VPRAŠLJIVOST CEHOVSKE SOLIDARNOSTI - SODSTVO NA PREPIHU 

                    (Še nekaj o nedotakljivem sodstvu)

 

V polemiki s pravnikom Matevžem  Krivicem (tudi glede ugotovitev US – zadeva Patria), ki jo je sicer doslej najnižje pripeljal dvojni doktor »znanosti«, znani mariborski »inovator« Matjaž Mulej, se je odprl tudi zelo pomemben problem cehovske solidarnosti. Ker je dvojnemu doktorju natančno in učinkovito že odgovoril »ne-doktor« Matevž Krivic, ni potrebe, da bi se sam spustil na nivo  govoričenja Mulejevega  Potemkinovega  inštituta IRDO. Tudi pri komentarjih g. Krušiča gre za enako logiko kot pri g. Muleju: »Če obdolženec ni kriv za to, kar se mu očita, je pa kriv za kaj drugega. Bomo že kaj našli.« Torej ni pomembno, če ni argumentov, kaj šele dokazov. Kdor tako razmišlja in piše, deluje po principu  kot rečejo Hrvati »nemam pojma, ali imam  pa stav«. In tega je danes v Slovenji vse več.

Cehovska solidarnost v naslovu, pa me je zmotila iz drugega razloga. Nekdanji predsednik vrhovnega in ustavnega sodišča Franc Testen je namreč povedal naslednje: "Zamislite si, da bi vsak teden pred bolnišnico brali imena zdravnikov, ki so jim umrli pacienti. To je nedopustno ...« Ali res? Sam nikakor ne morem sprejeti stališča, da javnost za primere krivičnega in neustavnega  sojenja ne bi smela vedeti. Saj so menda sodniki enaki drugim ljudem. In sodbe v Sloveniji se izrekajo v imenu ljudstva, mar ne? Gre za hude primere krivičnih, arogantnih in lahkomiselnih sodb, ki so mnogim ljudem uničile življenje. Pred Vrhovnim sodiščem se berejo imena večkratnih kršiteljev človekovih pravic. Med njimi so tudi  taki, ki so zelo hitro napredovali, tja do ustavnega sodišča! Nekaterim (ki so kot kaže iz pravega testa) pa ni potrebna celo nikakršna sodna praksa za mesto vrhovnega sodnika. Znana vrhovna sodnica pa je kljub večkratnemu kršenju človekovih pravic zdaj ena izmed štirih izbranih kandidatov sodnega sveta za mesto sodnika v EČSP. Razumi kdor more!  

Bolj kot odgovor na ta vprašanja, ki ga najbrž ne bom dobil zlahka,  pa me zanima Testenov odgovor na izjavo Matevža Krivica: »Odkar sem nehal biti ustavni sodnik, ne delam drugega, kot se zgražam nad škandaloznim neznanjem naših pravnikov«.  Sam dodajam dva  čisto resna in praktična zakonodajna predloga (ob reformnem paketu pravosodnih zakonov, ki jih pripravlja civilna družba v okviru  Odbora 2014):

 

1.     Vsak sodnik se mora, na zahtevo strank v postopku, izkazati ljudem, ki jim sodi, z verodostojnimi dokumenti o  končanem pripravništvu, končani pravni fakulteti in državnem pravosodnem izpitu (DPI). Samo potrdila o tem ne zadoščajo, saj naj bi nekateri kandidati DPI »dobili kot darilo«, drugi so pridobili ga s prepisovanjem, tretji … Kaj bi rekli, če vas operira kirurg, ki se tako predstavlja, v resnici pa to ni (je le »mesar«). To, da nam namesto sodnikov sodijo (tudi) mesarji pa nikogar ne moti. 

2.     Javnost sojenja mora biti zagotovljena 100 odstotno. Sedanja ureditev je skregana z zdravo pametjo: če sodnik na obravnavi neutemeljeno  in samovoljno izloči  javnost, se je na to samovoljo sodstva možno pritožiti šele potem, ko je nekdo obsojen. Saj ni res, pa je!

Kršitve izločanja javnosti, tako novinarjev kot zainteresiranih ljudi, se dogajajo v mnogih odmevnih primerih. Vsakdo, ki je resnicoljuben, se mora vprašati, v čigavem interesu je tako sojenje? Je mogoče v interesu oblasti, da postopki ostajajo tajni? Vsekakor »tajno sojenje« ni sojenje v imenu ljudstva, čeprav gre večina v državnem zboru gladko preko tega.   

Gospod Testen, najprej je treba urediti te nedopustnosti! Ugled sodnikov se ne ustvarja z anonimnostjo in (celo prepovedjo) javne kritike, pač pa s poštenim in meritornim delovanjem sodstva. Tu ni prostora za cehovsko solidarnost in zapiranje javnosti. !

Državljani si želimo sodnike, ki jim bomo zaupali in jih bomo spoštovali, ne pa se jih bali !

Vili Kovačič