SI
Direktor Pomurskih lekarn Ivan Zajc obosoja populistično razbijaštvo soboškega župana Jevška
V Fokusu
Novice

Petek, 12. julij 2019 ob 07:37

Odpri galerijo

Dogajanja okrog trenutno najaktualnejše teme v pokrajini ob Muri, Pomurskih lekarn, so se prevesila v novo fazo. V zadnjih dneh so zlasti iz  kabineta soboškega župana Aleksandra Jevška na račun Pomurskih lekarn, direktorja Ivana Zajca in tam zaposlenih padalem vse težje besede, ki spominjajo na nekdanje čase, ko so za dosego ceilja bila dovoljena vsa sredstva. 

Po molku se je tokrat pomurskim županom in županjam oglasil Ivan Zajc, v.d. direktorja javnega zavoda Pomurske lekarne  in slednjim naposled pojasnil še svojo plat zgodbe ter poudaril, da je “zadeva prerasla v popolnoma nesmiselno in populistično nacionalno lekarniško vojno z ofenzivo murskosoboške občine.”

Njegovo pismo pomurskim županom objavljamo v celoti:

“Spoštovane županje in spoštovani župani!

Javni zavod Pomurske lekarne, ki jih vodim že več kot 20 let, se v zadnjem obdobju sooča z izjemnimi političnimi in medijskimi pritiski. Z izredno sejo mestnega sveta Mestne občine Murska Sobota konec meseca aprila, na kateri je bil sprejet 60 dnevni ultimativni rok za zamenjavo vodstva Pomurskih lekarn, pa je zadeva prerasla v popolnoma nesmiselno in populistično nacionalno lekarniško vojno z ofenzivo murskosoboške občine. Na tem mestu želim izrecno poudariti, da Pomurske lekarne pri nabavi zdravil ravnajo enako kot vsi drugi lekarniški zavodi v Sloveniji in nabavljajo zdravila po reguliranih cenah. To v svojem dopisu Državnemu svetu RS priznava tudi župan MO Murska Sobota gospod Aleksander Jevšek.

Področje javnih naročil zdravil, v katerega se je pri medijskem linču usmerila pozornost Mestne občine Murska Sobota, je zaradi neustrezne pravne ureditve izjemno občutljivo. Naša država ima strogo reguliran sistem cen zdravil, ki se financirajo iz javnih sredstev. Zdravila se namreč nabavljajo po reguliranih cenah, po postopkih, ki jih določi država, s proizvajalci pa se za Ceno zdravil pogaja tudi ZZZS. Po tako določenih cenah lekarne nabavljajo in zaračunavajo zdravila ZZZS. Morebitna trditev, da lekarniški zavodi, zaradi neupoštevanja postopkov javnega naročanja, nabavljajo zdravila po višjih cenah, kot bi jih lahko dosegli s pomočjo teh postopkov, lahko izhaja iz predpostavke, da bi lahko lekarniški zavodi dosegli še nižje cene kot ZZZS, kar je praktično nemogoče. Dejstvo je namreč ravno nasprotno, saj je ZZZS večji subjekt od kateregakoli lekarniškega zavoda in ima zato večjo pogajalsko moč proti proizvajalcem zdravil. Ne gre pozabiti, da je ZZZS tretja največja javna blagajna v državi, takoj za državnim proračunom in ZPIZ-om. Zato je bolj verjetno, da bi lekarniški zavodi zaradi svojega šibkejšega položaja nabavljali zdravila po višjih cenah.

Gre za sistemsko praznino, ki jo z mačehovskim odnosom do Pomurskih tekam izkorišča ena od 16-ih občin ustanoviteljic, ki v zadnjem obdobju vrši popolnoma nekredibilen in vsebinsko neargumentiran medijski linč proti Pomurskim lekarnam.

Javni zavod Pomurske lekarne je bil ustanovljen leta 1996. Ustanovilo ga je takratnih šestnajst občin, iz katerih je do danes nastalo sedemindvajset pomurskih občin. Občine ustanoviteljice in novonastale občine niso naredile delitvene bilance in tudi ne sprejele novega odloka o ustanovitvi. Pomurske lekarne imajo 23 članski svet zavoda, ki je sestavljen iz šestnajstih članov občin ustanoviteljic, šestih članov zaposlenih v Pomurskih lekarnah in enega člana iz ZZZS. Vsa problematika v zvezi z javnimi naročili za zdravila je bila že večkrat predstavljena na svetu zavoda, član tega sveta zavoda pa je tudi gospod Đurov (direktor občinske uprave MO Murska Sobota) tako, da je s problematiko dobro seznanjen. Kljub temu, da je svet zavoda samo z njegovim glasom proti že trikrat imenoval direktorja zavoda, mestni svet občine Murska Sobota, ki je pooblaščen s strani ostalih občin ustanoviteljic za podajo soglasja k imenovanju direktorja, ne odgovarja in ne sklepa o podaji soglasja za direktorja, češ da je že Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja odločila, da se soglasje ne poda.

Svet zavoda je kot organ upravljanja, seznanjen z vsemi aktivnostmi in dejanji, ki jih je lekarniška zbornica in ostali javni zavodi naredila za ureditev problematike javnega naročanja zdravil, prav tako tudi član sveta zavoda gospod Durov, ki pa očitno o vsem dogajanju na svetu zavoda ne poroča mestnemu svetu. Pomurske lekarne so namreč pooblastile Lekarniško zbornico Slovenije že v letu 2015 za izvedbo skupnega javnega naročila za zdravila, saj so se tako odločili tudi vsi javni lekarniški zavodi v Sloveniji. Lekarniška zbornica Slovenije želi pripraviti naročilo tako, da bo v skladu z vsemi pravili in da ne bo prišlo do motenj v preskrbi z zdravili. Gre namreč za sistemski problem, saj so tudi javni lekarniški zavodi, ki so naredili javni razpis, s strani Računskega sodišča dobili negativno mnenje. Pooblastilo lekarniških zavodov Lekarniški zbornici Slovenije je Računsko sodišče RS ocenilo kot ustrezen popravljalni ukrep za lekarniške zavode, ki so prejeli negativno mnenje Računskega sodišča RS.

V Pomurskih lekarnah smo ponosni na svoje delo in uspehe, ki so rezultat dobrega dela vseh zaposlenih in posledično zaupanja naših uporabnikov v našo strokovnost. Vsakoletno merjenje zadovoljstva naših uporabnikov izkazuje nadpovprečno zadovoljstvo. Varna, pravilna in učinkovita preskrba prebivalcev z zdravili je naša osnovna naloga in ustanovitveni namen delovanja javnega zavoda Pomurske lekarne. Pomurske lekarne delajo v korist občanov in občank vseh občin na območju Pomurja, kot javni zavod imajo svoje poslanstvo in zato menimo, da morajo vlaganja v lekarniško mrežo, sodobno opremo lekarn in znanje zaposlenih imeti prednost pred drugimi interesi ustanoviteljic. Ne sme pa se spregledati še enega pomembnega faktorja in sicer smo Pomurske lekarne uspešne tudi zato, ker smo regijski zavod in zaradi svoje velikosti ter torej ekonomije obsega dosegamo boljše bonitete in ugodnosti. Smo najuspešnejši javni zavod v Pomurju in po višini presežka na osmem mestu med štiriindvajsetimi javnimi lekarniškimi zavodi v Sloveniji. Težko je vedno znova razlagati situacijo v zvezi z javnimi naročili za zdravila v javnih lekarniških zavodih v Sloveniji, čeprav si vsi v javnih slovenskih lekarnah želimo rešitve in ureditve zakonodaje tako, da bi bili vsi zadovoljni, najbolj pa seveda naši uporabniki, ki zdravila potrebujejo. Obravnavana sistemska problematika je, predvsem za vse odgovorne osebe javnih lekarniških zavodov, postala že prava nočna mora, saj smo se znašli v primežu med odgovornostjo za zakonito poslovanje in odgovornostjo za nemoteno in kakovostno preskrbo z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja.

V Pomurskih lekarnah si želimo ostati glavni nosilec lekarniške dejavnosti na področju Pomurja v korist vseh prebivalcev Pomurja, saj če zavod razpade ali se oslabi ne more več dobro opravljati svoje ustanovitvene naloge. Kot direktor sem bil leta 2016 ob predlogu Mestne občine za razdelitev presežka med občine ustanoviteljice dolžan opozoriti na posledice, ki bi jih imela nepremišljena razdelitev presežka. Zgleda, da sem se s tem opozorilom zameril vodstvu MOMS (v predlogu razdelitve je namreč takrat župan g. Jevšek pohvalil delo Pomurskih lekarn), tako, da od takrat mestna občina ne poda soglasja za imenovanje direktorja.

Velika večina članov sveta zavoda in občin ustanoviteljic je poleg vseh zaposlenih zaslužna da Pomurske  lekarne dobro poslujejo in, da imamo v Pomurju dobro in kvalitetno oskrbo prebivalcev z zdravili. Dobra, varna in kakovostna preskrba prebivalcev v Pomurju in njena organiziranost je bistvena in ustanovitvena naloga Pomurskih lekarn, z Ivanom Zajcem ali brez njega. V Pomurju smo imeli dosti dobrih regijskih organizacij, pa jih več nimamo. Ne dovolimo, da bi Pomurske lekarne razpadle ali bile prodane.

Lepo pozdravljeni v imenu Pomurskih lekarn in lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu,

v.d. direktorja Javnega zavoda Pomurske lekarne 
Ivan Zajc, mag. farm.”

 

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 14. Oct 2019 at 17:46

0 ogledov

Odklonilno ločeno mnenje sodnika DDr. Klemna Jakliča do odločbe US o "migrantskem zakoniku" razgalilo spolitiziranost US
V osrčju te ustavnosodne presoje je vprašanje, ali zakonodajalec tujcem, ki prihajajo iz varne tretje države, ki je podpisnica prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja mednarodnih, evropskih in nacionalnih ustavnih aktov in nima sistemskih pomanjkljivosti na tem področju, v določenih posebnih okoliščinah lahko odreče podrobno in celovito individualno obravnavo glede zavrnitve njihovega vstopa v novo varno državo in bivanja na njenem ozemlju. Povsem nesporno je, da v običajnih okoliščinah tega ni mogoče storiti, če tujec zatrjuje, da v njegovem individualnem primeru vseeno obstaja nevarnost, da bo v sicer varni tretji državi, v katero bo vrnjen, vseeno mučen ali bo ta z njim nečloveško ravnala ali pa, da ga bo vrnila v državo, kjer se bo to zgodilo. Čim zatrjuje takšno nevarnost, ima v običajnih razmerah tujec pravico, da do končne odločitve o njegovih trditvah vstopi v državo sprejemnico (novo varno državo) in tam ostane vse do dokončne odločitve o njegovi vlogi. Toda v tem primeru Ustavno sodišče ni soočeno z vprašanjem, kako ravnati v običajnih razmerah. Nasprotno, vsa poanta presojanih dopolnitev členov zakona je v tem, da skušajo odgovoriti na to vprašanje v situaciji, ko se pojavilo posebne, povsem neobičajne razmere. Zakonodajalec v 10.a členu ZTuj-2 tako pravi, da o tem, ali naj se potencialno uporabi režim iz 10.b člena (ki predvideva možnost hitrega zavrženja tovrstnih vlog tujcev, ki prihajajo iz t. i. varnih držav, podpisnic omenjenih ustavnih dokumentov), ob upoštevanju načela sorazmernosti na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor.Takšna presoja oziroma tehtanje po načelu sorazmernosti o potencialniuporabi/neuporabi režima iz 10.b člena pa po izrecni določbi 10.a člena nastopi le takrat, ko bi prišlo do tako zelo izjemne situacije, ko bi bilo (lahko) ogroženo delovanje vitalnih funkcij države oziroma njenih osrednjih institucij. In še v takšnih razmerah, kot omenjeno, 10.a člen izrecno zahteva, da mora Državni zbor pri odločanju o tem, ali naj se 10.b člen sploh uporabi ali ne, upoštevati načelo sorazmernosti.  Popolnoma nesporno je, da zakon ureja neobičajno, celo izjemno situacijo, ko bi bili kot država, ki je zavezana varovanju človekovih pravic, soočeni z nehvaležno in težko dilemo – katerega od nasprotujočih si sklopov enako temeljnih in enako "absolutnih" človekovih pravic zavarovati, ko pa se v takšnih izjemnih razmerah izkaže, da ni mogoče obvarovati obeh, da bo torej država, karkoli že bo storila, posegla v eno ali drugo oziroma celo eno in isto (sic!) "absolutno" človekovo pravico. Kdor vztraja na intelektualni poštenosti, si ne sme, tako kot večina tega sodišča, zatiskati oči pred dejstvom, da takšne neobičajne razmere glede na spremenjene razmere v migracijski stvarnosti, v nekem trenutku lahko nastopijo in da je zakon to vnaprej želel urediti (večina, nasprotno, zakonu vsili neresnično vsebino, kot da je z 10.b členom želel odklanjati pravice v običajnem stanju, sic!). Vzemimo primer. Ob spremenjenih razmerah se lahko npr. nekoč zgodi, da se iz vseh okoliških držav na slovensko mejo in ozemlje izlijejo več milijonske pomoči potrebne množice. Zamislimo si razmere, ko bi ob primerni razporeditvi takšnih množic po okoliških varnih državah, in v ustreznem delu tudi Sloveniji, njihovo začasno bivanje tam in v Sloveniji bilo povsem znosno. Obenem pa bi v primeru, če jim Slovenija v skladu z 10.b členom ne bi v nobenem primeru smela zavreči njihovih prošenj za vstop in bivanje v njej, ampak bi jih za čas do končne podrobne odločitve morala sprejeti prav vse, to ob določenih okoliščinah vsekakor lahko pomenilo, da bi Slovenija dopustila in s tem celo sama povzročila mučenje in nečloveško ravnanje velikih razsežnosti in to v okoliščinah, ko bi mučenje velikih razsežnosti sicer z lahkoto, ob uporabi 10.b člena, preprečila tako na ozemlju Slovenije kot na ozemljih okoliških držav. Lahko si je zamisliti scenarij, ko bi ob takšnem masovnem sprejemu množic, za katere smo sicer kot človeštvo dolžni poskrbeti, konkretno v Sloveniji zmanjkalo sredstev do mere, ki bi ogrozila delovanje osrednjih vitalnih institucij in s tem države kot take. Sredi zime bi zaradi mraza umiralo in zmrzovalo na tisoče ljudi, tujcev in državljanov. Ker bi dobrine skupnosti zaradi reševanjaživljenj in drugih osnovnih potreb človeka bili zavezani nesebično deliti s takšnim radikalno povečanim številom, kar je sicer prav, je dejstvo, da bi s tem bile nadaljnje žrtve tudi preostali državljani in tujci, najprej prav tisti iz socialnega dna, ki bi prvi ostali brez nujno potrebne podpore državnega socialnega sistema (vitalne funkcije države bi bile onemogočene), nato tisti v bolnišnicah, ki jim ne bi več mogli zagotoviti osnovnega zdravstvenega varstva, ki bi v običajnih razmerah sicer zagotavljal lahko ozdravitev, zdaj pa to ne bi bilo več dostopno in bi pomenilo smrt, hudo trpljenje ali trajno poslabšanjezdravja. Vsaj pri večjem delu prebivalstva bi prišlo tudi do hujših oblik lakote, ki so po mednarodni judikaturi izrecno prav tako ena od oblik mučenja in nečloveškega ravnanja. In še in še si lahko predstavljamo situacije, ko bi zavezanost k sprejemu in popolni  procesni obravnavi v nekih neobičajnih razmerah vodila do tovrstnih masovnih posegov v najbolj temeljne absolutne človekove pravice – v masovno kršitev prepovedi mučenja. Po ustaljeni razlagi evropskih nadnacionalnih in nacionalnih ustavnih sodišč v definicijomučenja in nečloveškega ravnanja sodijo marsikatere oblike neizpolnitve minimumov človeka vrednega življenja. Bistvo izjemnih scenarijev je v tem, da pokažejo na neovrgljivo dejstvo, da v življenju žal obstajajo tudi takšni "trki" dveh "absolutnih" in enako temeljnih, ter celo istih (sic!), pravic, ko je država soočena z nehvaležno dilemo: nezmožnost izključitve mučenja ali nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve na eni strani in v opisanih okoliščinah še bistveno hujše mučenje in nečloveško ravnanje masovnih razsežnosti na drugi strani. Kdor bi trdil, da nehvaležna dilema ne obstaja ali ne more obstajati, ne bi govoril resnice oziroma ne bi ravnal intelektualno pošteno in bi se bilo treba vprašati po njegovem namenu.  Ker so takšne ali podobne izjemne situacije seveda mogoče, je legitimno in potrebno, da o njih vnaprej razmišlja tudi zakonodajalec, kot tisti, ki je poklican za urejanje razmer v neki državi, ob tem svojem nehvaležnem premisleku pa vsaj v primeru trka istih pravic celo dolžan upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Točno to je izrecno zapisal v zakonskodoločbo, ko je v 10.a členu predpisal, da se o uporabi 10.b člena v izjemnih, neobičajnih situacijah, na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor "ob upoštevanju načela sorazmernosti". Če pa upoštevamo načelo sorazmernosti, nam morda pove vsaj to, da bo takrat, ko bi množice ob zavrženju vlog ustrezno sistemsko razporedili po okoliških varnih državah, tako da do množičnega mučenja in nečloveškega ravnanja ne bi prišlo, morda ustavno skladno ali celo ustavno nujno odločiti, saj je alternativa – ko s sprejemompovzročimo masovno nečloveško ravnanje in mučenje ali vemo, da bomo to storili – nesprejemljiva ravno iz razloga prepovedi (še hujših in celo) masovnih oblik mučenja oziroma nečloveškega ravnanja. Če pa je tako, bi bil zakon v tem delu – zaradi spretno zapisanega pogoja sorazmernosti glede odločitve o uporabi režima iz 10.b člena – morda lahko skladen z Ustavo. To obenem pomeni, da so nosilni razlogi večine, ki napačno vsiljujejo, kot da presojamo običajne razmere, ter napačno predpostavijo, kot da se kršitev absolutne prepovedi mučenja lahko zgodi le v eno smer, v drugo pa ne, logičnonekonsistentni in se ne soočijo z resnično dilemo, ki v jedru problema v resnici obstaja in s tem ostaja nerešena in celo nedotaknjena.  Ob vztrajnem soočanju večine z opisano dilemo, se je ta naposled odločila za nenavaden obid tega jedra problema. Namesto, da bi se soočila z vprašanjem, ali je zakon protiustaven kljub temu, da predvideva, da je v izjemnih razmerah glede neizogibnega poseganja v "absolutne" pravice (ki, kot vidimo, morda na koncu vendarle niso tako absolutne, to vprašanje puščam odprto) hočeš nočeš treba upoštevati načelo sorazmernosti, si je preprosto izmislila, da presojane zakonske določbe naenkrat urejajo krnjenje pravic v običajnih, in ne neobičajnih, okoliščinah (sic!). Ta "obidni manever" pa je neresničen in si ga je večina dovolila kljub temu, da je ne samo zakonodajalcu, temveč celotni Sloveniji, ki je ob burnih razpravah spremljala sprejem teh posebnih določbzakona, jasno, da je bil namen konkretnih zakonskih dopolnitev urediti stanje vneobičajnih, spremenjenih situacijah, ko so ali bi s sprejemom ogromnega števila ljudi bile ogrožene "vitalne funkcije države" in delovanje osrednjih institucij, kot to tudi izrecno določa dikcija zakona. S tako nasilno reinterpretacijo konkretnih zakonskih dopolnitev, njihovih besedil kot tudi povsem znanega namena, češ da naj bi bila mišljena za odrekanje temeljnih pravic v povsem običajnih razmerah, je večina po moji oceni ravnalanepošteno v razmerju do zakonodajne veje oblasti. Kateri motiv je večino vodil v to, da se je ne le izognila osrednjemu intelektualnemu izzivu odgovoriti na nehvaležno dilemo v jedru presojane ureditve, ampak pri tem tudi spremenila namen in besedilo zakonske določbe, prepuščam v končno oceno državljankam in državljanom, v imenu katerih naj bi sodišče sodilo. Po moji presoji se je namesto z jedrom pravne in intelektualne dileme, ki je težka in nehvaležna, a odločilna, raje napačno pustila zapeljati v potrjevanje "pravilnega" izmed stališč znotraj prestižnih političnih bojev, ki smo jim okoli teh zakonskih dopolnitev bili priča. S tem je, hočeš nočeš, sama odločila politično, pa tudi intelektualnopodhranjeno, namesto pravno in intelektualno pošteno. Večni boj volje in razuma. Ker se večina v jedro problema ni hotela spustiti in ga presojati (kot izhaja iz zgoraj opisane nehvaležne dileme, bi bil rezultat poštene presoje vse prej kot jasen), tudi sam nisem imel možnosti vsestranske intersubjektivne preučitve in opredelitve do tega pravnega in intelektualnega bistva, ki je zdaj žal pometeno pod preprogo. Dilemo sem poznal še iz svojega izključno akademskega delovanja, še preden sem nastopil službo ustavnega sodnika. Vem, da gre za prvovrstno ustavnopravno dilemo, k razreševanju katere je poklicano tudi, in predvsem, najvišje sodišče vsake, na razsvetljenski idejiutemeljene, demokratične države. Glede jedrnega vsebinskega vprašanja torej moje stališče v tem ločenem mnenju namenoma (še) ni pojasnjeno. So pa nosilni razlogi večine zame tako zelo nesprejemljivi ter notranje protislovni (z argumentom, da je prepoved mučenja absolutna in ne dovoli tehtanja, je ravno izvedla tehtanje in sicer tako, da je v izjemnih razmerah z Ustavno močjo zapovedala odločitev za mučenje še večjih razsežnosti, s čemer je kršila lasten nosilni razlog svoje odločitve), da v prid odločbe, ki temelji v celoti na takšni podlagi, nisem mogel glasovati, kot tudi ne za zaključek, da naj bi bil ob neresnični reinterpretaciji 10.a člena (češ, da gre za urejanje v običajnihrazmerah) protiustaven zgolj 10.b člen. Bistvo je namreč skrito v 10.a členu in tega sodišče ni želelo presojati, kljub temu, da bi to lahko storilo in bi to po moji oceni moralo storiti.  Kjer pa bi po moji presoji morda vseeno lahko šlo za protiustavnost, je nedoločnost 10.a člena in v tej zvezi posledično tudi protiustavnost 10.b člena (toda o razveljavitvi obeh na tej konsistentni podlagi, s čemer bi morda lahko soglašal, žal nismo odločili). Kljub temu, da je po eni strani jasno, da gre pri presojanih zakonskih dopolnitvah za namen urejanjaneobičajnih, izjemnih situacij, ko so (lahko) ogrožene vitalne funkcije države in s tem najbolj temeljne človekove pravice na ozemlju, kjer je za njihovo uresničevanje odgovorna Slovenija, bi po drugi strani samo besedilo dopolnjenih določb vseeno lahko bilo bolj podrobno dorečeno. Še posebej zato, ker gre za vprašanje morebitnega posega v najbolj temeljne pravice, bi bilo z vidika predvidljivosti in določnosti, torej zahteve iz 2. člena Ustave, morda potrebno še bolj določno predpisati, kaj bolj konkretno pomeni, da so v nekem trenutku (lahko) ogrožene vitalne funkcije države, ter kako točno se takšna situacija razlikuje od izrednih in vojnih razmer, kar je načeloma sicer povsem mogoče; to, da Ustava izrecno govori zgolj o izrednih razmerah na eni strani in o običajnem stanju na drugi, o tretjih, četrtih ali petih posebnih razmerah pa ne, seveda v ničemer ne preprečuje, da bi bilo potrebno posebne dejanske razmere glede relevantnih razlik obravnavati drugače kot običajne. Da naj bi bila ustavna omemba zgolj običajnih in izrednih/vojnih razmer razlog, da naj bi s presojanimi zakonskimi dopolnitvami zakonodajalec želel ali moral urejati običajno stanje (tertium non datur), je samo še eden od vsebinsko praznih formalizmov, s katerimi se večina skuša izogniti odločanju o predstavljenem vsebinskem jedru dileme, kjer pa želeni in vnaprej izbrani rezultat("ampak, ali to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti?") ni več zagotovljen. D O D A T E KZgornje odklonilno ločeno mnenje sem napisal že k prvotni odločitvi v tej zadevi, dne 26. 6. 2019. Tista odločitev je bila nato kasneje formalno revotirana – svoj glas sem spremenil v glas proti odločbi, ker so me razlogi iz lastnega ločenega mnenja prepričali, da se z večino razhajam do te mere, da odločitvi ne morem pritrditi. Ob ponovnem glasovanju v zadevi sem torej glasoval odklonilno, prav tako kot je pojasnjeno v zgornjem odklonilnem ločenem mnenju, zato ga zgoraj puščam v celoti enakega.  Tu na tem mestu mu danes, 27. 9. 2019, dodajam še »Dodatek«, v katerem sledim svoji prisegi, da bom ravnal po svoji vesti in kot samostojen, neodvisen sodnik. Zato želim javnosti sporočiti, da je po moji odločitvi, da glasujem proti in po napisanem odklonilnem ločenem mnenju prišlo do nedopustnih pritiskov name, da bi spremenil vsebino svojega ločenega mnenja, kot tudi do ex post navajanja direktnih neresnic, da bi se nekateri kolegi pred javnostjo oprali kritike iz tega ločenega mnenja. Z javnim obelodanjenjem takega, v demokratični družbi nedopustnega početja s strani nekaterih kolegov, sem primoran zavarovati svojo sodniško neodvisnost.  Name se je pritiskalo celo tako, da se mi je izven formalnih zasedanj sodišča kazalo različne vsebinske dele iz ločenega mnenja – moja temeljito in iskreno argumentirana stališča ter zaznave – ter sugeriralo, naj jih spremenim! Sugestije o kakršnemkoli spreminjanju vsebine ločenega mnenja sem najostreje zavrnil, saj gre v njej za resnične in temeljito argumentirane, četudi za večinsko stališče neugodne, zaključke in razkritja.Če bo za zavarovanje moje sodniške neodvisnosti, za kar sem pred državljani dal svojo prisego, potrebno, bom o podrobnostih tega dela pritiskov še javno spregovoril.  Ko sem pritiske po spreminjanju vsebine ločenega mnenja v bran svoje sodniške neodvisnosti zavrnil, pa se neprimernosti niso končale. Kasneje, ko smo o tej zadevi ponovno formalno odločili (zgoraj omenjena revotacija), je sodnik Accetto poskušal očitke iz mojega ločenega mnenja relativizirati z napovedjo, da bo v svojem ločenem mnenju, ki ga bo šele pisal, polemiziral z navedbo iz mojega ločenega mnenja o rezultatskem  pristopu k odločanju. Toda pri tem je navedel direktno neresnico. Izjavil je, da naj ne bi nihče od sodnic oziroma sodnikov izrekel besed, ki sem jih citiral na koncu svojega ločenega mnenja. Tam sem razkril, da je bil del logike pri odločanju nekaterih ta, da čebomo pri razlagi izpodbijanega člena upoštevali načelo sorazmernosti, kar je v dilemah »mučenje-mučenje« po naravi stvari neizogibno in kar izrecno zahteva tudi izpodbijani člen, "to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti", kar pa je bil "argument", ki naj bi razblinil dvome o tem, po kateri poti je treba razlogovati. Sodnik Accetto je osporaval ta del mojega ločenega mnenja zato, da bi lahko po revotaciji v svojem ločenem mnenju, ki ga pred revotacijo ni podal, relativiziral moj očitek o rezultatskem odločanju, s tem pa pred javnostjo kazal drugačno podobo odločanja sodišča (nerezultatsko) kot je v resnici bila. Toda njegovo zanikanje, da bi bila taka izjava podana, je neresnično. Citirano izjavo je na seji izrekla sodnica poročevalka in zoper izjavo sem takrat tudi protestiral, enako kot sem to napravil že večkrat do sedaj, ko je bodisi ta ista sodnica, ali pa katerikoli drugi od kolegov/kolegic kar izrecno razkril/a rezultatski način odločanja te sestave ustavnega sodišča. Že večkrat na tem sodišču sem namreč slišal zame nesprejemljive izjave, kot je npr: "to je pravi rezultat, ugotoviti je treba, kako do te odločitve najlažje priti". Vsakič, tudi v tem primeru, sem se nanje kritično odzval. V teoriji in primerjalni ustavni stroki je namreč rezultatsko odločanje soglasno sprejeto kot nekaj najbolj zavržnega, saj gre za kršitev sodniške neodvisnosti in nepristranskosti. Sodnik mora glede rezultata vselej biti odprt in slediti zgolj toku argumentacije, h kateremukoli rezultatu že ga ta naposled pripelje. Rezultat izveš šele čisto na koncu, ko te tja pripelje, ali pa ne, zgolj in samo argumentacija. Zgolj to je uresničitev vloge neodvisnega in nepristranskega sodnika. Tej sestavi sodišča se je prevečkrat zgodilo obratno, kar so tu in tam posamezni sodnikioziroma sodnice, kot tudi v tem primeru, celo pospremili s povsem neprimernimi izrecnimi izjavami, ki so omenjeno rezultatskost kar eksplicitno obelodanile. Vse to je nezdružljivo s pojmovanjem neodvisnega in nepristranskega ustavnega sojenja, kot ga pojmuje svobodna demokratična tradicija Zahoda.  Sodnik Accetto se je torej počutil poklicanega, da pred javnostjo ta del moje kritike relativizira z neresnico, ki jo lahko vključi v svoje ločeno mnenje (tega piše šele, ko se je že seznanil z mojim, jaz pa obratno se z njegovim ne morem) in s tem v javnosti ustvari vtis, kot da je bilo pri odločanju vse v redu in da ni bilo izjav o rezultatskem pristopu. Idealno bi k njegovemu ločenemu mnenju v tem delu nato pritegnili še nekateri izmeddrugih sodnikov in v javnosti bi se ustvaril vtis, kot da sodnik Jaklič navaja neresnico. Dopuščam možnost, da sodnik Accetto na seji sporne izjave morda zgolj ni slišal (taka izjava bi sicer iz nepozornosti morala »zbuditi« prav vsakega sodnika), toda njegovo preteklo ravnanje v podobnem slučaju, ko je šlo za vprašanje priznanja resnice, ni v prid tej benigni razlagi.  Ko je šlo za odločanje o zelo podobno politično nabitem primeru, celo ob istih akterjih, namreč o referendumu o Drugem tiru, kjer je bilo tako kot sedaj v obravnavano zadevo močno vpeto vodstvo takrat vodilne vladne stranke SMC, je g. Vili Kovačič kot udeleženec v postopku zahteval izločitev sodnika Accetta. Navedel je, da naj bi sodnik Accetto sodeloval s političnim vodstvom stranke SMC pri sestavljanju strankinega  programa. Sodnik Accetto je ob odločanju o njegovi morebitni izločitvi iz razloga videza nepristranskosti takrat te navedbe izrecno zavrnil, češ, da ni sodeloval pri nastajanju programa stranke SMC in da torej ni razloga za njegovo izločitev. Kolegice in kolegi ustavni sodniki sodnika Accetta takrat zato niso izločili.1 Toda pozor. Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice. In vedel je, da je ni. Pri nastajanju programa stranke SMC je namreč še kako sodeloval. Podajal je dokaj obširne in podrobne pisne vsebinskepredloge in razmisleke v procesu nastajanja strankinega programa. Te je med drugim pošiljal neposredno dr. Brglezu in dr. Cerarju, pri čemer je ob tem tudi pojasnil, da se formalno v stranko sicer ne bo včlanil, bo pa njen »tihi podpornik« (citirani besedi sta njegovi lastni iz teh izmenjav). Ker sem ob odločanju o njegovi ne/izločitvi takrat za to njegovo sodelovanje pri nastajanju programa vedel, mi vest ni pustila, da bi na podlagi neresnice, ki jo je sodnik Accetto ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi očitno navedel, da namreč pri nastajanju programa ni sodeloval, glasoval za njegovo izločitev, in ne tako, kotje na podlagi njegovega neresničnega pojasnila odločila večina (da se ga ne izloči). Ko sem takrat k odločitvi večine o njegovi neizločitvi napovedal odklonilno ločeno mnenje (čeprav razlogov zanj tisti hip nisem tako podrobno razkril, kot sem jih tu, sem jih pa vseeno abstraktno nakazal), se je name vsul podoben plaz pritiskov s strani nekaterih kolegov/kolegic, kot se je tudi sedaj, v tem primeru. Takrat sem se nato v korist pomiritve med sodnicami in sodniki odpovedal pisanju ločenega mnenja, vseeno pa sem vztrajal, da mi vest in prisega ne pustita glasovati za neizločitev, ker lahko glasujem zgolj zaizločitev in sem tako tudi storil.  Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice, zavedel je slovensko javnost, eden od učinkov te neresnice pa je bil, da je sodeloval pri odločanju v politično nabiti zadevi na podlagi neresničnih pojasnil, ki jih je dal ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi. To je huda nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sojenja v svobodni demokratični družbi.Razkrivam jo, ker se je podoben pojav sedaj ponovil. Ta isti sodnik želi zaradi varovanja navidezne avtoritete sodišča, in morda svoje podobe v javnosti, sprevrženo relativizirati mojo resnično trditev o tem, kako je sodnica poročevalka, kot tudi že nekajkrat do sedaj, tudi v tem primeru rezultatsko odločanje sodišča pospremila z izjavo, ki je takšno neprimerno odločanje še besedno izrecno potrdila. Ob ponavljanju tega načina postopanja, ki takrat ob odločanju o Accettovi (ne)izločitvi očitno ni bil enkraten eksces, jepomembno, da državljanke in državljani izvedo, kakšna sestava sodišča jim sodi. Takšno sodišče prestopa meje ustavnosodnega postopanja v svobodni demokratični družbi. Moja vest in prisega zahtevata, da to neposredno in brez olepševanja povem.  Zaradi varstva svoje sodniške neodvisnosti na koncu omenjam še to, da je ta isti sodnik že večkrat agitiral za to, da bi omejili možnost ločenih mnenj. Podal je npr. predlog, da bi večina imela možnost odgovorov na ločena mnenja, avtorji ločenih mnenj pa možnosti odgovora na tak odgovor večine ne bi imeli. Tudi o »demokratičnosti« takega predloga instanja duha, ki ga razkriva, si državljanke in državljani lahko ustvarijo lastno mnenje. 1 Sklep U-I-191/17, z dne 11. 1. 2018. Posledično tudi sklep U-I-1072/18 z dne 13. 9. 2018.DDr. Klemen JakličSodnik

Sun, 13. Oct 2019 at 16:03

255 ogledov

DržavljanK - Vili Kovačič pozval Svet Evrope k nadzoru sojenj slovenskih sodišč v volilnih sporih
Vili Kovačič, ki kot Državljan K bije neumorno bitko s slovenskim krivosodjem, nam je posredoval protestno pismo, naslovljeno na Svet Evrope, Beneško komisijo in GRECO s protestnim  sporočilom in vprašanjem, zakaj sodišča v Sloveniji o volilnih sporih ne sodijo. Mednarodne organizacije je obvestil, da naša sodišča v volilnih sporih sodijo tako počasi, in da še vedno niso odločila o lanskih lokalnih volitvah, kar je v nasprotju s pravili Sveta Evrope. S posebnim pismom o nedelovanju sistema Kovačič obvešča predsednika Beneške komisije Giannija Buquicchiua, vodjo Sveta za demokratične volitve pri Beneški komisiji Oliverja Kaska, predsednika GRECO Marina Mrčela, direktorico Urada za demokratične volitve in človekove pravice pri OVSE Ingibjörg Sislandottir, pismo pa je naslovljeno tudi vodji oddelka za volitve pri OVSE Alexandru Shlyku. Prosi jih za pomoč in nadzor nad izvajanjem evropskih standardov demokratičnih volitev pri volilnih sporih v Sloveniji.OVSE je doslej v Slovenijo že trikrat, to je leta 2011, 2017 in 2018, poslala ocenjevalno misijo, ki je opozorila na pomanjkljivosti in Sloveniji predlagala izboljšave.Tudi GRECO je pred leti že ocenjeval vlogo denarja pri slovenskih volitvah in Sloveniji namenil vrsto priporočil. Kovačič evropske organizacije opozarja, da Upravno, Vrhovno in Ustavno sodišče ne sledijo evropskemu pravu. Po aktih Sveta Evrope, predvsem po Kodeksu Beneške komisije o dobrih praksah v volilnih zadevah, bi sodišča o volilnih sporih morala odločiti z javno obravnavo v nekaj tednih, spori v Sloveniji pa se vlečejo že deset mesecev in javnih obravnav kar ni od nikoder. Kovačič je izpodbijal izid volitev mestnega sveta v Ljubljani, Jožef Škof izid volitev v Mariboru in Domen Cukjati v občini Log-Dragomer, a Upravno sodišče v vseh treh primerih ni izvedlo javne obravnave. V ljubljanskem sporu je Ustavno sodišče že julija ugotovilo kršitev ustave in naložilo Upravnemu sodišču, da izvede javno obravnavo, a to je gluho na sklep US, ker domnevno  že več mesecev čaka na odločitev Vrhovnega sodišča o izločitvi sodnika Zalarja. Ostala dva spora, tudi zaradi neizvedbe javne obravnave, stojita pri Ustavnem sodišču, piše Kovačič evropskim organizacijam in jih prosi, da preučijo vse tri spore. Kovačič piše tudi, da bi po Kodeksu Beneške komisije Upravno sodišče moralo vsakemu volivcu omogočiti, da izpodbija volitve, a upravno sodišče je to dovolilo le kandidatom, volivcem pa ne. Citira tudi del kodeksa, po katerem bi sodišče moralo ponoviti volitve v primeru hudih nepravilnosti.  Pred dvema letoma je Kovačič zaradi vladne porabe proračunskega denarja v kampanji uspešno izpodbijal izid referenduma o drugem tiru in po odločitvi vrhovnega sodišča, da mora biti referendum ponovljen, je takratni premier Miro Cerar odstopil.

Sat, 12. Oct 2019 at 20:02

570 ogledov

Kidričevo, kraj z nesrečnim imenom, s pieteto neguje spomin na povojne žrtve jugoslovanskega komunističnega režima
Kidričevo, kraj z nesrečnim imenom, ki ves čas spominja na enega najbolj krvavih povojnih komunističnih morilcev Borisa Kidriča, je vse od prve svetovne vojne zaznamovan s taborišči. V Šterntalu, tako je bilo nekoč ime kraju, so taborišče napolnili z vojnimi ujetniki avstroogrske armade, v času nacistične okupacije v drugi svetovni vojni ga je s pridom uporabil nemški okupator. Po porazu nacistično fašističnih sil v II. svetovni vojni in zmagi komunistične revolucije na slovenskih in jugoslovanskih tleh, so to uničevalno taborišče prevzel nove revolucionarne oblasti in seveda prevzele tudi nacistične metode izživljanja nad taboriščniki, katerih greh je bil nasprotovanje komunistični revoluciji. V Šterntalu je januarja 1946 kruta smrt doletela tudi mnoge med več kot 2200 pripadniki nemške manjšine v Sloveniji. In prav spominu nanje, na žrtve so ob sodelovanju občine Kidričevo in društva nemško govorečih žena Mostovi v parku generacij v Kidričevem odkrili spominski mozaik, ki ga je oblikoval in tudi financiral njegovo postavitev Karl Lesjak, ki je kot otrok preživel grozote taborišča v Šterntalu. Odkritja se je udeležila tudi avstrijska veleposlanica v Ljubljani Sigrid Berka. O tragediji pripadnikov nemške manjšine v zimi 1946. leta je spregovorila predsednica Mozaika Veronika Haring. Odkritju spominskega mozaika je sledila položitev venca pred kapelico na vojaškem pokopališču, kjer je pokopanih kakih 3000 vojakov avstroogrske vojske in tudi nemških vojakov, padlih v drugi svetovni vojni na Štajerskem. Za grobove skrbi avstrijska vojaška veteranska organizacija Črni križ, ki skrbi za grobove padlih vojakov že od leta 1848. Kidričevo, kraj nesrečnega imena, s spoštovanjem in dostojanstveno neguje spomin na žrtve prve in druge svetovne vojne, zlasti pa na žrtve povojnih pobojev v taborišču Šterntal. K sreči ima Kidričevo pokončno občinsko vodstvo z županom Antonom Leskovarjem na čelu, ki mu je uspelo odstraniti monumentalni kip zločinca Borisa Kidriča iz parka generacij, odkriti spominski mozaik s pomenjivim sporočilom "Bolečina, beda, trpljenje, vera upanje, ljubezen." Kmalu bodo eno od ulic poimenovali po očetu slovenske osamosvojitve dr. Jožetu Pučniku. S spremembo krajevnega imena bo šlo nekoliko težje. Kidričevo bo ostalo Kidričevo, nam je dejal župan Anton Leskovar. Vendar ne v spomin na komunističnega zločinca Borisa Kidriča, temveč njegovega očeta Franceta Kidriča, domoljuba, literarnega zgodovinarja in znanstvenika, ki se je zaradi zločinskosti svojega sina verjetno obračal v grobu. V kulturnem programu obeh dogodkov sta sodelovala komorni zbor Hugo Wolf iz Maribora in godba na pihala „Traditionskapelle Von der Groeben“ iz Feldbacha. Medijev, razen našega spletnega časopisa V FOKUSU in Nova24tv ni bilo opaziti.  Za dominantne rdeče medije je tak dogodek, na katerem se spomnijo na žrtve komunističnega povojnega nasilja, pač tretjerazredna tema.

Sat, 12. Oct 2019 at 18:47

274 ogledov

Pol stoletja mostu prijateljstva, ki preko reke Mure povezuje slovensko in avstrijsko Radgono
Bila je nedelja, 12. oktobra 1969. leta, ko sta takratni jugoslovanski komunistični diktator Josip Broz Tito in predsednik republike Avstrije Franz Jonas odprla novozgrajeni betonski most na reki Muri, ki je povezoval Gornjo Radgono in Bad Radkersburg. V titem času je šlo za izjemno pomembno pridobitev, ne toliko zaradi tega, ker je betonski most zamenja pontonskega, ki so ga 1952. leta postavile enote britanske vojske, temveč zato, ker je odprtje mostu, poimenovaega Most prijateljstva, načel železno zaveso, ki je komunistično Jugoslavijo delila od demokratične Evrope. In to v času, ko je sovjetski vojaški škorenj teptal svoboščine prebivalcev Češkoslovaške. Most je imel tudi močan simbolni pomen pri razvijanju gospodarskih, družbenih in kulturnih vezi med obema Radgonama, ki sta v času avstro Ogrske bili praktično eno mesto. Radgonski most čez reko Muro upravičeno nosi naziv most prijateljstva Ob polstoletnem jubileju, kar je bil most odprt, so na njem pripravili prisrčno slovesnost, na kateri sta zbrane nagovorila deželni glavar avstrijske Štajerske Hermann Schützenhöfer in slovenski zunanji minister dr. Miro Cerar.  Schützenhöfer je poudaril, "da je naša naloga mladim generacijam povedati, da mir in svoboda nista nekaj samoumevnega, da se je treba zanju dnevno truditi, da bodo lahko tudi mladi nekoč živeli skupaj, drug z drugim, zato se moramo vsi truditi za ohranitev svobode, miru in blaginje." Ob tem je zbrane spomnil na junijsko osamosvojitveno vojno 1991, ko je bil most prijateljstva "priča" brutalnemu in krvavemu napadu enot agresorske JLA na Gornjo Radgono, pa tudi na to, da sta bili Avstrija in Nemčija praktično prvi, ki sta priznali novonastalo državo Slovenijo.  Miro Cerar je spomnil na povezovalni pomen Mostu prijateljstva: "Ta most povezuje dve mesti, dve državi, dve kulturi, dva jezika in na simbolni ravni predstavlja tudi prijateljsko povezavo med dvema sosednjima državama – Slovenijo in Avstrijo." Ob tem je poudaril, da sta tako Slovenija kot Avstrija članici EU in schengenskega območja, s čimer je "zabrisana" fizična meja med državama. Zato se moramo "vsi potruditi, da bo tako tudi ostalo, storiti vse, da se bo duh schengena ohranil, da tudi kontrole na meji ne bodo potrebne, ter da bodo lahko ljudje res prosto prehajali čez mejo in se družili," je še dejal Cerar, ki je v posebni izjavi po koncu slovesnosti jasno povedal, da bo Slovenija pri vstopanju Hrvaške v schengensko območje dosledno vztrajala na hrvaškem udejanjanju vseh zahtev Slovenije in EU držav. Sicer pa Miro Cerar pričakuje nadaljnje korake k uresničevanju pravic slovenske manjšine na avstrijskem Štajerskem in izboljšanje dialoga z novo zvezno vlado. Z avstrijsko Štajersko opravi namreč Slovenija največ blagovne menjave med vsemi avstrijskimi zveznimi deželami, leta 2018 se je menjava povečala na 1,3 milijarde evrov. Gornja Radgona in Bad Radkersburg sta v zanjih letih okrepila sodelovanje, uresničuje se kopica projektov, podprtih z evropskimi sredstvi. Prav zdaj sta vključeni tudi v projekt Sodelovanje mest 2, v katerem je 24 srednjeevropskih mest. Župana obeh Radgon, Stanislav Rojko in Heinrich Schmidlechner, ki sta tudi spregovorila na slovesnosti, želita sodelovanje še okrepiti, na obeh straneh si želijo nove povezave, med katerimi so pohodniški, železniški in cestni ter železniški most. Avstrijske deželne in državne oblasti podpirajo izgranjo železniškega mostu, s čimer bi se tudi ta del Pomurja povezal z đelezniškim omređjem Avstrije, kar bi nadvse ugidno vplivalo na gospodarski razcvet, zlasti na področju turizma. "In ta most si obe Radgoni zaslužita," je bil odločen radgonski župan Stanislav Rojko in ob tem spomnil na prispevek Radgončaov pri osamosvojitvemi vojni 1991. Ob koncu slovesnosti je 50 učencev ljudske šole Bad Radkersburga in osnovne šole Gornja Radgona v zrak spustilo 50 balonov za 50 let mostu prijateljstva. 

Fri, 11. Oct 2019 at 18:57

492 ogledov

Sporočilo s Prešerca: Danes je nov začetek, začetek konca komedijantstva s škodljivimi in nepopravljivimi posledicami
Pa se le zgodilo. Vseslovenski protest. Pa na kakršen koli, ampak ta pravi. Množičen, kulturen, vsebinski in predvsem konkreten. Konkreten z zahtevami, opozorili, svarili in pričakovanji z imperativom, se pravi v kolikor se ne zgodi nič, brez premika k možni in nujni realizaciji na omenjenih področjih, ki jih ni tako malo, sledi »kazen«, novi protesti, zahteve in na koncu odhod s pomočjo njihove  lastne nesposobnosti. To ni ulica, to je odgovor, in predvsem glasen, konkreten in vsekakor  artikuliran interes državljanov za stvari in dobrine, ki jih država mora izvajati primarno do svojih državljanov. Mnogo je teh področij kjer je treba postoriti ali pod nujno narediti, dati in ne vzeti,  pa se zgodi nasprotno, se jemlje že prisluženo, kot so vnaprej zaslužene pokojnine, ne priskrbi se  pitna voda, ki je z ustavo zagotovljena dobrina. Z lastno državo se ravna  kot da je drugotnega pomena tako kot je odnos do večine lastnih državljanov, ki so drugorazredni ter se favorizira skupina privilegirancev, ki so dejansko in mnogokrat vsebinsko in stvarno  vzeli zase državo za svojo, jo ukradli, prej pa seveda dodobra pokradli. Zato je bil včerajšnji protest. Da se temu enkrat, končno in dokončno postavimo po robu tisti, ki bi jo morali imeti, državo namreč. Prav zato in še zaradi mnogo česa drugega, obljubljenega in pričakovanega, normalnega, se je včeraj na Prešernovem trgu v Ljubljani je v četrtek potekal vseslovenski protest pod geslom Rešimo Slovenijo, katerega se je udeležilo več kot 5000 ljudi. Shoda se je udeležilo tudi okoli 20 iniciativ in društev, med njimi Zbor za republiko in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO). Dogodek je poleg vsega kritičnega, ki se je nabralo v času neznanja in nezmožnosti izboljšanja stanja pri lastnih državljanih, posebej glede na to, da je to »najbolj« socialna vlada, bil nabiti s pozitivnim ozračjem. Najprej  je bila Maša za domovino, ki tudi kaže na odnos, globok in spoštljiv odnos do lastne države, do te države, do katere imajo nekateri tako imenovani prvo razredniki žaljiv in pišmeuhovski odnos, razen  takrat, ko jo želijo okrog prinesti, jo okrasti, s tem pa tudi lastne državljane. V nagovoru, ki ga je imel Aleš Hojs, predsednik Združenja VSO, ki je povedal  »da smo se leta 1991 borili za samostojnost, suverenost, enakopravnost in predvsem za to, da bodo lahko ljudje sami odločali o svoji usodi. Sedaj skoraj trideset let po tem, po njegovem mnenju nekaj sto metrov od tod »je  prav mestna hiša Ljubljane simbol slovenske korupcije«.  Da je ta država, njeni izvoljeni predstavniki, v zadnji Vladi, pa tudi  v prejšnjih dveh, nima niti najmanjšega posluha za temeljne stvari, dobrine, sta omenila v svojih nagovorih, predstavnika  civilne iniciative iz Kleč, kjer je glavna oskrbovalna baza z vodo za Ljubljano, pa kljub temu MOL z svojo »buldožer« taktiko in odnosom do Ljubljančanov in okoličanov, zaobide vse predpise, zahteve, mnenja in v izgradnjo daje materiale iz popolnoma neprimernih materialov. Ampak kaj jim pomaga zahteva ko pa tamle na Magistratu sedi ljubljanski »šerif« Janković, glavni napajalnik  in »promotor« tranzicijske kradljive levo naravnane lopovščine pod »plaščem« demokracije . Slovenska Istra in obala pa še lastne vode nimajo , pa čeprav je voda kot dobrina dvignjena  pa piedestal ustavno zagotovljeno dobrino. Pred lastnim nosom in pragom se nam dogaja razpad in razkroj temeljnih prvin državnosti in državotvornosti. Varnost lastnih državljanov nima več prednosti in veljave ki bi ko morali imeti. Vlada in vsi ki bi morali vedeti in storiti  kaj več, ali v našem primeru mnogo več, storijo za to temeljno prvino , ki se ji reče varnost državljanov stori nič, ali skorajda nič. Tukaj  o tem, tudi na lastni koži in na koži in premoženju občanov utemeljeni izkušnji  je neznosnost stanja  povezanimi z vdorom in medlostjo oziroma neodločnostjo ter ne ukrepanjem vlade in Ministrstva za notranje zadeve orisala Maja Kocjan, predstavnica civilne iniciative Bele Krajine, kije povedala, da številne iniciative, ki so v preteklosti v svojih krajih že organizirale protestne shode proti ilegalnim migrantom, tudi danes ugotavljajo, da so razmere v Sloveniji zaradi prehodov migrantov ob slovenski meji s Hrvaško še naprej nevzdržne. “Vlada Marjana Šarca po enem letu ni zagotovila varnosti državljanov, ki živimo ob južni meji in ki se dnevno soočamo z ilegalnimi migranti. Zahtevamo več policistov in več vojakov ob meji ter strožjo azilno politiko. Šarec naj končno začne reševati državo ali pa naj odstopi,” je povedala Kocjanova. Ampak ne, taisti samo omenijo, da imajo vse pod kontrolo in državljani naj ne ukrepajo. Kako da ne,  če pa taisti »ubogi« migranti vdirajo v njihove domove, kradejo, prinašajo kužne bolezni, in ogrožajo sama življenja. Tudi za to mora ta vlada odstopiti in ne obljubljati nove metre ali kilometre žične ograje, ki je samo kaplja v morje problemov, ki jih sproducira v sklopu svojega korpusa neznanja, neveščosti vodenja, medlosti in benevolentnosti do problematike in povzročiteljev problema. Janez Janša v svojem nastopu, decidirano in jasno naštel področja, kjer bi naj bilo vse kar mora biti prav, pa je daleč od tega da je prav, ter da  je hudič vzel šalo in de je napočil ta čas ko tako rekoč nastopila l bo vsak hip čas ko bo zmanjkalo časa za dolgovezenje in prazne obljube državljanom  Dejal je da:«danes pa smo se tukaj zbrali, da povemo, da je tega dovolj!  Plebiscitno Slovenijo bomo branili. Danes je tu začetek konca protislovenskega komedijantstva. Vztrajali bomo, dokler bo treba. Ne damo se ustrahovati. Niso nas prestrašili doslej in ne bodo nas tudi v bodoče. Niso nas zatrli spečih, ko smo bili vsi skrajno dobronamerni in naivni. Danes vemo, česa so sposobni in da jih nič ne ustavi. Maske so sedaj dokončno odpadle« . Zato od danes naprej nič več ne bo tako, kot je bilo. Zato tudi od zdaj naprej zahtevamo in ne moledujemo. Morajo dojeti tudi oni,  da je nastopil čas zahtevanja, odločnosti in odločanja, v prid vsem nam državljanom, ugrabitelji naše države, ki so si jo dodobra polastili in prilastili bodo  morali položili račune mi pa njim nalog za vrnitev do zadnjega centa kar ni njihovega. Zbrano množico so nagovorili tudi predstavniki drugih civilnih iniciativ, ki so se pridružile organizaciji protesta, med njimi Luj Šprohar, Darko Bavbotič, Joško Joras, Vili Kovačič in Aleš Primc. Vsi omenjeni so soglasno poudarjali, da je treba zaustaviti korupcijo v gospodarstvu ter da se je za Slovenijo potrebno boriti in da bo zagotovo treba organizirati še kak shod, ki bo še močneje opozarjal in učinkoval. Zaradi ukradene države so naše plače nižje vsaj za tretjino od tiste najnižje ki bi jo sploh morali imeti ter se rešiti kljub že lep čas pripadanja in uvrščanja Slovenije v srednjo Evropo, da se prekine z prakso ,ki je vse kaj drugega kot pa Evropska. Tudi zato bomo vztrajali na spremembah, o kateri ne bomo več samo razglabljali  ampak jih tudi udejanjali.  Vane K. Tegov

Wed, 9. Oct 2019 at 18:28

610 ogledov

Dr. Matevž Tomšič: Priče smo obračunu stricev in nečakov"globoke države," ki pa bodo storili vse, da se ohrani status quo
Pred jutrišnjim vseslovenskim ljudskim shodom, ki ga na Prešernovem trgu v Ljubljani pripravlja civilna iniciativa Rešimo Slovenijo, sem se v oddaji Sreda v sredo o tem dogodku pogovarjal s profesorjem, političnim analitikom, komentatorjem in publicistom dr. Matevžem Tomšičem. Lahko sva se še tako trudila, vendar vsako področje vsakodnevnega življenja državljanov Slovenije kar kliče po ljudskih shodih in protestih. Toliko gnilobe, kot je v slabem letu uspelo nakopičiti vladi Marjana Šarca, v kateri levičarski koalicijski petorček za vrat drži kakor opozicijska Levica, ne najdeš niti v Alanu Fordu in Grupi TNT.Prav vsak segment, naj si bo to delovanje oziroma nedelovanje pravne države, ki nas deli na nedotakljive prvorazredne "svete krave", ki si lahko dovolijo prav vse, pa še vedno svobodno hodijo po svetu in drugorazrednimi, ki za pašteto končajo za rešetkamu ali pa jim zaradi 100 evrov dolga država preko FURSA zarubi hišo, je vreden četrtkovega shoda na Prešercu.Vabim k ogledu oddaje in jutri v četrtek, 10. oktobra ob 17. uri na Prešernov trg.
Teme
Pomurske lekarne Ivan Zajc Pismo županom

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Direktor Pomurskih lekarn Ivan Zajc obosoja populistično razbijaštvo soboškega župana Jevška