PRIJATELJSKA POLEMIKA  MATEVZ KRIVIC : DRŽAVLJAN K.

Ponovitvena nevarnost ni pravni pojem, je navaden oksimoron  Delo,  13. avgusta

     

Bolj zgrešenega članka od gornjega najbrž Vili Kovačič še ni napisal. Ker ob res škandaloznem primeru nezakonitega 20-mesečnega podaljševanja pripora dr. Milka Noviča sodelujeva, sem avtorja skušal še pred objavo njegovega članka prepričati, da s tako zgrešenim "udrihanjem" čez sam zakonski institut "ponovitvene nevarnosti" (namesto čez njegovo grobo kršenje) ne temu priporniku ne hitrejši odpravi takih absurdov v naši sodni praksi ne bo nič koristil, ampak kvečjemu škodil. Zato namreč, ker  je tak povsem zgrešen način odločanja o priporu žal široko zakoreninjen med našimi sodniki, povsem neodvisno od njihove nazorske ali politične opredeljenosti. Zato do neke mere že moja skrajno ostra strokovna kritika (že štirikrat poslana pristojnim sodiščem in dostopna tudi javnosti na spletni strani Vilija Kovačiča), še neprimerno bolj pa seveda njegovo zgrešeno "udrihanje" kar počez čez zakon, sodnike itd.,  med takimi sodniki (in drugimi pravnimi strokovnjaki) povzroči "obrambno reakcijo", da strnejo vrste in tudi očitnih napak v svojih pojmovanjih nočejo priznati. Če se kritika nerazumno zaletava v zakonsko ureditev, ki je povsem normalna in evropsko primerljiva, s tem kritiziranim samo daje možnost, da pozornost od svojih hudih napak skušajo preusmeriti na kritikove nesmiselne, nebranljive trditve.

S slednjimi tu ne bi izgubljal preveč časa in prostora. Morda le nujno pojasnilo laičnim bralcem:  "ponovitvena nevarnost" je ustaljen pravni pojem za enega od pripornih razlogov (v nemščini  "Haftgrund der Wiederholungsgefahr"), znan povsod po svetu - kot razlog za priprtje obtoženca,  ki se mu šele sodi, a obstaja resna nevarnost, da bi podobno kaznivo dejanje "ponovil".  Seveda čisto istega, če ga je res zagrešil, dobesedno ponoviti res ne more - a zakaj se temu skrajšano (poenostavljeno) reče "ponovitvena nevarnost", bi tudi pravni laik Vili Kovačič najbrž lahko razumel. In tudi, kaj je oksimoron, je slabo pojasnil - s prvim, najkrajšim pojasnilom, ki ga je našel v Wikipedii. A lahko bi se še iz gimnazije spomnil, da oksimoron ni oznaka za neumnost, ampak za figuro v pesniškem jeziku, ki ji po slovensko rečemo "bistroumni nesmisel": združitev dveh kontradiktornih pojmov (glasna tišina, živa smrt itd.), ki pa v ustreznem kontekstu bralcu nekaj pove.  Pojem ponovitvena nevarnost  pa ni ne "navaden" ne sploh nikakršen oksimoron,  saj pojma nevarnost in ponovitev nista v ničemer kontradiktorna.

Druge avtorjene pravne in logične nesmisle puščam tu ob strani. Raje mu izrečem zahvalo, da je s svojim vztrajnim "vpitjem" o krivici, ki se je zgodila dr. Noviču, "prebudil" tudi mene, ko je enkrat maja ali junija zapisal, da je dr. Novič že leto in pol v priporu zaradi ponovitvene nevarnosti. Ker nisem mogel verjeti, dabi bilo to lahko res, sem pri Novičevem odvetniku Hriberniku to preveril. In ostrmel nad tem, s kako absurdno in tudi strokovno povsem zgrešeno argumentacijo so o tem odločali pristojni sodniki - ne tista sodnica, ki zdaj v glavni zadevi sodi (in na katero se zdaj zgrinja tudi politikantsko usmerjeni bes desnih medijev), ampak praktično že skoraj vsi kazenski sodniki vseh instanc v Ljubljani, ki se izmenjujejo v senatih, ki vsaka dva meseca odločajo o podaljševanju pripora, pa naj so politično usmerjeni "levo", "desno" ali nikakor.

Ko tega očitno nezakonitega pripora žal tudi ustavno sodišče v začetku julija ni sámo takoj odpravilo, misleč, da bo to na podlagi njegovih napotkov v zapovedanih 24 urah storilo pristojno sodišče, smo nato doživeli še arogantno ponovno podaljšanje pripora - ob popolnem ignoriranju bistvenih napotkov ustavnega sodišča. Ali zgolj iz arogance ali je kriva predvsem strokovna neusposobljenost za to specifično vprašanje, seveda ne vem. Ni čudno, da tako ravnanje naših sodišč potem med laiki lahko vzbudi tudi neprimerne in neustrezne reakcije – če taka ravnanja sodišč ne doživijo primerne in ustrezne reakcije strokovne javnosti. Kakšna je bila moja, si lahko vsakdo prebere na internetu.

