Članek
opazovanje od daleč
Objavljeno Mar 24, 2014


				Teodozijev Križ - Vrhpolje Vipava

Moja mama je nekoč dejala:''Če ne bi bili verni,

bi bili še veliko slabši.''

 

 

V zadnjih dneh se pogosto spominjam različnih dogodkov iz mladosti. Bila sem še otrok, ko mi je veliko krivico naredila deklica, ki se je štela za zelo verno. Zasmilila sem se celo mami (kar ni bilo pogosto) in nikoli ne bom pozabila, ko mi je - v nekakšno tolažbo- rekla:''Če Tapata ne bi bila verna, bi bila njena zloba še veliko večja.''

Dosti kasneje, ko me je znanec- duhovnik- povabil v svojo družbo na klepet in prigrizek, sem ga enkrat kasneje, malo za šalo, malo zares, vprašala, zakaj med prisotnimi ni bilo več ''naših''. Resno me je pogledal in potem dejal, da si družbo, v kateri želi preživeti nekaj sproščenih minut, ne da bi ga stroge oči '' ta pravih'' vernikov ocenjevale, kaj in kako reče ter migne s prstom, pač izbira sam.

Zgodilo se je na eni od predstavitev zadnje knjige. Ko že pospravljam, pristopi mlajši moški in mi pove, da bi bila njegova zgodba nadvse zanimiva tudi zame. Pove mi, da je izstopil iz duhovniških vrst, ker enostavno ni mogel več prenašati terorja nekaterih ''svetnikov'', ki so se znašali nad njim. Ko ga začudeno pogledam, reče.''Oh, ne, ne, ni se zgodilo zaradi Boga, vanj še zmeraj verujem. Izstopil sem zgolj zaradi ljudi, ki Boga nosijo na jeziku, pri meni pa so komaj čakali, da mi zasadijo nož v hrbet.''

Pred dnevi je bil v Reporterju objavljen članek o tem, da sta pater Bogdan Knavs in duhovnik Karel Gržan preko škofovske konference poskušala vplivati na uredništvo Družine, naj ne bi objavili intervjuja z družino Urške in Janeza Janše.

Stil pisanja v članku Reporterja mi ni bil niti malo všeč. Pač… menim, da se tudi nestrinjanja da napisati na primeren, predvsem pa na kulturen način.

Če prav razumem, pater avtorstva pri dotičnem pismu ne oporeka, nekaterim, ki se na zadevo spoznajo, pa je moteč predvsem način, kako – in preko koga - je pisanje prišlo v javnost, oziroma do novinarja pri Reporterju.

Prebrala sem sporni intervju, v njem nisem našla nič takšnega, kar v Družino ne bi sodilo, zato me- kljub vsem polemikam-  zanima, zakaj- po mnenju patra & duhovnika - intervju za Družino ''ni bil primeren''….

Nekoč, že pred leti, sem bila na eni od okroglih miz v galeriji Krvina v Gorenji vasi. Ob moderatorstvu Mihe Nagliča, smo prisluhnili že pokojnemu škofu Grmiču…
Moram še premisliti, zakaj sem se ob zadnji ''pisemski aferi'' spomnila prav nanj…

*

Bolj kot na kaj drugega, me zdajšnja klima na desnici spominja na skrajno obliko farizejstva.

Bom razložila še na svojem primeru, čeprav s stanjem na desnici nima nobene zveze:

Verjetno veste, da sem v zadnji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, pisala tudi o spolnosti naših prednikov. Kljub temu, da sem pri pisanju uporabljala  vsem znane izraze, predvsem pa starodobne izraze, je knjiga pri nekaterih čistunih naletela na nemalo ''pristnega'' zgražanja.

Po  nočnem pogovoru na Radiu Slovenija, http://www.rtvslo.si/kultura/novice/seksati-smo-zaceli-po-letu-1965/331493#comments

me pokliče ena od organizatork literarnega večera:

''Halo, žal mi je, ampak literarni večer moramo odpovedati.''

''Zakaj?'' se začudim.

''Zato, ker v knjigi pišete o svinjarijah. O spolnosti…''

''Hm, mar ni spolnost tudi danes del vsakega odraslega človeka?'' ugovarjam.

''Vi ste pisali tudi o menstruaciji…''

''Pa kaj?! Menstruacija je nekaj normalnega za vsako žensko, mar ne?''

Ni se je dalo pregovoriti. Po tistem, celo zelo žalostno - zabavnem pogovoru, ki bi prej sodil v 18. stoletje kot v leto 2014, sem prepričana, da v župniji XX pojma nimajo, kaj je to spolnost, oziroma se otroci tam še zmeraj rojevajo na brezmadežen način.

Mimogrede: na gluha ušesa sem naletela tudi s podatkom, da je moja knjiga prva, ki duhovništvo v 20. stoletju kaže v veliko lepši luči, kot smo bili doslej vajeni. Namreč: zapisala sem veliko zgodb o tem, kako so duhovniki posameznike iz občestva osveščali in jim tudi finančno pomagali.

*

Mislila sem, da se bo znotraj Cerkve po tistem, ko se je razkrilo finančno mariborsko brezno in ko se je pričelo javno govoriti, da tudi slovensko občestvo obvladujejo nekateri lobiji, ki tam nimajo kaj iskati, kaj spremenilo. Pa se ni. Žal.

Zdi se, da nekatere strasti, ki so –potlačene- lebdele tik pod površjem, udarjajo na dan s svojimi razdiralnimi, predvsem pa farizejsko obarvanimi dejanji...

Boli me srce, ko od daleč opazujem mesarska klanja med kristjani.

Pa tudi na desnici nasploh…

Nekdo drug pa si ob videnem napuhu in še čem, zadovoljno mane roke….

Upam, da ni nikogar, ki bi menil, da so  bile desnici zdrahe okoli ne-zapiranja  arhivov v čast?

Skratka,  na nek način molim, da bo oseb, kot je virtualni Modrijan6, vedno manj, niti v najbolj drznih sanjah pa si ne želim, da bi se takšni čistuni razmnoževali in bohotili v že itak preveč ranljivi, pregreti in razdvojeni družbi, kot je naša….

Še tisti, ki bi jo morali držati skupaj, počnejo vse in marsikaj, da jo še bolj razdvajajo....