SI
Saša Arsenovič, kako se počutiš, ko te tvoji izdajo? Osel gre enkrat na led, Arsenovič drugič!
Vse kaže, da Alenka Iskra, članica Židanove SD, še dolgo ne bo "grela" podžupanskega stolčka?Podporo spremembi statuta občine tokrat odrekli kar koalicijski partnerji Lista kolesarjev in pešcev, Lista za pravičnost in razvoj ter Lista Melite Petelin
V Fokusu
Novice

Petek, 24. maj 2019 ob 21:19

Odpri galerijo

Po poročanju Večera, sicer hišnega medija mariborskega župana Saše Arsenoviča, mariborskemu županu niti v drugem poskusu  ni uspelo prepričati dovolj mestnih svetnikov za spremembo občinskega statuta. Na majskem rednem zasedanju mestnega parlamenta je dobil 29 glasov podpore, potreboval pa bi jih vsaj 30.

Tokrat je soglasje skušal doseči kar z dopisno sejo mestnega sveta, vendar so mu podporo odrekli kar v koaliciji. Spremembe statuta, ki bi županu omogočila imenovanje še četrtega podžupana, niso podprli svetniki Liste kolesarjev in pešcev, Liste za pravičnost in razvoj, Melita Petelin ter Tatjana Frangež (Levica).

Rezultat glasovanja je celo slabši kot na majski seji, saj je Arsenovič zbral le 26 glasov podpore. Za spremembo statuta pa je zanimivo znova glasoval SDSov odpadnik Zvone Zinrajh, presenetljivo pa tudi trije svetniki  Liste Andreja Fištravca. Za spremembo statuta občine je potrebna dvotretinjska in ne navadna večina, kar pa Arsenoviču tudi v drugo ni uspelo zagotoviti. Bo pač morala Alenka Iskra, članica Židanove SD, še kar nekaj časa počakati na položaj mariborske podžupanje.

“Po tehtnem razmisleku smo se se glasovanja vzdržali. V četrtek zvečer smo imeli dolgo razpravo, v okviru katere smo ugotovili, da se statuta občine res ne bi smelo spreminjati na dopisni seji. Starosta slovenske politike France Bučar je rekel, da se ustavo, če se jo že spreminja, spreminja s tresočo roko. Enak odnos je torej treba imeti tudi pri spreminjanju kateregakoli temeljnega akta, pa tako tudi lokalne skupnosti. Neke standarde demokracije je enostavno nujno potrebno spoštovati in preko tega v tem primeru pač nismo mogli,” je povedal vodja svetniške skupine Liste kolesarjev in pešcev Josip Rotar, so zapisali pri Večeru. 

Županu torej že drugič ni uspelo. Počasi bi lahko začel razmišljati o tem, v kolikšni meri so njegovi koalicijski parnerji držali figo v žepu, ko so februarja podpisovali koalicijsko pogodbo. 