Matevž Krivic, bivši ustavni sodnik                     Spodnje Pirniče

 

PONOVITVENA NEVARNOST NI PRAVNI POJEM, JE NAVADEN OKSIMORON

odgovor !

poslano na Delo za objavo 3.septembra 

Pozdravljam polemiko g. Matevža Krivica na moje pisanje o vprašljivosti obstoja pravnega instituta  ponovitvena nevarnost. Oksimoron ponazarja absurd. Da je institut »ponovitvena nevarnost« za kazenski postopek neustrezen pove dejstvo, da je ponovljeno lahko samo dejanje, ki je že bilo storjeno (npr. umor). Če nedvoumnega dokaza ni (in v primeru Milka Noviča ga ni), potem dejanje ni bilo storjeno, čeprav je 7 dni po umoru dr. Jamnika direktor NPU D. Majhenič že izrekel sodbo: »ravnanje osumljenega je bilo naklepno, načrtno in dobro pripravljeno ter storjeno na posebno sprevržen in maščevalen način«. Po 20 mesecih pa ni rezultata !

Čeprav nisem pravnik, menim, da bi zaradi usodnih zlorab morala pravna stroka institut »ponovitvena nevarnost« uporabljati le za predkazenski, ne pa za kazenski postopek. V času, ko dokaza dejanja še ni  (kazenski postopek je namenjen temu, da  obstoj dejanja potrdi ali ovrže, s tem pa tudi krivdo ali nedolžnost), pa bi morali ta institut zamenjati z bolj smiselnim poimenovanjem in z zoženo, bolj konkretno definicijo. Tako bi odpadel  razlog, da je osumljena oseba v priporu za dejanje, ki ga  pravno gledano sploh ni storila. Potem bi tudi odpadel najin, s kolegom Krivicem, skupen boj proti absurdu in krivici, ki se dogaja, ko se pravno nedolžnega človeka drži v priporu zaradi »ponovitve«.

SLOVENSKO SODSTVO V KAMENI DOBI 

Izraz ponovitvena nevarnost torej omogoča zlorabo, saj navaja k sklepu, da je nekdo kriv, čeprav je (še) nedolžen. Institut naj se zato uporablja le v predkazenskem postopku. V kazenskem postopku, to je v času sojenja, pa le skrajno omejeno, v primeru tako imenovanih serijskih morilcev, deliktov, ki so že bili pravno in empirično dokazano storjeni.

Obenem na tem mestu opozarjam, da slovenska pravna stroka in praksa živita v kameni dobi in sicer 1) glede javnosti sojenja (prisotnost se omejuje celo na 6-10 oseb), 2) katastrofalne ne-slišnosti v nekaterih sodnih dvoranah (ves čas sojenja proti dr. Noviču)  in seveda 3) zaradi neuporabe drugih metod, ki lahko preprečijo ponovitveno nevarnost npr. uporaba elektronske zapestnice, hišni pripor in prepoved približevanja. Kajti, nihče nima pravice, da pred obsodbo jemlje posamezniku svobodo in  uničuje življenje obtožencu in njegovim bližnjim!

DOBILI SMO NOV OKSIMORON – NEZAKONITO ZAKONITOST 

Sicer pa gre pohvala gospodu Krivicu, saj je eden redkih pravnikov v Sloveniji, ki si je drznil dregniti v sršenje gnezdo nezakonitosti in arogance - o čemer več piše ustavni sodnik dr. Jan Zobec ob drugem primeru. Krivic in obramba so tukaj očitno dregnili v prakso velike človeške – sodniške hudobije, po mojem celo spodbujene po naročilu izvensodnih oblasti.

Razplet  zgodbe dr. Noviča  je namreč navrgel nov OKSIMORON – »nezakonito zakonitost«. Nezakonitost ugotavljata tako M. Krivic in obramba kot Ustavno sodišče,  pa tudi dr. M. Avbelj (ius-info). Medtem pa »dežurni« komentatorji L. Ude, R. Pirnat in profesorji PF na čelu s člani društva za kazensko pravo »filozofsko pametno«  molčijo. Tako kot pravniki in mediji molčijo tudi ob sramotni, v nebo vpijoči  sodnikovi prepovedi preiskave storilčeve hiše, ob nedavnem umoru zdravnika in policista v Izoli.

Opisane nezakonitosti pa žal niso izjema. Slovensko pravosodje že dolgo potrebuje temeljito prenovo in prečiščenje in ne Klemenčičevo lepotno mini reformo. Odbor 2014 je zato že vložil v parlament Predlog zakona za vzpostavitev javnosti, preglednosti in odgovornosti v pravosodju (z več kot 5. 000 podpisi). Problem pa so zopet mediji predvsem vodilni. Za njih civilna družba, če ni ekstremno levičarska, praktično ne obstaja.  

Vsekakor hočemo, da  v pravosodju delajo sodniki in tožilci, ki jih bomo spoštovali, ne pa se jih bali ! Trud civilne družbe in hvalevredni napor  g. Krivica gredo sicer v isto smer, a bo zaman, če ne pride do zakonskih sprememb, ki bodo nezakonitosti sankcionirale in nagrajevale pozitivne primere. Danes pa je ravno obratno:  kadrovska selekcija kršitelje nagrajuje, dobre sodnike, ki seveda obstajajo tudi v Sloveniji,  pa kaznuje - zametuje.  

Vili Kovačič, državljan K.