Izteka se mi drugi mesec na novem delovnem mestu. Službo kakovostnice v avtomobilski industriji sem zamenjala s kmetovanjem. Stres zaradi reklamacij, presoj ter raznih neskladij in drugih težav je nadomestil stres, ki ga prinaša kmečko življenje: Ali ni ta velika ovčka nekam smrkava? Je to plevel ali roža? Zakaj ena koklja nese nekam mehka jajčka? Se brokoli sadi na dan za list ali dan za plod?... Mnogo je tega! J

Skratka, večino dni preživim daleč od ponorelega sveta, v objemu narave. Dandanes povsem nenavaden občutek, ko imaš naenkrat čas iti po otroke v vrtec, božati ovčke, saditi rože, okopavati vrt, brcati žogo, nabirati divje rožice...

Seveda se pozna tudi na domačiji – vrt smo že povečali in ogradili z novimi lesenim plotom, kot je bil včasih, koza Žuža in njena kompanija se pretegujejo na novem pašniku, putke ponosno nesejo jajčka v novem kurniku, hišo obdaja precej več rož kot lani. In končno se tudi tekaški kilometri veselo kopičijo, na biciklu pa se ne nabira več prah. Ko vpeljem še kaj matematike v naše kmetovanje, bo sreča popolna (matematična natančnost pri sajenju fižola mi nekako ne zadošča).