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 25. Jun 2019 at 12:07

0 ogledov

Janez Janša: To so bili dnevi v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki! Vstali smo in obstali!
Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali. Evropa in še posebej Evropska unija je danes v veliki meri prostor miru in vsaj relativnega napredka, pa si nekateri narodi, ki brez lastne države živijo v njenem osrčju, kljub temu prizadevajo, da bi postali nacija in samostojen subjekt v mednarodni skupnosti. Katalonci bi radi na referendumu odločali, ali se odcepijo od demokratične Španije, Škoti pa o tem, ali še naprej ostanejo del Združenega kraljestva ali ne. Tudi širše na planetu Zemlja danes obstaja veliko narodov, ki so veliko večji od slovenskega, pa nimajo lastne države, čeprav si jo z nekaj izjemami praviloma vsi želijo. Slovenci smo si pravico do lastne države izbojevali pred kratkim. V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je nek narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice ali odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednostno središče naroda. Za nas Slovence je to čas osamosvojitve. Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992, posebej izstopajo dnevi Vojne za Slovenijo. To so bili dnevi in ure med 25. junijem in 5. julijem 1991, ko je bilo vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je maja 1990 razoroženi narod spet postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.V tistih dneh je manj kot 2% Slovencev, ki je prijelo za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavilo na papirju 5. najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj tednov pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visoko nakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov: »Miš, ki je zarjovela«. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile »the finest hours«, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali. Svoje povedo tudi številkeTega neizpodbitnega zgodovinskega dejstva ni mogoče ne spremeniti ne potvoriti. Tudi pozabiti in prekriti ne, čeprav se to od takrat naprej nenehoma poskuša. »Ali smo v Sloveniji sploh imeli vojno?«, so nekateri posmehljivo spraševali sami sebe, a seveda šele potem, ko je zadnji agresorski vojak oktobra 1991 zapustil Slovenijo. Medtem ko so trditve nasprotnikov slovenske osamosvojitve, češ da v Sloveniji sploh ni bilo prave vojne, postajale s časovnim odmikom agresije JLA na Slovenijo vse bolj glasne in medijsko podprte, pa, paradoksalno, pri zgodovinarjih v Srbiji o tem ni nobenega dvoma. Knjiga dveh srbskih zgodovinarjev (Kosta Nikolić, Vladimir Petrović: Rat u Sloveniji (junij – julij 1991, Dokumenti predsedstva SFRJ, Institut za suvremenu istoriju, Beograd 2012) celo nosi nedvoumen naslov: Vojna v Sloveniji.Generali JLA in politiki SFRJ, ki so poslali tanke in vojaštvo nad nas, sicer trdijo, da so branili Jugoslavijo in njene mednarodno priznane meje, vendar vojne ne zanikajo. Ne zanikajo niti tega, da so bili v Sloveniji poraženi. Častniki JLA 5. vojaškega območja, ki so operativno vodili agresijo na Slovenijo, v svojih spominih natančno opisujejo, kako so doživljali tiste junijske in julijske dni leta 1991 in kako je na njih »težko padla grenkoba poraza v Sloveniji«. Poveljnika 5. Vojaškega območja generala Konrada Kolška so zaradi poraza prvega vala agresije zamenjali z do takratnim poveljnikom 3. vojaškega območja generalom Žikom Avramovićem. Vendar je Avramović praktično takoj doživel enako usodo.Svoje povedo tudi številke. JLA je agresijo na Slovenijo 26.6.1991 začela z enotami, ki so skupaj štele 22.000 vojakov, častnikov in podčastnikov. V tej knjigi objavljene analize kažejo, da je imela JLA v Vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih, enote TO so v spopadih zajele 2663 njenih pripadnikov, medtem ko jih je prostovoljno na slovensko stran prebegnilo 3090.Od 22.000 pripadnikov jih je JLA v dobrih 7 dneh spopadov izgubila najmanj 5917 ali več kot četrtino, med njimi nesorazmerno velik del, najmanj 534 aktivnih častnikov in podčastnikov. Za prvo primerjavo: TO RS je (ob upoštevanju izgub zaradi nesreč) imel 9 mrtvih in 44 ranjenih, policija pa 4 mrtve. JLA je zajela zgolj enega častnika TO. Iz TO v JLA ni prestopil nihče.Za drugo primerjavo (ker omalovažujoče in pikre besede o ne-vojni leta 1991 prihajajo predvsem od članov ZZB): Med 6. aprilom 1941 in 9. majem 1945 so partizanske enote ob lastnih velikih izgubah nevtralizirale bistveno manj pripadnikov okupatorskih italijanskih in nemških sil, kot jih je TO in policiji uspelo v desetih dneh vojne za Slovenijo. In to kljub dejstvu, da sta oba okupatorja med drugo svetovno vojno v Slovenijo napotila predvsem drugorazredne vojaške formacije.Ker so bile okrepitve, ki sta jih generala Kolšek in Avramović pošiljala v Slovenijo, večinoma zaustavljene že na vstopu, so bili preostanki enot JLA v Sloveniji v času pred Brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v popolnoma podrejenem položaju. JLA je 26. junija začela vojno ne samo tehnično, ampak tudi številčno neprimerno močnejša. Slovenija ni bila sposobna vpoklicati pod orožje niti toliko pripadnikov TO, kolikor jih je JLA imela neposredno na našem ozemlju. Razlog je bil seveda pomanjkanje oborožitve. Slabih 10 dni kasneje se je položaj popolnoma obrnil. Ne samo da je Slovenija zaradi zaplenjenega orožja lahko že 5. julija oborožila 35.300 svojih vojakov (brez pripadnikov policije), ampak je s pomočjo pridobljene težke oborožitve, predvsem protioklepnih in protiletalskih sredstev, lahko računala na uspešno zoperstavljanje katerikoli sili, ki bi jo bila JLA sposobna poslati nad mlado slovensko državo. Spodnji graf št. 1 po dnevih prikazuje število vseh pripadnikov Teritorialne obrambe, aktiviranih od 26. junija do 15. julija 1991. Skupaj je bilo v tem času oblikovanih kar 473 enot TO.           