normalne, da tisti, ki so še v letu 2014 z vso težo prilepljeni na nekdanjo državo, to zlepljenost celo (!) demonstrirajo v javnosti z nošenjem nekdanjih simbolov! Kako lahko brez senčice dvoma verjeti, da bodo te-isti sodili  po pravici in resnici ter v imenu ljudstva, posameznikom, katerim dotična bivša država pomeni – okupatorja?

Državni tožilec se- kot v najbolj zlovešči odrski farsi – s človekom, ki je v eni od sodnih komedij igral glavno vlogo, sprehaja po Mariboru, kar daje zadnjim, še zmeraj aktualnim dogodkom iz najbolj razvpite sodne farse – hočeš, nočeš - izprijen videz. Kako sta lahko državni tožilec in eden od obsojencev tako dobra prijatelja, da se lahko celo sprehajata skupaj?!

Živimo v času, ko bi se lahko vsak, ki ima malo predolg jezik in ga zaradi tega kdo ''začuti'' kot sovražnika, znašel pred obličjem sodnika, ki se je sicer znašel v EU uniji, tako imenovani demokraciji, a čuti, razmišlja in predvsem sodi še zmeraj enako kot leta 1950, 1960.

Če bi živeli v diktaturi, če bi bili obremenjeni z bivšim režimom, potem bi bilo pričakovano, da bi morali tudi ob krivični sodbi povesiti glavo in priznati krivdo, podobno kot v tistem ruskem vicu, ki govori o tem, kako je Stalin nekoč našel nek dokument, ki ga je založil, njegov tajnik pa ob tem začudeno vzklikne:''Nemogoče, da ste ga založili. Trije so že priznali, da so vam ga ukradli.''

Ker vsaj navidezno živimo v demokraciji, pravzaprav, če smo pošteni do sebe in lastne varnosti, imamo srečo, da smo obkroženi z državami, kjer jo je vsaj nekaj, ima vsak človek pravico in tudi dolžnost, da pove na glas, če ni kriv. Pa ne le to:navesti mora tudi razloge, zaradi katerih misli, da so ga obtožili po nedolžnem. Sodniki, na srečo, niso Bogovi, da bi morali poklekniti tudi pred njihovimi zmotami. Četudi nas v to, slednje, prepričujejo celo doktorji znanosti.

Zase vem, da ne bi bila tiho. Vem pa tudi, da bi se borila do zadnjega diha  in četudi bi me, na koncu, prisilili, da bi morala narediti ''samomor'' ala Slivnik, bi že našla način, da bi o izprijenostih tistih, ki bi morali biti pobrateni z Resnico, Poštenostjo in Pravičnostjo, pa to niso, sporočila ljudem. Če ne drugim, pa vsaj bližnjim.

Če ob tej priložnosti omenim še dečka Reneja, ki nas je, upam tako, vsaj malo predramil.

Ogromno je bolnikov, ki imajo zdravnike za Bogove. Verjamejo vsemu, kar rečejo. Mirno in ubogljivo uživajo na kilograme zdravil, ki jim jih le-ti predpišejo. Nikoli jih ne vprašajo, so zdravila vrhunska, je moč najti še kakšna boljša, manj škodljiva za telo.

Tudi Renejeva mamica bi lahko, pravzaprav – bi morala – verjeti, da je ''edino prav'', da njenemu sinu nogico odrežejo.

Pa tega ni storila!

Z vso silno močjo se je uprla lobiju, ki, navsezadnje, drži v svojih rokah naše življenje in tudi smrt.

Ljudje, občutljivi na vse, kar se tiče otrok, so ji prisluhnili in ji priskočili na pomoč. Prebudili so se tudi mediji in zdravniškemu cehu nastavili ogledalo.

Prepričana sem, da se mamica zaveda, da ji tudi ameriški zdravnik ne more ponuditi stoodstotnega zagotovila za uspešno operacijo. A lahko ji ponudi vsak možnost! Prižgal ji je luč na koncu tunela, tisto luč, katero so naši zdravniki tako vztrajno zanikali in celo ugašali.

 

In zato bi bilo zelo lepo, če bi ljudje, preden zatulijo v nastavljeni rog ''kriv je'', ''ne da se'', ''verjeti moramo''….pomislili, kako bi se počutili, če bi bili na mestu tistega, za katerega – našuntani- zahtevajo ubogljivost, ponižnost ali- bognedaj- celo smrt.