SODNIŠKI NOVI RAZRED 

             

V zadnjih desetletjih so se oblikovale sodniške oligarhije, ki z dobrimi in »pravimi« povezavami - mediji, izvršilna oblast, politične in semi-, kvazi- in subpolitične povezave z »novim razredom« - obvladujejo sodstvo.

Slovensko sodstvo je kompleksen in težko doumljiv pravni, družbeni, tudi psihološki fenomen. Zanimiv bi bil tudi s psihoanalitičnega vidika. Težav s tem družbenim podsistemom je veliko. Njihove korenine so globoke, večplastne in razpredene v različne plasti pravnega telesa. Eden od vzrokov za to je značilni sodniški kolektivizem, ki najbrž, podedovan še iz časa pred več kot 25 leti, vidi sodstvo kot enega od »novemu razredu« pripadajoč in njemu odgovoren družbeni podsistem.

Sodniki žal niso in tudi ne smejo biti močne in samostojne strokovne osebnosti, s trdno oblikovanimi in izdelanimi predstavami o svoji vlogi in poklicnem poslanstvu, ampak so bolj ali manj upogljivi in ubogljivi uradniki z uradniško miselnostjo, uradniškim pojmovanjem svoje vloge in vloge prava ter zato z uradniškim odnosom do razreševanja sporov. Če to morda še (učinkovito) deluje v sferi izvršilne oblasti, je na ravni sodstva pogubno.

Pomlajene oligarhije

V zadnjih desetletjih so se oblikovale sodniške oligarhije, ki z dobrimi in »pravimi« povezavami - mediji, izvršilna oblast, politične in semi-, kvazi- in subpolitične povezave z »novim razredom« (ki se je v zadnjih desetletjih ne samo avtopoetično obdržal, ampak se je celo razrasel, okrepil in pomladil na podlagi istega socialno-genetskega vzorca - enako ali vsaj podobno je tudi v drugih postsocialističnih družbah) - obvladujejo sodstvo. Delujejo po zakonitostih, ki jih je že pred 60 leti opisal in razkril Đilas v genialnem delu Novi razred.

In kaj so bistvene značilnosti sodniškega novega razreda? Ta svojo vlogo razume kot interesno, klanovsko, razredno, cehovsko izbranost (in ne kot poklicanost služiti ustavnosti in vsemu, kar iz tega izhaja - varstvu in zagotavljanju miru v socialnih razmerjih po pravni poti, spoštovanje človekovih pravic ...). Sodniški novi razred je odgovoren tistim, ki so ga tja postavili in ki mu zagotavljajo določene koristi in drobne privilegije - na primer predavanja na sodniških šolah, pojavljanje v medijih, podpora njihovemu (nezasluženemu, nemeritokratskemu) napredovanju ali pa že samo toleriranje in pardoniranje njihove nesposobnosti, strokovne nepismenosti, okornosti, togosti, netalentiranosti in disfunkcionalnosti.

V tem pogledu je značilen in očiten primer predsednika Vrhovnega sodišča RS v njegovem odgovoru na moj članek »Mehki trebuh slovenskega sodstva«, kjer je kot enega od svojih ključnih argumentov zoper mojo kritiko navedel naslednje - citiram po spominu: »Kako si vendar drznem kritično pisati o sodstvu, ko pa sem vendar v tem podsistemu dosegel vse, kar je v njem praktično mogoče doseči« - torej, na prvi pogled argument nehvaležnost, na drugi pogled pa argument odgovornosti vseobsegajoči politični Moči, ki mi je omogočila napredovanje - z drugimi besedami: tisto, kar šteje, tisto, kar je pomembno, je odgovornost politiki in njenim interesom, in ne odgovornost stroki, argumentom, ustavnosti. Namesto polemike o strokovnih argumentih je bil napravljen preskok na politično raven, na raven politične lojalnosti in zavezanosti ter hvaležnosti Moči, ki ti je omogočila visok položaj v sodniški hierarhiji. Da bi na visok položaj prišel na podlagi svojega dela, meritokratskih meril, avtorju odgovora na moj članek niti na misel ni prišlo; zanj je namreč napredovanje izključno stvar lojalnosti in korektnosti v pripadnosti Moči.

Kritika škodi

Kdor se tej utečeni kompaktnosti in »našosti« upre, kdor si to upa prepoznati, kdor na to javno kritično opozarja, temu se slabo piše. Tako kot ugotavljajo nekateri avtorji, ki proučujejo pojav populizma v zahodnih demokracijah (ta temelji na enotnosti, piramidalnosti in izključenosti vsakršne kritike, zato so njegov nujni spremljajoči pojav odpadniki, disidenti, izobčenci), tudi slovensko sodstvo deluje po vzorcu populističnih modelov - če ne verjamete, priporočam v branje Dawson, Hanley, East Central Europe: The Fading Mirage of the »Liberal Consensus«, Müller, »The people must be extracted from within the people«: Reflections on Populism, Krastev, Is East-Central Europe Backsliding? The Strange Death of the Liberal Consensus ... Značilna sankcija za odpadnike je izobčenje (po udbovsko pasivizacija).

Natanko to sem izkusil v torek, 16. avgusta 2016. Na zasebnem obisku pri meni sta bili dve kolegici iz tujine, obe ugledni intelektualki - prva (temnopolta) predsednica okrožnega sodišča v Dallasu (Teksas v ZDA), zelo izobražena in razgledana, vsega spoštovanja vredna gospa, z njo sem se spoznal na George Mason University v Arlingtonu v Virginiji, druga je bila njena kolegica iz Münchna, bili sta sošolki iz študijskih dni na Maxu Plancku. Po tem, ko sem jima pokazal notranjost Ustavnega sodišča RS, sem ju popeljal še na Tavčarjevo 9. V dobri veri, da jima pokažem še osrednjo palačo rednega sodstva.

Najslabše in najgrše

Tam pa nam vratarji niso dovolili vstopa, niti potem ne, ko sem jim razložil, da sem bil dolga leta sodnik v tej stavbi in da se vanjo vračam v prvi polovici prihodnjega leta. Nič ni pomagalo. Nato sem jih prosil, naj pokličejo tisti trenutek prvo osebo Vrhovnega sodišča RS, podpredsednico tega sodišča (predsednik je bil na dopustu). Po daljšem pogovoru z njo so nam nejevoljno in neprijazno ter z odkrito nenaklonjenostjo dovolili dveminutni vpogled v razpravno dvorano nasproti glavnega vhoda (seveda potem, ko so nas temeljito preiskali z rentgenskimi napravami), skrajno nevljudno in grobo prepovedali fotografiranje prazne dvorane z navadnim mobilnim telefonom, nato pa me, ko sem jih prosil, ali smemo pogledati še v eno od civilnih razpravnih dvoran (kolegica sodnica iz ZDA je namreč civilna sodnica), grobo, zajedljivo, v resnici sovražno zavrnili. Nisem se dal. Poklical sem podpredsednico (z njo sva leto in pol sedela na Vrhovnem sodišču RS, pisala komentar ZPP, sodelovala še v nekaterih drugih projektih ...) in jo prosil, ali nas pusti v najbližjo civilno razpravno dvorano, in ji seveda povedal, zakaj. Hladno, zajedljivo in obenem z vzvišenostjo oblastne moči me je »vprašala«: »Kaj pa bi jima rad pokazal?! Najslabše in najgrše, kajne, to bi jima rad pokazal, najslabše in najgrše!« Ostal sem brez besed - potem pa nekako izdavil, da ne, da jima želim pokazati samo najboljše in najlepše, da želim, da kolegici iz ZDA in iz Nemčije odideta z najlepšimi vtisi. Nič ni pomagalo, vsi trije smo ob začudenih obrazih mimoidočih in naključnih prič tega dogodka morali takoj zapustiti lobi ljubljanske sodne palače. Ves čas je ob nas stal varnostnik, ki je mrko, strogo, neprijazno, sovražno bedel nad slehernim našim gibom in nam takoj grobo pokazal vrata ter nas s crescendom, gremo, gremo gremo, kot neke pritepence dobesedno nagnal (vrgel) iz ljubljanske sodne palače! Z roko je kazal na vrata in stopnjevano ponavljal ven, gremo, gremo, gremo! Pobrali smo se - kolegici globoko šokirani, nista mogli verjeti, da je to mogoče, jaz osramočen.

Sramota

Popoldne smo nato preživeli v Trstu - da bi nekako prišli k sebi od škandaloznega dogodka. Ko sta si Američanka in Nemka malo opomogli, sta rekli nekako takole. V bistvu je dobro, da se nam je to zgodilo. Imeli sta poseben, enkraten privilegij doživeti nekaj, česar v civiliziranem in tudi polciviliziranem svetu dandanašnji ni več mogoče doživeti. In še nekaj. Kar se jima je prej zdelo nemogoče in neverjetno (na primer škandali, kot so Patria, imenovanje nekaterih najvišjih nosilcev sodnih funkcij in še marsikaj, o čemer s(m)o pisali v zadnjih petih, šestih letih Avbelj, Letnar Černič, tudi moja malenkost, v tujih pravnih knjigah in periodiki), sta v hipu razumeli kot stvaren in otipljiv pojav v tranzicijskem sodstvu. In igra ironije. Prav gospa podpredsednica, ki mi je takoj in vnaprej (ter po krivem) očitala, da želim kolegicama iz ZDA in Nemčije pokazati najslabše, je bila tista, ki jima je v resnici pokazala najslabše. Razkrila jima je bistvo slovenskega sodstva. Aroganco, vzvišenost, grobost, privatiziranost oblasti, hkrati zagrenjenost, maščevalnost, surovost in paranojo - ter ksenofobijo. Pravzaprav je to najslabše ustvarila sama in jima potem to tudi na najbolj neposreden in brutalen način pokazala. Ameriška sodnica je komentirala: »She wanted to embarrass you - but she actually embarrassed herself, her Court, and in the end the whole Slovenian judiciary.« (Hotela te je osramotiti, pa je osramotila samo sebe, sodišče in ne nazadnje tudi celotno slovensko sodstvo.) Imela je še kako prav. Se globoko strinjam z njo.

Jan Zobec je ustavni sodnik. Zapis je njegovo osebno mnenje in ni mnenje Ustavnega sodišča RS. Zapis je del korespondence, vendar funkcionira kot samostojna celota.