PONOVITVENA NEVARNOST NI PRAVNI POJEM, JE NAVADEN OKSIMORON

Neznanska lahkotnost slovenske pravne „stroke“ je, da  uporablja figurativne umetniške izraze zato, da ljudi protipravno drži v priporu !

                                                      

Predpostavljam, da je pravo veda, ki temelji na uporabi logike in dokazov, ne indicev. Če uporabimo ta instrumentarij, pridemo do tega, da je pojem PONOVITVENA NEVARNOST sam v sebi ne-logični konstrukt, ki pa je v Sloveniji na žalost široko in nekritično sprejet zato odpira široko polje zlorab pri uporabi kazenskih sankcij vsemogočne države proti nemočnemu  posamezniku. Poglejmo zakaj gre:

Pot iz krivosodja v pravosodje  bo težka in nas še čaka

Gre za primer dr. Milka Noviča obtoženega umora direktorja Kemijskega instituta, dr. Janka Jamnika, ki ga zaradi tako imenovane „ponovitvene nevarnosti“ sodišče zdaj že dvajseti mesec drži v priporu, kljub temu, da po do sedaj znanih dejstvih, izvršeno dejanje nima niti ene zares dokazane povezave z obtožencem, ki bi jo sodišče smelo pripisati dr. Milku Noviču.

In zakaj je ta institut sporen ? Beseda „ponovitvena“ nevarnst  namreč pomeni, da je bilo očitano dejanje enkrat že storjeno, torej sodišče zdaj predpostavlja, da bo dejanje storjeno ponovno ! Tukaj pa nastopi glavna težava. Dejanje ne more biti pripoznano, da je bilo storjeno, dokler  obstoj takega dejanja s strani sodišča obtožencu ni dokazan. Če pa dejanje ni dokazano, se kot delikt proti obtožencu sploh ne bi smelo uporabiti in ga torej, kot takega -  pravno neobstoječega, ne bi smeli uporabljati za uporabo kazenske sankcije, v našem primeru za  neskončno podaljševanje pripora. 

Sama fraza „ponovitvena nevarnost“, ki v tem primeru ne temelji na dokazano izvršenem dejanju, pa je v tem primeru čisti konstrukt  nezdružljivih pojmov, kot to velja za posebno zvrst besednih nesmislov, ki jih jezikovna stroka imenuje oksimoron, kar poznamo iz grščine (grš. oxýmōron: oxys = oster + moros = top. To je jezikovna figura (posebna vrsta antiteze), ko se združujeta  dva nezdružljiva , kontradiktorna pojma (antonima). Znani primeri oksimoronov so: leseno železo, bistroumna neumnost, glasna tišina, neumna pamet, mlada starost, originalna kopija, temna svetloba, živa smrt, hladni ogenj, bolno zdravje, živi fosil in še in še. Slovenska pravna stroka pa k temu naboru zdaj dodaja ponovitveno nevarnost, saj za nevarnost razglaša dejanje, za katerega sodišče še ni ugotovilo, da se je res zgodilo. Ponovitev, je namreč  možna le, če in ko, se je dejanje za-res zgodilo  in je nevarnost, da bi se še drugič ali tretjič. To ve vsak, ki zna šteti do dve, razen naših pravnih „znanstvenikov".

   Pri kom v resnici obstoja ponovitvena nevarnost ?

In zdaj še k dodatnemu vprašanju. V pravu naj bi veljalo načelo „in dubio pro reo“ – v dvomu v korist obtoženca, zato je več kot nedopustno, da sodniki dr. Noviča trdovratno in za vsako ceno držijo v priporu, skratka, da to vedno in v neskončnost (zdaj že devetič) kot pokvarjeni gramofon ponavljajo z eno in isto pravniško – „umetniško“ frazo, ki se ji reče  „ponovitvena nevarnost“.

Kajti gre  za izredno hudo posledico, to je odvzem svobode posamezniku. Da je mera polna pa naj dodam še to, da je pripor še bistveno hujši od zapora ! V Sloveniji gre zadeva celo tako daleč, da stvari za priprtega (npr.knjige) kljub temu, da imaš permanentno dovoljenje za obisk, ne moreš zanj oddati na recepciji, ampak jih lahko le pošlješ po pošti. Res unikatno. Prava poslastica za Gorana Klemenčiča, ljubitelja lepotnih reform pravosodnega sistema !

Če pa že pojem ponovitvena nevarnost sprejmemo, pa moram žal ugotoviti, da ponovitvena nevarnost v resnici obstoja na strani sodnikov okrožnega in višjega sodišča, ki kljub navodilu ustavnega sodišča, kot pokvarjen gramofon ponavljajjo eno in isto frazo: „ponovitveno nevarnost“.  Zato bi morali te sodnike iz procesa izločiti, zaradi pristranosti in ponavljanja kršenja človekovih pravic.  

