SI
Odklonilno ločeno mnenje sodnika DDr. Klemna Jakliča do odločbe US o "migrantskem zakoniku" razgalilo spolitiziranost US
Podpredsednik ustavnega sodišča Matej Accetto je lagal kolegom, strankam v postopkih in javnosti.Matej Acceto, Aktivno je sodeloval pri programu Stranke modernega centra (SMC) v času pred parlamentarnimi volitvami 2014.
V Fokusu
Novice

Ponedeljek, 14. oktober 2019 ob 17:46

Odpri galerijo

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič

V osrčju te ustavnosodne presoje je vprašanje, ali zakonodajalec tujcem, ki prihajajo iz varne tretje države, ki je podpisnica prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja mednarodnih, evropskih in nacionalnih ustavnih aktov in nima sistemskih pomanjkljivosti na tem področju, v določenih posebnih okoliščinah lahko odreče podrobno in celovito individualno obravnavo glede zavrnitve njihovega vstopa v novo varno državo in bivanja na njenem ozemlju.

Povsem nesporno je, da v običajnih okoliščinah tega ni mogoče storiti, če tujec zatrjuje, da v njegovem individualnem primeru vseeno obstaja nevarnost, da bo v sicer varni tretji državi, v katero bo vrnjen, vseeno mučen ali bo ta z njim nečloveško ravnala ali pa, da ga bo vrnila v državo, kjer se bo to zgodilo. Čim zatrjuje takšno nevarnost, ima v običajnih razmerah tujec pravico, da do končne odločitve o njegovih trditvah vstopi v državo sprejemnico (novo varno državo) in tam ostane vse do dokončne odločitve o njegovi vlogi.

Toda v tem primeru Ustavno sodišče ni soočeno z vprašanjem, kako ravnati v običajnih razmerah. Nasprotno, vsa poanta presojanih dopolnitev členov zakona je v tem, da skušajo odgovoriti na to vprašanje v situaciji, ko se pojavilo posebne, povsem neobičajne razmere. Zakonodajalec v 10.a členu ZTuj-2 tako pravi, da o tem, ali naj se potencialno uporabi režim iz 10.b člena (ki predvideva možnost hitrega zavrženja tovrstnih vlog tujcev, ki prihajajo iz t. i. varnih držav, podpisnic omenjenih ustavnih dokumentov), ob upoštevanju načela sorazmernosti na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor.
Takšna presoja oziroma tehtanje po načelu sorazmernosti o potencialni
uporabi/neuporabi režima iz 10.b člena pa po izrecni določbi 10.a člena nastopi le takrat, ko bi prišlo do tako zelo izjemne situacije, ko bi bilo (lahko) ogroženo delovanje vitalnih funkcij države oziroma njenih osrednjih institucij. In še v takšnih razmerah, kot omenjeno, 10.a člen izrecno zahteva, da mora Državni zbor pri odločanju o tem, ali naj se 10.b člen sploh uporabi ali ne, upoštevati načelo sorazmernosti. 

Popolnoma nesporno je, da zakon ureja neobičajno, celo izjemno situacijo, ko bi bili kot država, ki je zavezana varovanju človekovih pravic, soočeni z nehvaležno in težko dilemo – katerega od nasprotujočih si sklopov enako temeljnih in enako "absolutnih" človekovih pravic zavarovati, ko pa se v takšnih izjemnih razmerah izkaže, da ni mogoče obvarovati obeh, da bo torej država, karkoli že bo storila, posegla v eno ali drugo oziroma celo eno in isto (sic!) "absolutno" človekovo pravico. Kdor vztraja na intelektualni poštenosti, si ne sme, tako kot večina tega sodišča, zatiskati oči pred dejstvom, da takšne neobičajne razmere glede na spremenjene razmere v migracijski stvarnosti, v nekem trenutku lahko nastopijo in da je zakon to vnaprej želel urediti (večina, nasprotno, zakonu vsili neresnično vsebino, kot da je z 10.b členom želel odklanjati pravice v običajnem stanju, sic!). Vzemimo primer. Ob spremenjenih razmerah se lahko npr. nekoč zgodi, da se iz vseh okoliških držav na slovensko mejo in ozemlje izlijejo več milijonske pomoči potrebne množice. Zamislimo si razmere, ko bi ob primerni razporeditvi takšnih množic po okoliških varnih državah, in v ustreznem delu tudi Sloveniji, njihovo začasno bivanje tam in v Sloveniji bilo povsem znosno. Obenem pa bi v primeru, če jim Slovenija v skladu z 10.b členom ne bi v nobenem primeru smela zavreči njihovih prošenj za vstop in bivanje v njej, ampak bi jih za čas do končne podrobne odločitve morala sprejeti prav vse, to ob določenih okoliščinah vsekakor lahko pomenilo, da bi Slovenija dopustila in s tem celo sama povzročila mučenje in nečloveško ravnanje velikih razsežnosti in to v okoliščinah, ko bi mučenje velikih razsežnosti sicer z lahkoto, ob uporabi 10.b člena, preprečila tako na ozemlju Slovenije kot na ozemljih okoliških držav. Lahko si je zamisliti scenarij, ko bi ob takšnem masovnem sprejemu množic, za katere smo sicer kot človeštvo dolžni poskrbeti, konkretno v Sloveniji zmanjkalo sredstev do mere, ki bi ogrozila delovanje osrednjih vitalnih institucij in s tem države kot take. Sredi zime bi zaradi mraza umiralo in zmrzovalo na tisoče ljudi, tujcev in državljanov. Ker bi dobrine skupnosti zaradi reševanja
življenj in drugih osnovnih potreb človeka bili zavezani nesebično deliti s takšnim radikalno povečanim številom, kar je sicer prav, je dejstvo, da bi s tem bile nadaljnje žrtve tudi preostali državljani in tujci, najprej prav tisti iz socialnega dna, ki bi prvi ostali brez nujno potrebne podpore državnega socialnega sistema (vitalne funkcije države bi bile onemogočene), nato tisti v bolnišnicah, ki jim ne bi več mogli zagotoviti osnovnega zdravstvenega varstva, ki bi v običajnih razmerah sicer zagotavljal lahko ozdravitev, zdaj pa to ne bi bilo več dostopno in bi pomenilo smrt, hudo trpljenje ali trajno poslabšanje
zdravja. Vsaj pri večjem delu prebivalstva bi prišlo tudi do hujših oblik lakote, ki so po mednarodni judikaturi izrecno prav tako ena od oblik mučenja in nečloveškega ravnanja. In še in še si lahko predstavljamo situacije, ko bi zavezanost k sprejemu in popolni  procesni obravnavi v nekih neobičajnih razmerah vodila do tovrstnih masovnih posegov v najbolj temeljne absolutne človekove pravice – v masovno kršitev prepovedi mučenja. Po ustaljeni razlagi evropskih nadnacionalnih in nacionalnih ustavnih sodišč v definicijo
mučenja in nečloveškega ravnanja sodijo marsikatere oblike neizpolnitve minimumov človeka vrednega življenja. Bistvo izjemnih scenarijev je v tem, da pokažejo na neovrgljivo dejstvo, da v življenju žal obstajajo tudi takšni "trki" dveh "absolutnih" in enako temeljnih, ter celo istih (sic!), pravic, ko je država soočena z nehvaležno dilemo: nezmožnost izključitve mučenja ali nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve na eni strani in v opisanih okoliščinah še bistveno hujše mučenje in nečloveško ravnanje masovnih razsežnosti na drugi strani. Kdor bi trdil, da nehvaležna dilema ne obstaja ali ne more obstajati, ne bi govoril resnice oziroma ne bi ravnal intelektualno pošteno in bi se bilo treba vprašati po njegovem namenu. 

