2. Goricatlon, 27.12.2014

OddajNajini teki, dne 2015-01-09 ob 12:38:08

Vanja:

V lanskem letu sva si oba z Mitjem želela odteči še kak (daljši) tek in Goricatlon je pomenil logistično najenostavnejšo izbiro. Zraven pa je seveda še zelo lep občutek, da nekomu pomagaš. Tek je namreč dobrodelne narave, zbrana sredstva so letos  namenili Varstveno delovnemu centru Nova Gorica. Tek traja 12 ur, teče se v slab kilometer dolgem krogu. Tečejo ekipe, ki jih sestavlja do 12 članov, letos se je nabralo kar 33 ekip! Z Mitjem sva se prijavila kot svoja ekipa, vsak za polovico časa, najin sponzor pa je bil Elektro Primorska.

Štartali smo ob osmih, v pravem zimskem jutru, ko je veter s Trnovskega gozda prinašal vabljiv vonj po snegu. Kmalu je dodal še sneg in prav luštno je snežilo. Prvo uro in pol sva krožili skupaj s Sonjo, ki je tekla kar vseh 12 ur, s katero sva si imeli ogromno za povedati. Sonja je taka zlata oseba, ki te prav napolni s pozitivno energijo. Nato nas je prišel pozdravit Mitja, rečeva par besed in šibam dalje. Od tu naprej tečem bolj ali manj sama, kar mi ustreza. Vsake toliko pa tudi rečem kakšno s sotekači, mimoidočimi, mimolajajočimi… Lepo je videti množico tekačev, pešcev, kužkov, vozičkov in še koga, ki si je vzel čas in prišel pomagat drugim. Še bolj super bi bilo, če ne bi nekje ob desetih  začelo prav grdo deževati, pri temperaturi malo nad ničlo pa to ni nič fajn. Ohladilo me je. Takoj, ko neha padati, se preoblečem in nekaj časa se počutim dobro. Nato pa spet dež, spet se bolj oblečem in samo še čakam, kdaj se bo na mojem novem prijatelju, ki sliši na ime Suunto Ambit2, prikazala številka 42 (kilometrov). Po dobrih štirih urah dosežem maraton, pokličem domov, Mitja me potolaži, da se imata z Mihcem fajn. Tečem dalje, ampak v dežju imam vse manj volje, v premočene noge me fajn zebe in pri 50 kilometrih ne najdem več motivacije in zaključim.  

Ravno takrat se pripelje Mitja, spijeva kavico v baru, mimo katerega sem tekla 55-krat (toliko krogov sem nanizala). Jaz se odpeljem domov k Mihcu, Mitja pa prevzame štafeto in kroži dalje. Doma zaskrbljeno gledam skozi okno, vse bolj pada dež s snegom, piha. Skrbi me za Mitjo, ki me kmalu pokliče, če mu prinesem dodatna oblačila. Z veseljem napolnim potovalko in mu jo peljem. Vidim tekače, ki kljub zoprnemu vremenu vztrajno krožijo. Bravo! 

Mitja:

Na start pridem ravno ko Vanja konča s tekom. Premočena, a vesela nad doseženim ciljem, ki si ga je zastavila že doma, s tem pa meni vrže kost. Glede na vreme pač nimam neke hude volje, a če je žena zmogla 50km, se spodobi, da jih tudi jaz. Ko spijeva kavo, začnem še sam krožiti po Gorici in bolj ko tečem, bolj sneži in nikakor se ne morem ogreti. Ko sneg preide v kar konkreten dež, kateremu se pridruži še veter, postanejo noge vedno bolj trde in že po kakih 5ih kilometrih ugotovim, da bo treba nekaj narediti. In ker sem se doma, namesto z odpravljanjem na tek , ukvarjal z Mihcem, sem spakiral komaj kako rezervno obleko. No, ker žena to razume, mi kmalu pripelje polno rezervnih oblek in srečen sem, kot bi otroku dal polno skledo igrač. Krogi se počasi nabirajo, kilometri tečejo in ko se mi za kar nekaj krogov pridruži še Renato, se ob kramljanju hitro nabere prvih 27km. Potem tudi do 42km čas kar hitro mine, vmes rečeva nekaj besed še z Aleksandrom. Po pretečenih 50km pogledam na uro in vidim, da tečem manj kot pet ur. Ker mi mraz spet načenja voljo, se odločim, da bom namesto načrtovanih 6 ur tekel uro manj. Tako se na koncu po petih urah nabere natanko 55 km in brez slabe vesti zaključim s tekom za letošnje leto. Skupno sva z Vanjo nabrala 125 krogov za dobrodelni namen, sam pa sem zadovoljen, da me čaka 4 dni popolne tekaške abstinence, da se je v letu 2014 kljub težavam s peto, ogromno neprespanih nočeh, za katere skrbi naš zverinček Miha, ki se je pridrl na svet v začetku taistega leta, nabralo nekaj več kot 3000 pretečenih kilometrov. Staro leto se je končalo dobrodelno, z dolgim in za Novo Gorico kar ekstremno mrzlim in mokrim tekom, novo pa se je začelo z meni enim najlepših tekov za dušo – po koroških zasneženih gozdovih med Libeličami in Strojno.

 
				Foto: Aleksandra Fortin

Čestitke organizatorjem, ki jim je spet uspelo vse odlično pripraviti in zbrati dobrih 5.500 evrov.  

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
3
Najini teki
0
Jan 12, 2015
mojchka, hvala! :)

VinKos, hvala tudi vam! Ja, taki teki so za zdravje mnogih. Če sem komu zgled, sem vesela. Res pa je, da me v največji meri vodi egoizem - tek je zame odličen čas sprostitve, čas ko se pogovorim sama s sabo, razmislim o dogodkih, problemih, se prediham in priskakljam srečna domov.
Hvaležna sem za to, da sva se našla dva premaknjenca. Ni samoumevno, ne. :)

LP, Vanja
#3
VinKos
0
Jan 11, 2015
Taki teki so za zdravje mnogih . . .

Vidva ne iščeta izgovorov zaradi majhnih
otrok, sta vzor(ec) za druge (mlade) družine!
Našla sta se - pretresljivo podobno premaknjena!
#2
mojchka
0
Jan 11, 2015
Bravo obema.
#1
Najini teki
Najini teki
Objavil/a 2015-01-09 12:38:08 (Jan 09, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Lov za zakladom
Novo poglavje
Mladostnih 40
Jutranja pravljica na Krnu
NIti tek, niti plezanje. Tokrat samo
O teku, novem domu in sploh vsem
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj