MALA GORA PRI RIBNICI  - KATYNSKI GOZD VODSTVA SLOVENSKIH KOMUNISTOV


Ob letošnji sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne se je omenjalo in slavilo marsikaj. Vendar ime TIGR ob letošnjih uradnih in na pol državnih proslavah, razen s strani Saše Vuge na proslavi v Ajdovščini, sploh ni bilo omenjeno. Niti se nanj ni spomnil nihče od vplivnih bivših predsednikov, vključno s sedanjim Borutom Pahorjem. Enako kot se niso mogli spomniti na usodno komunistično izdajstvo vodilnih TIGR-ovcev 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici, kamor so se zatekli voditelji TIGR-a po tem, ko so jih začeli zasledovati in preganjati Italijanski fašisti.

Mala gora pri Ribnici je Katynski gozd vodstva slovenskih komunistov

Pomen dogodka 13. maja 1941 je izjemno dalekosežen.  Kajti mirno lahko rečemo: MALA GORA PRI RIBNICI JE KATYNSKI GOZD VODSTVA SLOVENSKIH KOMUNISTOV. Ne po številu žrtev in fizičnih razsežnostih, pač pa po pomenu, namenu in posledicah za slovenski upor proti okupatorju  in odpor proti partijskemu diktatu in nasilju, ki je šlo celo tako daleč, da so izdajo na Mali gori pripisali drugemu fiktivnemu osebku, eksekucijo pa prepustili, tedaj še zavezniku in nato nasprotniku, to je tujemu okupatorju.

Uničenje vodstva TIGR-a je bilo načrtovano, ne samo s strani Italijanov, pač pa  je bilo vseskozi vroča želja vodstva slovenskih komunistov, ki so k temu uboju aktivno in odločilno prispevali, čeprav so si po tem dogodku vse do letos pilatovsko umivali roke. Da je bil TIGR tarča ne le okupatorja, pač pa v enaki meri vodstva slovenskih komunistov, kažejo izjave Kidriča med vojno  ter medvojni in povojni odnos partije do Tigrovcev.

Vodilni Tigrovci Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja niso bili navadni borci, bili so glava narodnega upornega duha in telesa in  voditelji, ki so jih komunisti načrtovali uničiti že na samem začetku. Tako kot je sovjetska vojska obglavila poljsko armado v Katynu, se je podobno obglavljenje zgodilo v Sloveniji. Izdajo Tigrovskega vodstva Italijanom, je iz čistega ideološkega sovraštva zagrešil komunist partizan, kasnejši komandant  Ribniške čete Filip Tekavec – Gašper. Kot je povedal pričevalec Tekavec, sin izdajalca, pa je sprevrženost šla še korak dlje. Komunisti so večkrat z njihove strani likvidirane žrtve celo proslavljali z napisi žrtvam fašizmu. Analogija s Katynom je tu popolna. 

Zakaj je pomembno, da se spominjamo zgodovinskih prelomnic, kakršna je 13. maj 1941 ? Narod, ki noče spoznati svoje  zgodovine, ali se njenim dejstvom izogiba, nima prihodnosti. Če je zgodovina zlagana, bosta lažna tudi sedanjost in tudi naša prihodnost. In se bodo spori nadaljevali. Znosno sožitje lahko temelji le na razčiščenju, ne pa prikrivanju resnice o tem kaj se je v resnici zgodilo.

To razčiščevanje v naši družbi pravkar ponovno poteka. Uradni triumfializem – usodna domišljavost zmagovalcev, je podlaga lažni samozavesti, ki pod krinko akcijske enotnosti izključuje drugače misleče, tako kot nekoč, tudi danes. Nepriznavanje različnosti dobiva tudi danes grozljiv obseg. Posledično pa vodi v današnji nihilizem novih generacij.

Vendar ne gre samo za laž, gre tudi za MITOLOGIJO IN IDEOLOGIJO, ki je tako trdovratna, da zamegljuje pogled tako globoko, da so  zanjo nekateri znotraj ZZB celo leta 2015 pripravljeni groziti s fizičnim obračunavanjem. Zato je zelo pomembno: čim več dejstev in pogledov bo zbranih, hitreje bodo uradne resnice  in  miti izgubljali moč in zastraševalni naboj.

