ODLOŽENA PRAVICA JE ZANIKANA PRAVICA 

ALI JE USTAVNO SODIŠČE DEBATNI KLUB ALI SODIŠČE ?

Nova ustavna pritožba  zoper pripor dr. MIlka Noviča - 

čemu neki je sploh potrebna ?

Objavljamo vsebino nove ustavne pritožbe, ki jo je vložila obramba !

Kratek pregled vsebine izpodbijanih aktov in razlogi, ki utemeljujejo zatrjevane kršitve:

V predmetni kazenski zadevi je psihiater dr. Kravos dne 03. 08. 2016 izdelal izvedensko mnenje o ustavnem pritožniku. Izvedensko mnenje je bilo Ustavnemu sodišču že posredovano s predhodno ustavno pritožbo, v kateri je bilo mnenje tudi natančno povzeto.

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je v svojem sklepu z dne 19. 09. 2016 ugotovil, da je dejanski stan med 20. 07. 2016 in 19. 09. 2016 popolnoma enak. V času odločanja je senat izhajal iz predpostavke, da je v spisu le eno izvedensko mnenje, in sicer mnenje dr. Benedika, medtem ko izvedensko mnenje dr. Kravosa nima lastnosti izvedenskega mnenja oziroma nima niti lastnosti dokaza, ker samo mnenje še ni bilo neposredno predstavljeno na obravnavi. V zvezi s samimi okoliščinami, na podlagi katerih se je senat vsebinsko opredelil do mnenja dr. Benedik je ponovno ostalo povsem vsebinsko prazno, ko le-ta navaja naslednje: iz prvega mnenja ter številnih drugih dokazov v spisu je namreč razbrati skupek osebnostnih, psiholoških lastnosti, ki utrjujejo prepričanje o dovolj visoki verjetnosti, da je prav obdolženi storil očitano kaznivo dejanje.

Katere naj bi bile tiste lastnosti obdolženega, senat ne navede, oziroma ne pove, kaj je tisto, kar izvedenec Benedik ocenjuje kot obremenilno za obdolženemu, tudi ne. Gre za evidentni prikaz ponovne vsebinsko prazne argumentacije, katero je ustavno sodišče predhodno že ugotovilo in zahtevalo, da sodišče takšne kršitve zoper pritožnika nemudoma odpravi. Kljub temu - kot že rečeno – sodišče s kršitvami kljub vsemu še vedno nadaljujejo, od svoje prakse odločanja »z levo roko« ne odstopajo in zadeve vsebinsko sploh ne obravnavajo.  

V nadaljevanju svoje obrazložitve se senat zopet opredeljuje le do objektivnih okoliščin, kot so izvedensko mnenje Sabliča, teža obtožnice, bazne postaje, rekonstrukcija vožnje, pri tem pa sodišče ne upošteva trenutno stanje spisa, zaslišanje strokovnjaka za bazne postaje, pregledanih videoposnetkov, alibija obdolženega, trenutno stanje izvedenega dokaznega postopka, ki je določene okoliščine, katere se očitajo obdolženemu »spravil s sveta« in ki kot take ne predstavljajo utemeljene okoliščine, ki bi botrovale pri presoji obstoja pripornega razloga.

Senat prvostopenjskega sodišča neustavno izhaja iz izhodišča, da subjektivne okoliščine sodišče ne more ocenjevati izven konteksta, torej mimo dejstva, da je obdolženi utemeljeno sumljiv, da je storil očitano mu ravnanje. Zakonski pogoji ter sodna praksa so jasni: za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti morata biti izkazani vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je podana realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Tudi Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-495/16 in Up-540/16 z dne 18. 07. 2016 pojasnilo, da je Ustavno sodišče že v svojih predhodnih odločbah glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja sprejelo stališče, da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi NE utemeljujejo sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, ter njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja.

Glede na postopanje sodišča lahko jasno zaključimo, da sodišče ne zmore samostojno predstaviti eno subjektivno okoliščino, na podlagi katere bi lahko ustavnemu pritožniku omogočil konkretiziran sklep o tem, da dejansko obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitve očitanega kaznivega dejanja. Sodišče poskuša za svoje odločitve najti bližnjico, torej da se celotna zadeva oziroma določene subjektivne okoliščine presojajo v luči objektivne okoliščine, kar je povsem zmotno in neustavno. Takšno sklepanje posledično ponudi tudi nezakonito ugotovitev, da je pri obdolženemu ponovitvena nevarnost podana.