Ker so takšne ali podobne izjemne situacije seveda mogoče, je legitimno in potrebno, da o njih vnaprej razmišlja tudi zakonodajalec, kot tisti, ki je poklican za urejanje razmer v neki državi, ob tem svojem nehvaležnem premisleku pa vsaj v primeru trka istih pravic celo dolžan upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Točno to je izrecno zapisal v zakonsko
določbo, ko je v 10.a členu predpisal, da se o uporabi 10.b člena v izjemnih, neobičajnih situacijah, na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor "ob upoštevanju načela sorazmernosti". Če pa upoštevamo načelo sorazmernosti, nam morda pove vsaj to, da bo takrat, ko bi množice ob zavrženju vlog ustrezno sistemsko razporedili po okoliških varnih državah, tako da do množičnega mučenja in nečloveškega ravnanja ne bi prišlo, morda ustavno skladno ali celo ustavno nujno odločiti, saj je alternativa – ko s sprejemom
povzročimo masovno nečloveško ravnanje in mučenje ali vemo, da bomo to storili – nesprejemljiva ravno iz razloga prepovedi (še hujših in celo) masovnih oblik mučenja oziroma nečloveškega ravnanja. Če pa je tako, bi bil zakon v tem delu – zaradi spretno zapisanega pogoja sorazmernosti glede odločitve o uporabi režima iz 10.b člena – morda lahko skladen z Ustavo. To obenem pomeni, da so nosilni razlogi večine, ki napačno vsiljujejo, kot da presojamo običajne razmere, ter napačno predpostavijo, kot da se kršitev absolutne prepovedi mučenja lahko zgodi le v eno smer, v drugo pa ne, logično
nekonsistentni in se ne soočijo z resnično dilemo, ki v jedru problema v resnici obstaja in s tem ostaja nerešena in celo nedotaknjena. 

Ob vztrajnem soočanju večine z opisano dilemo, se je ta naposled odločila za nenavaden obid tega jedra problema. Namesto, da bi se soočila z vprašanjem, ali je zakon protiustaven kljub temu, da predvideva, da je v izjemnih razmerah glede neizogibnega poseganja v "absolutne" pravice (ki, kot vidimo, morda na koncu vendarle niso tako absolutne, to vprašanje puščam odprto) hočeš nočeš treba upoštevati načelo sorazmernosti, si je preprosto izmislila, da presojane zakonske določbe naenkrat urejajo krnjenje pravic v običajnih, in ne neobičajnih, okoliščinah (sic!). Ta "obidni manever" pa je neresničen in si ga je večina dovolila kljub temu, da je ne samo zakonodajalcu, temveč celotni Sloveniji, ki je ob burnih razpravah spremljala sprejem teh posebnih določb
zakona, jasno, da je bil namen konkretnih zakonskih dopolnitev urediti stanje v
neobičajnih, spremenjenih situacijah, ko so ali bi s sprejemom ogromnega števila ljudi bile ogrožene "vitalne funkcije države" in delovanje osrednjih institucij, kot to tudi izrecno določa dikcija zakona. S tako nasilno reinterpretacijo konkretnih zakonskih dopolnitev, njihovih besedil kot tudi povsem znanega namena, češ da naj bi bila mišljena za odrekanje temeljnih pravic v povsem običajnih razmerah, je večina po moji oceni ravnala
nepošteno v razmerju do zakonodajne veje oblasti. Kateri motiv je večino vodil v to, da se je ne le izognila osrednjemu intelektualnemu izzivu odgovoriti na nehvaležno dilemo v jedru presojane ureditve, ampak pri tem tudi spremenila namen in besedilo zakonske določbe, prepuščam v končno oceno državljankam in državljanom, v imenu katerih naj bi sodišče sodilo. Po moji presoji se je namesto z jedrom pravne in intelektualne dileme, ki je težka in nehvaležna, a odločilna, raje napačno pustila zapeljati v potrjevanje "pravilnega" izmed stališč znotraj prestižnih političnih bojev, ki smo jim okoli teh zakonskih dopolnitev bili priča. S tem je, hočeš nočeš, sama odločila politično, pa tudi intelektualno
podhranjeno, namesto pravno in intelektualno pošteno. Večni boj volje in razuma.

Ker se večina v jedro problema ni hotela spustiti in ga presojati (kot izhaja iz zgoraj opisane nehvaležne dileme, bi bil rezultat poštene presoje vse prej kot jasen), tudi sam nisem imel možnosti vsestranske intersubjektivne preučitve in opredelitve do tega pravnega in intelektualnega bistva, ki je zdaj žal pometeno pod preprogo. Dilemo sem poznal še iz svojega izključno akademskega delovanja, še preden sem nastopil službo ustavnega sodnika. Vem, da gre za prvovrstno ustavnopravno dilemo, k razreševanju katere je poklicano tudi, in predvsem, najvišje sodišče vsake, na razsvetljenski ideji
utemeljene, demokratične države. Glede jedrnega vsebinskega vprašanja torej moje stališče v tem ločenem mnenju namenoma (še) ni pojasnjeno. So pa nosilni razlogi večine zame tako zelo nesprejemljivi ter notranje protislovni (z argumentom, da je prepoved mučenja absolutna in ne dovoli tehtanja, je ravno izvedla tehtanje in sicer tako, da je v izjemnih razmerah z Ustavno močjo zapovedala odločitev za mučenje še večjih razsežnosti, s čemer je kršila lasten nosilni razlog svoje odločitve), da v prid odločbe, ki temelji v celoti na takšni podlagi, nisem mogel glasovati, kot tudi ne za zaključek, da naj bi bil ob neresnični reinterpretaciji 10.a člena (češ, da gre za urejanje v običajnih
razmerah) protiustaven zgolj 10.b člen. Bistvo je namreč skrito v 10.a členu in tega sodišče ni želelo presojati, kljub temu, da bi to lahko storilo in bi to po moji oceni moralo storiti. 

Kjer pa bi po moji presoji morda vseeno lahko šlo za protiustavnost, je nedoločnost 10.a člena in v tej zvezi posledično tudi protiustavnost 10.b člena (toda o razveljavitvi obeh na tej konsistentni podlagi, s čemer bi morda lahko soglašal, žal nismo odločili). Kljub temu, da je po eni strani jasno, da gre pri presojanih zakonskih dopolnitvah za namen urejanja
neobičajnih, izjemnih situacij, ko so (lahko) ogrožene vitalne funkcije države in s tem najbolj temeljne človekove pravice na ozemlju, kjer je za njihovo uresničevanje odgovorna Slovenija, bi po drugi strani samo besedilo dopolnjenih določb vseeno lahko bilo bolj podrobno dorečeno. Še posebej zato, ker gre za vprašanje morebitnega posega v najbolj temeljne pravice, bi bilo z vidika predvidljivosti in določnosti, torej zahteve iz 2. člena Ustave, morda potrebno še bolj določno predpisati, kaj bolj konkretno pomeni, da so v nekem trenutku (lahko) ogrožene vitalne funkcije države, ter kako točno se takšna
situacija razlikuje od izrednih in vojnih razmer, kar je načeloma sicer povsem mogoče; to, da Ustava izrecno govori zgolj o izrednih razmerah na eni strani in o običajnem stanju na drugi, o tretjih, četrtih ali petih posebnih razmerah pa ne, seveda v ničemer ne preprečuje, da bi bilo potrebno posebne dejanske razmere glede relevantnih razlik obravnavati drugače kot običajne. Da naj bi bila ustavna omemba zgolj običajnih in izrednih/vojnih razmer razlog, da naj bi s presojanimi zakonskimi dopolnitvami zakonodajalec želel ali moral urejati običajno stanje (tertium non datur), je samo še eden od vsebinsko praznih formalizmov, s katerimi se večina skuša izogniti odločanju o predstavljenem vsebinskem jedru dileme, kjer pa želeni in vnaprej izbrani rezultat
("ampak, ali to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti?") ni več zagotovljen.