Kako naj sodelujemo in delamo skupaj, če niti praznovati ne zmoremo skupaj ?

Izhodiščno vprašanje je: kako naj Slovenci živimo in sodelujemo skupaj, če niti praznovati ne znamo in ne zmoremo skupaj ? Zato je nujno praznike spomina na preteklost  ideološko razstrupiti in sprejeti samo tiste, ki so zgodovinsko utemeljeni in je njih zgodba taka, da bo ljudi lahko združila, ne razdvajala. In najti moramo verodostojne datume, ob katerih se je resnično zgodilo kaj pomembnega, ne pa z lahkoto in nedopustno površnostjo uveljavljati spomin na nekaj, kar ni bilo. Prav žaljivo je, kako lahkotno se nam že desetletja vsiljuje nekaj, za kar vsi vedo, da ni bilo ali nima takega pomena, kot se mu pripisuje. To sta  bila sestanek za ustanovitev PIF 27. aprila 1941  in bivši 22. Julij, namišljeni dan vstaje – ko je mladenič obstrelil orožnika, skratka ko je Slovenec streljal na Slovenca. Bolj  bednih datumov si ni mogoče zamisliti. 

Nasproti temu pa obstajajo častni in spomina vredni dogodki, ki jih brez sramu in razdvajanja lahko posredujemo  zanamcem. Takih integrativnih, združevalnih točk ni veliko, vendar ena je, ki je vredna takega imena, ki lahko  združuje in si zasluži celo napis na Sabotinu, če že nekateri mislijo, da je na Sabotinu treba premikati kamenje.  To je naš TIGR namesto naš TITO. Tak napis ima podlago v dejanjih, ki so zgodovinsko dokazana in v pozitivnih posledicah neovrgljiva. Ta so:

     1. Če na Primorskem ne bi bilo antifašizma Tržaških liberalcev, Krščanskih socialcev, neutrudnih  DUHOVNIKOV – svečenikov svetega Pavla, rodoljubne dobro organizirane odporniške organizacije TIGR-a in  na koncu mnogih poštenih SLOVENSKIH PARTIZANOV, Primorska ne bi pripadla matični domovini. Vrstni red ni naključen in je zgodovinsko dokazljiv.  Velja pa tudi še nekaj drugega – enako pomembnega:

     2. Če v Sloveniji med drugo svetovno vojno ne bi bilo slovenskih SOVJETSKO USMERJENIH KOMUNISTOV, bi do odpora  Slovencev vseeno prišlo, danes pa  bi bila slovenska Primorska VEČJA ZA GORIŠKO in morda celo za TRŽAŠKO OZEMLJE. Za Goriško prav gotovo. Kajti garancija za odpor je bil vseskozi organizacija slovenskih rodoljubov TIGR, katerega ODPOR se uradno začne leta 1927, to je 15 let pred začetkom 2 svetovne vojne,  sam antifašizem pa  že 1922.

S  TIGR-om in primorskimi rodoljubi, brez komunistične partije in OF, Slovenci ne bi bili iztrebljeni

Uradna mitološka predpostavka (Pirjevec, Repe, Godeša, Stanovnik), da bi brez komunistov in partizanov v OF Slovenci izginili s površja zemlje oziroma, da bi danes Slovenci govorili nemško in italijansko, zgodovinsko ne zdrži resne presoje. Trditev je za normalni razum in ljudi, poznavalce in pričevalce tistega časa, žaljiva. Je zgolj podpora VELIKEMU MITU, ki opravičuje nečastno zgodovino za nazaj. To seveda govorim z vsem spoštovanjem do partizanov in tistih komunistov, ki se niso pustili vpreči v voz moskovske kolaboracije, ki je proizvedla bratomorno vojno in ki je služila nasilnemu naskoku na oblast. Nikakor pa ne moremo govoriti s spoštovanjem do tistih, ki  so to morijo povzročili. Čeprav prav ti kraljujejo na piedestalu uradne zgodovine. Imajo spomenike in proslave, grobnico narodnih herojev, medtem ko izvirni in izvorni rodoljubi v glavnem mestu države še čakajo na kakršnokoli priznanje.

Kdor danes govori o nekakšnem izginotju naroda brez OF in partije, ta ali ne ve kaj govori ali zavestno potvarja zgodovino. To je podcenjevanje naroda in  je hkrati žalitev njegovih žrtev. Kajti Tigrovski antifašizem ni bil le prvi v Evropi, in sploh se ni začel šele leta 1941. Na okupacijo in odpor je bil TIGR tako organizacijsko kot duhovno zelo dobro pripravljen,  precej prej in precej bolje kot komunisti z OF.  Stanovnik je nekoč izjavil, ko smo prišli na Primorsko je bilo tam za upor in odpor že vse pripravljeno. Vsekakor sem prepričan, da bi bil pod TIGR-ovim vodstvom slovenski odpor enako in še bolj uspešen, bil pa bi hkrati obvarovan notranjih čistk, likvidacij, tragedij  in narodnih izgub , ki smo jim bili priča. Hkrati pa bi služil kot praktični zgledni primer povojne ureditve. Kajti TIGR je bil izrazito pluralno organiziran odpor.

Druga abotna teza, ki jo širijo pa je ta, da je bila za učinkovit odpor pluralnost ovira in da je bil monopol komunistične partije nujen. TIGR dokazuje, da to ni res in da bi ENOTNI V RAZLIČNOSTI MNOGO LAŽJE PREŽIVELI IN ZMAGALI z mnogo manj žrtvami.

Kot tak nam je TIGR lahko zgled tudi danes, ko se celo pri uradnih naslednikih tigrove dediščine – društvu TIGR, popolnoma nerazumljivo pojavlja tendenca,  da nihče razen njih, to je  že obstoječe organizacije društva TIGR, nima pravice ukvarjati se z njegovo dediščino, jo raziskovati in promovirati. (To je tudi razlog, da so nekateri pomembni člani zapustili to organizacijo). Zato na tem mestu tudi njim sporočamo, da  nikogar ne bomo spraševali kaj smemo, saj nihče nima pravice komurkoli, ki deluje v civilni družbi v skladu z zakoni in ustavo, podeljevati licenco oziroma nekakšna dovoljenja za civilnodružbeno udejstvovanje.

Tak paternalističen odnos – neka nova OF ali renovirana SZDL, je   posebne vrste anahronizem, ki smo jih v Sloveniji tudi sicer polni. Smo pa v Gibanju 13. maj odprti za sodelovanje na dobrih in smiselnih posamičnih projektih. Projekt 13. maj kot državni praznik  bomo kljub ugovorom peljali naprej, drugi naj to pobudo podprejo in pomagajo, če se z njo strinjajo in mislijo dobronamerno.   Take podpore  bomo zelo veseli.

13. maj kot praznik prvega oboroženega spopada na slovenskih tleh z okupatorjem je zelo pomemben dan. Vendar se dogaja  nov absurd. Bolj ko postaja TIGR aktualen in pomemben, bolj ga skuša uradna zgodovina zamolčati. Tudi skozi utišane medije. Na letošnji proslavi na Mali gori pri Ribnici namreč ni bilo praktično nobenih medijev. SPOMIN NA TIGR, KI JE EVROPSKEGA POMENA pa je prepuščen Občini Ribnica in ljubiteljskemu društvu.

Zato zahtevamo, da 13. maj postane državni praznik – ne sicer dela prost dan, z državno proslavo bitke na Mali gori ter z umestitvijo TIGRA in celotnega primorskega antifašizma v učbenike in spominska znamenja. Kajti TIGR PREDSTAVLJA PRVI ANTIFAŠIZEM V EVROPI SPLOH. Žal so se ga polastili rodoljublju nenaklonjeni politiki oziroma nekateri njihovi somišljeniki iz Zveze borcev, ki jim gre TIGR na živce tako, da ga niti ne omenjajo, oziroma ga častijo  z molkom. Očitno na njem želijo postaviti sarkofag, sarkofag molka – nevidnosti in neslišnosti.  Zato smo aktivirali zgodovinarje, pričevalce, potomce in raziskovalce TIGR-a  in druge, da na glas povedo kaj se je dogajalo.  