Glede na natančno analizo, ki jo je obramba ponovno opravila v  pritožbi z dne 19. 09. 2016 in na katero se pritožnik tudi v celoti sklicuje, je jasno, da niti vsak dokaz posebej, niti vsi skupaj ne dajo in ne morejo dati zaključka, do katerega je prišel senat prve stopnje. Izpodbijani sklep je nezakonit, med drugim tudi iz razloga, ker ne vsebuje odločilnih pravnorelevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je ponovitvena nevarnost v konkretnem primeru in v tem trenutku podana. Izpovedbe prič Novak Tušar, Ogorelec, Farkaš in Korenčan nikakor ne morajo ponuditi zanesljivega in konkretiziranega slepa o tem, da bi obstajala konkretna in realna nevarnost, kar je bilo predhodno pojasnjeno že v ustavni pritožbi z dne 26. 08. 2016.

Ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. Kravosa – ker po mnenju senata v času odločanja še ni imel statusa dokaza, je ponovno izostala t.i. “fresh reexamination of the reasons for detention”, saj sodišče v času odločanja sploh ni opravilo ponovnih konkretnih preizkusov obstoja pripornih razlogov v danem trenutku. Da navedene presoje ni opravilo priča že prvi stavek 3. odstavka obrazložitve, ko senat ugotavlja, da je dejanski stan predmetne zadeve od 20. 07. 2016 do 19. 09. 2016 popolnoma enak, pa čeprav je v vmesnem času izvedenec dr. Kravos izdelal novo izvedensko mnenje.

Višje sodišče v Ljubljani je s svojim sklepom, opr. št. I Kp 53384/2014 z dne 26. 09. 2016 pritožbo pritožnikovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je pritrdilo pritožbenim navedbam, da so razlogi, ki jih je zavzelo prvostopenjsko sodišče o tem, da naj bi bil telefon pritožnika v času storitve kaznivega dejanja registriran na bazni postaji, ki ne pokriva obdolženčevega bivanja, zmotni. Pritožbeno sodišče tudi samo navede, da podatki glede baznih postaj v spisu, za presojo utemeljenega suma niso več relevantni, ravno zaradi izpovedbe priče Mulec, zaposlenega pri Telekomu, ki je jasno pojasnil delovanje baznih postaj. Navedeno protispisnost pritožbeno sodišče ni ocenilo kot odločilno dejstvo.

Pritožbeno sodišče se glede pritožbenih navedb vezanih na izpovedbo priče Farkaš v celoti sklicuje na svoje ugotovitve v sklepu z dne 28. 07. 2016, zato se tudi ustavni pritožnik, v izogib ponavljanju, glede tega sklicuje že na predhodne navedbe v ustavni pritožbi z dne 26. 08. 2016, kjer je navedeno natančno analiziral. Sicer je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni spoštovalo napotitve in ugotovitve Ustavnega sodišča  v 17. točki odločbe z dne 18. 07. 2016, vendar kljub temu – povsem arbitrarno – zaključi, da to na siceršnjo pravilnost sklepa ne more vplivati (?!) in pri tem navedene kršitve in zaznane pomanjkljivosti ne opravi niti pritožbeno sodišče samo! Naj pri tem ustavni pritožnik ponovno izpostavi, kako očitno in odkrito redna sodišča ignorirajo sprejeto odločitev Ustavnega sodišča, v katerem je sodišče zapisalo naslednje (17. točka obrazložitve): »Sodišča izrecno konkretizirajo le del izpovedbe priče Aleša Farkaša in povzemajo njegovo izpovedbo v delu, ki se nanaša na ''seznam za fentanje''. Sodišča bi morala odgovoriti, zakaj njihove ocene ne more ovreči pritožnikov ugovor, po katerem je ta priča izrecno izpovedala, da je šlo za navedbe v t.i. gostilniškem pogovoru, v katerem naj bi pritožnik in priča kričala drug na drugega, priča pa teh navedb ne bi jemala resno.«

Zaključek pritožbenega sodišča glede izpostavljenega celotnega pričanja Novak Tušarjeve, da bi naj priča v zvezi z očitanim ravnanjem pritožnika izrazila izključno svoje osebno mnenje, ki naj bi temeljilo na lastnih posplošenih sklepanjih, ki pa ne morejo imeti dokazne vrednosti oziroma teže, je protispisen in arbitraren. Pritožnik na tem mestu izpostavlja, kako očitno arbitrarno delujejo naša sodišča. Osebno zaznavanje priče Novak Tušar, ki biva v bližini kraja storitve kaznivega dejanja in kateri je znan tamkajšnji okoliš ter okoliščine v času novoletne zabave KI, za sodišče ni pomembno, medtem ko osebna ocena priče Farkaša o tem, da je priči Metelko izpovedal, da sam meni oziroma je celo prepričan, da za tem stoji obdolženec in mu v tem razgovoru tudi povedal za ''seznam za fentanje'', pa sodišče zagrabi z obema rokama in naveden podatek obravnava kot del svojih navedb in zaključkov pri utemeljevanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pri tem pa nobeno sodišče ne vzame v obzir in presojo, da je priča Farkaš o tem ''seznamu'' začel govoriti šele po umoru Janka Jamnika, pred tem pa o tem ni bilo nikoli govora. Osebno mnenje priče Novak Tušar (katera je izpovedovala tudi o konfliktnosti pritožnika!) o tem, da obdolženi očitanega ravnanja po njenem mnenju ni storil ter da tudi sam način ravnanja, katerega mu pripisuje tožilstvo, glede na okoliščine kraja kaznivega dejanja, ni mogoče izvesti, za sodišče ni pomembno, medtem ko osebno mnenje priče Farkaš, da je očitano ravnanje storil ravno pritožnik, sodišče nesporno upošteva. Na tej točki je po mnenju pritožnika smotrno omeniti tudi drugo »osebno zaznavo« druge priče, katero sodišče pri presoji resničnosti ''seznama za fentanje'' tudi ne upošteva (seveda, ker je v korist ustavnega pritožnika). Kot že večkrat izpostavljeno, priča Metelko, ki naj bi bila po zatrjevanju Farkaša prav tako na pritožnikovem ''seznamu za fentanje'', ocenjuje, da sam na ta seznam ne sodi, saj s pritožnikom ni imel nobenih konfliktov in se tudi z njegove strani nikakor ne počuti ogroženega. Takšno, evidentno enosmerno postopanje sodišča, ki ne vsebuje celotne obravnave zadeve, ampak se pri svojih odločitvah oklepa le parcialnih izpovedb iztrganih iz konteksta, enostavno ne more predstavljati zakonite odločitve, v skladu z ustavnimi pravicami pritožnika do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. 

 

V nadaljevanju sklepa pritožbenega sodišča (10. odstavek) je bilo prav tako ugodeno pritožbenim navedbam zagovornikov pritožnika, in sicer da je stališče prvostopenjskega sodišča, da izvedensko mnenje dr. Kravosa ni dokaz, ampak samo vloga, napačno. Kljub ugotovljeni hudi kršitvi, pritožbeno sodišče te kršitve ne obravnava kot bistvene (?!), pa čeprav je prvostopenjsko sodišče storilo hudo kršitev ustavne pravice pritožnika do poštenega sojenja ter pravice do enakega varstva pravic ter 6. člena EKČP, ko v času odločanja o obstoju pripornega razloga sploh ni opravilo osvežene dokazne presoje v luči obstoja pripornih razlogov (kar je bila kot bistvena kršitev ugotovljena tudi v odloči US RS Up- 495/16 in Up-540/16 z dne 19. 07. 2016). Tudi sicer se pritožbeno sodišče do ugotovitev dr. Kravosa ni opredelilo in zaključilo, da zaradi dejstva, ker bo dr. Kravos v postopku še zaslišan, bi bila vsebinska presoja izvedenskega mnenja v luči neobstoja pripornega razloga, preuranjena. Glede na to, da je pritožbeno sodišče samo presodilo, da je izvedensko mnenje dr. Kravosa dokaz, ga je dolžno kot takega upoštevati in se do njega vsebinsko ter argumentirano opredeliti. Izostanek opredelitve z obrazložitvijo, da bo izvedenec v postopku moral biti še zaslišan, je nesprejemljiv in kaže na jasno izogibanje soočenju z nadvse ugodnim izvedenskim mnenju, ki je podlaga za takojšnjo odpravo pripora.

 

Ustavni pritožnik uveljavlja tudi hudo protispisnost pritožbenega sodišča, in sicer v 13. odstavku obrazložitve njegovega sklepa, ko le-to navaja, ''da bi naj izvedenec Benedik podal mnenje, da se obdolženčeva agresija (le) praviloma izraža v bolj posredni, prikriti in besedni obliki'', kar nikakor ni res. Beseda (le) v izvedenskem mnenju dr. Benedika ni nikjer zavedena, medtem ko jo sodišče kar samo doda in pri tem s svojo protispisnostjo da stavku povsem drugačen pomen. Na 5. strani izvedenskega mnenja dr. Benedika z dne 17. 02. 2015 je izključno navedeno naslednje: »Agresivnost se pri njem praviloma izraža bolj v posredni, prikriti in besedni obliki.« Beseda (le), kot jo v pritožbenem sklepu navaja sodišče, je močno protispisno in neustavno, sodišče želi izvedenskemu mnenju dati povsem drugačen pomen in s svojimi besedami mnenje celo predrugačiti in poseči v pravno varstvo pritožnika in v pritožnikovo pravico do poštenega in nepristranskega sojenja.  

Oba izpodbijana sklepa sta jasna pokazatelja kršenja ustavnih pravic pritožnika, ki se neumorno nadaljujejo z vsako procesno odločitvijo sodišča, pri tem pa je najhuje to, da se nezakonitosti in neustavnosti že 22. mesec ne odpravijo, ampak se vztrajno nadaljujejo, kar bo Ustavnemu sodišču predstavljeno tudi v nadaljevanju.

Izvedenec dr. Kravos je bil na glavni obravnavi dne 28. 09. 2016 zaslišan v zvezi z njegovim pisno izdelanim izvedenskim mnenjem z dne 03. 08. 2016. Obramba pritožnika na dan vložene ustavne pritožbe še ne razpolaga s prepisom zvočnega posnetka zaslišanja.

Izvedenec je na zaslišanju v celoti stal za svojim pisno izdelanim mnenjem ter med drugim potrdil, da je njegovo mnenje skladno s predhodno izdelanim mnenjem dr. Benedika. Glede same agresivnosti je izvedenec pojasnil, da obdolženi ni agresiven, da pa poznamo različne tipe agresivnosti, ki so v določni meri in glede na dane okoliščine podane pri vsakemu posamezniku. Pri tem je izvedenec plastično podal primer samoobrambe, kjer posameznik mora v danem trenutku odreagirati agresivno, vendar ne zaradi same njegove narave, ampak zaradi okoliščin, ki so ga v sami situaciji prisilile v takšno ravnanje.

Izvedenec je tudi odgovoril na vprašanje glede občutij, ki jih pritožnik goji do same izgube službe, pri čemer je pojasnil, da je obdolženi zaradi izgube službe sicer izgubil svojo »bit«, vendar je po izgubi svoje službe svojo energijo usmeril v kmetijstvo in predelovanje sivke, kar jasno nakazuje na to, da je borec in je s svojim življenjem nadaljeval, kljub izgubi službe. Da se s samo izgubo ni sprijaznil, je izvedenec pojasnil, da je to povsem normalno, da se tudi sam – glede na vse znane okoliščine – s tem ne bi sprijaznil.

Nadalje je izvedenec tudi pojasnil, da iz vse razpoložljive dokumentacije, s katero je razpolagal ob izdelavi izvedenskega mnenja, jasno izhaja, da se je obdolženi boril napram KI kot inštituciji (in ne zoper posameznega direktorja kot fizično osebo!) z vsemi pravnimi sredstvi, da je bil njegov način borbe in dokazovanja vedno zakonit, odkrit in javen. Izvedenec je bil tudi povsem neposreden glede samega dejanja, ki se očita obdolženemu, za katerega je ocenil, da obdolženi po njegovi oceni tega ni storil, še posebej ne na takšen način. Izvedenec je tekom zaslišanja večkrat poudaril, da bi obdolženemu – če že - pripisal, da bi prišel na samo novoletno zabavo in tam »naredil kraval«, medtem ko zahrbten uboj v temi, obdolžencu vsekakor ne bi pripisal. 

Najpomembnejša ugotovitev, ki je izhajala iz samega zaslišanja pa je bila nedvomno naslednja: na izrecno vprašanje sodnice, zakaj v svojem izvedenskem mnenju v delu, kjer je povzemal povzetke zaslišanja prič, pri priči Farkaš ni navedel zelo obremenilnega »seznama za fentanje«, je izvedenec Kravos odgovoril, da je razlog za to povsem jasen, in sicer navedeni »seznam za fentanje« po njegovi oceni ne sodi v kontekst obdolženega, da mu takšno ravnanje ne more pripisati, saj iz podatkov iz spisa zaključek o obstoju takšnega seznama, ki naj bi ga imel obdolženi, ne more biti logičen!

Zagovorniki so po končanem zaslišanju izvedenca Kravosa neposredno na glavni obravnavi podali obrazložen predlog za odpravo pripora, katerega je razpravljajoča sodnica že na sami obravnavi zavrnila in razloge na kratko obrazložila. Obramba pritožnika je zahtevala pisni odpravek sklepa, katerega je prejela 11. 10. 2016 in zoper katerega ni možne pritožbe ter ga iz previdnosti izpodbija tudi s predmetno ustavno pritožbo. 

Iz izpodbijanega sklepa, natančneje v 14. odstavku obrazložitve, izhaja stališče sodnice, da samo zaslišanje izvedenca dr. Kravos ni omajalo ugotovitev zadnjega sklepa o podaljšanju pripora glede subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti – pa čeprav se noben senat pri svojem odločanju ni v ničemer argumentirano opredelil do aktualnega izvedenskega mnenja dr. Kravosa. Še več, sodišče celo zaključuje, da je za samo oceno ponovitvene nevarnosti ključna izpovedba več prič, izvedenska mnenja psihologa in psihiatra pa naj bi te izpovedbe prič »le potrjevale, ne pa jo utemeljevale«?! Sodišče zaključi s stališčem, da je mnenje dr. Kravosa ocenjevalo v kontekstu utemeljenega suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, torej v luči objektivne okoliščine, kar je nezakonito in neustavno. Izvedensko mnenje dr. Kravosa se izključno nanaša na subjektivne lastnosti obdolženega kot takega in izniči vsa zatrjevanja v smeri izpovedb več prič o verbalni konfliktnosti obdolženega. Izvedenec je namreč pri izdelavi svojega mnenja ocenjeval izpovedbe vseh prič, tudi Farkaša, Novak Tušarjeve, Ogorevca in Korenčanove, in je poleg tega ter na podlagi pregleda pritožnika zaključil, da ustavni pritožnik nima duševne motnje, ni agresiven, nima bolezenskih odklonov, dejstva v zvezi z odpovedjo je sprejel po razumski plati in je vse nagradil z altruizmom, da je pritožnik topla oseba ipd. Sodišče pri svoji določitvi pri presoji subjektivne okoliščine ne sprejme (ne upošteva) izvedenskega mnenja strokovnjaka, ki je celostno obravnaval zadevo, tudi izpovedbe prič v povezavi s samo osebnostjo obdolženega, in v zvezi s tem jasno podal osebnostne lastnosti obdolženega, ki enostavno izključujejo možnost, da bi obstajala realna in konkretna nevarnost, da bi ustavni pritožnik ponovil očitano kaznivo dejanje. Sedaj je namreč nesporno jasno, da subjektivne okoliščine, ki bi omogočale zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja pred izrekom sodbe, ne obstajajo.

Sodišče izpovedbe dr. Kravosa, da »seznam za fentanje« po njegovi oceni in njegovemu znanju ne sodi v kontekst obdolženega, ni v ničemer upoštevalo v relaciji do izpovedbe priče Farkaš, ki edina obstoj tega seznama zatrjuje in ki je kot taka edini razlog za ohranjanje pripora, kar je nevzdržno in nesprejemljivo in predstavlja hude kršitve 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave.

Ustavni pritožnik Ustavnemu sodišču RS predlaga, da predmetno ustavno pritožbo v skladu z določbo 2. odstavka 55.b člena ZUstS sprejme v obravnavo in izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 53384/2014 z dne 26. 09. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ks 53384/2014 z dne 19. 09. 2016 in v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV K 53384/2014 z dne 28. 09. 2016 razveljavi, pritožbi ugodi in pripor zoper ustavnega pritožnika nemudoma odpravi.

Ustavni pritožnik predlaga, da ustavno sodišče postopek, ki se vodi pod opr. št. Up-714/16 in predmetni postopek združi.