Članek
Ultra pušeljc trail 2015
Objavljeno Jun 23, 2015

Po tem, ko je Vanja odtekla vipavskih 107 km in sem  jaz istočasno skoraj pustil dušo na 50 km, otroka pa sta brez težav preživela noč brez staršev, je bilo jasno, da sem jaz na vrsti za naslednjo stotko, Vanja pa za kaj krajšega. In GM4O je bil idealna rešitev: Jaz na 100 km, Vanja na 42 km, otroka pa za 2 noči k noni in nonotu – to pa se bere že skoraj kot neka znanstvena fantastika – po štirih letih bova lahko istočasno tekla , pred in po teku pa tudi v miru spala,…. Se kaj takega sploh še da?  In je šlo J

Če me je v Vipavi ubijala vročina, se je v Baški grapi obetalo idealno vreme. Že v petek zvečer sva prišla v Podbrdo in v miru prespala v kombiju. Zjutraj dvignem številko, v nahrbtnik dam še dodaten čip, ki bo sproti kazal moj položaj in takoj je ura 6 – start. V jutranjem hladu se umirjeno dvigamo proti Črni prsti, ljudje počasi prihajajo na okrepčevalnice, ki bodo namenjene maratoncem in po dveh urah se pot obrne nazaj v dolino, proti Hudajužni. Čuti se, da je pred nami še dolg tek, saj vse poteka lepo umirjeno, skoraj počasi. V Hudajužni se že navija na polno, tako da tekača kar ponese proti Durniku. Seveda se ga lotim z rezervo in na vrh pridem celo dobre volje. Na Poreznu je že pravi žur, navijači se res potrudijo, vreme se iz idealnega spreminja v mokro in po slabih petih urah zavijem namesto proti Podbrdu na meni neznane poti proti Kopačnici. Pot čez travnike je kljub dežju ena sama uživancija, Črni vrh poleti je prav tako lep kot smučanje na njem pozimi, Kopačnica pa kraj prijaznih ljudi, ki me po 50km teka »crkljajo« kot mlado mačko. Masaža, mineštra, kruh z zaseko,… kaj si človek lahko sploh še želi.

Za mano je pol poti, pred mano pa so še Blegoš, Ratitovec in nekaj drobižekov. Blegoš poskrbi, da stvari niso prelahke, sej me tik pod vrhom ujame nevihta s sodro, močan veter in vse kar sodi zraven. Hitro si oblečem vetrovko in vetrne hlače, ki jih imam po nekem naključju celo s sabo in fajn prezebel odtečem v dolino v zavetje gozdov.  Med tekom mislim na Vanjo, ki mora biti nekje na Poreznu v podobnem vremenu, in na organizatorje, ki so polni skrbi kaj in kako. A ker vsaka stvar enkrat mine, se tudi nevihta in deževje poležeta, nad Ratitovcem zagledam jasno nebo. Vmes se slišim z Vanjo, ki mi pove, da je vse ok in da so otroci brez staršev prav srečni. Super. Dvom ali bo tek izpeljan do konca ali ne se poleže in prav navdušen pridem v Železnike. Za mano je 75km. Spet se najem domačih dobrot, preoblečem mokre cunje in se odpravim v zadnji dolg klanec, ki je res doooolg, a tudi to mine. Tik pod kočo me za kako minuto ogreje večerno sonce in v teh nekaj trenutkih je ves trud poplačan. Kako malo je treba za popolno človeško veselje. Samo martranje, lep razgled in hribovski sončni zahod, pa je vzdušje popolno. V koči je spet odlična postrežba in fejst fajn ekipa, topel kamin, topla juha, zaseka, čaj,…..kar težko jih je zapustit in tečt naprej.  Še preden pridem na vrh Ratitovca zagledam 4 tekače, ki prihajajo v kočo, med njimi tudi 1. žensko – nevesto.  Sam tečem proti Sorici, čakam, da me dohitijo in razmišljam kako bo fajn, da bo Katja prišla pravočasno na svojo ohcet J. Na Sorici spet okrepčevalnica, v nogah utrujenost. Za mano je 95km in vsi dolgi klanci, pred mano pa le še en »krajši« vzpon in spust v Podbrdo.

Ker me tekači niso prehiteli, se mi po glavi začnejo motati malo bolj ambiciozne misli. Zakaj bi se pustil prehiteti punci, ki mora poleg teka misliti še na poroko in vse kar spada zraven, sam imam pa samo eno skrb – priti čimprej v cilj. Tako začnem hiteti, kolikor sploh še zmorem in zadnjih 10 km hitim pred tekači, temo in še sam nevem točno pred kom. Na Petrovem brdu si dam na glavo luč in preklinjam zadnji, ja, tokrat res zadnji klanec, ki se mi vleče brez konca in kraja. Zadnje 3- 4km pa samo dol, dol, dol. Zvoki iz doline so vse glasnejši, sledi mi samo ena lučka in končno spet navijači- tokrat tik pred ciljem. Ko mi nad glavo poči raketa, ne vem točno ali me je kdo ustrelil, boli me itak že skoraj vse. Za ovinkom pa navdušena množica, ki poskrbi za popolnost celotnega teka. V cilju me čaka Vanja s spremljevalkami, ki mi ponujajo »svega i svašta«, moja edina želja pa je malo miru J. Sam ne zmorem drugega kot se odvlečt do kombija in se pokrit z vsemi možnimi cunjami, da se malo ogrejem in zavem, da je to pač to. Počasi pridem k sebi in se vrnem na cilj, kjer je res popolno vzdušje in telo si končno zaželi hladne pive. In tako je za nami še en prav res odličen vikend. Vanja srečna, otroci srečni, jaz srečen, kaj hočeš več.