Nesprejemljivi aksiomi uradne zgodovinske stroke

Človek ne živi samo od kruha. Trajno pomirjen sam s sabo je lahko le narod, ki  lastno zgodovino pozna, ne da jo prekriva z miti in jo tlači v sarkofag nedotakljivosti z različnimi izgovori. Poglejmo te ugovore - izgovore:

1. Revizija zgodovine naj bi ne bila dovoljena:  ni res, drži ravno nasprotno. Zgodovinopisje, če naj bo znanost in poštena stroka,  mora že po definiciji biti revizija. Odprta knjiga, stalno dopolnjevana z novimi dokazi in dejstvi, pričevanji in dokumenti. Zagovarjanje nasprotne teze je za zdrav razum žaljivo,  za znanost pa povsem nespodobno.

2.   Zgodovino zgodovinarjem. Ta teza ni nič manj sporna od prejšnje. Postavlja se namreč vprašanje: čemu in komu naj potem služi zgodovina, če ne utrjevanju splošnega vedenja in narodove javne zavesti in spomina o njej. Zgodovinarji naj raziskujejo, narod pa mora biti o raziskavah obveščen in vključen  v popravke, dokler obstajajo za to pričevanja in zgodovinska dejstva. Odgovoren pristop zgodovinske stroke in odgovorno delo medijev sta edini garant, da ne pride do zlorabe zgodovinske neresnice v politične namene.  

3. In tretjič: zgodovina naj bi bila zgodovina zmagovalcev. Tudi to ni res, kajti zgodovina zmagovalcev ni znanost. Je zgolj režimska apologetika,  ne pa zgodovina ljudi, človeških usod, pričevalcev, zbranih dejstev in dokumentov.

Skratka, tako pojmovanje, ki ga tu v osnovi zavračamo, ne vodi nikamor, je cepetanje na mestu in vzrok za nove razprtje.  Če bi v znanosti tako razmišljali, bi vsi še danes mislili, da zemlja ni okrogla, ampak ploščata.

TIGR je zgled enotnosti v različnosti in nenasilnega sodelovanja

TIGR je zgled enotnosti v različnosti. Pluralnost njegovih rodoljubov brez izključevanja, zanj ni bila ovira, ampak prednost. Tega partija ni znala in ni hotela. Vedno je gledala kdo so pravi – brezpogojno njej podložni. Zato danes, ko vplivneži  z zunanjimi posegi iz ozadja in prek sodstva skušajo usmerjati razvoj družbe in celotno politiko, tako da bi se Slovenci delili na prave in neprave stranke, ter pravo in nepravo civilno družbo, na prave in  neprave medije, potrebujemo TIGR-ov zgled. Potrebujemo ga  bolj in v večji meri  kot kdajkoli.  

Zaključujem z naslednjo znano mislijo. NAROD, KI SE ZA ZGODOVINO NE ZANIMA, ali se nanjo požvižga, nima prihodnosti. Kajti če narod zgodovine ne pozna, mu je usojeno, da bo svoje zablode in napake ponavljal. To pa plačujemo vsi, ne zgolj tisti, ki   usmerjajo in vodijo družbo,  plačujejo jo tudi tisti, ki se zanjo ne zanimajo.  

Naj ponovim ! Zelo pomembno je, da 13 maj postane TIGROV DAN   - to je dan prvega oboroženega spopada z okupatorjem na Slovenskem. Naj  zaživi kot državni praznik naslednje leto 2016. Le z državnim praznikom se bo utrdil javni spomin nanj. Vse druge rešitve so zgolj dekoracija.

Naslednje leto bo 75 let od bitke Tigrovcev na Mali gori. Ob tri četrt stoletni obletnici mora Mala gora dobiti tudi svojo pravo zgodovinsko sporočilo. MALA GORA PRI RIBNICI JE KATYNSKI GOZD VODSTVA SLOVENSKIH KOMUNISTOV. To zdaj že lahko rečemo. Ko bi ne bilo komunistične  izdaje in bitke 13.maja, bi bila naša zgodovina odpora in upora zagotovo drugačna. Prikrivanju tega danes ne morejo pomagati nobeni akademski nazivi in doktorati.  Doktorati uradnih ideoloških braniteljev zgodovine so v primerjavi z resničnimi pričevalci in iskalci resnice ničvredno blago.

Ljubljana 11.05.2015                                                  Vili Kovačič  

 

(1)Pričujoči tekst je nekoliko dopolnjeno besedilo prebrano na posvetu 11 maja v DS