PRIGODE OB GROSSGLOCKNER ULTRA TRAILU

OddajNajini teki, dne 2015-07-28 ob 10:25:45

Naš leteči cirkus se je v Kaprunu pojavil sredi sončnega četrtka, dan pred štartom. Kar v kamp, postavimo hiško, peš v center po štartno številko, na Salzburgerplatz, kjer bo štart, pojemo sladoled, spijemo pivo. Lep kraj, čudimo se mimoidočim, niso podobni tipičnim prebivalcem ali turistom v alpskih vaseh. Nazaj v kamp, ob plohi si privoščimo dobro večerjo. V petek imamo čas in se odpravimo v sosednjo dolino, dobre pol ure vožnje stran, nato pa z žičnico na 2.300 metrov nad morjem do lepega Belega jezera (Weisssee), malo pohajkujemo, lepi kraji. Z Mitjem tuhtava, ali ne gre ravno tod nekje tek (kasneje ugotoviva, da je to res)? Še štrudelj na Rudolfshutte, pa nazaj v dolino, kjer nas na velikem parkirišču čaka zvesti kombi Joško.


				Weisssee

Ko pridemo v kamp, se odpravim na tek, srečam 3 mladeniče, ki označujejo zadnje kilometre traila, sledim oznakam, naredim luštnih 8km. V kampu pa so že ostali soborci – Kristi, Barbi in Miha. Uživam v opazovanju bolj ali manj mirnih priprav na tek, po eni strani jim zavidam, po drugi se mi zdi zelo fajn, da meni ni treba nikamor. Popoldne se skupaj odpravimo v center, kjer ob 18h štarta karavana skoraj dvestotih tekačev, pred njimi je dolga noč in še daljši dan. Rada imam čas po štartu, ko sem na drugi strani. Iz čistega kaosa, hrupa, gužve se v nekaj minutah vse umiri, potihne. Fanta pojesta sladoled, odpravimo se nazaj v kamp.

Čakam vmesne rezultate s prve okrepčevalnice nekje po 20. kilometru, Datasport štrajka, rezultatov ni od nikoder. Čez čas Mitju pošljem SMS, zaželim mu uspešno noč, odpiše mi, da je že na 28. kilometru, vse je vredu. Kmalu zatem se Datasport prebudi, stran dela super, sproti lahko spremljam vse rezultate. Vesela sem, da gre Mitju dobro. Ob 1h zjutraj pa dobim SMS od Mitje, da je odstopil. Nič mi ne razlaga, natanko vem, zakaj. Razumem ga, z glavo skozi zid se ne da. Zaspim, rezultati drugih tekačev me ta hip ne zanimajo več.

Okrog 6h zjutraj se ravno prebujamo, fantka skačeta po meni, ko pride Mitja. Dober je, niti ni preveč razočaran. Imamo na izi dopoldan, v centru po dolgem čakanju pozdravimo oba zmagovalca, mislimo na tekače na progi. Žal nam je za prijatelje, ki odstopajo v Kalsu. Popoldne se odpravljamo v center, da pozdravimo Miho, ki že teče proti cilju! Mitja išče svoj brezrokavnik, ugotovi, da ga je imel včeraj s sabo na Weisssee, torej je v nahrbtniku. Hmmmm, kje pa je nahrbtnik? Vse preiščeva, brez uspeha. Debelo se gledava. Gre za Deuterjev nahrbtnik za nošenje otroka, super nahrbtnik, ogromno smo ga že prenosili naokrog, najprej Roka, sedaj Mihca. Ne moreva verjeti, očitno smo ga pustili na parkirišču pod žičnico na Rudolfshutte. Pohitimo proti cilju, da ne zamudimo Miha. Vmes pokličem na spodnjo postajo žičnice, številko najdem na prospektu. Zelo prijazna punca mi skuša pomagati, čez 10 minut mi sporoči, da nahrbtnika niso našli. Narekuje mi številko bližnje restavracije, kjer mi še ena zelo prijazna punca navdušeno pove, da imajo naš nahrbtnik, pri njih nas čaka! Hura!


				Zmagovalca

V cilju ravno ulovimo Miha, bravo, bravo! Na hitro ga izprašamo o dolgi poti, ki jo je premagal. In odhitimo nazaj proti kampu. Po kakih 100 metrih se ulije, vsa voda z neba se zliva na nas. Zatečemo se v garažno hišo, Mitja šiba v kamp po kombi. Lije in lije, sočustvujem s tekači, raje si ne predstavljam, kako tale nevihta izgleda tam nad 2 jurji… Ko se vozimo po ovinkasti cesti Stubachtala, z Mitjem bentiva nad sabo, namesto da bi poskrbela za prijatelje, ki so in še bodo utrujeni pritekli v cilj, se voziva naokrog zaradi najine pozabljivosti. Dolina se mi vleče še bolj kot prejšnji dan. Končno prispeva in sredi parkirišča uzreva znano postavo – Barbara! Meni se vse karte poklopijo, ona pa nas gleda in kar ne dojame. Ja, po vaju smo prišli!


				Barbi in Kristi pri Weisssee in Rudolfshutte

Naložimo še Kristija, jaz tekam po okoliških gostilnah, da najdem pravo, ki hrani naš ljubi ruzak (natakar me je vpraša, kje je otrok, da nismo izgubili tudi njega J ). Natlačeni se odpeljemo, zunaj še vedno lije, Kristi drema, Mihec spi, Barbara pripoveduje, kako jima je šlo, pove, da so zaradi nevihte tekmo ustavili, teren je v takem vremenu prenevaren. Pijemo pivo, nakladamo, kako ni naključij, vse se zgodi z namenom.

Preživimo prijeten družabni večer, drugi dan pospravimo in se čez Hochalpenstrasse odpeljemo proti domu. Adijo, Kaprun, do naslednjega leta? J

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Najini teki
Najini teki
Objavil/a 2015-07-28 10:25:45 (Jul 28, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Lov za zakladom
Novo poglavje
Mladostnih 40
Jutranja pravljica na Krnu
NIti tek, niti plezanje. Tokrat samo
O teku, novem domu in sploh vsem
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj