SI
Milan Kučan me je proglasil za hudobnega človeka
V Fokusu
Novice

Petek, 28. junij 2019 ob 15:37

Odpri galerijo

Da sem eks šefu slovenske partije, eks predsedniku predsedstva in eks predsedniku Republike, danes pa prvi violini 100 letnice združitve Prekmurja z matico, Milanu Kučanu torej, globoko v želodcu, vem že vsaj 20 let. Vem tudi, da je on "pripomogel" k temu, da me je takratni generalni Hanzi TV Aleks Štakulj dal na cesto, mislim da doslej kot edini tehnološki presežek te bajte. To, da ima zdaj Hanzi TV v Murski Soboti kar tri dopisnike, je že povsem druga zgodba. Ob bežnem srečanju, mislim da je bilo septembra 2004 na Celjske sejmu, mi je celo dejal, "da so moji grehi tako veliki, da mi niti Kučan ne more pomagati!"

Kako globoko sem mu v želodcu, je Milan Kučan pokazal danes ob vnovičnem bežnem srečanju. Že nekaj časa me pestijo peklenske bolečine zaradi hernie disci. In ker več bolečin nisem zdržal, sem danes šel po eno protibolečinsko injekcijo, pa še neke arcnije za lajšanje bolečin sem dobil v lekarni. Mimogrede sem v senci soboške Zvezde želel v miru popiti kavo.

Pa se pojavi Milan Kučan, ob njem njegov oproda Marjan Šiftar, in še Geza Vogrinčič, ki tudi sodi v Kučanov intimni krog. Mimogrede slišim Kučanovo opazko:"Glej Cipota, kako pije kavo!"

V miru spijem kavo, se dvignem, kakor se lahko človek, ki ga pestijo hude bolečine, vzamem arcnije in grem. "Ohoho, Cipot, kaj pa je s tabo," dene Kučan. Pozdravim in vljudno odgovorim, da imam peklenske bolečine zaradi hernie. "To pa bo od hudobije," je Kučanova pripomba."Morda, verjetno pa ne od moje, ampak od tvoje,  sem jo dobil od tebe," mu odgovorim in grem. Kaj vse so potem premlevali o meni, ne vem.

Vem pa, da bom še naprej kritično pisal o tem, kako je Milan Kučan uzurpiral celotno dogajanje ob 100 letnici združitve Prekmurja z matico. Da bom še vedno vztrajal na dejstvu, da je Kučan s tem, ko je odrekel pravico predsedniku Republike Borutu Pahorju govoriti na proslavi ob 100 letnici in to "čast" predal svojemu novemu izbrancu Marjanu Šarcu, ki mu je pač iz državnega proračuna zagotovil kakih 200 evrskih tisočakov, na nek način izvedel "mini državni udar!" Šarec bo celo pregledal častno četo Slovenske vojske, kar pritiče le suverenu, to pa je le monarh ali predsednik Republike,ki je hkrati tudi vrhovni poveljnik SV.

Boris Cipot

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 15. Oct 2019 at 16:58

0 ogledov

3.FANFEST-DOMIŠLJIJA BREZ MEJA
Fanfest v svoji tretji izdaji Celjsko literarno društvo je v soboto in nedeljo, 21. in 22. septembra izvedlo tretji Fanfest, mednarodni slovenski festival fantazijske književnosti. Glavni gost festivala, ki od letos postaja stalni, je bil ugledni srbski pisatelj, teoretik in pedagog prof. dr. Zoran Živković. Gostje so bili še Barbara Jelen, Maja Mlakar, Aljoša Toplak, Andraž Benedik, Andrej Ivanuša, Domen Mohorič, Ivan Šokić, dr. Marko Vitas in Tihomir Jovanović Tika. Teden dni kasneje je sledil še Postfanfestum in z gostjo češko pisateljico Ivano Myškovo. Festival se je začel v butični Knjigarni in antikvariatu Antika, kjer so se predstavile letošnje novosti na področju fantazijske književnosti. Nekako smo soglasni, da z besedo fantazijska književnost označimo celotno področje fikcije. Tihomir Jovanović Tika, gost iz Srbije, urednik Regie Fantastice, pomembne regionalne zbirke fantazijske književnosti, je predstavil četrto izdajo, posvečeno Arthurju C. Doylu. Malce je osvetil tudi začetke antologij in najavil temo naslednje zbirke. Regia Fantastica je pomembna tudi za Slovenijo, saj so v njen izbor prišla tudi slovenska avtorja (Andrej Ivanuša in Bojan Ekselenski). Bojan Ekselenski je v nadaljevanju predstavil zadnji dve številki edine slovenske revije za fantazijsko književnost – Supernovo. Predstavil je tudi festivalsko zbirko Ulrik II Celjski je preživel, saj se s tem poskuša z razvojem fantazije, ki temelji na zgodovini Celja. Ob revijah je bila predstavljene nagrade supernova, ki jo podeljujejo KUD Police Dubove iz Brezovice pri Ljubljani, Društvo za promocijo znanosti in fantastike Meteorita iz Jesenic in celjsko literarno društvo. Predstavitev letošnjih knjižnih novosti slovenskih avtorjev je bila žal precej kratka, kajti vsa tovrstna dela nastanejo izključno kot samozaložniški projekti ali jih pripravi kakšna majhna založba. Tako smo lahko spoznali samo Ptujsko trilogijo Mihe Remca, To se lahko zgodi tudi vam in Usode na kredit od Bojana Ekselenskega in Dvigalo od Erika Sancina, slovenskega pisatelja iz Trsta. Ivan Šokić je za konec prvega dela predstavil edini resni portal za fantazijo, znanstvena-fantastika.si in predstavil možnosti sodelovanja. Portal daje pomemben poudarek slovenskemu ustvarjanju – izdelkom in dogodkom ter omogoča objave. Drugi del je bil namenjen osrednji prireditvi, namenjeni širši publiki. Ob 19.30 se je v Celjski kulturnici, hramu celjske ljubiteljske kulture začel osrednji program. Novost prireditve je bila otvoritev razstave ilustracij Daliborja Borija Zupančiča Skice za psevdohibridne portrete. Razstava je na ogled v Celjski kulturnici do 3. oktobra. Dalibor Župančič ob otvoritvi razstave njegovih ilustracij Skice za psevdohibridne portrete Slavnostni govornik na prireditvi je bil predsednik Državnega zbora RS mag. Dejan Židan. V svojem govoru se je dotaknil rasti proračuna za kulturo, pomena razvoja kulture, saj je po njegovem mnenju kultura temelj naroda. Prireditve sta se udeležila tudi vodja Kabineta predsednik Državnega zbora ga. Darja Kapš, predsednik ZKD Celje, g. Živko Beškovnik, ki je v pozdrav festivalu povedal nekaj besed. Program je bil sestavljen iz več delov. Najprej se je Bojan Ekselenski pogovarjal s prof. dr. Zoranom Živkovićem o njegovih akademskih začetkih in zatem sta načela vprašanje sodobne fantazijske književnosti. Profesor Živković je predstavil tudi svoje zadnje teoretično delo, ki je izšlo pri prestižni akademski založbi Springer - The Clay writer – Shaping in creative writing. Profesor je z nami podelil anekdoto o tem, kako je delal selekcijo med študenti. Predstavili smo tudi dokumentarne filme po njegovih teoretičnih delih – Zvezdni ekran (Zvedani ekran) in Stoletje znanstveno fantastičnega filma (Vek SF filma). Sledil je ogled dveh kratkih filmov, posnetih po zgodbah profesorja Živkovića. Za zaključek programa so profesor Živković, Tihomir Jovanović Tika, Andrej Ivanuša in Aljoša Toplak sodelovali v panelni razpravi Poti in stranpoti fantazijske književnosti. Debato je moderiral Bojan Ekselenski. Panelna razprava Poti in stranpoti fantazijske književnosti - moderator: Bojan Ekselenski; razpravljalci: dr.Zoran Živkovič in Tihomir Jovanović-Tika (oba Srbija), Andrej Ivanuša in Aljoša Toplak (oba Slovenija). Sodobna fantazija je precej drugačna od trendov, ki so vladali v 20. stoletju, ki sta mu po mnenju profesorja Živkovića vladala znanstvena fantastika in magični realizem. Znanstvena fantastika je v opus literature prispevala dve pomembni vsebini – prvi stik in manipulacije s časom. Nekaj besed so spregovorili tudi o ženskah in ugotovili, da jih je med znanimi imeni precej malo. Sodobna fantazija je od vseh vrst književnosti najbolj globalizirana in angloameriška založniška industrija izvaja pravi kulturni kolonializem, saj na svoj trg ne spušča prevodov iz drugih jezikov, a na različne načine obvladuje fantazijsko književnost. Slovenske založbe, ne glede na recenzije in branost, vztrajno ignorira slovenske avtorje in daje prednost uvoženemu. Prišli smo tako daleč, da se z denarjem davkoplačevalcev aktivno promovira tuja fantazijska književnost, a naša domača ima večkrat na sporedu tek čez polena pod noge. Na angloameriškem področju v prid tamkajšnjim avtorjem fantazije deluje obširna marketinška mašinerija, ki na različne načine dosega obvladovanje območij tudi majhnih trgov, kot je slovenski trg, a domače založništvo propada. Fantazijska književnost v Sloveniji je v rokah amaterjev, ki si svoj kruh služijo drugje in večino dela postorijo z lastnimi sredstvi. Celje je ena redkih, če ne edina občina v Sloveniji, ki omogoča kandidiranjem na občinskem razpisu tudi samozaložnikom. V nedeljo, 22. septembra je bila v Celjski kulturnici delavnica Kako zaključiti (fantazijsko) zgodbo. Delavnico je vodil profesor Živković, ki je bil dolga leta profesor kreativnega pisanja na Filološki fakulteti Univerze Beograd. Skupinska slika udeležencev Letos je bila na sporedu še novost, Post fanfestum, dogodek, ki se je odvil 28. septembra v Celjski kulturnici. Celjsko literarno društvo je ob sodelovanju KUD Police Dubove v okviru evropskega programa Ustvarjalna Evropa gostilo znano češko pisateljico Ivano Myškovo. Na literarnem večeru sta sodelovali še prevajalki Tatjana Jamnik in Jana Šnytova. Ivana je predstavila prevod zbirke kratkih zgodb Bele živali so zelo pogosto gluhe. Glasbeno popestritev je prispeval Matej Krajnc. Festival je edini te vrste v Sloveniji in v svoji tretji izdaji je tudi vsebinsko dozorel. Celjsko literarno društvo je s tem mednarodnim festivalom, Supernovo in portalom znanstvena-fantastika.si najpomembnejše literarno društvo na področju slovenske fantazijske književnosti. Zapisal: Bojan Ekselenski