Graf št. 2 ponazarja število zajetih pripadnikov JLA po posameznih pokrajinah in je dober pokazatelj intenzivnosti bojnih dejstev, sposobnosti koordinacijskih podskupin, poveljstev in enot TO ter pogajalskih spretnosti pristojnih poveljnikov in institucij. Skupaj je bilo v akcijah zajetih 2663 pripadnikov JLA, od tega 253 častnikov in podčastnikov. Brigada Moris, takrat uradno poimenovana še kot 30. razvojna skupina TO, v statistiki tega in naslednjih prikazov nastopa zaradi njene neposredne podrejenosti Republiškemu štabu in Koordinacijski skupini (njen poveljnik je bil član Koordinacijske skupine). 2.PŠTO-Dolenjska, 3.PŠTO-Gorenjska, 4.PŠTO-Južnoprimorska, 5.PŠTO –Ljubljanska, 6.PŠTO- Severnoprimorska, 7. PŠTO- Vzhodnoštajerska, 8.PŠTO – Zahodnoštajerska pokrajina, 30. Rsk – Brigada MorisGraf št. 3 prikazuje število pripadnikov JLA, ki so pobegnili iz enot in poveljstev armade ter se predali slovenskim oblastem. Skupaj je prebegnilo 3090 pripadnikov JLA, od tega 281 častnikov in podčastnikov. Tudi ta prikaz je dober pokazatelj aktivnost v posameznih pokrajinah oziroma Koordinacijskih podskupinah. Graf št. 4 prikazuje število mrtvih in ranjenih pripadnikov TO in JLA po pokrajinah. Graf št. 5 prikazuje količino oborožitve in vojaške opreme, ki je bila zaplenjena v bojnih akcijah TO. Poleg sredstev, navedenih na grafu, je TO RS v času od 26 junija do 17. julija 1991 zaplenila še cca. 7 milijonov kosov streliva za pehotno orožje, 20.000 kosov streliva za različna protioklepna in protiletalska orožja, cca. 400 tisoč ton minskoeksplozivnih sredstev ter manjše količine intendantske, sanitetne in ABKO opreme. V omenjene količine ni šteto orožje in oprema, ki ga je v bojnih akcijah zaplenila policija. Dokumenti Vojne za SlovenijoDokumenti, objavljeni v pričujočem zborniku »Vojna za Slovenijo«, si praviloma sledijo po časovnem zaporedju nastanka. Prikaz se prične z Odredbo o ustanovitvi Stalne dežurne operativne skupine Koordinacijskega telesa, ki je bila izdana 7. maja 1991. Zahvaljujoč pravočasni ustanovitvi Koordinacijske skupine (v nadaljevanju tudi štab obrambe Slovenije, koordinacija ali štab) dne 18. marca 1991 in uvedbi stalnega dežurstva v začetku maja smo prvo resno merjenje moči z JLA ob incidentu v Pekrah pričakali dovolj pripravljeni, da smo mu bili kos.Prikaz pa se konča z Analizo bojnega delovanja TO RS od 26.06. do 17.07.1991, ki je bila obravnavana 18.7. 1991 na posvetu štaba obrambe Slovenije oziroma koordinacijske skupine.Poseben dodatek na koncu knjige je prikaz Uvodnega dela načrta JLA Okop (Bedem), ki ga je agresor deloma uporabljal kot osnovo za napad na Slovenijo in ki na najbolj nazoren način ilustrira miselnost vojaškega vrha JLA ter političnega vrha SFRJ. Bili so prepričani, da je njihova moč praktično neomejena in da so sposobni poraziti celo NATO, kaj šele ubogo Slovenijo. V moč JLA, njene komunistično-partizanske ideologije in njenega orožja so bili žal prepričani tudi mnogi domači nasprotniki slovenske osamosvojitve, zato so vseskozi, še posebej pa od razorožitve TO RS maja 1990 in plebiscita decembra istega leta, igrali na karto »operetne osamosvojitve«, ki je računala na deklarativno razglasitev Samostojne Slovenije (dan, ko so sanje dovoljene), ki pa je zaradi moči JLA ni mogoče uresničiti v praksi in zato se drugim narodom takoj ponudi združitev v neko novo Jugoslavijo. To je bila uradna, javno predstavljena doktrina Socialnih demokratov (takrat še imenovanih ZKS- SDP). Dokumenti in pričevanja o tem so objavljeni v Beli knjigi Slovenske osamosvojitve (Nova obzorja, junij 2013).Prvo poglavje »Zadnje priprave na obrambo Slovenije« vsebuje … doslej večinoma še neobjavljenih oziroma manj znanih dokumentov, ki se nanašajo na delo Koordinacijske skupine, Ministrstva za obrambo, Teritorialne obrambe in policije v maju in juniju 1991, ko je po eni strani dozorevala zavest o velikem dnevu D, ki bo bolj kot katerikoli dan doslej v naši zgodovini odločal o prihodnosti slovenskega naroda, po drugi strani pa je bil čas zgoščen v mrzličnih pripravah na obrambo pred očitno grožnjo tej prihodnosti. V tem času izstopajo dogodki v Pekrah, ugrabitev poveljnika 7. PŠTO ter prva žrtev agresije na Slovenijo, dopolnjevanje načrtov za uspešno oviranje in blokado enot JLA ter napori za vsaj zasilno oskrbo TO s pehotnim orožjem.Drugo poglavje »Ognjeni krst takoj ob rojstvu« obsega čas od 25.6 do 10.7.1991, čas, v katerem je bila Vojna za Slovenijo dobljena. Obdobje se začne z razglasitvijo Samostojne Slovenije skupščini in efektivnim prevzemom mejnih prehodov, carinske službe, kontrole zračnega prometa, devizne inšpekcije ter drugih do takratnih zveznih pristojnosti in z vzpostavitvijo mejnih kontrolnih točk na novi državni meji s Hrvaško. Obdobje se zaradi izdaje pravega datuma prevzema efektivne oblasti s strani člana predsedstva RS začne tudi z delnim predčasnim posegom reškega korpusa JLA na primorskem in goriškem ter strateško dilemo o tem, ali uporabiti orožje za obrambo pred razglasitvijo samostojnosti ali šele po njej. Poglavje se konča z dokumenti, ki so nastali 10 julija 1991. To je bil dan, ko je štab obrambe Slovenije uspešno nevtraliziral najmočnejše poskuse JLA, da si močno dvoumne zaključke Brionskih pogajanj razloži in obrne v svoj prid ter tako dobi nazaj vse tisto, kar je izgubila v boju.Eden osrednjih dokumentov tega poglavja je štabni Ukaz z dne 28.6.1991, ukaz za »ofenzivo«. Zgolj nekaj stavkov tega dokumenta izpričuje več stvari. Prvič, dokument je odraz pravilnega in pravočasnega spoznanja mejne situacije. To je v večini velikih bitk ali vojn tisti čas, ko je od pravilnega in pravočasnega razumevanje trenutka ter posledično od pravilnih odločitev poveljujočih odvisno, kam se bo nagnila tehtnica. 28.6.1991 je bil dan, ko je po uspešnih blokadah mnogih njihovih oklepnih kolon in prvem okusu poraza JLA množično uporabila letalstvo za napade na civilne objekte. Namen je bil očiten: demonstrirati premoč v zraku in zasejati strah med branilce in prebivalstvo. Vedeli smo, da bodo tej odločitvi sledile oklepne okrepitve iz varaždinskega in zagrebškega korpusa in da zasilno ravnotežje vzpostavljeno tekom 27. junija, visi na nitki. Potrebovali smo težko orožje in uspešne akcije za dvig morale. Najbolje oboje hkrati, zato je bil skrajni čas za napad na skladišča JLA oziroma uresničitev vnaprej pripravljenih načrtov pod sicer precej odkritim kodnim imenom »Nabava«. Še isti dan ob je izvidniški vod Krkovičeve specialne brigade v bliskoviti akciji brez žrtev zavzel veliko skladišče orožja, minskoeksplozivnih sredstev in vojaške opreme pri Borovnici. Prav vsi udeleženci si za to akcijo zaslužijo najvišje osamosvojitveno odlikovanje Znak svobode. Mogoče bo samostojna Slovenija kdaj premogla predsednika republike, ki je bil tako kot oni s srcem za osamosvojitev in jim bo to odlikovanje tudi resnično podelil.Tretje poglavje »Ocene in spoznanja« predstavlja dokumente od 10. do 17. julija 1991. Osrednji del tega poglavja je Analiza bojnega delovanja TO RS, ki je bila narejena pravzaprav sproti oziroma tik po bojnih aktivnostih. Ta časovna bližina ima tako svoje dobre kot slabe strani. Slaba stran je pomanjkanje časa, kar Republiškemu in Pokrajinskim štabom TO ni omogočalo resne preučitve ocen in dodatnih preverjanj z vsemi podrejenimi poveljstvi. Dobra stran pa je, da so zapisane ocene, ki so bile narejene pravzaprav »na licu mesta«, brez kasnejših racionalizacij in olepševanj, dejansko tisto vedenje, ki je v okviru enotne strategije obrambe oblikovalo množico različnih taktičnih odločitev na različnih ravneh, katerih rezultat je bila ob vseh plusih in minusih vojaška zmaga oziroma dobljena vojna za Slovenijo. 23 let stare oziroma mlade izkušnjeDokumenti, objavljeni v tem zborniku, so odraz časa, v katerem so nastajali in ljudi, ki so jih oblikovali. Nekatera poročila in odredbe so pisana profesionalno in brez odvečnih besed povedo vse, kar je bilo potrebno. Druga so slabša in brez nekaterih potrebnih elementov. Nekatera so pisana celo na roko, odvisno pač od konkretnih vojnih okoliščin. Pričujoči dokumenti skupaj s številčnimi podatki in splošnim vedenjem o dogajanju v Vojni za Slovenijo seveda omogočajo tudi oceno uspešnosti posameznih pokrajinskih poveljstev, koordinacijskih podskupin in ne nazadnje tudi oceno štaba, ki je vodil obrambo Slovenije. Iz vsega se vidi tako usposobljenost kot motiviranost posameznikov in celotnih poveljstev, ponekod pa tudi vpliv tistega dela slovenske politike, ki je računal na zgolj operetno osamosvojitev in je ponekod celo sredi vojne vihre do JLA ravnal bolj naklonjeno kot do TO.Dokumenti se vloge slovenske policije, ki je bila za obrambo Slovenije strateško pomembna, zgolj dotika, saj so bili le-ti že zbrani in objavljeni v različnih drugih publikacijah. Seveda pa tudi pri policiji ni bila slika povsod enaka. Medtem ko so bile njene enote ponekod (npr. Južnoprimorska pokrajina) aktivnejše kot enote in poveljstva TO, pa drugod (npr. Dolenjska pokrajina) praktično niso izstrelili niti strela. Kasneje so, paradoksalno, promocijo znotraj policije in MNZ doživeli predvsem kadri iz Dolenjske.Pri branju dokumentov bo bralec posredno ali neposredno naletel na nekatere informacije in zanimivosti, ki so bile v 23 letih že pozabljene ali nikoli niso bile splošno znane. Avtor tega uvoda je leta 1991 neposredno sodeloval pri nastanku ali prebiranju mnogih pričujočih odredb, ukazov, poročil in analiz, pa je kljub temu ob urejanju zbornika in ponovnem branju naletel na številne podrobnosti, ki so danes zanimive, takrat pa sredi vojne in zgoščenosti časa niso bile niti opažene. Prav tako se ob prebiranju analiz in zadostne časovne oddaljenosti danes še bolj zavemo nekaterih napak, ki smo jih naredili.Ena od mojih napak iz obdobja priprav na obrambo Slovenije je moj pristanek na nadaljevanje reorganizacije Teritorialne obrambe, s katero se je zmanjševalo število Pokrajinskih štabov iz 13 na 7 ter Občinske štabe TO združevalo v Območne. Z vidika resne nevarnosti, ki nam je grozila, bi moral reorganizacijo zaustaviti, saj nam je nova struktura predvsem Območnih štabov naredila veliko preglavic. Poleg tega, da so se zakomplicirale naravne vezi do