Lavaredo ultra trail, 2010

OddajNajini teki, dne 2015-08-04 ob 09:38:26

Lavaredo ultra trail je za nami in, čeprav nisem tekla, sem še vedno polna vtisov.

V petek sva z Mitjem prišla v Auronzo di Cadore že okrog 15. ure, ko so ravno odprli prireditveni prostor in začeli s prevzemom štartnih številk. Prireditveni prostor je bil v dvorani, sicer namenjeni drsanju, sedaj prijazno spremenjeni v tekaški prostor, ki je na enem mestu nudil štart/cilj teka, restavracijo, oder z obvezno kuliso Treh Cin ob sončnem zahodu, nekaj ponudnikov opreme, štant z vinom in še vsem, kar sodi na takšno prireditev. Organizatorji so takoj naredili odličen vtis s svojo prijaznostjo, zelo pozitivno pa so naju presenetili s plačilom štartnine. Februarja sva namreč ob prijavi izvedla tudi plačilo preko spleta (takrat sem bila tudi jaz med prijavljenimi), ampak se je nakazilo sfižilo, banka pa nama je vrnila le 80 od plačanih 100 evrov (štartnina za enega je znašala zgolj 50 evrov!). Že takrat so organizatorji poslali prijazno opravičilo, čeprav niso imeli z zapletom ničesar, ter predlagali, da plačava kar tam, pred tekom. No, ob dvigu številke je tako Mitja moral še plačati štartnino, zaračunali pa so mu samo 40 evrov in se še enkrat opravičili za neprijetnosti!


				Mitja, Ruth in Miha

Ob prevzemu štartnih številk so pri vsakem tekaču preverili obvezno opremo. Tukaj smo tudi izvedeli, da je proga na začetku nekoliko spremenjena zaradi nedavnih snežnih plazov, ki so uničili pot. Nova varianta je sicer obdržala razdaljo, nekoliko zmanjšala višinsko razliko ter omilila začetni klanec. Končne karakteristike proge so tako znašale 90km, 5000 metrov navzgor in prav toliko navzdol. Po dvigu številk sva imela še nekaj ur do pasta party, ki sva jih izkoristila za ogled dela poti, šla sva do Misurine in pogledala, kako je proga označena. Ko sva se vrnila pred dvorano, sva parkirala prav zraven kombija Ruth in njenega sina Mihe, ki sta se tudi udeležila teka! Čeprav se prej nismo poznali, smo si imeli ogromno za povedati... Po pasta party so podrobno predstavili progo, pravila in še opozorili na mnoge detajle. Kmalu je napočila polnoč in preko 500 tekačev se je podalo v noč.


				Na startu

Najprej so v skupini tekli skozi Auronzo, kjer jih je pozdravljala in vzpodbujala možica ljudi, kmalu pa so se znašli v temi. Pogled je bil noro lep, toliko lučk se je pomikalo skozi noč. Po položnejšem klancu skozi dolino Marzon, potem pa strmo proti koči Auronzo pod tremi Cinami, okrog njih, nato pa navzdol in počasi proti Misurini. Jaz sem se po štartu odpeljala do Misurine, skušala spati, kar mi ni prav uspelo. Tako sem že eno uro pred Mitjevim prihodom stala ob progi in ravno ujela prve tekače. Pri preračunavanju, v kakšnem času bo Mitja pretekel tistih 35 km do Misurine sem pozabila na to, da gre za trail tek, ki onemogoča neko pametno hitrost teka, pot je ves čas gor-dol, skale in korenine pa tudi upočasnjujejo tek. No, Mitja sem dočakala nekaj pred peto uro. Pripravila sem mu kakšnih 20 različnih stvari za pod zob (zajtrk na bogato), ampak revež kaj dosti ni mogel spraviti vase, saj so ga kar pošteno mučile težave z želodcem, pa še kolena so na močno bolela. Posledično tudi ni bil prav židane volje in zaskrbljeno sem gledala za njim, ko se je podal naprej. Odpeljala sem se nekaj kilometrov navzdol po dolini, kjer je bila na 42.km pripravljena okrepčevalnica in kontrolna točka. Spet sem pričakala Mitjo, ki je bil za nekaj odtenkov boljše volje kot prej, ampak še vedno mu ni teknilo skoraj nič. Od tu so se tekači spustili še malo nižje, nato pa spet zagrizli kolena proti skupini Marmarole na drugi strani doline. Kar konretnemu vzponu je sledil bolj gorski teren po meliščih in strm spust do koče San Marco, nov vzpon do naslednje koče, nato pa dolg spust v dolino Val d'Oten, kjer je bila na 62.km nova okrepčevalnica in kontrolna točka. Jaz semMitja spet pričakala na 65.km, pred zadnjim daljšim vzponom, na katerem sem ga tudi pospremila. Bil je kar pošteno zdelan, čeprav so mu vzponi šli bolje od spustov.