D O D A T E K
Zgornje odklonilno ločeno mnenje sem napisal že k prvotni odločitvi v tej zadevi, dne 26. 6. 2019. Tista odločitev je bila nato kasneje formalno revotirana – svoj glas sem spremenil v glas proti odločbi, ker so me razlogi iz lastnega ločenega mnenja prepričali, da se z večino razhajam do te mere, da odločitvi ne morem pritrditi. Ob ponovnem glasovanju v zadevi sem torej glasoval odklonilno, prav tako kot je pojasnjeno v zgornjem odklonilnem ločenem mnenju, zato ga zgoraj puščam v celoti enakega. 

Tu na tem mestu mu danes, 27. 9. 2019, dodajam še »Dodatek«, v katerem sledim svoji prisegi, da bom ravnal po svoji vesti in kot samostojen, neodvisen sodnik. Zato želim javnosti sporočiti, da je po moji odločitvi, da glasujem proti in po napisanem odklonilnem ločenem mnenju prišlo do nedopustnih pritiskov name, da bi spremenil vsebino svojega ločenega mnenja, kot tudi do ex post navajanja direktnih neresnic, da bi se nekateri kolegi pred javnostjo oprali kritike iz tega ločenega mnenja. Z javnim obelodanjenjem takega, v demokratični družbi nedopustnega početja s strani nekaterih kolegov, sem primoran zavarovati svojo sodniško neodvisnost. 

Name se je pritiskalo celo tako, da se mi je izven formalnih zasedanj sodišča kazalo različne vsebinske dele iz ločenega mnenja – moja temeljito in iskreno argumentirana stališča ter zaznave – ter sugeriralo, naj jih spremenim! Sugestije o kakršnemkoli spreminjanju vsebine ločenega mnenja sem najostreje zavrnil, saj gre v njej za resnične in temeljito argumentirane, četudi za večinsko stališče neugodne, zaključke in razkritja.
Če bo za zavarovanje moje sodniške neodvisnosti, za kar sem pred državljani dal svojo prisego, potrebno, bom o podrobnostih tega dela pritiskov še javno spregovoril. 

Ko sem pritiske po spreminjanju vsebine ločenega mnenja v bran svoje sodniške neodvisnosti zavrnil, pa se neprimernosti niso končale. Kasneje, ko smo o tej zadevi ponovno formalno odločili (zgoraj omenjena revotacija), je sodnik Accetto poskušal očitke iz mojega ločenega mnenja relativizirati z napovedjo, da bo v svojem ločenem mnenju, ki ga bo šele pisal, polemiziral z navedbo iz mojega ločenega mnenja o rezultatskem  pristopu k odločanju. Toda pri tem je navedel direktno neresnico. Izjavil je, da naj ne bi nihče od sodnic oziroma sodnikov izrekel besed, ki sem jih citiral na koncu svojega ločenega mnenja. Tam sem razkril, da je bil del logike pri odločanju nekaterih ta, da če
bomo pri razlagi izpodbijanega člena upoštevali načelo sorazmernosti, kar je v dilemah »mučenje-mučenje« po naravi stvari neizogibno in kar izrecno zahteva tudi izpodbijani člen, "to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti", kar pa je bil "argument", ki naj bi razblinil dvome o tem, po kateri poti je treba razlogovati. Sodnik Accetto je osporaval ta del mojega ločenega mnenja zato, da bi lahko po revotaciji v svojem ločenem mnenju, ki ga pred revotacijo ni podal, relativiziral moj očitek o rezultatskem odločanju, s tem pa pred javnostjo kazal drugačno podobo odločanja sodišča (nerezultatsko) kot je v resnici bila. Toda njegovo zanikanje, da bi bila taka izjava podana, je neresnično. Citirano izjavo je na seji izrekla sodnica poročevalka in zoper izjavo sem takrat tudi protestiral, enako kot sem to napravil že večkrat do sedaj, ko je bodisi ta ista sodnica, ali pa katerikoli drugi od kolegov/kolegic kar izrecno razkril/a rezultatski način odločanja te sestave ustavnega sodišča. Že večkrat na tem sodišču sem namreč slišal zame nesprejemljive izjave, kot je npr: "to je pravi rezultat, ugotoviti je treba, kako do te odločitve najlažje priti". Vsakič, tudi v tem primeru, sem se nanje kritično odzval. V teoriji in primerjalni ustavni stroki je namreč rezultatsko odločanje soglasno sprejeto kot nekaj najbolj zavržnega, saj gre za kršitev sodniške neodvisnosti in nepristranskosti. Sodnik mora glede rezultata vselej biti odprt in slediti zgolj toku argumentacije, h kateremukoli rezultatu že ga ta naposled pripelje. Rezultat izveš šele čisto na koncu, ko te tja pripelje, ali pa ne, zgolj in samo argumentacija. Zgolj to je uresničitev vloge neodvisnega in nepristranskega sodnika. Tej sestavi sodišča se je prevečkrat zgodilo obratno, kar so tu in tam posamezni sodniki
oziroma sodnice, kot tudi v tem primeru, celo pospremili s povsem neprimernimi izrecnimi izjavami, ki so omenjeno rezultatskost kar eksplicitno obelodanile. Vse to je nezdružljivo s pojmovanjem neodvisnega in nepristranskega ustavnega sojenja, kot ga pojmuje svobodna demokratična tradicija Zahoda. 

Sodnik Accetto se je torej počutil poklicanega, da pred javnostjo ta del moje kritike relativizira z neresnico, ki jo lahko vključi v svoje ločeno mnenje (tega piše šele, ko se je že seznanil z mojim, jaz pa obratno se z njegovim ne morem) in s tem v javnosti ustvari vtis, kot da je bilo pri odločanju vse v redu in da ni bilo izjav o rezultatskem pristopu. Idealno bi k njegovemu ločenemu mnenju v tem delu nato pritegnili še nekateri izmed
drugih sodnikov in v javnosti bi se ustvaril vtis, kot da sodnik Jaklič navaja neresnico. Dopuščam možnost, da sodnik Accetto na seji sporne izjave morda zgolj ni slišal (taka izjava bi sicer iz nepozornosti morala »zbuditi« prav vsakega sodnika), toda njegovo preteklo ravnanje v podobnem slučaju, ko je šlo za vprašanje priznanja resnice, ni v prid tej benigni razlagi. 

Ko je šlo za odločanje o zelo podobno politično nabitem primeru, celo ob istih akterjih, namreč o referendumu o Drugem tiru, kjer je bilo tako kot sedaj v obravnavano zadevo močno vpeto vodstvo takrat vodilne vladne stranke SMC, je g. Vili Kovačič kot udeleženec v postopku zahteval izločitev sodnika Accetta. Navedel je, da naj bi sodnik Accetto sodeloval s političnim vodstvom stranke SMC pri sestavljanju strankinega  programa. Sodnik Accetto je ob odločanju o njegovi morebitni izločitvi iz razloga videza nepristranskosti takrat te navedbe izrecno zavrnil, češ, da ni sodeloval pri nastajanju programa stranke SMC in da torej ni razloga za njegovo izločitev. Kolegice in kolegi ustavni sodniki sodnika Accetta takrat zato niso izločili.1 Toda pozor. Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice. In vedel je, da je ni. Pri nastajanju programa stranke SMC je namreč še kako sodeloval. Podajal je dokaj obširne in podrobne pisne vsebinske
predloge in razmisleke v procesu nastajanja strankinega programa. Te je med drugim pošiljal neposredno dr. Brglezu in dr. Cerarju, pri čemer je ob tem tudi pojasnil, da se formalno v stranko sicer ne bo včlanil, bo pa njen »tihi podpornik« (citirani besedi sta njegovi lastni iz teh izmenjav). Ker sem ob odločanju o njegovi ne/izločitvi takrat za to njegovo sodelovanje pri nastajanju programa vedel, mi vest ni pustila, da bi na podlagi neresnice, ki jo je sodnik Accetto ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi očitno navedel, da namreč pri nastajanju programa ni sodeloval, glasoval za njegovo izločitev, in ne tako, kot
je na podlagi njegovega neresničnega pojasnila odločila večina (da se ga ne izloči). Ko sem takrat k odločitvi večine o njegovi neizločitvi napovedal odklonilno ločeno mnenje (čeprav razlogov zanj tisti hip nisem tako podrobno razkril, kot sem jih tu, sem jih pa vseeno abstraktno nakazal), se je name vsul podoben plaz pritiskov s strani nekaterih kolegov/kolegic, kot se je tudi sedaj, v tem primeru. Takrat sem se nato v korist pomiritve med sodnicami in sodniki odpovedal pisanju ločenega mnenja, vseeno pa sem vztrajal, da mi vest in prisega ne pustita glasovati za neizločitev, ker lahko glasujem zgolj za
izločitev in sem tako tudi storil. 

Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice, zavedel je slovensko javnost, eden od učinkov te neresnice pa je bil, da je sodeloval pri odločanju v politično nabiti zadevi na podlagi neresničnih pojasnil, ki jih je dal ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi. To je huda nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sojenja v svobodni demokratični družbi.
Razkrivam jo, ker se je podoben pojav sedaj ponovil. Ta isti sodnik želi zaradi varovanja navidezne avtoritete sodišča, in morda svoje podobe v javnosti, sprevrženo relativizirati mojo resnično trditev o tem, kako je sodnica poročevalka, kot tudi že nekajkrat do sedaj, tudi v tem primeru rezultatsko odločanje sodišča pospremila z izjavo, ki je takšno neprimerno odločanje še besedno izrecno potrdila. Ob ponavljanju tega načina postopanja, ki takrat ob odločanju o Accettovi (ne)izločitvi očitno ni bil enkraten eksces, je
pomembno, da državljanke in državljani izvedo, kakšna sestava sodišča jim sodi. Takšno sodišče prestopa meje ustavnosodnega postopanja v svobodni demokratični družbi. Moja vest in prisega zahtevata, da to neposredno in brez olepševanja povem. 

Zaradi varstva svoje sodniške neodvisnosti na koncu omenjam še to, da je ta isti sodnik že večkrat agitiral za to, da bi omejili možnost ločenih mnenj. Podal je npr. predlog, da bi večina imela možnost odgovorov na ločena mnenja, avtorji ločenih mnenj pa možnosti odgovora na tak odgovor večine ne bi imeli. Tudi o »demokratičnosti« takega predloga in
stanja duha, ki ga razkriva, si državljanke in državljani lahko ustvarijo lastno mnenje.

1 Sklep U-I-191/17, z dne 11. 1. 2018. Posledično tudi sklep U-I-1072/18 z dne 13. 9. 2018.

DDr. Klemen Jaklič
Sodnik

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 21. Nov 2019 at 10:11

0 ogledov

Branko Šumenjak, državni svetnik: Država se dela norca iz upokojencev! Ni izključen punt upokojencev!
V tokratni Sredi v sredo je bil sogovornik državni svetnik in predsednik seniorjev SDS Branko Šumenjak. Govorila sva o delovanju državnega sveta, ki zaradi svoje odločne drže postaja vse bolj moteč za oblastno koalicijo, saj ji je s sprejemanjem odklonilnega veta že večkrat zmešal štrene pri njenem lomastenju po javnih sredstvih. Zadnji primer je bil zakon o izvajanju proračuna. Veto ni izključen tudi pri morebitnem sprejemu proračunov v DZ za prihodnji dve leti, če bo obveljala zahteva ministra Bertonclja po znižani glavarini.  Da se država dela norca iz upokojencev, je prepričan Branko Šumenjak, saj namesto pokojninske reforme upokojencem "obljublja" izravnavo, ampak to šele deembra prihodnje leto, če bo seveda gospodarska rast dosegla 2,5%. V klubih seniorjev pomladnih strank se dogovarjalo, da pripravijo protest, na katerem bodo Šarčevo vlado jasno in glasno opozorili, da jim je zmanjkalo potrpljenja. Demografski sklad kot drugi steber zagotavjanja denarnih virov za pokojnine, je edina rešitev, ki bi jo morala vlada upoštevati pri pripravi nove pokojninske reforme. VIDEO:

Wed, 20. Nov 2019 at 15:09

110 ogledov

Alma M Karlin: »Azija me je uročila!« Ob stoti obletnici njenega odhoda na pot okoli sveta
Po vsem raziskanem do sedaj velja da je bila Alma Maximilliana Karlin med najvplivnejših osebnosti svojega časa. Včeraj, danes, ta mesec, to leto in še kakšno bo v znamenju  dosežkov in pomena  ter z pravimi vsebinami, vedenji in izsledki  po polno pa nikoli zadosti, o življenju in prispevku Alme Maximilliane Karlin, svetovne popotnice, pisateljice, novinarke,  poliglotke in še kaj. 24. november 1919 je dan ko se je odpravila v svet in bila polnih osem let na poti temu jubileju, natančno sto let bo če z nekaj dni, je bila namenjena včerajšnja okrogla miza v organizaciji Pokrajinskega muzeja Celje, bolj vsrkavanje mnoštva podatkov, vedenj,  dognanj na podlagi gradiv ki so ga raziskale gostje včerajšnjega omizja, ki ga je vodila Barbara Ternovec , kustosinja pri omenjenem muzeju. Pri vsem tem je pomembno da je Alma poudarjala od kod prihaja. Tako kot je, da se je njeno življenje začelo v Celju, prav tako je prizorišče,kraj kjer je sklenila svoje življenje,  v Celju, blizu Celja na Pečovniku leta 1950, manj ali več izpolnjeno z dogodki, situacijami, ki jih  težko premore kar tako nekdo. Alma ga je zmogla v vsej svoji raznovrstnosti, nevsakdanjosti, zanimivosti, drugačnosti. Bila je zagovornica vrednot, ki se jih je držala in spoštovala, vztrajno in neomajno ne glede kaj ji je to prineslo. Takšna zanimiva situacija je bila po drugi svetovni vojni ko je nekemu,oziroma komandantu  Francu Leskovšku Luki odgovorila,  da ne bo podpirala dosežke njihove revolucije, ter da loči prav od narobe, v tem primeru med komunistično revolucijo in partizanstvom. To kar so naredili in izrodili iz partizanstva nikoli ne bo sprejeto pri njej.   Narava Alminega popotovanja jo uvršča med največje popotnice vseh časov. Alma je potovala sama kontinuiran vseh osem let od koder se je vrnila konec decembra. Njeno odpravo nobeden ne financira, ampak po poti služi denar z svojim delom, kar ji dela zelo, zelo posebno. Razstava  ki bo  predvidoma februarja na Dunaju,  jo bo, upajmo, umestila  na seznam popotnikov ki os zaznamovali svet.  S tem, bo za Almo veljalo da je popolnoma rehabilitirana, čeprav je za nekatere bila zaznamovana, nesprejeta, je bila opredeljena kot antikomunistka in antinacistka in še česa.  Idealizira se jo je, ima tudi temno plat, imeli so jo za rasistko. Ampak? Pri pozitivnih vrednotah je neomajna. Vrednote ki jih neguje  jih zagovarja do zadnjega diha.  Loči zrno od plevel, tako kot je bil  odnos do partizanstva in komunizma in je to jasno artikulirala, kar jo je stalo ugodja, ki bi ga  lahko imela. Noben kompromis ni vreden odrekanju lastnim vrednotam. Po njeni smrti  je njena prijateljica Thea Schreiber Gamellin, je izročila 840 predmetov predvsem azijskega porekla, od tega je raziskano 100 predmetov iz azijske zbirke. Vse te predmete  so hranili v depojih, raziskuje se jih zadnjih 20 let pretežno na oddelku za Vzhodno Azijske študije  na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Preko raziskanih predmetov se določi tudi stanje v družbi za določeno obdobje na katero se nanašajo  preučevani predmeti. Med raziskanimi predmeti je zanimiva zbirka pahljač. To je posebej raziskala Nataša Visočnik Gerdelj.   Pahljače kot takšne imajo  večnamensko uporabo in več pomenov. Sicer jih je Alma prinesla  iz Koreje, Kitajske, Tajvana in Japonske. Vedoč da sta predvsem prisotni dve vrsti pahljali in sicer ovalne in pregibne, ki so bile zložljive. Pahljače poleg svoje praktičnosti in funkcionalnosti, tudi kot modni dodatek, imajo tudi sporočilno vrednost. Mnogokrat, že če ne vsakokrat, so pahljače odslikavale tudi obdobje iz katerega so narejeni, še bolj pa je bila poudarjena sporočilnost. Uporabljali so različne poslikave, ki so nam uprizarjale dogodke tega časa. Čez čas so začeli na pahljačah pisati pesmi ali sporočati določene izide dogodkov  ki so se odvijali po posameznih provincah ali deželah takrat zelo obsežnega Japonskega  cesarstva. Zanimivi so izsledki raziskovanja razglednic s katerimi se je ukvarjala dr. Šikako Jašimori Bučar.  Pri raziskavi  več kot 500 tih razglednic je zvedela v katere pokrajine se je odpravljala na ogled in katere znamenitosti, stavbe in mesta je obiskovala. Velja poudariti , da je Alma M. Karlin obiskovala šintoistična svetišča in da je vse to kar je bilo povezano z Japonsko zaključila pred velikim potresom tistega časa. Po načinu pisave na razglednicah je bilo prav tako možno zvedeti ali se v določeni pokrajini uporablja  katera pisava, modernejša, ki poteka odzgoraj navzdol ali tradicionalno starejša iz desne proti levi. Večplastnost raziskovanja njene zapuščine pride še kako prav pri pričanju o  času v katerem je živela in kako je to v resnici bilo. Pri vsem kar je povezano z Almo M. Karlin  in vedenju o njej,  velja za  neizpodbitno da je bila v medijih, posebej nemških,  Zvezda Evrope. O tem pričajo tudi koledarji, ki so  jih izdali v Berlinu pred nastopom novega 1931 leta, da jo umeščajo med najvplivnejše ženske tistega časa. Njeni potopisi so dosegli  naklado 90 tisoč izvodov razprodanih do zadnjega izvoda. Njena zgodba ni enoznačna. Njena zgodba se dotakne vsakogar na različne načine, na raznih mestih. Ali zaboli ali očara, tako je jo Azija. Alma nagovarja kot človek in ne kot človek. Pravkar izšla publikacija in občasna razstava z istoimenskim naslovom »Azija me je uročila« bo »piknila« marsikoga  na pravo mesto, da obišče razstavo zaradi Alme in zaradi sebe. Obenem si želimo, da s prihajajočo razstavo o Almi Karlin na Dunaju,da bo tudi dokončno umeščena med velikane in velike osebnosti, ki je zaznamovala svoj čas in da ji ta sloves v resnici pripada Vane K. Tegov