lokalnih skupnosti, je reorganizacija prinesla veliko birokracije in ne dovolj dodelanih poti vodenja in poveljevanja.Druga podobna napaka je bila naše podcenjevanje pomena novih simbolov in uniform. Bolje rečeno, v hudi finančni suši prenizka ocena prioritet. Kljub temu, da nam je grozila vojna, je finančni minister Marko Kranjec ob strumni podpori opozicije in večinskega dela vlade Teritorialni obrambi namenil zelo pičla sredstva, ki smo jih morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Zaradi ne podpore oziroma odpora vrhovnega poveljstva oziroma Predsedstva RS do krepitve obrambne moči (4 člani predsedstva od 5 so februarja 1991 podpisali Deklaracijo, v kateri je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske) in neznanskemu zavlačevanju in nasprotovanju opozicije sprejemu obrambnega proračuna smo že tako pičla sredstva za obrambo prejeli šele spomladi, kar je resno ogrozilo nabavo vsaj skromnih količin proti oklepnih sredstev in pehotnega orožja. Usposabljanje redne vojske smo lahko začeli šele maja in še to zgolj dveh manjših enot.Za uniforme ni ostalo nič, poleg tega novih državnih simbolov zaradi nasprotovanja opozicije parlament ni uspel določiti vse do 25. junija 1991. Kljub temu bi morali nekako improvizirati in do vojne z novimi uniformami opremiti vsaj najpomembnejše enote. Predvsem pa ni nobenega opravičila, da do osamosvojitve nismo zagotovili dovolj kokard za vojaške kape. Zato so kritike glede pomanjkanja oznak in novih uniform, ki se pojavljajo v bojnih poročilih številnih štabov, povsem na mestu.Iz poročil in analiz izhaja ugotovitev, da smo imeli težave pri mobilizaciji enot. Vse doslej je ostalo v javnosti spregledano, da Predsedstvo RS niti 27 junija 1991, ko je ugotovilo agresijo in izdalo povelje za uporabo orožja, ni razglasilo mobilizacije. Enote smo zbirali skupaj s pozivi oziroma kot »poskusno« mobilizacijo, ki je bila v pristojnosti RŠTO, kot da bi šlo za vojaške vaje. Za silo je šlo tudi tako. Razlogov za tak pristop je bilo več, nikoli pa najbrž ne bomo izvedeli za vse. Če bi vsi ravnali tako kot bi morali, 25 junija 1991 v Sloveniji ne bi smel več veljati PRAMOS, famozni akt SFRJ o mobilizaciji.Odzivnost vpoklicanih pripadnikov TO je bila v povprečju visoka, vendar ne povsod. Največ težav in neodzivnosti je bilo v Ljubljani in deloma v Mariboru, kjer smo morali izdati za posamezne enote tudi od 30 do 50% več pozivov, da smo dosegli vsaj 90% popolnjenost enot. Še posebej je bilo kritično prvo obdobje po agresiji v Ljubljani, ko po 10 urah od mobilizacije odziv ni dosegel niti 30%. Pristojni organi so po končani vojni kar nekako pozabili na ukrepanje zoper tiste, ki so se pozivu izognili, kar je upravičeno povzročalo slabo voljo pri vseh tistih, ki so se takoj odzvali klicu k obrambi domovine. Na splošno je bil odziv mnogo boljši na podeželju in v manjših mestih kot v državnem in regionalnih središčih.Poleg omenjenih administrativnih in splošnih pomanjkljivosti ter napak na državni ravni lahko iz objavljenih dokumentov razmeroma dobro razberemo tudi dogajanje na pokrajinski in občinski ravni. Mnogi dogodki v bojnih poročilih sicer niso opisani dovolj natančno, vendar pa je vseeno mogoče razbrati tudi to, kje so bile težave in napake; včasih preprosto iz dejstva, da se dogodek, ki se je zgodil, je znan in je bil pomemben, v poročilih sploh ne omenja. Nekatere mejne prehode je JLA npr. zasedla brez odpora, čeprav bi jih bilo mogoče braniti že na dostopih. Mnoge barikade niso bile niti minirane niti branjene, zato tankom JLA niso predstavljale večjih ovir. Že prvi dan vojne je bilo jasno, kje so poveljniki sposobni in kje niso dorasli preizkušnji. Na nekaterih ključnih mestih so bile potrebne zamenjave, med drugim v največji pokrajini z največ enotami TO. Časa za učenje in prilagajanje ni bilo. Izgubljenega dne ni bilo mogoče več vrniti. Enoto JLA , ki je prelahko prešla nebranjeno barikado v soteski, je bilo treba potem ob mnogo večjih tveganjih ustavljati na odprtem. Tanki, ki so kljub izrecnim ukazom, da se ustavljajo na začetku, brez odpora zapeljali iz vrhniške vojašnice, so sejali smrt na Brniku, kjer jih, razporejene v bojni položaj, brez težkega orožja ni bilo mogoče preprosto nevtralizirati. Kljub vsem pomanjkljivostim, neenotnosti v politiki in napakam pa je Slovenija v strateškem smislu prevladala nad SFRJ in JLA . Najpomembnejši razlogi za zmago v vojni za Slovenijo so bili:1. jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom;2. nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je;3. naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne;4. večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno;5. imeli smo dobre informacije o nasprotniku;6. premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra;7. human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo;8. številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva;9. dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja;10. preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.Enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije so skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij.Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli.Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.Janez JanšaŠentilj pri Velenju, 16. 2. 2014 Uvodnik k Zborniku Vojna za Slovenijo, Nova Obzorja, 2014.

