Oseba DMC Televizija je spremenil/a sliko ozadja
15:08
Oseba DMC Televizija je začel/a spremljati DMC predstavlja
14:58
DMC Televizija je objavil/a objavo Toyota Aygo 1.0
14:19
DMC Televizija je objavil/a objavo FIAT 500L 1.3 m.jet
14:14
14:12
Slovenska filharmonija / en je objavil/a objavo Vocal 4
12:22
DMC Televizija je objavil/a objavo MIRKO ŠVENDA -ŽIGA
12:01
DMC Televizija je objavil/a objavo MILA ELEGOVIĆ
12:00
DMC Televizija je objavil/a objavo VIGOR
11:59
DMC Televizija je objavil/a objavo ZLATKO PEJAKOVIĆ
11:58
Vlasta Kunej

Zadnji komentarji

Prijatelji

Revija  o konjihKmečki glasDarja ZemljičMarinka Marinčič Jevnikar  Geza GrabarFranc FortunaBarbara RemecDragica HericKristijan  Hrastar
Partizanska bolnišnica v soteski
 

Tujci jo zagotovo vidijo drugače, v spominu Slovencev pa ima Partizanska bolnica Franja v Dolenjih Novakih pri Cerknem posebno mesto. Bolnišnico so začeli graditi decembra 1943, dr. Franja Bojc Bidovec pa je postala njena upraviteljica januarja naslednje leto. O tej legendarni zdravnici pa tudi o življenju in dogajanju v bolnišnici so še danes ohranjene številne zgodbe. Ljudje v okolici so vedeli za bolnišnico, skrito v težko dostopni soteski Pasice, in pomagali. Izdal je ni nihče.

Pripoved o Partizanski bolnici Franja se začenja v začetku novembra 1943, ko je Janez Peternelj na svojo kmetijo v Dolenjih Novakih sprejel prve ranjence, zanje pa je skrbel doktor Viktor Volčjak. Beseda je dala besedo, in ko je Peternelj izvedel, da zdravnik v okolici Cerknega išče primeren kraj za bolnišnico, mu je v bližini svoje kmetije Pri Podnjivču pokazal ozko sotesko Pasice. Soteska je bila težko dostopna in kot nalašč za gradnjo skrite bolnišnice. Takrat je bila nekoliko namerno pozabljena: še v času Avstro-Ogrske je bila znana kot planinska znamenitost, ko je prešlo to območje pod italijansko upravo, pa so v njej domačini na skrivaj kuhali žganje.

Dostopna le po potoku

Pot po soteski je bila zelo zahtevna: prvi del so bile samo ozke brvi brez ograje, malce naprej pa se vzpenjajo stopnice iz predvojnega časa. Tudi zato postavitev bolnišnice ni bila tako preprosta, kot se je dozdevalo sprva: delo je napredovalo počasi, veliko težav je bilo z gradbenim materialom, ki ga je primanjkovalo, in prenašanjem tega v sotesko. Potem pa je zavihala rokave celotna ekipa, ki se je tedaj že zbrala v Franji, in kmalu je bila prva baraka postavljena. „Preden smo vselili prve ranjence,“ je zapisal dr. Viktor Volčjak, „je bilo treba skrbno zakriti dotedanje dohode. Potoki so partizanom vedno prišli prav, saj so zabrisali njihove sledi. Danes ne vemo več, kdo je prvi dal predlog, naj vodi dostop do bolnišnice po vodi; naj bo že kdor koli, bil je zlata vreden. Dohod po vodi in ob potoku je ostal vse do konca najzanesljivejši varuh tajnosti bolnišnice.“ V soteski ob potoku Čerinščica so ena za drugo rasle barake in septembra leta 1943 je začela tod delovati partizanska bolnišnica.

Edina bolnišnica z obrambnim sistemom

Soteska je strateško zavarovana, saj vodi samo ena pot navzgor in nazaj,“ pripoveduje sodelavec Cerkljanskega muzeja Sandro Oblak. “S tem so kar veliko tvegali, saj bi bil položaj izjemno tragičen, če bi jih odkril sovražnik. To je bila tudi edina bolnišnica z obrambnim sistemom. V stenah soteske so bile naravne jame in v nekaterih od njih so člani osebja zgradili bunkerje. V njih so bila strojnična gnezda, ki so varovala dostop, na vrhu, ob robu soteske so bila postavljene mine. Malce naprej ob potoku je pa štiriindvajset ur na dan stala straža. S konspiracijo, tajnim, prikritim delovanjem so skušali na razne načine skrbeti za varnost.Ranjencem so ob vhodu v sotesko zavezali oči, jih zavrteli naokrog, da so izgubili orientacijo, potem so jih pa nosači na nosilih nesli po potoku. Stopali so po kamnih in pri tem pazili, da niso puščali prav nikakršnih sledi. Tudi zlomljene veje na poti bi jih lahko izdale. To prenašanje ranjencev je potekalo samo ponoči.