Wed, 20. Nov 2019 at 08:51

207 ogledov

Dr. Milan Zver stopil v bran evropski demokraciji in začasno zaustavil pogajanja o programu Erasmus+
Poročevalec Evropskega parlamenta za krovni program EU za izobraževanje, mobilnost, mlade in šport, dr. Milan Zver, je včeraj skupaj s predsednico parlamentarnega odbora CULT, Sabine Verheyen, začasno zaustavil pogajanja z Evropskim Svetom in Komisijo o programu Erasmus+. Pogajanja med tremi evropskimi inštitucijami, tako imenovani trialog, so se v Bruslju formalno začela 7. oktobra s prvim krogom in nadaljevala 19. novembra z drugim krogom. Dr. Zver je v uvodu potrdil sprejem prvega kompromisnega paketa, kjer je Parlament dosegel pomembne zmage. Za tiste Evropejce, ki se do sedaj iz različnih razlogov niso mogli udeležiti aktivnosti Erasmusa, bo v prihodnje poskrbljeno veliko bolje. Ekipa evropskega parlamenta je dosegla tudi jasno razmejitev med fizično mobilnostjo in virtualnim učenjem. Čeprav dr. Zver močno podpira virtualno učenje, lahko po njegovem mnenju to samo dopolnjujejo fizično mobilnost, ne more pa je enakovredno nadomestiti, razen v izjemnih primerih. Parlament je dosegel tudi to, da bodo aktivnosti, ki jih bo financiral Erasmus+, izkazovale jasno evropsko dodano vrednost. Manj zadovoljstva pa sta dr. Zver in Sabine Verheyen pokazala pri vprašanju, kdo bo sprejemal velike odločitve v zvezi s programom med letoma 2021 in 2027. V preteklosti je namreč Evropska komisija že nekajkrat zlorabila svojo vlogo, ki ji dovoljuje, da izvaja to, kar ji naročita so-zakonodajalca, torej Evropski parlament in Evropski svet. Parlament je zato zahteval, da se večje odločitve v času naslednjega sedemletnega programskega cikla sprejemajo le z njegovo izrecno privolitvijo. Oktobra je Komisiji postavil zahtevo, da naj pripravi predlog za rešitev tega vprašanja do drugega kroga pogajanj. Ker Evropska komisija predloga do roka ni pripravila, je do nadaljnjega zaustavil pogajanja. »Menim, da je bila zaustavitev nujna, saj Komisija ne upošteva osnovnih načel evropske demokracije, po katerih politične odločitve sprejemata Parlament in Svet, Komisija pa jih izvaja,« je ob tem povedal dr. Zver. »Tako ne gre več naprej; to sporočilo smo včeraj zelo jasno posredovali Komisiji«, je še dodal. Dr. Zver je ob tem zagotovil, da ne pričakuje nikakršne zamude pri potrjevanju programa zaradi politične zaustavitve pogajanj, saj delo na tehnični ravni poteka naprej. »Pričakujem, da bo imela naša današnja poteza pozitiven učinek in da se bo Komisija končno odzvala na zahteve Parlamenta«, je bil optimističen dr. Zver in dodal, da je »naš cilj še vedno, da do konca letošnjega leta, torej pod finskim predsedstvom, najdemo kompromise za večino odrtih poglavij«. »Preostala vprašanja, kjer čakamo na odločitve šefov držav članic, na primer glede celotnega proračuna za naslednjo sedemletko, bodo v vsakem primeru rešena šele pod hrvaškim ali celo pod nemškim predsedstvom, ki sledita v letu 2020«, je spomnil poročevalec. Program Erasmus+ sicer iz leta v leto podira rekorde, financira vedno več projektov, udeležba pa je vse večja. Vse kaže, da bo samo v obdobju 2014-20 omogočil sodelovanje 4 milijonom udeležencem. Za obdobje 2021–27 pa se načrtuje, da bo sodelovalo kar 12 milijonov študentov, učencev, vajencev, učiteljev, mladinskih delavcev, odraslih, športnikov in drugih