Tue, 15. Oct 2019 at 16:39

0 ogledov

DržavljanK/Vili Kovačič: Moj pogled na zadevi Novič in Radonjić
Prispevek Matevža Krivica s tem naslovom odpira zelo pomembno temo. Krivic se je skupaj z zainteresirano javnostjo, ki je spremljala ta famozni proces ter skupaj z Novičevo obrambo in njegovo družino dolgo zaman prizadeval, da sodna oblast – vključno z Ustavnim sodiščem dr. Noviča izpusti iz pripora. Vsa sodišča vključno z Ustavnim sodiščem, so namreč takrat serijsko zavračala njegovo izpustitev, z osamljeno svetlo izjemo ddr. Klemna Jakliča. Ustavno sodišče je namreč šele po razveljavitvi sodbe na Vrhovnem sodišču, torej post festum, potrdilo njegovo izpustitev. Takrat sva se v ključnih postavkah z Matevžem Krivicem strinjala, danes pa žal ne. Najbolj sporna je zame njegova trditev, da je imel dr. Novič smolo, da je bil ta sodni primer dodeljen sodniku Zvjezdanu Radonjiću. Prepričan sem namreč ravno obratno. O dr. Milku Noviču pišem kot obiskovalec sodne dvorane v kateri se je več let odvijala sodna drama nedolžnega človeka in njegove družine. Zato bom izpostavil nekaj specifičnih okoliščin, ki povedo, zakaj je bil prav dr. Novič določen (določen, ne spoznan) za nadomestnega morilca direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika. Gre najprej za to, da se je dr. Milko Novič ukvarjal s strelstvom in drugič, da je njegovo stanovanje v bloku na Žaucarejevi 12 točno pod stanovanjem Zvonka Hrastarja - sodelavca nekdanje SDV, ki je leta 1988 v procesu proti četverici spremljal v zapor Janeza Janšo. Hrastarjeva žena pa je znana tožilka iz afere Patria. Dr. Novič je bil tako po obeh Hrastarjih, neposredno nadzorovan in po mojem mnenju se je prav v tem stanovanju, eno nadstropje više nad Novičevim zasnoval scenarij o tem kako za javnost inscenirati nadomestnega morilca. Tretja okoliščina pa je, da je bil dr. Novič v sodnem sporu s Kemijskim inštitutom zaradi kraje njegovega patenta in je bil primeren kot človek, ki naj bi imel motiv maščevanja, kar pa so sodni izvedenci vsi po vrsti ovrgli. Vse to seveda tudi Krivic dobro pozna, zato me čudi njegova trditev, da je imel Novič smolo, da mu je sodil sodnik Zvjezdan Radonjić, nič pa se ne vpraša o neverjetno spornih potezah predsednika sodišča Marjana Pogačnika, ki je mirno gledal prekoračitev pooblastil zastopnika oškodovanke odvetnika Mihe Kuniča, ki je hotel postati glavni tožilec v celi zadevi. Tega pa mu sodnik Radonjić ni dopustil, kot tudi ni nasedel taktiki tožilstva za zavlačevanje s ciljem zastaranja zadeve.Za mene je Sodnik Zvjezdan Radonjić najpogumnejši in najučinkovitejši sodnik desetletja. V sojenju dr. Milku Noviču si je upal, kar si drugi niti v sanjah ne upajo. Razkrinkati policijsko mafijski konstrukt in nedopustne pritiske sodne oblasti iz ozadja v povezavi z razkritjem neverjetnih razmer na Kemijskem institutu in centrih odličnosti kjer se ni nagrajevalo znanstveno delo, pač pa so prali denar pridobljen s kriminalnimi posli. Ob tem ko je večina pravnikov prestrašeno molčala, se je Radonjić javno izpostavil za pravico in resnico. Postopek proti dr. Milku Noviču je v ključnih elementih izpeljal hitro, natančno in učinkovito in s tem prehitel sodno oblast, ki ga je hotela pred razglasitvijo sodbe onemogočiti in suspendirati. Prehitel jo je za 24 ur. Kljub temu njegova sodba temelji na dokazanih in verodostojnih dejstvih in na zdravi pameti. Njegov doprinos k vladavini prava pa je, spričo pomembnosti primera, edinstven. V sodbi je natančno seciral nevzdržnost sodnega konstrukta, ki je služil predvsem za prikritje pravega morilca. Sodnik Radonjić si zasluži ne le pohvalo, ampak tudi najvišje odlikovanje predsednika države. S pogumnim in poštenim sodnikom namreč stoji in pade sodstvo! S sodstvom pa stoji ali pade pravna država. Brez nje pa ni več države. Smo le plemenska skupnost brezpravnih ljudi in lahka igrača v rokah sodnih uradnikov za prikrivanje zločinov in vsakovrstnih hudodelstev. Vili Kovačič, državljan K.

Tue, 15. Oct 2019 at 12:22

0 ogledov

Sramotna izjava predsednika US Rajka Kneza, da sodnik Accetto ni zavajal kolegov, zato pozivi k odstopu niso utemeljeni
Po včerajšnjem razkritju pozareport.si  dokumentacije ustavnega sodišča in korespondence nekdanjega vrha stranke SMC, v katero je bil aktivno vpleten "tihi podpornik" SMC ustavni sodnik in podpredsednik US Matej Accetto in objava ločenega mnenje ustavnega sodnika Klemna Jakliča v primeru "zakona o tujcih", ki ga je ustavno sodišče zavrnilo, v njem pa je Jaklič prvič javno opozoril tudi na  pritiske, ki jih je bil deležen s strani svojih kolegov, naj bi na US "počilo!" Že res, da so se glavni akterji, predsednik US Knez in "politično okuženi" podpredsednik US Aceto zavili v molk, pozarepot.si zapiše, da naj bi celo prišlo dso izrednega zasedanja US. Ustavni sodniki, ki so glasovali za razveljavitev “spornih” členov zakona o tujcih. Epilog včerajšnjega dogajanja na US, če je do njega sploh prišlo, se je danes pokazal v več kot sramotni izjavi za javnost, pod katero se je podpisal predsednik US Rajko Knez. Ta je v celoti zaščitil sodnika Mateja Acceto - češ da sodnikov in sodnic ni zavajal ter da pozivi k odstopu niso utemeljeni.  Izjavo za javnost dr. Rajka Kneza objavljamo v celoti: Vloga sodnika dr. Accetta v času pred ustanovitvijo stranke SMC je bila na podlagi identičnih očitkov, kot se tokrat pojavljajo v nekaterih medijih, v preteklih letih že večkrat predmet presoje pred Ustavnim sodiščem; prvič v zadevi U-I-191/17 (Drugi tir), nazadnje pa v zadevi U-I-59/17 (Presoja ZTuj-2, ločeno mnenje sodnika Jakliča). Sodniki so vselej večinsko presodili, da razlogov za izločitev ni. Sodnik dr. Accetto drugih sodnikov in sodnic ni zavajal; njegova pojasnila so bila jasna in izčrpna. Javna diskreditacija sodnika ni sprejemljiva; pozivi k odstopu niso utemeljeni.Predsednik USProf. dr. Rajko Knez Ustavni pravnik Jurij Toplak zoper ustavnega sodnika Mateja Acceta napovedal kazenski postopek  Včeraj se je s pismom ustavnim sodnikom oglasil tudi ustavni pravnik Juri Toplak in napovedal,  da utegne zoper Accdeta sprožiti kazenski postopek zaradi suma kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Toplakovo pismo ustavnim sodnikom objavljamo v celoti: "Spoštovano Ustavno sodišče RS, kot pisec večih ustavnih pritožb in nosilec postopkov pred Ustavnim sodiščem sem oškodovan, oškodovani so tudi mnogi drugi. Sodišče sodnika ni izločilo in ni se izločil sam, čeprav je močno povezan (sam si je rekel “tihi podpirnik”) s subjektom, ki je bil stranka postopka ali predlagatelj kandidatur, referendumov in zakonov, ki so bili izpodbijani v postopkih pred Ustavnem sodišču. Preden sprožim kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 288. členu KZ in k njemu povabim vse ostale, ki se čutijo oškodovane, prosim Ustavno sodišče za seznam vseh opravilnih številk v zadevah, kjer je bil poročevalec Matej Accetto in kopije prvih strani neobjavljenih sklepov, kjer je bil Accetto med sodniki. Po ZDIJZ so to javne informacije. Prosim, da mi pošljete naprošene informacije na elektronski naslov, s katerega pišem.« 288. člen Kazenskega zakonika RS pravi: (1) Sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, se kaznuje z zaporom do treh let. (2) Enako se kaznuje sodnik, ki z namenom iz prejšnjega odstavka tega člena opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.  

Mon, 14. Oct 2019 at 17:46

373 ogledov

Odklonilno ločeno mnenje sodnika DDr. Klemna Jakliča do odločbe US o "migrantskem zakoniku" razgalilo spolitiziranost US
V osrčju te ustavnosodne presoje je vprašanje, ali zakonodajalec tujcem, ki prihajajo iz varne tretje države, ki je podpisnica prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja mednarodnih, evropskih in nacionalnih ustavnih aktov in nima sistemskih pomanjkljivosti na tem področju, v določenih posebnih okoliščinah lahko odreče podrobno in celovito individualno obravnavo glede zavrnitve njihovega vstopa v novo varno državo in bivanja na njenem ozemlju. Povsem nesporno je, da v običajnih okoliščinah tega ni mogoče storiti, če tujec zatrjuje, da v njegovem individualnem primeru vseeno obstaja nevarnost, da bo v sicer varni tretji državi, v katero bo vrnjen, vseeno mučen ali bo ta z njim nečloveško ravnala ali pa, da ga bo vrnila v državo, kjer se bo to zgodilo. Čim zatrjuje takšno nevarnost, ima v običajnih razmerah tujec pravico, da do končne odločitve o njegovih trditvah vstopi v državo sprejemnico (novo varno državo) in tam ostane vse do dokončne odločitve o njegovi vlogi. Toda v tem primeru Ustavno sodišče ni soočeno z vprašanjem, kako ravnati v običajnih razmerah. Nasprotno, vsa poanta presojanih dopolnitev členov zakona je v tem, da skušajo odgovoriti na to vprašanje v situaciji, ko se pojavilo posebne, povsem neobičajne razmere. Zakonodajalec v 10.a členu ZTuj-2 tako pravi, da o tem, ali naj se potencialno uporabi režim iz 10.b člena (ki predvideva možnost hitrega zavrženja tovrstnih vlog tujcev, ki prihajajo iz t. i. varnih držav, podpisnic omenjenih ustavnih dokumentov), ob upoštevanju načela sorazmernosti na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor.Takšna presoja oziroma tehtanje po načelu sorazmernosti o potencialniuporabi/neuporabi režima iz 10.b člena pa po izrecni določbi 10.a člena nastopi le takrat, ko bi prišlo do tako zelo izjemne situacije, ko bi bilo (lahko) ogroženo delovanje vitalnih funkcij države oziroma njenih osrednjih institucij. In še v takšnih razmerah, kot omenjeno, 10.a člen izrecno zahteva, da mora Državni zbor pri odločanju o tem, ali naj se 10.b člen sploh uporabi ali ne, upoštevati načelo sorazmernosti.  Popolnoma nesporno je, da zakon ureja neobičajno, celo izjemno situacijo, ko bi bili kot država, ki je zavezana varovanju človekovih pravic, soočeni z nehvaležno in težko dilemo – katerega od nasprotujočih si sklopov enako temeljnih in enako "absolutnih" človekovih pravic zavarovati, ko pa se v takšnih izjemnih razmerah izkaže, da ni mogoče obvarovati obeh, da bo torej država, karkoli že bo storila, posegla v eno ali drugo oziroma celo eno in isto (sic!) "absolutno" človekovo pravico. Kdor vztraja na intelektualni poštenosti, si ne sme, tako kot večina tega sodišča, zatiskati oči pred dejstvom, da takšne neobičajne razmere glede na spremenjene razmere v migracijski stvarnosti, v nekem trenutku lahko nastopijo in da je zakon to vnaprej želel urediti (večina, nasprotno, zakonu vsili neresnično vsebino, kot da je z 10.b členom želel odklanjati pravice v običajnem stanju, sic!). Vzemimo primer. Ob spremenjenih razmerah se lahko npr. nekoč zgodi, da se iz vseh okoliških držav na slovensko mejo in ozemlje izlijejo več milijonske pomoči potrebne množice. Zamislimo si razmere, ko bi ob primerni razporeditvi takšnih množic po okoliških varnih državah, in v ustreznem delu tudi Sloveniji, njihovo začasno bivanje tam in v Sloveniji bilo povsem znosno. Obenem pa bi v primeru, če jim Slovenija v skladu z 10.b členom ne bi v nobenem primeru smela zavreči njihovih prošenj za vstop in bivanje v njej, ampak bi jih za čas do končne podrobne odločitve morala sprejeti prav vse, to ob določenih okoliščinah vsekakor lahko pomenilo, da bi Slovenija dopustila in s tem celo sama povzročila mučenje in nečloveško ravnanje velikih razsežnosti in to v okoliščinah, ko bi mučenje velikih razsežnosti sicer z lahkoto, ob uporabi 10.b člena, preprečila tako na ozemlju Slovenije kot na ozemljih okoliških držav. Lahko si je zamisliti scenarij, ko bi ob takšnem masovnem sprejemu množic, za katere smo sicer kot človeštvo dolžni poskrbeti, konkretno v Sloveniji zmanjkalo sredstev do mere, ki bi ogrozila delovanje osrednjih vitalnih institucij in s tem države kot take. Sredi zime bi zaradi mraza umiralo in zmrzovalo na tisoče ljudi, tujcev in državljanov. Ker bi dobrine skupnosti zaradi reševanjaživljenj in drugih osnovnih potreb človeka bili zavezani nesebično deliti s takšnim radikalno povečanim številom, kar je sicer prav, je dejstvo, da bi s tem bile nadaljnje žrtve tudi preostali državljani in tujci, najprej prav tisti iz socialnega dna, ki bi prvi ostali brez nujno potrebne podpore državnega socialnega sistema (vitalne funkcije države bi bile onemogočene), nato tisti v bolnišnicah, ki jim ne bi več mogli zagotoviti osnovnega zdravstvenega varstva, ki bi v običajnih razmerah sicer zagotavljal lahko ozdravitev, zdaj pa to ne bi bilo več dostopno in bi pomenilo smrt, hudo trpljenje ali trajno poslabšanjezdravja. Vsaj pri večjem delu prebivalstva bi prišlo tudi do hujših oblik lakote, ki so po mednarodni judikaturi izrecno prav tako ena od oblik mučenja in nečloveškega ravnanja. In še in še si lahko predstavljamo situacije, ko bi zavezanost k sprejemu in popolni  procesni obravnavi v nekih neobičajnih razmerah vodila do tovrstnih masovnih posegov v najbolj temeljne absolutne človekove pravice – v masovno kršitev prepovedi mučenja. Po ustaljeni razlagi evropskih nadnacionalnih in nacionalnih ustavnih sodišč v definicijomučenja in nečloveškega ravnanja sodijo marsikatere oblike neizpolnitve minimumov človeka vrednega življenja. Bistvo izjemnih scenarijev je v tem, da pokažejo na neovrgljivo dejstvo, da v življenju žal obstajajo tudi takšni "trki" dveh "absolutnih" in enako temeljnih, ter celo istih (sic!), pravic, ko je država soočena z nehvaležno dilemo: nezmožnost izključitve mučenja ali nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve na eni strani in v opisanih okoliščinah še bistveno hujše mučenje in nečloveško ravnanje masovnih razsežnosti na drugi strani. Kdor bi trdil, da nehvaležna dilema ne obstaja ali ne more obstajati, ne bi govoril resnice oziroma ne bi ravnal intelektualno pošteno in bi se bilo treba vprašati po njegovem namenu.  Ker so takšne ali podobne izjemne situacije seveda mogoče, je legitimno in potrebno, da o njih vnaprej razmišlja tudi zakonodajalec, kot tisti, ki je poklican za urejanje razmer v neki državi, ob tem svojem nehvaležnem premisleku pa vsaj v primeru trka istih pravic celo dolžan upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Točno to je izrecno zapisal v zakonskodoločbo, ko je v 10.a členu predpisal, da se o uporabi 10.b člena v izjemnih, neobičajnih situacijah, na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor "ob upoštevanju načela sorazmernosti". Če pa upoštevamo načelo sorazmernosti, nam morda pove vsaj to, da bo takrat, ko bi množice ob zavrženju vlog ustrezno sistemsko razporedili po okoliških varnih državah, tako da do množičnega mučenja in nečloveškega ravnanja ne bi prišlo, morda ustavno skladno ali celo ustavno nujno odločiti, saj je alternativa – ko s sprejemompovzročimo masovno nečloveško ravnanje in mučenje ali vemo, da bomo to storili – nesprejemljiva ravno iz razloga prepovedi (še hujših in celo) masovnih oblik mučenja oziroma nečloveškega ravnanja. Če pa je tako, bi bil zakon v tem delu – zaradi spretno zapisanega pogoja sorazmernosti glede odločitve o uporabi režima iz 10.b člena – morda lahko skladen z Ustavo. To obenem pomeni, da so nosilni razlogi večine, ki napačno vsiljujejo, kot da presojamo običajne razmere, ter napačno predpostavijo, kot da se kršitev absolutne prepovedi mučenja lahko zgodi le v eno smer, v drugo pa ne, logičnonekonsistentni in se ne soočijo z resnično dilemo, ki v jedru problema v resnici obstaja in s tem ostaja nerešena in celo nedotaknjena.  Ob vztrajnem soočanju večine z opisano dilemo, se je ta naposled odločila za nenavaden obid tega jedra problema. Namesto, da bi se soočila z vprašanjem, ali je zakon protiustaven kljub temu, da predvideva, da je v izjemnih razmerah glede neizogibnega poseganja v "absolutne" pravice (ki, kot vidimo, morda na koncu vendarle niso tako absolutne, to vprašanje puščam odprto) hočeš nočeš treba upoštevati načelo sorazmernosti, si je preprosto izmislila, da presojane zakonske določbe naenkrat urejajo krnjenje pravic v običajnih, in ne neobičajnih, okoliščinah (sic!). Ta "obidni manever" pa je neresničen in si ga je večina dovolila kljub temu, da je ne samo zakonodajalcu, temveč celotni Sloveniji, ki je ob burnih razpravah spremljala sprejem teh posebnih določbzakona, jasno, da je bil namen konkretnih zakonskih dopolnitev urediti stanje vneobičajnih, spremenjenih situacijah, ko so ali bi s sprejemom ogromnega števila ljudi bile ogrožene "vitalne funkcije države" in delovanje osrednjih institucij, kot to tudi izrecno določa dikcija zakona. S tako nasilno reinterpretacijo konkretnih zakonskih dopolnitev, njihovih besedil kot tudi povsem znanega namena, češ da naj bi bila mišljena za odrekanje temeljnih pravic v povsem običajnih razmerah, je večina po moji oceni ravnalanepošteno v razmerju do zakonodajne veje oblasti. Kateri motiv je večino vodil v to, da se je ne le izognila osrednjemu intelektualnemu izzivu odgovoriti na nehvaležno dilemo v jedru presojane ureditve, ampak pri tem tudi spremenila namen in besedilo zakonske določbe, prepuščam v končno oceno državljankam in državljanom, v imenu katerih naj bi sodišče sodilo. Po moji presoji se je namesto z jedrom pravne in intelektualne dileme, ki je težka in nehvaležna, a odločilna, raje napačno pustila zapeljati v potrjevanje "pravilnega" izmed stališč znotraj prestižnih političnih bojev, ki smo jim okoli teh zakonskih dopolnitev bili priča. S tem je, hočeš nočeš, sama odločila politično, pa tudi intelektualnopodhranjeno, namesto pravno in intelektualno pošteno. Večni boj volje in razuma. Ker se večina v jedro problema ni hotela spustiti in ga presojati (kot izhaja iz zgoraj opisane nehvaležne dileme, bi bil rezultat poštene presoje vse prej kot jasen), tudi sam nisem imel možnosti vsestranske intersubjektivne preučitve in opredelitve do tega pravnega in intelektualnega bistva, ki je zdaj žal pometeno pod preprogo. Dilemo sem poznal še iz svojega izključno akademskega delovanja, še preden sem nastopil službo ustavnega sodnika. Vem, da gre za prvovrstno ustavnopravno dilemo, k razreševanju katere je poklicano tudi, in predvsem, najvišje sodišče vsake, na razsvetljenski idejiutemeljene, demokratične države. Glede jedrnega vsebinskega vprašanja torej moje stališče v tem ločenem mnenju namenoma (še) ni pojasnjeno. So pa nosilni razlogi večine zame tako zelo nesprejemljivi ter notranje protislovni (z argumentom, da je prepoved mučenja absolutna in ne dovoli tehtanja, je ravno izvedla tehtanje in sicer tako, da je v izjemnih razmerah z Ustavno močjo zapovedala odločitev za mučenje še večjih razsežnosti, s čemer je kršila lasten nosilni razlog svoje odločitve), da v prid odločbe, ki temelji v celoti na takšni podlagi, nisem mogel glasovati, kot tudi ne za zaključek, da naj bi bil ob neresnični reinterpretaciji 10.a člena (češ, da gre za urejanje v običajnihrazmerah) protiustaven zgolj 10.b člen. Bistvo je namreč skrito v 10.a členu in tega sodišče ni želelo presojati, kljub temu, da bi to lahko storilo in bi to po moji oceni moralo storiti.  Kjer pa bi po moji presoji morda vseeno lahko šlo za protiustavnost, je nedoločnost 10.a člena in v tej zvezi posledično tudi protiustavnost 10.b člena (toda o razveljavitvi obeh na tej konsistentni podlagi, s čemer bi morda lahko soglašal, žal nismo odločili). Kljub temu, da je po eni strani jasno, da gre pri presojanih zakonskih dopolnitvah za namen urejanjaneobičajnih, izjemnih situacij, ko so (lahko) ogrožene vitalne funkcije države in s tem najbolj temeljne človekove pravice na ozemlju, kjer je za njihovo uresničevanje odgovorna Slovenija, bi po drugi strani samo besedilo dopolnjenih določb vseeno lahko bilo bolj podrobno dorečeno. Še posebej zato, ker gre za vprašanje morebitnega posega v najbolj temeljne pravice, bi bilo z vidika predvidljivosti in določnosti, torej zahteve iz 2. člena Ustave, morda potrebno še bolj določno predpisati, kaj bolj konkretno pomeni, da so v nekem trenutku (lahko) ogrožene vitalne funkcije države, ter kako točno se takšna situacija razlikuje od izrednih in vojnih razmer, kar je načeloma sicer povsem mogoče; to, da Ustava izrecno govori zgolj o izrednih razmerah na eni strani in o običajnem stanju na drugi, o tretjih, četrtih ali petih posebnih razmerah pa ne, seveda v ničemer ne preprečuje, da bi bilo potrebno posebne dejanske razmere glede relevantnih razlik obravnavati drugače kot običajne. Da naj bi bila ustavna omemba zgolj običajnih in izrednih/vojnih razmer razlog, da naj bi s presojanimi zakonskimi dopolnitvami zakonodajalec želel ali moral urejati običajno stanje (tertium non datur), je samo še eden od vsebinsko praznih formalizmov, s katerimi se večina skuša izogniti odločanju o predstavljenem vsebinskem jedru dileme, kjer pa želeni in vnaprej izbrani rezultat("ampak, ali to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti?") ni več zagotovljen. D O D A T E KZgornje odklonilno ločeno mnenje sem napisal že k prvotni odločitvi v tej zadevi, dne 26. 6. 2019. Tista odločitev je bila nato kasneje formalno revotirana – svoj glas sem spremenil v glas proti odločbi, ker so me razlogi iz lastnega ločenega mnenja prepričali, da se z večino razhajam do te mere, da odločitvi ne morem pritrditi. Ob ponovnem glasovanju v zadevi sem torej glasoval odklonilno, prav tako kot je pojasnjeno v zgornjem odklonilnem ločenem mnenju, zato ga zgoraj puščam v celoti enakega.  Tu na tem mestu mu danes, 27. 9. 2019, dodajam še »Dodatek«, v katerem sledim svoji prisegi, da bom ravnal po svoji vesti in kot samostojen, neodvisen sodnik. Zato želim javnosti sporočiti, da je po moji odločitvi, da glasujem proti in po napisanem odklonilnem ločenem mnenju prišlo do nedopustnih pritiskov name, da bi spremenil vsebino svojega ločenega mnenja, kot tudi do ex post navajanja direktnih neresnic, da bi se nekateri kolegi pred javnostjo oprali kritike iz tega ločenega mnenja. Z javnim obelodanjenjem takega, v demokratični družbi nedopustnega početja s strani nekaterih kolegov, sem primoran zavarovati svojo sodniško neodvisnost.  Name se je pritiskalo celo tako, da se mi je izven formalnih zasedanj sodišča kazalo različne vsebinske dele iz ločenega mnenja – moja temeljito in iskreno argumentirana stališča ter zaznave – ter sugeriralo, naj jih spremenim! Sugestije o kakršnemkoli spreminjanju vsebine ločenega mnenja sem najostreje zavrnil, saj gre v njej za resnične in temeljito argumentirane, četudi za večinsko stališče neugodne, zaključke in razkritja.Če bo za zavarovanje moje sodniške neodvisnosti, za kar sem pred državljani dal svojo prisego, potrebno, bom o podrobnostih tega dela pritiskov še javno spregovoril.  