Podpora domačinov

Četudi so se partizani trudili, da bi bila bolnišnica čim bolj skrita, je večina domačinov vedela zanjo. Vendar ne le da je nihče med njimi ni izdal, vas je živela z njo: zbirali so hrano, zdravila, obvezila in podobno pomoč. Po hišah so organizirane javke, ki so bile predstraža bolnišnice. Preden so ranjenca prinesli v bolnišnico, so ga morali prinesti na javko. Tam so delali bolničarji, ki so se morali odločiti, kam bodo poslali ranjenca: če je bil težje ranjen, so ga poslali v Franjo, kjer so se zdravili samo težji ranjenci. V Franji je bil lahko okoli 100 ranjencev naenkrat, v vseh letih pa se jih je zdravilo v bolnišnici 578, poleg tega je imela bolnišnica še zunanje oddelke, kje se je zdravilo 300 laže ranjenih, organizirani so bili v kozolcih, senikih, celo v zemljanki. V njej so zdravili skoraj sto ranjencev tujih narodnosti, največ Italijanov, pripadnikov nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze, Francozov, pa tudi po dva Poljaka, Američana in Avstrijca.

Soražnik pred vrati

Čeprav se je veliko govorilo o tem, da je bila bolnišnica izdana, zdaj znani dokumenti in pričevanja kažejo, da sovražniki niso natanko vedeli, kje je bolnišnica. Dvakrat pa je bil sovražnik med ofenzivami v soteski, vendar bolj po naključju. Ko se je to zgodilo prvič, to je bilo spomladi aprila 1944, se je patrulja umaknila. V bolnišnici, pripoveduje Sandro Oblak, so bili tedaj prepričani, da so jih odkrili. Prav nič niso izgubljali časa, ranjence so nemudoma evakauirali. Naložili so jih na ramena in hrbte in jih po visokem snegu odnesli na enega izmed zunanjih oddelkov v vas Davča, oddaljeno nekaj kilometrov. Ker se sovražnik ni vrnil v sotesko, so se potem vrnili. Drugič je bilo tik pred koncem vojne: ranjenci so tedaj več dni preživeli v treh zakloniščih bolnišnice. Vedno, ko je grozila nevarnost, je osebje ranjence premestilo vanje in zaklonišča zapečatilo.

Samooskrbna Franja

Kompleks bolnišnice je obsegal 14 lesenih barak in 7 pomožnih objektov in je bila zasnovana kar se da samooskrbno, imela je svojo elektrarno. V soteski so umestili barako za ranjence, v kateri je bilo prostora za 28 najtežjih ranjencev. Pod njo je bilo zgrajeno zaklonišče, kamor bi ranjence umaknili ob napadu. Med sosednjimi stavbami je tudi izolirnica, operacijska baraka, baraka za zdravnike in ranjence, v kateri je bivala tudi upravnica doktorica Franja Bojc Bidovec. Baraka za rentgen je bila poseben ponos bolnišnice: bila je ena izmed dveh partizanskih bolnišnic v Sloveniji, ki sta edini imeli rentgen. Imeli so še prostor za shranjevanje nosil, kuhinjo, barako, v kateri sta bili soba za ranjence in jedilnica, ter večnamensko barako, v kateri so bili shramba za perilo in šivalnica, skladišče za hrano in prostor za ranjence, na podstrešju pa je imel svojo sobo politični komisar – to je bil edina baraka, ki je preživela uničujočo povodenj septembra 2007. Bolnišnica je imela še vrsto dodatnih objektov, kot so bili elektrarna, zbiralnik za vodo, svinjak ipd.

Uničujoča povodenj

Že ko so v vojnem času postavljali bolnišnico, so pomišljali, ali je nepredvidljive naravne sile, padajoče kamenje, hudournik in podobno, ne bodo uničile. Septembra 2007 se je bojazen uresničila: v hudi povodnji je od vseh bolnišničnih barak ostala samo ena. Vse predmete je odneslo po grapi naprej v reko in potem v morje, našli so samo 15 odstotkov vsega. Kmalu po nesreči, pripoveduje Sandro Oblak, so v Cerkljanskem muzeju izpeljali akcijo, s katero so ljudi pozvali, naj prispevajo nadomestne predmete za bolnico Franjo – našlo se je presenetljivo veliko, še veliko več, kot je bilo potrebno. Bolnišnica je bila spomladi leta 2010 znova odprta, zdaj so v barakah nadomestni predmeti iz tistega obdobja in kopije izvirnikov.

Znak evropske dediščine

Bolnišnica je leta 2007 prejela znak evropske dediščine, ko so bila zanj postavljena nova, strožja merila, pa je spet kandidirala in si ga letos znova pridobila. V utemeljitvi je zapisano, da je „partizanska bolnica Franja enkraten primer zdravstvene oskrbe ljudi v izrednih razmerah in izjemen simbol človečnosti, solidarnosti in tovarištva med domačini, osebjem bolnišnice in ranjenimi vojaki, ki so se borili proti nacizum in fašizmu med drugo svetovno vojno“.

Veliko je k temu pripomogla tudi zdravnica in upravnica Franja Bojc Bidovec, osebna izjemne karizme in poguma. Z njo se je ime Partizanske bolnice Franje vpisalo v slovensko zgodovino in govori našemu času kot zgodba o Cerkljanskem v hudih dneh in ljudeh, ki so znali ostati humani in pomagati drug drugemu tudi v najhujših trenutkih.

Fotografije: arhiv Cerkljanskega muzeja


Vlasta Kunej
Vlasta Kunej
Objavil/a 2015-08-21 14:21:40 (Aug 21, 2015)

ZADNJE OBJAVE

close_btn