Wed, 20. Nov 2019 at 07:30

190 ogledov

Rudolf Maister- vselej na pravi strani, ko se je šlo za obrambo slovenstva, njenega jezika, kulture in naroda
Na ploščadi pred Knežjim dvorcem  v Celjum je potekala slovesnost ob odkritju v čast in slavo znamenitemu celjskemu 87. Pehotnemu polku avstro-ogrske vojske. Slovesnost so pripravili: Mestna občina Celje, Pokrajinski muzej Celje in osrednja knjižnica Celje. Čez štiri dni je  dan Rudolfa Maistra, s katerim obeležujemo vrhunec  njegovih prizadevanj da čim več Slovenk in Slovencev  ostane ali se združi v čim bolj  kompletno in kompaktno ozemlje, kjer bi skupaj živeli,  gojili jezik, kulturo in ohranjali narodovo identiteto. Prav zato je pomemben današnji dan. Osrednji govornik na prireditvi je bil muzejski svetnik Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ta nam je orisal pot nastajanja in delovanja. Med drugim je povedal da so 87. pehotni polk, s sedežem nabornega območja v Celju, ustanovili leta 1883. V času svojega 35-letnega obstoja je večkrat menjal kraje, kjer je bil nastanjen. V Celju je bil od leta 1888 stalno nameščen en bataljon polka.    V polku je vseskozi služil visok delež, med 80 in 95 odstotkov je bilo Slovencev, zato je veljal za slovenski polk. Ta polk do  prve svetovne vojne je bil v glavnem razporejen po mirovnih misijah. Z izbruhom vojne se je vse spremenilo. Polk sestavljen iz pretežno ali iz  samo slovenskih vojakov ko je ustavljal napredovanje Italijanov, je branil slovensko zaledje in slovenske domove. Leto 1917 je na soški fronti leto krvavih bitk, v katerih je sodeloval tudi celjski pehotni polk. Odlikoval se je zlasti v bojih za strateško pomemben hrib Škabrijel (Sv. Gabrijel), ki ga je za ceno velikih izgub uspel obraniti. Za to je Franjo Malgaj dobil zlato odlikovanje. Po preboju soške fronte, konec oktobra leta 1917, je polk boje z Italijani in njihovimi zavezniki nadaljeval ob reki Piavi, po avstro-ogrskem podpisu premirja, novembra leta 1918, pa se je vrnil v domovino in se vključil v novo slovensko vojsko kot Celjski peš polk. Kasneje je polk sodeloval  tudi v bojih za severno mejo kjer je prav tako deloval Franjo Malgaj,  kjer je tudi padel. Obdobje med dvema vojnama je tudi obdobje , nejasnosti, kje umestiti ta del zgodovine v katerem ni manjkalo  svetlih obdobij in korenitih zasukov  za kasnejše dosežke na narodnem in narodnostnem področju. Unitaristom v Beogradu ni dišalo potencirati vloge  vojakov in časnikov slovenskega porekla. Če tudi je Rudolf Maister kasneje postal prvi slovenski general. V obdobju po drugi svetovni vojni  ni bilo »prikladno« ja omenjati. Šele zadnji dve desetletji se govori piše, raziskuje o vlogi in udeležbi Slovencev v prvi svetovni vojni.  Tudi zato  je potrebno raziskati vse v zvezi z delovanjem 87 pehotnega polka. Ne smemo se odpovedovati in sramovati svoje preteklosti. »Zelo težko se učimo iz zgodovine če jo ne sprejmemo, ne spoznamo  njeno celovitost in če jo ne poznamo«, je zaključil Marko Štepec  slavnostni govorec ob odkritju spominske  plošče v čast 87  pehotnemu polku in vsem slovenskim fantom , ki mu je poveljeval Rudolf Maister. Danes je v Celju tudi 20 pehotni polk Slovenske vojske, ki mu poveljuje podpolkovnik Gregor Hafner, ki pravi da poleg nadaljujejo tradicijo 87 pešpolka, po vojaki plati a tudi za to kjer je en del 87 pešpolka  v začetku njegovega prihoda v Celje bi naseljen prav v tej vojašnici, v kateri poveljuje. Dragi državljani, državljani, državljanke, Slovenke in Slovenci, obeležujmo, proslavljajmo  pomembne datume , dogodke, krepimo zavedanje  o lastnem narodu, samo na takšen način se tudi obstane.  Rudolf Maister, Franjo Malgaj in vsi znani in neznani borci, pokopani ali nikoli odkriti kraji njihovega zadnjega diha, ko so dihali za svoje slovenske domove, si to brez izjem to zaslužijo! Vane K. Tegov

Tue, 19. Nov 2019 at 07:37

253 ogledov

Zaradi slabega privijačenja odpadli obe zadnji levi kolesi na avtobusu domačega prevoznika.
Kot poročajo z PU Celje, naj včeraj zvečer prometni policisti na avtocesti  A1 obravnavali prometno nesrečo voznika slovenskega avtobusa, ki je vozil 18 otrok. Na avtobusu so se zaradi nepopolnega privijačenja, odvili vijaki, zaradi česar sta z avtobusa odpadli obe zadnji levi kolesi. Eno izmed odpadlih koles je poškodovalo osebni avtomobil. Na srečo ni bil v prometni nesreči nihče poškodovan.  V omenjenem primeru bomo zoper servis ter odgovorno osebo, ki je pred vožnjo opravila demontažo in montažo koles, uvedli prekrškovni postopek. Nekaj dni pred tem bi naj,  prav tako zgodba z avtobusom  tujih registrskih oznak, na avtocesti  A1  imeli v postopku tujega voznika avtobusa,  tujega  prevoznika,  polnega  potnikov,  ki  mu  je  preizkus  z alkotestom  pokazal, da je imel 0.15 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka. Izdan mu je bil plačilni nalog ter prepovedana nadaljnja vožnja. Kaj reči? Ali je to stanje duha v družbi, ki se odraža v  vseh porah življenja, gospodarstva, je to malodušje, brezskrbnost, neodgovornost, ali enostavno strah opozoriti na karkoli.  Iti na pot ne da bi bil stoodstotno prepričan v  brezhibnost vozila, ki se vključuje v javni promet, pomeni da zavestno spravljaš ljudi-potnike v  življenjsko  nevarnost.  Tokrat je bila sreča ali splet okoliščin , ki ni rezultiral  poškodovane in bog ne daj  kaj hujšega, naslednjič pa ne bo tako.Naslednjič za prenekaterega ne bo, zato čim več notranjega nadzora prevoznikov ljudi, seveda pa še vedno na cesti z povečanim številom v vpogledov stanja prevoznih enot. Žal, če ne gre drugače! V.K.T.

Mon, 18. Nov 2019 at 07:53

426 ogledov

Koliko kaže na Vladni uri? Bo zastavica padla? Kdo vse drži kljuko od vladnih izhodnih vrat?
Vladni prazen hod  ali stopicanje na mestu je vse bolj neznosno, škodljivo. Nobeni ugodni kazalci jim ne pomagajo.  Kljub pozivu predsednika Vlade Marjana Šarca k uvajanju nove tekmovalne discipline »skakanje v prazen bazen«, tekmovalcev  ni in ni, jih tudi ne bo. Gremo počasi in zanesljivo v nižjo ligo. Za nami je leto izgubljenih priložnosti   in nezmožnosti za karkoli Kakšno je pravzaprav stanje v državi, kakšen videz daje in kakšno je v resnici? Slabo! Delajo ga slabo tisti ki bi ga mogli kreirati, pripravljati ozračje za ugodno počutje in delovanje vseh deležnikov, ki delajo,  Vlado,  zakone in kar bi  naj bila njihova naloga. Vrti se ista lajna, mi bomo to pripravili, ono pripravili, bomo izboljšali stanje določenih delov populacije, ki nas najbolj  potrebuje, bomo dosegli to, da bodo imeli kaj od ugodne klime gospodarske rasti, konjukture… itn..itn.. Kaj pa imamo po dobrem letu? Največji uspeh  je to, da so stabilni, da ni volitev in ne to, kaj so naredili, kaj bi jih delalo vladajoče in ne capljajoče. Klasični politični larpurlartizem, če že ne  še kakšen »izem,« seveda z negativnim predznakom. Njihovo delo je prevečkrat usklajenost v neskladju želja in potreb, ki je obratno sorazmerno  z mentalnimi in intelektualnimi zmogljivosti, ki so potrebne za karkoli  spremeniti sprejeti in dojeti. Prvič v zgodovini  se dogaja,  da imamo tako porazno nesposobno vladno sestavo, da niti nekaj temeljnih stvari, ki jih imajo zapisane v koalicijski pogodbi, ne znajo pripraviti, in to kljub številčno ogromnem  administrativnemu aparatu. Rabijo zunanjo pomoč oziroma se priklopijo ali so ves čas priklopljeni na cevke za umetno dovajanje znanja kot infuzijo za njihovo totalno  anemičnost in impotentnost. Želimo si naprej, gremo nazaj. Dobili bi  radi nekaj, a ne znamo sestaviti  niti v tem kar se da pa sedimo (sedijo) na svoji administrativni birokratski  riti  napeti in nezavzeti. V Bruslju pa  je 2 milijardi evrov in več denarja za investicije, naš denar, za naše potrebe pa ga ne porabljamo. Z njim bi lahko izgradili na desetine domov za ostarele, lahko bi zgradili tretjo razvojno os, na desetine obvoznic, ki jih številni slovenski kraji nimajo pa jih potrebujejo kot Sahara vode. Ta denar leži v Bruslju zato, ker ga ta vlada ne zna porabiti. Ne samo, da ga ne zna porabiti, ne zna postaviti pred dejstvo ministra ki je zadolžen za kohezijski denar da ga »zrihta«. Ne gre tudi za to ker ni ministra, super »jaz kot ministrica« Alenka Bratušek, pa si prizadeva vso akumulirano znanje uporabiti bog ve kdaj, če kdaj.  Zamenjali so dva kohezijska ministra, eden prestar drugi preneumen, sedanja v.d. pa domišljava. Finančna karavana-perspektiva gre naprej, Vladniki lajajo in vse bolj zaostajajo. Kako pa bo, če še naprej tako? Najprej ne bo tako kot je sedaj tako, ker ne more niti , vsaj po normalnem rezoniranju.  Prvo, Vlada nima več  več dosedanje izven koalicijske »ljubice« Levice, ki je očitno ugotovila da bo šla v drugo politično(naborno) vas ali se bo igrala z drugim za vsako igro(beri zakon ali zakone)- na »veksl«,  kot je bilo včasih na plesih  na porokah na Štajerskem. Popolno divjaštvo v kadrovski politiki ali delitve-grabljenje plana po strankokratskih  kriterijih, brez kompetenc, lovijo nekdanje nezadovoljneže  iz drugih strank ali tistih ki so bili blizu  in  so pripravljeni za pet minut poslovne slave se izpostaviti. Interes države ni pomemben, pomembno je vzeti drugemu, imeti svojega izbranca ali izbranko, kjer pa je pohlevnost in ubogljivost zelo čislana karakterna, če že ni strokovna, prvina. To škodi in poškoduje  finance mnogokrat tudi trajno poškoduje osebe ki so obule prevelike kompetenčne čevlje, če se spomnimo Telekoma in odstopa predsednika uprave Matjaža Merkana, ki je nastopil funkcijo pred dvema mesecema. In še in še. Pa odškodnine,  pa nov,  za lase privlečen kandidat, in »kolo sreče«  se ustaviti noče…Tega je iz dneva v dan več.  Vlada se za svoje zakone spajdašila z novo (sicer staro v parlamentu)parlamentarno »putano« v obliki Jelinčičeve SNS. Za dnevno rabo in še za kašen sold. To Zmago zna. S tem, da je to  na kratek rok in z omejeno rabo..  Na vseh področjih jim polzi vladanje in vse povezano s tem. Polzijo jim neumnosti kot  je narek Banki Slovenije glede zaostrovanja kreditne politike, polzi jim področje zdravstva in drsi v cono sesutja, kjer je brain drain-beg možganov več kot očiten, priliv pa nezanesljiv in nekvaliteten. Vodstvo in minister pa ne sposobni in brez strokovnih ingerenc in vodstvenih kompetenc. Specialist za semena in živalske hrane pa minister.   Sodstvo je že lep čas vrtiček stare nomenklature in rdeče partijskih trdorokcev, ki malikujejo Ljuba Bavcona in njegove vloge pri ustvarjanju  KZ, ki si je pridelal status in slave naziva » Enver  Hoxha slovenskega pravosodja«. Izjeme ali odstopanja  diskreditirajo, šikanirajo, strokovno in cehovsko dotolčejo. Besede so potrebne, čeprav že dolgo odveč in nepotrebne kot takšne in bi morale odstopiti mesto spremembam, ukrepom in  čim bolj strožjemu izvajanju taistih  na področju  notranjih zadev, varnosti in posebej varovanju državne meje. Tukaj bi dodal poponoma zgrešeno početje vlade in pajdašenje  z enemu delu miselnosti , ki navaja benevolenten skorajda suicidni odnos do migrantske politike posebej perečega problema nezakonitih migracij. Intenziteta, posledice ki jih prinesejo za varnost, ekonomijo, narod, kulturo,  so nepopravljive in merljive z posledicami naravnih katastrof. O tem ima, pravzaprav Vlada nima ničesar dodelano do konca, za kar bi rekli to pa je nekaj  kar se mu reče politika, zakon,  ukrep, učinek. Nič od tega. Indolentnost, nedorečenost, medlost in strošek ter nažiranja in podiranja proračunskih  postavk. Posledice so že sedaj slabo obvladljive in spreminjajo vsakdan  vsem prebivalcem in celotni Sloveniji. Na slabše. Do sedaj. Zadnji žebelj v  krsto Vlade Marjana Šarca je  ta upokojencem obljubila zvišanje pokojnin za 6,5 evra. To bo začelo veljati šele z decembrom 2020. Ob tem se pri SAB sprenevedajo, kako gre za bolj pravično porazdelitev, medtem ko nekateri upokojenci za svoje zasluge jugoslovanskemu komunističnemu režimu živijo lagodno življenje, ostali, ki pa so trdo delali več kot 40 let, pa so prisiljeni na stara leta životariti. Tem bi nekaterih delih  nekdanje države, če parafraziram, bi rekli, » ne crkni osel do zelene trave, ki bo spomladi«. To je za populacijo ki šteje 620  tisoč ljudi  in je med 70-80 odstotkov  prejemnikov najnižjih pokojnin, ki ne presegajo 700 EUR dokaj veliko število je tistih ki imajo 600, potem je to žalitev človeškega dostojanstva skoraj ene tretjine prebivalstva. Najbolje za Slovenijo je? Da bo v Sloveniji  bolje, življenje  in vse kar sodi pod rubriko spodobno, dostojanstveno, človeško,   moramo opraviti  nekaj resnično  temeljnih korakov z stopnjo nuje-že prepozno, so: odprava cenzure, zajezitev finančnih in gospodarskih monopolov, kjer so vse prisotna ozadja, lobije, stara garda,   odprava imunitete za prvorazredne in nedotakljive kljub grehom, zato ker ščitijo še pomembnejšega grešnika in samega sebe. Ukiniti privilegije za samooklicano elito  in jih izenačiti z mano, s tabo in brez svetih rdečih trav in bikov.  Totalitarni simboli   in rituali da zavedno izginejo z dnevnega reda.  Razbliniti se nam mora dvom  in nejasnosti iz preteklosti, čeprav travmatično za prenekaterega. Zjasniti se nam mora slika  za naprej. In kaj še? Glede na stanje, ki ga lahko pričakujemo lahko sklepamo da je ta Vlada zaključila delo , mandat še ne. Prej je bilo blefiranja da se nadčloveško trudijo, sedaj nič več.  Nekaj mesecev mlatenja prazne slame, poziranja in kazanja navidezne složnosti zavzetosti in kazanje porcelanskih nasmehov, to bo skrajno domet peterice nezmožnih in nesložnih. Glede na to daje Slovenija od leta 2011 vstopila v spiralo predčasnih  volitev, je nekaj »normalnega« pred nami. Nenormalno je da nenormalno postaja normalno in mi kljub vsemu temu smo še kar naprej normalni. Volitve, predčasne so pred vrati, samo ne vemo koliko njih sočasno  drži za kljuko z željo čimprej stopiti pred volivci ter ali jim taisto kljuko drži nekdo  s zunanje strani. Od tega je odvisno kakšen datum bo in letni čas, ter oprema ki jo bomo rabili. Zagotovo bo pomlad prinesla pomlad v več ozirih. Jaz sem za, ker ne morem biti proti in zoper samega sebe. Bodite še vi, za boljši jutri,  tvoj moj, naš! Vane K. Tegov  
Teme
ddr Klemen Jaklič ustavni sodnik Ustavno sodišče ločeno odklonilno stališče Matej Accetto