Ko sem pritiske po spreminjanju vsebine ločenega mnenja v bran svoje sodniške neodvisnosti zavrnil, pa se neprimernosti niso končale. Kasneje, ko smo o tej zadevi ponovno formalno odločili (zgoraj omenjena revotacija), je sodnik Accetto poskušal očitke iz mojega ločenega mnenja relativizirati z napovedjo, da bo v svojem ločenem mnenju, ki ga bo šele pisal, polemiziral z navedbo iz mojega ločenega mnenja o rezultatskem  pristopu k odločanju. Toda pri tem je navedel direktno neresnico. Izjavil je, da naj ne bi nihče od sodnic oziroma sodnikov izrekel besed, ki sem jih citiral na koncu svojega ločenega mnenja. Tam sem razkril, da je bil del logike pri odločanju nekaterih ta, da čebomo pri razlagi izpodbijanega člena upoštevali načelo sorazmernosti, kar je v dilemah »mučenje-mučenje« po naravi stvari neizogibno in kar izrecno zahteva tudi izpodbijani člen, "to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti", kar pa je bil "argument", ki naj bi razblinil dvome o tem, po kateri poti je treba razlogovati. Sodnik Accetto je osporaval ta del mojega ločenega mnenja zato, da bi lahko po revotaciji v svojem ločenem mnenju, ki ga pred revotacijo ni podal, relativiziral moj očitek o rezultatskem odločanju, s tem pa pred javnostjo kazal drugačno podobo odločanja sodišča (nerezultatsko) kot je v resnici bila. Toda njegovo zanikanje, da bi bila taka izjava podana, je neresnično. Citirano izjavo je na seji izrekla sodnica poročevalka in zoper izjavo sem takrat tudi protestiral, enako kot sem to napravil že večkrat do sedaj, ko je bodisi ta ista sodnica, ali pa katerikoli drugi od kolegov/kolegic kar izrecno razkril/a rezultatski način odločanja te sestave ustavnega sodišča. Že večkrat na tem sodišču sem namreč slišal zame nesprejemljive izjave, kot je npr: "to je pravi rezultat, ugotoviti je treba, kako do te odločitve najlažje priti". Vsakič, tudi v tem primeru, sem se nanje kritično odzval. V teoriji in primerjalni ustavni stroki je namreč rezultatsko odločanje soglasno sprejeto kot nekaj najbolj zavržnega, saj gre za kršitev sodniške neodvisnosti in nepristranskosti. Sodnik mora glede rezultata vselej biti odprt in slediti zgolj toku argumentacije, h kateremukoli rezultatu že ga ta naposled pripelje. Rezultat izveš šele čisto na koncu, ko te tja pripelje, ali pa ne, zgolj in samo argumentacija. Zgolj to je uresničitev vloge neodvisnega in nepristranskega sodnika. Tej sestavi sodišča se je prevečkrat zgodilo obratno, kar so tu in tam posamezni sodnikioziroma sodnice, kot tudi v tem primeru, celo pospremili s povsem neprimernimi izrecnimi izjavami, ki so omenjeno rezultatskost kar eksplicitno obelodanile. Vse to je nezdružljivo s pojmovanjem neodvisnega in nepristranskega ustavnega sojenja, kot ga pojmuje svobodna demokratična tradicija Zahoda.  Sodnik Accetto se je torej počutil poklicanega, da pred javnostjo ta del moje kritike relativizira z neresnico, ki jo lahko vključi v svoje ločeno mnenje (tega piše šele, ko se je že seznanil z mojim, jaz pa obratno se z njegovim ne morem) in s tem v javnosti ustvari vtis, kot da je bilo pri odločanju vse v redu in da ni bilo izjav o rezultatskem pristopu. Idealno bi k njegovemu ločenemu mnenju v tem delu nato pritegnili še nekateri izmeddrugih sodnikov in v javnosti bi se ustvaril vtis, kot da sodnik Jaklič navaja neresnico. Dopuščam možnost, da sodnik Accetto na seji sporne izjave morda zgolj ni slišal (taka izjava bi sicer iz nepozornosti morala »zbuditi« prav vsakega sodnika), toda njegovo preteklo ravnanje v podobnem slučaju, ko je šlo za vprašanje priznanja resnice, ni v prid tej benigni razlagi.  Ko je šlo za odločanje o zelo podobno politično nabitem primeru, celo ob istih akterjih, namreč o referendumu o Drugem tiru, kjer je bilo tako kot sedaj v obravnavano zadevo močno vpeto vodstvo takrat vodilne vladne stranke SMC, je g. Vili Kovačič kot udeleženec v postopku zahteval izločitev sodnika Accetta. Navedel je, da naj bi sodnik Accetto sodeloval s političnim vodstvom stranke SMC pri sestavljanju strankinega  programa. Sodnik Accetto je ob odločanju o njegovi morebitni izločitvi iz razloga videza nepristranskosti takrat te navedbe izrecno zavrnil, češ, da ni sodeloval pri nastajanju programa stranke SMC in da torej ni razloga za njegovo izločitev. Kolegice in kolegi ustavni sodniki sodnika Accetta takrat zato niso izločili.1 Toda pozor. Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice. In vedel je, da je ni. Pri nastajanju programa stranke SMC je namreč še kako sodeloval. Podajal je dokaj obširne in podrobne pisne vsebinskepredloge in razmisleke v procesu nastajanja strankinega programa. Te je med drugim pošiljal neposredno dr. Brglezu in dr. Cerarju, pri čemer je ob tem tudi pojasnil, da se formalno v stranko sicer ne bo včlanil, bo pa njen »tihi podpornik« (citirani besedi sta njegovi lastni iz teh izmenjav). Ker sem ob odločanju o njegovi ne/izločitvi takrat za to njegovo sodelovanje pri nastajanju programa vedel, mi vest ni pustila, da bi na podlagi neresnice, ki jo je sodnik Accetto ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi očitno navedel, da namreč pri nastajanju programa ni sodeloval, glasoval za njegovo izločitev, in ne tako, kotje na podlagi njegovega neresničnega pojasnila odločila večina (da se ga ne izloči). Ko sem takrat k odločitvi večine o njegovi neizločitvi napovedal odklonilno ločeno mnenje (čeprav razlogov zanj tisti hip nisem tako podrobno razkril, kot sem jih tu, sem jih pa vseeno abstraktno nakazal), se je name vsul podoben plaz pritiskov s strani nekaterih kolegov/kolegic, kot se je tudi sedaj, v tem primeru. Takrat sem se nato v korist pomiritve med sodnicami in sodniki odpovedal pisanju ločenega mnenja, vseeno pa sem vztrajal, da mi vest in prisega ne pustita glasovati za neizločitev, ker lahko glasujem zgolj zaizločitev in sem tako tudi storil.  Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice, zavedel je slovensko javnost, eden od učinkov te neresnice pa je bil, da je sodeloval pri odločanju v politično nabiti zadevi na podlagi neresničnih pojasnil, ki jih je dal ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi. To je huda nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sojenja v svobodni demokratični družbi.Razkrivam jo, ker se je podoben pojav sedaj ponovil. Ta isti sodnik želi zaradi varovanja navidezne avtoritete sodišča, in morda svoje podobe v javnosti, sprevrženo relativizirati mojo resnično trditev o tem, kako je sodnica poročevalka, kot tudi že nekajkrat do sedaj, tudi v tem primeru rezultatsko odločanje sodišča pospremila z izjavo, ki je takšno neprimerno odločanje še besedno izrecno potrdila. Ob ponavljanju tega načina postopanja, ki takrat ob odločanju o Accettovi (ne)izločitvi očitno ni bil enkraten eksces, jepomembno, da državljanke in državljani izvedo, kakšna sestava sodišča jim sodi. Takšno sodišče prestopa meje ustavnosodnega postopanja v svobodni demokratični družbi. Moja vest in prisega zahtevata, da to neposredno in brez olepševanja povem.  Zaradi varstva svoje sodniške neodvisnosti na koncu omenjam še to, da je ta isti sodnik že večkrat agitiral za to, da bi omejili možnost ločenih mnenj. Podal je npr. predlog, da bi večina imela možnost odgovorov na ločena mnenja, avtorji ločenih mnenj pa možnosti odgovora na tak odgovor večine ne bi imeli. Tudi o »demokratičnosti« takega predloga instanja duha, ki ga razkriva, si državljanke in državljani lahko ustvarijo lastno mnenje. 1 Sklep U-I-191/17, z dne 11. 1. 2018. Posledično tudi sklep U-I-1072/18 z dne 13. 9. 2018.DDr. Klemen JakličSodnik

Sun, 13. Oct 2019 at 16:03

633 ogledov

DržavljanK - Vili Kovačič pozval Svet Evrope k nadzoru sojenj slovenskih sodišč v volilnih sporih
Vili Kovačič, ki kot Državljan K bije neumorno bitko s slovenskim krivosodjem, nam je posredoval protestno pismo, naslovljeno na Svet Evrope, Beneško komisijo in GRECO s protestnim  sporočilom in vprašanjem, zakaj sodišča v Sloveniji o volilnih sporih ne sodijo. Mednarodne organizacije je obvestil, da naša sodišča v volilnih sporih sodijo tako počasi, in da še vedno niso odločila o lanskih lokalnih volitvah, kar je v nasprotju s pravili Sveta Evrope. S posebnim pismom o nedelovanju sistema Kovačič obvešča predsednika Beneške komisije Giannija Buquicchiua, vodjo Sveta za demokratične volitve pri Beneški komisiji Oliverja Kaska, predsednika GRECO Marina Mrčela, direktorico Urada za demokratične volitve in človekove pravice pri OVSE Ingibjörg Sislandottir, pismo pa je naslovljeno tudi vodji oddelka za volitve pri OVSE Alexandru Shlyku. Prosi jih za pomoč in nadzor nad izvajanjem evropskih standardov demokratičnih volitev pri volilnih sporih v Sloveniji.OVSE je doslej v Slovenijo že trikrat, to je leta 2011, 2017 in 2018, poslala ocenjevalno misijo, ki je opozorila na pomanjkljivosti in Sloveniji predlagala izboljšave.Tudi GRECO je pred leti že ocenjeval vlogo denarja pri slovenskih volitvah in Sloveniji namenil vrsto priporočil. Kovačič evropske organizacije opozarja, da Upravno, Vrhovno in Ustavno sodišče ne sledijo evropskemu pravu. Po aktih Sveta Evrope, predvsem po Kodeksu Beneške komisije o dobrih praksah v volilnih zadevah, bi sodišča o volilnih sporih morala odločiti z javno obravnavo v nekaj tednih, spori v Sloveniji pa se vlečejo že deset mesecev in javnih obravnav kar ni od nikoder. Kovačič je izpodbijal izid volitev mestnega sveta v Ljubljani, Jožef Škof izid volitev v Mariboru in Domen Cukjati v občini Log-Dragomer, a Upravno sodišče v vseh treh primerih ni izvedlo javne obravnave. V ljubljanskem sporu je Ustavno sodišče že julija ugotovilo kršitev ustave in naložilo Upravnemu sodišču, da izvede javno obravnavo, a to je gluho na sklep US, ker domnevno  že več mesecev čaka na odločitev Vrhovnega sodišča o izločitvi sodnika Zalarja. Ostala dva spora, tudi zaradi neizvedbe javne obravnave, stojita pri Ustavnem sodišču, piše Kovačič evropskim organizacijam in jih prosi, da preučijo vse tri spore. Kovačič piše tudi, da bi po Kodeksu Beneške komisije Upravno sodišče moralo vsakemu volivcu omogočiti, da izpodbija volitve, a upravno sodišče je to dovolilo le kandidatom, volivcem pa ne. Citira tudi del kodeksa, po katerem bi sodišče moralo ponoviti volitve v primeru hudih nepravilnosti.  Pred dvema letoma je Kovačič zaradi vladne porabe proračunskega denarja v kampanji uspešno izpodbijal izid referenduma o drugem tiru in po odločitvi vrhovnega sodišča, da mora biti referendum ponovljen, je takratni premier Miro Cerar odstopil.

Sat, 12. Oct 2019 at 20:02

770 ogledov

Kidričevo, kraj z nesrečnim imenom, s pieteto neguje spomin na povojne žrtve jugoslovanskega komunističnega režima
Kidričevo, kraj z nesrečnim imenom, ki ves čas spominja na enega najbolj krvavih povojnih komunističnih morilcev Borisa Kidriča, je vse od prve svetovne vojne zaznamovan s taborišči. V Šterntalu, tako je bilo nekoč ime kraju, so taborišče napolnili z vojnimi ujetniki avstroogrske armade, v času nacistične okupacije v drugi svetovni vojni ga je s pridom uporabil nemški okupator. Po porazu nacistično fašističnih sil v II. svetovni vojni in zmagi komunistične revolucije na slovenskih in jugoslovanskih tleh, so to uničevalno taborišče prevzel nove revolucionarne oblasti in seveda prevzele tudi nacistične metode izživljanja nad taboriščniki, katerih greh je bil nasprotovanje komunistični revoluciji. V Šterntalu je januarja 1946 kruta smrt doletela tudi mnoge med več kot 2200 pripadniki nemške manjšine v Sloveniji. In prav spominu nanje, na žrtve so ob sodelovanju občine Kidričevo in društva nemško govorečih žena Mostovi v parku generacij v Kidričevem odkrili spominski mozaik, ki ga je oblikoval in tudi financiral njegovo postavitev Karl Lesjak, ki je kot otrok preživel grozote taborišča v Šterntalu. Odkritja se je udeležila tudi avstrijska veleposlanica v Ljubljani Sigrid Berka. O tragediji pripadnikov nemške manjšine v zimi 1946. leta je spregovorila predsednica Mozaika Veronika Haring. Odkritju spominskega mozaika je sledila položitev venca pred kapelico na vojaškem pokopališču, kjer je pokopanih kakih 3000 vojakov avstroogrske vojske in tudi nemških vojakov, padlih v drugi svetovni vojni na Štajerskem. Za grobove skrbi avstrijska vojaška veteranska organizacija Črni križ, ki skrbi za grobove padlih vojakov že od leta 1848. Kidričevo, kraj nesrečnega imena, s spoštovanjem in dostojanstveno neguje spomin na žrtve prve in druge svetovne vojne, zlasti pa na žrtve povojnih pobojev v taborišču Šterntal. K sreči ima Kidričevo pokončno občinsko vodstvo z županom Antonom Leskovarjem na čelu, ki mu je uspelo odstraniti monumentalni kip zločinca Borisa Kidriča iz parka generacij, odkriti spominski mozaik s pomenjivim sporočilom "Bolečina, beda, trpljenje, vera upanje, ljubezen." Kmalu bodo eno od ulic poimenovali po očetu slovenske osamosvojitve dr. Jožetu Pučniku. S spremembo krajevnega imena bo šlo nekoliko težje. Kidričevo bo ostalo Kidričevo, nam je dejal župan Anton Leskovar. Vendar ne v spomin na komunističnega zločinca Borisa Kidriča, temveč njegovega očeta Franceta Kidriča, domoljuba, literarnega zgodovinarja in znanstvenika, ki se je zaradi zločinskosti svojega sina verjetno obračal v grobu. V kulturnem programu obeh dogodkov sta sodelovala komorni zbor Hugo Wolf iz Maribora in godba na pihala „Traditionskapelle Von der Groeben“ iz Feldbacha. Medijev, razen našega spletnega časopisa V FOKUSU in Nova24tv ni bilo opaziti.  Za dominantne rdeče medije je tak dogodek, na katerem se spomnijo na žrtve komunističnega povojnega nasilja, pač tretjerazredna tema.
Teme
Milan Kučan

Zadnji komentarji

Miha Skumarc

2019-08-11 23:34:36


Da, groza.
APMMB2

2019-07-28 06:13:29


Milan Kučan je poosebljeno zlo. Kjerkoli se pojavi in karkoli naredi, naredi škodo. Če se spomnimo samo začetka njegove politične kariere, ko je odnesel Staneta Kavčiča. Kavčič je bil sicer komunist, a vseeno je njegova partijska odstavitev pomenila zastoj v Sloveniji. Potem se je povzpel do generalnega sekretarja CK ZK in pod njegovim vodstvom je Slovenija bankrotirala. Bankrot Jugolavije in tudi Slovenije je povzročilo komunistično vodstvo. Se pravi je za Slovenijo pri bankrotu bil prav Kučan eden glavnih. Nasprotoval je osamosvojitvi, pa je k sreči bil poražen. Potem je nasprotoval demokratizaciji in vladavini DEMOSa. Zmagal je, saj je DEMOS razpadel in začelo se je obdobje kučanizma oziroma Murgljevanje. To vlada še danes. Kar ukaže mali mož, se nemudoma uresniči. Vmes, med padcem Demosa in današnjega dne je dolgo obdobje Murgljvanja, kjer so vidne sledi Milana Kučana. Skoraj vsa kadrovska politika je obremenjena s Kučanom. Skorajda nobenega visokega položaja v Sloveniji ne zasedejo, brez pritrditve Kučana. Kam pa je to Slovenijo pripelajlo vidimo po tem, da smo začeli zaostajati za državami vzhodnega bloka, ki so bile daleč za nami. Ugled Slovenije je v svetvni areni znatno upadel. Nihče se več ne zanima za Slovenijo. Tujih investicij je vse manj. BDP stagnira. Vlada nezadovoljstvo, ki se odraža pred vsem z zapuščanjem države. Slovenci se izseljujejo,prihajajo pa tujci in Kučan dobiva nove in nove volivce. Kučan je ustanovitelj Foruma 21. To je organizacije, ki uničuje slovensko gospodarstvo. Med člani Foruma je največ kriminalcev in največ direktorjev, ki so zavozili svoja podarjena podjetja. Na čelu teh je MIlan Kučan. Pa tega Slovenci ne smejo videti. Šopiril se bo pred Prekmurci s proslavo. Ali bodo Prekmurci požrili to žalitev? Prav Kučan jim je uničil Muro, Pomurko in druga podjetja. Mnoge je nagnal v tujino za golo preživetje. Podaril jim je Polaniča, ki je edini, ki je v Prekmurju profitiral V času največje prekmurske krize, si ni upal obskati Prekmurja. Sedaj pa si misli, da so Prekmurci pozabili njegovo kvarno delovanje. Žal, ni uničil le Prekmurja, uničil je Slovenijo.

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Milan Kučan me je proglasil za hudobnega človeka