Uporabo ponovitvene nevarnosti je treba redefinirati in morebitno dejansko utemeljeno nevarnost odvrniti z drugimi sredstvi, dokler obdolženec ni pravnomočno obsojen ali oproščen. Le tako se bo možno izogniti zlorabi, ki je očitna v tem, zdaj že v nebo vpijočem primeru ! Kajti zelo pomembno je, da se vsak obtoženec, predno je pravnomočno obsojen, brani s prostosti s pozicije nedožolnosti – kot svoboden državljan ! To me navaja na sklep, da je obtoženec državi nevaren ne zaradi ponovitve, pač pa  zaradi dejstva, da je dr. Milko Novič zaščitenim botrom na Kemijskemu institutu kot svoboden državljan mnogo bolj nevaren kot pa hipotetičnii „storilec“ iz pripora. Kajti po obtoženec na svobodi bi po vsej verjetnosti lahko pokazal na drugačno smer preiskave. Gre za ljudi, ki jih je predlagala obramba,  ki pa s strani „nepristranskega“ sodišča nikoli niso bili zaslišani  in so bili do sedaj, (čemu neki ?) kot preiskovanci in kot priče iz obravnave za nas opazavalce (skrivnostno) povsem nelogično in nerazumljivo izvzeti. 

Na koncu ponavljam:  „ponovitvena nevarnost“ je obsodilna trditev, zato se kot taka, pred izrekom pravnomočne obsodilne sodbe sploh ne bi smela izrekati in uporabljati. Ampak to   je verjetno za slovensko pravno stroko španska vas in nerazumljiv oksimoron, ki mu agresivna pravniška didaktika in doktrina ne bosta še tako kmalu dorasla.

Sicer pa, kot mi je znano, gre zgolj za nadomestek nekdanjega široko znanega pripornega razloga – „vznemirjanja“ javnosti, ki se danes sliši smešno, nekoč pa so bili številni ljudje zaradi tega  priprti ali zaprti brez razloga. In tu je verjetno glavni problem ! Izpustitev dr. Milka Noviča iz pripora bi vznemirila javnost:  čemu in zakaj, pa ni retorično, ampak  načelno in praktično vprašanje. Je vprašanje  svobode, resnice in pravice za nas vse. To pa zadeva slehernega državjana te države, tudi tistih 90 %, ki s sodnijo nikoli niso imeli opravka, lahko pa kadarkoli in zaradi česarkoli postanejo kolteralna škoda in žrtev interesov, ki iz ozadja krojijo usodo in življenja slovenskih državljanov.

Potrebujemo sodstvo v katerem bomo sodnike spoštovali, ne pa se jih bali

V Sloveniji ne potrebujemo strašilnih zgodb od Bildebergov do Rotschieldov  niti apokaliptičnih prognoz za svoj propad. Dovolj je, če se ne zavedamo, kot je rekel premier: da smo mafijska država. Ali kot pravi ljudstvo: „vsaka država ima mafijo, v Sloveniji ima mafija državo“.

Ozdravitev pravosodja je nujna in nas še čaka. Morda pa je ta sodni proces in njegov pravičen razplet stopnica k samozavedanju ljudi o tem.  Zato krivo-sodna kalvarija dr. Milka Noviča, in njegov boj za pošteno sojenje s pozicije svobodnega državljana ni pomemben samo za neposredno prizadete, pomemben je za slehernika. Nobena politična stranka, ki želi v parlament, brez programa ukrepov za korenito spremembo voluntarističnega – samopostrežnega krivosodja v pravosodje ni vredna preživetja in zaupanja državljanov. Zato se ne pustimo ponovno in v nedogled nategnovati ekonomskim pravličarjem ob pogledih v prihodnost z novimi delovnimi mesti ter ob ignoriranju dejstva, da ni  pravice brez resnice.

Od sodstva in pravosodja je v družbi odvisno prav vse – zdrava ekonomija in trdna delovna mesta, zdravje in zaupanje med ljudmi. Kjer ni pravice in resnice cvetijo mafija in kriminal. S tem je povezana tudi varnost državljanov.  

Pokojni pesnik Dane Zajc je zapisal: „prišel je čas ko ni več časa“

V Sloveniji je po 25 letih prišel čas samozavedanja in čas konca utopij. Prišel pa je končno – po dveh desetletjih tavanja,  čas - ne boste verjeli: za demokratični kapitalizem. Oba pojma sta združljiva in sta kompatibilna. Čas je za kapitalizem in čas je za demokracijo. Gre za kapitalizem brez pajdašev, v katerem nadzorne institucije delajo za javni interes in demokracijo brez pridržkov do ljudstva, ki ima po ustavi oblast. Oligarhija na oblasti ga sicer hoče ukiniti –  ljudstvo utišati. Če hočemo to preprečiti, moramo dobiti sodstvo, ki bo vredno svojega imena, predvsem pa sodstvo v katerem bomo sodnike spoštovali, ne pa se jih bali.

Ker je ljudstvo obubožano, še toliko bolj potrebujemo pomoč in podporo medijev. Potrebujemo javna TV soočenja konceptov in vsem odprto javno TV. Pozivam RTVSLO, da odpre okna in sliši glas ulice, ki izraža realne probleme, ne pa, da si kot  ključni medij maši ušesa, cenzurira državljane in ukvarja z obskurnimi temami. Politiki niso vse, je pa vse politika.          

Vili Kovačič,  državljan K.                                                              

Ljubljana 9. avgust 2016