Tue, 25. Jun 2019 at 10:03

0 ogledov

Uporaba partnerskih priporočilnih programov za povečanje spletne prodaje
V svetu je aktivnih preko 10 milijonov spletnih trgovin, samo v Evropi jih je več kot 800.000. Te spletne trgovine so razpršene po Evropi, velik delež spletnih trgovin pa pripada Nemčiji, Združenem kraljestvu in Nizozemski. V Sloveniji je po oceni iz leta 2016 preko 3.000 spletnih trgovin.[1] To število postavlja posameznega spletnega trgovca v nezavidljiv položaj, saj mora najti načine za povečano prepoznavnost svoje spletne trgovine. Načinov je veliko, eden od boljših modelov iz večih vidikov je uvedba partnerskega priporočilnega programa (Affiliate Marketing Programme / Affiliate Partner Programme). Model se lahko uporabi tako v izdelčnem kot tudi storitvenem sektorju in ne glede na število izdelkov ali storitev v spletni prodaji. Priporočilni marketinški model tudi ni vezan samo na klasične spletne trgovce, saj ga uporabljajo tako proizvajalci izdelkov široke potrošnje kot tudi odvetniške pisarne, ki preko spleta tržijo svoje storitve ali tudi prevajalske agencije, svetovalna podjetja, finančni skladi, zavarovalnice, založniki, restavracije in drugi, ki so znali svoje storitve oblikovati kot izdelke ali prodajne pakete za potrebe prodaje njihovih storitev preko spleta. V nadaljevanju so značilnosti tega marketinškega priporočilnega modela podrobneje predstavljene.   PARTNERSKI PRIPOROČILNI SERVISI VS. PARTNERSKA PRIPOROČILNA PROGRAMSKA ORODJA  PARTNERSKI PRIPOROČILNI SERVISIZaradi velike popularnosti priporočilnih sistemov tako med podjetji kot tudi fizičnimi osebami so v zadnjih letih nastali številni bolj in manj kakovostni priporočilni servisi (affiliate marketing gateways). Le-ti na eni strani združujejo nosilce spletne prodaje (v angl.j. se uporabljajo izrazi kot npr. advertisers / merchants / vendors / sellers) ter na drugi strani zainteresirane promotorje oz. priporočilne partnerje (v angl.j. se uporabljajo izrazi kot npr. publishers / affiliates / affiliate partners / referral partners). Tovrstni servisi na eni strani poenostavljajo upravljanje odnosov med obema strankama ter na drugi strani povečujejo njuno prepoznavnost. Za nosilca spletne prodaje to pomeni, da:   -mu ni potrebno skrbeti za pogodbene odnose s posameznimi priporočilnimi partnerji, saj je pogodbeni odnos sklenjen med nosilcem priporočilnega servisa in med promotorji oz. priporočilnimi partnerji;-ima na izbiro številne potencialne promotorje oz. priporočilne partnerje že znotraj servisa (običajno je v takih servisih že vpisanih več tisoč zainteresiranih promotorjev specializiranih za promocijo različnih vrst izdelkov in storitev);lahko povabi dodatne promotorje po lastni izbiri k vpisu v izbrani priporočilni servis, zato da bodo lahko promovirali njihov izdelek ali storitev, upravljanje odnosov z njimi pa bo potekalo preko priporočilnega servisa, ki ga je nosilec spletne prodaje izbral za vmesnik med obema strankama. Priporočilni servisi praviloma nudijo brezplačen vpis promotorjem oz. priporočilnim partnerjem. Vpis promotorjev običajno pogojujejo le z obstojem marketinških in prodajnih poti, ki naj bi jih posamezen promotor uporabljal pri promociji izdelkov in storitev. Le redki med njimi zahtevajo tudi formalni poslovni status promotorja ali pa omejujejo vpis priporočilnim partnerjem glede na geografsko lokacijo oz državo.   Pri vpisnih pogojih nosilca spletne prodaje pa med priporočilnimi servisi obstajajo številne razlike in to predvsem med sprejemnimi pogoji, funkcionalnostjo, možnimi oglaševalskimi in nagrajevalnimi modeli ter ceno.  Praviloma so dražji servisi z zahtevnejšimi pogoji za vpis nosilca spletne prodaje bolj kakovostni. Na voljo pa so tudi številni servisi s cenenimi izdelki v njihovem portfelju, kar bi lahko znižalo vrednost vašim izdelkom in storitvam. Zato je potrebno nabor možnih priporočilnih servisov dobro poznati (izključujoč seveda tiste, pri katerih vi kot nosilec spletne prodaje ne izpolnjujete vstopnih pogojev), jih analizirati in k izbiri posameznega ali večih priporočilnih servisov hkrati pristopiti v skladu z vašimi strategijami glede ciljnih trgov in skupin, kategorij in lastnosti prodajanih izdelkov in storitev ter nenazadnje glede na vaše zmožnosti uvedbe priporočilnega programa.  S tehničnega vidika je vstop v posamezen priporočilni servis za nosilca spletne prodaje enostaven in hiter, seveda v primeru, da izpolnjujete vstopne pogoje posameznega servisa.  PARTNERSKA PRIPOROČILNA PROGRAMSKA ORODJAPriporočilna programska orodja (affiliate marketing software) vam omogočajo, da s partnerji, ki vam promovirajo vaš izdelek ali storitev upravljate v celoti sami. To pomeni, da skrbite sami za: tehnično izvedbo aktivacije priporočilnega programskega orodja (lasten razvoj, najem že izdelane rešitve v oblaku ali inštalacijo kupljene programske rešitve na vašem lastnem strežniku);pogodbeni odnos s priporočilnimi partnerji; ter tudi zaizplačevanje provizij priporočilnim partnerjem. Pri samostojnemu upravljanju priporočilne partnerske mreže morati skrbeti tudi za skladnost z zakonodajo. Npr. v primeru, da je promotor oz. priporočilni partner (affiliate / referral partner / affiliate partner) fizična oseba, morate upoštevati tako delovno-pravno kot tudi davčno zakonodajo. Dodatno se zaplete v primeru, da je ta fizična oseba iz druge države. Tehnična izvedba in uporaba kupljene ali najete že izdelane programske rešitve ni zahtevna, vsaj ne v primeru, ko najamete že izdelano rešitev v oblaku ali če imate spletno trgovino razvito v enem izmed množično uporabljenih programov, kot je to Wordpress/WooCommerce ali Magento, saj za njih obstajajo številni vtičniki in njihova inštalacija in uporaba je razmeroma enostavna.  V primeru samostojnega upravljanja s priporočilnimi partnerji imate na skrbi tudi to, da vaš priporočilni nagrajevalni sistem opazijo tisti, ki bi jih promocija vaših izdelkov zanimala. Lahko seveda to prepustite naključju in čakate, da bodo zainteresirani opazili objavo oz. povabilo na vaši spletni strani, lahko pa k temu aktivno pristopite preko oglaševanj v spletnih omrežjih ali na druge, bolj direktne, načine. Brez vaše pro-aktivne vloge je uspeh tega samostojno vodenega priporočilnega programa vprašljiv.   IZBIRA PRIPOROČILNEGA SERVISA ALI SAMOSTOJNE PROGRAMSKE REŠITVE?  Pri vseh zgoraj navedenih možnostih se postavlja vprašanje kako izbrati za vas najbolj primeren model, servis ali programsko rešitev. Veliko je odvisno od vaše trenutne situacije, države sedeža podjetja, ciljnih skupin in držav, kategorije vaših izdelkov in storitev, višine provizije, ki jo lahko namenite priporočilnim partnerjem, kakovosti in obiskanosti vaših prodajnih spletnih strani idr. V primeru, da imate v prodaji zelo ozek nabor storitev in izdelkov ali vaše spletne prodajne strani niso še dobro obiskane, so vaše možnosti izbire servisa velikokrat omejene. Mnogi dobri servisi namreč pogojujejo sprejem nosilca spletne prodaje z številom obiskovalcev spletne strani ali tudi z naborom izdelkov in storitev v prodaji. Servisov je sicer veliko in rešitev se najde za vsak primer. V primerih, ko to ni možno, je rešitev v samostojno vodenem priporočilnem sistemu oz. v samostojni programski rešitvi. Cenovno noben model ni brezplačen. V ceni se posamezni servisi in rešitve zelo razlikujejo, razlikujejo pa se tudi v načinu obračunavanja storitev.  Vse zgoraj navedeno potrjuje potrebo po sistematični analizi možnosti in načrtni izbiri za vas najbolj primernega ali v določenih primerih za vas razpoložljivega priporočilnega servisa ali druge rešitve.   mag. Irena Rezec    eč strokovnih prispevkov slovenskih in tujih avtorjev je objavljenih na spletnem portalu WOTRA Fokus - razvojni navigator.- https://wotrafocus.com/sl/    