				Med doooolgo potjo

Pospremila sem ga do koče Cighiacco (nekaj takega), kjer sva spila čaj in nato šla vsak sebi. Mitja je čakalo še 20 kilometrov vijuganja gor in dol ter končnega spusta do Auronza. V cilj je pritekel nekaj pred 16. Uro. Najprej je potreboval kakšne pol ure, da je prišel malo k sebi, potem je kakšne pol ure odspal, nato pa je že bil bolj podoben samemu sebi. Še vedno mu ni šlo za jesti, pa tudi spil je le nekaj vode. No, kasneje, ko sva se ugnezdila v bližnjem kampu, je lahko spil eno pivo, nato pa se hitro spokal spat.


				Cilj

Tudi jaz sem bila kar utrujena, nekaj zaradi neprespane noči, predvsem pa zaradi skrbi. Takšno suportiranje sploh ni mačji kašelj. Trudila sem se Mitju čim bolj ustreči, mu pripravila vse mogoče za jesti, piti, ampak se mi je zdelo, da mu nisem z ničemer pomagala. Kasneje mi je rekel, da sem mu ogromno pomagala, da bi brez mene odstopil, ampak mene je predvsem skrbelo, saj ni bil prav nič srečen... Ne vem, kaj je bilo krivo za njegove želodčne težave, najbrž pa je bila kombinacija – pojedel je kaj takega, kar mu ni pasalo, potem je tu seveda utrujenost, morda pa tudi višina, na katero je kar občutljiv. Med tekom in večer po njem je zatrjeval, da se nikoli več ne udeleži take stvari, ampak si je seveda že naslednji dan premislil!

Nedeljo sva izkoristila za dolgo spanje, turizem, nekaj pa sva celo plezala v plezališču pod Misurino. Na poti domov sva se spet čusila nelogičnim italijanskim navadam, da pice sredi popoldneva ne moreš dobiti, tako da sva hitela domov na domačo pico in domače pivo!

Tole je bila najina zgodba, sedaj pa še nekaj drugih detajlov:  

·         Še vedno sem povsem osupla in očarana nad številom in drugimi značilnostmi udeležencev. Saj sem vedela, da je so tovsrtni trail teki zelo popularni v Italiji, nisem si pa predstavljala, da so udeleženci povsem navadni ljudje! Videla sem zakonske pare po petdesetem, starejše ljudi in cel kup žensk, ki so se podali na 90km! Tudi med tekom se nisem mogla načuditi, sploh ženskam! To so stroji, navdušeno in polne energije so izgledale tudi po 12. urah garanja in potem z nasmehom prišle v cilj! Čisto sem navdušena in hkrati motivirana za več teka.

·         Ruth in Miha sta razturila! Oba sta skoraj z lahkoto opravila s progo, sicer omenila, da je bila izredno težka, ampak sta dosegla odlične rezultate. Ruth je bila peta (če se ne motim), Miha pa je bil v cilju v manj kot 14. urah, pa še najmlajši udeleženec!

·         Že zgoraj sem omenila prijaznost organizatorjev. Res so se na vsakem koraku zelo potrudili in takoj je bilo občutiti, da delajo s srcem, da je vsak njihov nasmeh iskren, vsaka vzpodbuda iz srca! Ko je prišel Mitja skozi cilj, je k njemu takoj pristopila Christina (poleg Simona glavna organizatorka), mu čestitala, spraševala, če je v redu, ga posedla za mizo, mu prinesla pijačo, ponudila za jesti... Lepo!

·         Etika med tekači je na čisto drugem nivoju kot pri nas. Nobenemu se ni problem umakniti in dati prednost, nobenega rivalstva ni bilo občutiti. Zavedajo se, da premagujejo progo, ne pa sotekače – vseeno jim je, ali so uvrščeni na 60. ali na 61. mesto. Komaj čakam, da se s tem okužimo tudi pri nas! Tako, ko bom velika, bom pa šla tudi jaz na LUT! 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Najini teki
Najini teki
Objavil/a 2015-08-04 09:38:26 (Aug 04, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Lov za zakladom
Novo poglavje
Mladostnih 40
Jutranja pravljica na Krnu
NIti tek, niti plezanje. Tokrat samo
O teku, novem domu in sploh vsem
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj