Pozimi sva z Vanjo imela obdobje navdiha in hitro poskrbela, da bo leto 2015 tekaško dobro zapolnjeno. Prijave so kar letele in da si slučajno nebi premislila sva se takoj »vrgla v stroške« in startnine.  Za začetek sem bil na vrsti jaz z Ultrabericusom, ki ga je Vanja že pretekla. 65km in nekaj več kot 2000m vzponov ni ravno nek tekaški presežek, klanci so kratki (jih je pa mnogo), razgledi ne segajo v neke višave, saj se vse dogaja v okolici italijanske Vicenze,  je pa zaradi italijanske dobre organizacije in prijaznosti vreden udeležbe. Da so »sosedje« mnogo bolj »Ultraško« razviti kot mi kaže dejstvo, da se je bilo kar 1000 startnih številk že nekaj mesecev pred startom razprodanih.

Start teka je v centru Vicenze ob prijetni 10. Uri in asfalt se prav kmalu umakne lepim gozdnim stezicam. Proga je označena, zato ni dvomov kam in kako je treba it. Na sicer številnih prečkanjih cest ni dvoma, da imamo tekači prednost , za kar skrbi ogromno prostovoljcev, 4 okrepčevalnice na trasi so bogato obložene in tek je prav prijeten. Po 35ih kilometrih me na okrepčevalnici pozdravita Vanja in Miha s polno torbo dobrot in po dobri malici stečem naprej. Pot prečka nekaj plezališč (toliko da človeka malo zasrbijo tudi prsti na rokah) a namesto uživaškega teka skozi plezališča sam pri sebi raje malo kompliciram zaradi vročine, ki je marca še nisem vajen. In ker vsaka kriza enkrat mine, se tudi s to ne ubadam prav dolgo. 10km pred ciljem se še enkrat srečam z Vanjo in sitnim J Mihcem in stečem naprej proti cilju, kjer se pojavim po 7ih urah in 11ih minutah teka po neskončnih mini hribčkih. V cilju seveda Italijani dobro poskrbijo za tekače in hidracija s hmeljevim napitkom je takoj v polnem zamahu. Noge so bile pridne, telo in duša zadovoljna, čeprav oba dokaj uničena od številnih neprespanih noči, za katere poskrbita naša zverjaščka Miha in Rok,......a tudi ta kriza enkrat mine :)