Zadnji komentarji

Danilo Papič

2019-11-16 15:31:22


Gospa Romana Tomc, pokojninske problematike ne razumete, ali pa se delate, da je ne razumete. Pravite, da je slovenski pokojninski sistem nevzdržen. Če ga vzdržujemo, je očitno vzdržen! Saj nečesa, kar je nevzdržno, ne bi mogli vzdrževati. Demografski sklad bo potuha! Ustvarjal bo napačen vtis, da nekje en velik kup denarja čaka na upokojence; treba ga bo samo še razgrabiti. Le kdo bi ob tem kupu denarja pomislil na kakšno pokojninsko reformo! Če imamo kup denarja, ne rabimo nobene pokojninske reforme, bo rekel Janez Janša. Demografski sklad problema ne bo rešil, ampak ga bo zamaskiral. Demografski sklad je samo prelaganje denarja iz levega v desni žep. Kar ne bi bilo nič narobe, če demografski sklad ne bi povečeval apetitov. "Kadarkoli zmanjka denar, vlada poseže po dodatnem denarju, ki ga vzame drugim. S takšnim načinom pokrivanja lahko v naslednjih treh letih pride do kolapsa pokojninske blagajne", pravite. Dva stavka, ki sta med seboj nelogično povezana: ravno zaradi tega polnjenja pokojninske blagajne iz proračuna NE BO prišlo do kolapsa pokojninske blagajne, sicer pa bi! "Odpraviti je treba razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških", pravite. Nobenih razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, ni treba odpravljati, ampak je treba odpraviti diskriminatornost samo! Bojim se, da se boste pri odpravljanju razlogov, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, tako izčrpali, da vam bo zmanjkalo energije za odpravo diskriminatornosti same. Zato pustite razloge, ki pripeljejo do diskriminatornega razmerja med pokojninami žensk in moških, in odpravite diskriminatornost samo! Gospa Tomc, ali Vi razumete razliko med poviševanjem pokojnin in pokojninsko reformo? Janez Janša, recimo, tega dvojega ne razlikuje. Dovolite, da Vam povem razliko. Poviševanje pokojnin pomeni aktivni generaciji več vzeti in to dati upokojenski generaciji. Pokojninska reforma pa pomeni upokojenski generaciji dati več, ne da bi več vzel aktivni generaciji. Naj to ilustriram z bencinskim motorjem. Prispodoba za poviševanje pokojnin: da bom prevozil več kilometrov, moram natočiti več bencina. Prispodoba za pokojninsko reformo: Izboljšam motor (povečam izkoristek motorja) in z ENAKO količino bencina prevozim VEČ kilometrov.
APMMB2

2019-11-03 06:08:37


Menim, da je slovensko sodstvo katastrofa, tako za državo, kot za državljane. To, kar vemo o nepravilnostih je le vrh ledene gore. To niso izjemni eskcesi, to so pravila. Kaj pa so vzroki za takšno porazno stanje? Prav gotovo jih je več. Prvi in zelo pomemben je neustrezno šolstvo. Sodniki so pravniki in izobražujejo se na pravnih fakultetah. Pred vsem ljubljanska je okostenela, zastarela in ne sledi stvarnemu življenju. Podobna je speializacija, ča lahko tako imenujemo pravosodni izpit. Ta je namenjen piflanju že prežvečene materije. Pifl na pifl je črkobralstvo. In to je vzrok za številne polomije in katastrofalne napake, ki jih trpijo tisti, ki jih je povorzilo krivosodje. Sodniki so bolj ali manj anonimni, zato pa se bolj izpostavljajo pravniki v državnem zboru. Najmarkantnejši so Zorčič. Kociprova in Heferletova. Te si bom vzel na muho, ker javno hvalijo in ščitijo slovensko pravosodje. Vsi trije so verzirani pravniki s pravosodnim izpitom in zelo blizu pravosodja. Vprašanje vseh vprašanj na področju pravosodja je danes: ali lahko preiskovalna kommisija državega zbora posega v pravosodje in preiskuje delo sodnikov? Vprašanje je doseglo sam vrh - Ustavno sodišče. Ustavni sodniki bi naj bili vrh sodstva in pravodosnega znanja. Skoraj vsi so doktorji pravanih znanosti, skoraj vsi izhajajo iz profesorskih vrst in med njimi je celo sakademik. Torej vrh! Sedaj pa preprosto vprašanje: Ali lahko zakonodajna veja posega v sodno vejo oblasti? Logika pravi: lahko!!!! Zakaj, če lahko sodna veja posega v zakondajno, lahko tudi zakonodajna posega v sodno. Poslance je mogoče obsoditi. Poslanci so že bili obsojeni. Poslanci so celo že odsedeli zaporne kazni. Ali so sodniki nedotakljivi? Jih ni mogoče obsoditi? Po načelih, ki jih razlagajo črkobralski doktorji znanosti z akademikom vred. so sodniki nedotakljivi in nad njimi je le modro nebo. K temu se pridružuje tudi omenjena trojica jurišnih poslancev. Pa ni tako. Nihče v demokratični družbi ni in ne more biti nedotakljiv. Če krši ustavo in zakone mora za to odgovarjati. Tud sodniki in tudi tožilci. Ker profesorji tega ne vedo in tudi ne akademik, kar je v nebo vpijoča sramota, naj pojasnim: Tudi sodnik, ali tožilec se lahko spozabi in krši zakone. Torej mora biti procesiran in kaznovan. Proces lahko sproži tožilec, prestopke pa odkrije policija. Torej mora biti sodnik na razpolago izvršilni veji oblasti. Je jasno dragi ustavni sodniki? Ker težko dojemate enostavne stvari, naj vam pojasnim z drastičnim primerom, za katerega upam, da se ne bo zgodil, pa vndar zazardi nazornosti: če bi na primer sodnik ubil nekoga, po vašem prepričanju za uboj ne more odgovarjati. Sodniki niso pooblaščeni za preiskavo, niti za vlaganje obtožbe. Kdo naj potem to stori, če izvršna veja oblasti ne more posegati v sodno vejo? Pa se vrnimo v realni svet. Očitno so sodniki, tožilci in policiti zagrešili vrsto nepravilnosti in kršili ustavo in zakone pri obravnavanju Franca Kanglerja. Sami sebi ne bodo sodili in se ovajali. In tega se strumno držijo. Kljub temu, da so nihov prestopki znani in javnosti prezentirani, ne storijo nič, da bi jih sankcionrali. Zato se je državni svet odločil, da naroči parlamentarno preiskavo. To pa zavirajo poslanci, pred vsem trije omenjeni, ki se imajo za vh pravne znanosti v parlamentu. Potem so tožilci, ki so preko vrhovnega tožilce sprožili ustavni spor in sveda tudi sodniki, ki jim je delno že ugodilo ustavn sodišče, ki očitno ne ve, da v demokraciji tudi za sodnike velja, da so odgovorni, če se prekršijo zoper zakone.. Če ustavni sodniki ne znajo čitati ustave, potem je to katastrofa. In dejansko ne znajo ,saj ¸34 člen ustave govori, da je sodnike možno procesirati. Res je, da so pravniki v tem členu spisali takšno dikcijo, ki je težko razumljiva, vednar bi morala biti dovolj jasna vsaj ustavnim sodnikom. Če ne znajo razumeti, kaj so jim napsiali njihovi kolegi, je zelo žalostno. Sicer še ni prepozno. Iz zagate se lahko izmažejo, če s končno odločitvijo le omogočijo parlamentano preiskavo. V kolikor tega ne bodo storili, bodo pokazal, da ne razumejo zakonodaje, da so črkobralci in ljudje se bomo lahko upravičeno vprašali, ali so takšni lahko ustavni sodniki? Če celo akademski naziv ne zadošča, za to, da akademik prečita in tazume preprosti člen ustave.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Odklonilno ločeno mnenje sodnika DDr. Klemna Jakliča do odločbe US o "migrantskem zakoniku" razgalilo spolitiziranost US