Tue, 25. Jun 2019 at 09:48

0 ogledov

Kaj potniki pričakujejo od turistične agencije
Mednarodni turistični slovar opredeljuje turistično agencijo kot trgovsko podjetje, ki preskrbi vse storitve, ki se nanašajo na transport, gostinstvo ali turistične prireditve vseh vrst ter organizira po pavšalni ceni individualna ali kolektivna potovanja bodisi po programu ali po želji turista.   Turistična agencija posreduje ali sama proizvaja vse turistične storitve, čeprav ni nujno, da bi bila v vsaka agencija dolžna prodajati vse vrste storitev. Turistične storitve pa so vezane v enaki meri na potovanje kot bivanje kraja zunaj standardnega bivališča.   Turistična agencija je lahko čisti posrednik, ki le posreduje turistične storitve tretjih proizvajalcev in na trgu ne prodaja nobene storitve kot lastne. Lahko pa turistična agencija tudi sama proizvaja svoje lastne storitve, ki jih tudi na trgu nudi kot svoje. Poleg tega pa lahko agencija tudi iz svojih lastnih storitev sestavi nov proizvod, ki ga kor svojega prodaja na trgu. Turistične ali potovalne agencije se ukvarjajo s prodajanjem potovanj porabnikom, nimajo zaloge in so zgolj posredniki med porabniki in ponudniki storitev.   Turizem zadnja leta s hitrim porastom števila ljudi, ki se odločajo za potovanja in počitnice doživlja pravi razcvet. Temu povpraševanju sledi tudi ponudba, saj se povečuje tudi število turističnih agencij.   Na drugi strani pa želijo slovenski potniki poiskati kar najboljše turistične aranžmaje in storitve med okoli 500 različnimi registriranimi turističnimi agencijami. Agencije imajo tako veliko konkurenco – potniki pa na drugi strani veliko in pestro izbiro.   Zakaj kljub vsej obstoječi tehnologiji in možnosti, da smo »samo sebi turistična agencija« - agencije še vedno obstajajo. Želimo si  nasvet strokovnjaka. Cene storitev TA več niso tako visoke kot nekoč. Agencije vam ponudijo celotno potovanje oz. aranžma (rezervacija, prevoz, ogledi, vodič, zavarovanje, …). Prihranijo nam čas. Potovalne agencije so naši popotovalni svetovalci.   V nadaljevanju članka bomo raziskali kaj pričakujejo potniki od agencij in kakšne so njihove izkušnje.   Spletna stran TA oz.  njena preglednost  in hiter dostop do informacij z kar najmanj klikov. Turistične agencije imajo različne spletne strani, ki potrebujejo kar največjo preglednost in hiter dostop do informacij. Ne pozabite na družbena omrežja. Obvezen Facebook in Instagram ter Twitter in Youtube ter Linkedin. Ne pozabite, da se generacije milenijcev in mlajših večajo. O tem sem pisala v prejšnjem članku.   Lokacija TA v določenem kraju in možnost parkiranja so pomembne za stranke,ki se bodo osebno oglasile v TA in jim boste tako lahko osebno svetovali.  Urejenost poslovnih prostorov daje stankam povratno informacijo in presojo »kakšna« agencija ste.  Prijaznost in gostoljubnost osebja v poslovalnici so osnova vašega delovanja. Stranke pričakujejo še ustrežljivost in strokovnost ter fleksibilnost ter poznavanje vsebine vaših ponudb potovanj, letovanj in izletov,… Enako velja tudi za korespondenco preko e-pošte in telefonsko svetovanje.  Naslednja pričakovanje vaših strank se nanaša na vsebino in pestrost ter aktualnost vaših ponudb (potovanj, letovanj, izletov,..). Poleg spletne strani stranke še vedno želijo prelistati kataloge. Tiskani katalogi morajo biti pregledno in sistematično urejeni. Poleg tega pa je potrebno strankam ponuditi možnost on-line rezervacije vaših storitev.  Ko se stranka odloči za določen aranžma je za njo izrednega pomena informiranje pred in med potovanjem/letovanjem.  Organizacija organiziranega odhoda je začetek potovanja in letovanja, ki mora potekati brezhibno. V primeru kakršnih koli sprememb je potrebno potnike pravočasno obvestiti. Za potnike je organizacija avtobusne vožnje in lokalnih voženj pomembna zato morata biti šofer in vodič/spremljevalec dobro usklajena.   Letalski prevozi in ladijski prevozi morajo biti izvedeni v skladu z programom. Potniki so zelo občutljivi in zahtevni glede nastanitev – pomembna jim je lokacija in udobnost ter čistoča nastanitve. Zelo pomembna je hrana,, ki pa je seveda odvisna od države do države ter njihovih prehranjevalnih navad.  Organizacija in izvedba potovanja vključuje vse zgoraj navedene elemente in aktivnosti. Pečat vsakemu potovanju daje vodič/spremljevalec. Od njega potniki pričakujejo strokovnost in ustrežljivost ter sposobnost reševanja vseh problemov. Vodič/spremljevalec je oseba na katerega se vedno lahko obrnejo z vsemi problemi. Cena potovanja (letovanja/potovanja) je v veliki konkurenci ponudbe zelo pomembna. Za večino potnikov je občutek varnosti na potovanju velikega pomena.  Z izvedbo potovanja/letovanja se delo turistične agencije ne zaključi.  Povratna informacija po potovanju o dogodkih (s strani potnikov, šoferja, vodiča, hotelov,..) in odstopanjih predstavlja pomembne podatke za analizo. Prav reševanje morebitnih reklamacij nam pokaže koliko zaupanja vredna in kredibilna je turistična agencija. Poprodajne aktivnosti TA do potnika predstavljajo vzdrževanja odnosa z kupci storitev ter pospeševanje prodaje. Vključujejo zahvalo za udeležbo na potovanju, vprašalnike o zadovoljstvu, informiranje o ponudbah, bon ugodnosti, čestitka za rojstni dan, dnevi odrtih vrat, udeležba na sejmih, ..     Sodobne turistične agencije uporabljajo in kombinirajo kompetence ter znanja in najsodobnejšo tehnologijo z namenom ponuditi strankam najboljše možne storitve.  Naj bo ta članek poziv vsem zaposlenim v turističnih agencijah, da bodo analizirali svoje delovanje in v njem našli koristne napotke za izboljšanje svojega poslovanja in delovanja.    mag. Mirjana Ivanuša-Bezjak Članek je bil izvirno objavljen v reviji Destinacija.

Mon, 24. Jun 2019 at 16:05

56 ogledov

Ljutomerski policisti zasegli sadike in opremo za gojenje konoplje
Na  podlagi  odredbe sodišča so policisti PP Ljutomer včeraj opravili hišnopreiskavo pri 36-letnem moškem, ki ima na območju UE Ljutomer v najemu hišoz   gospodarskim  poslopjem.  Policisti  so  našli  in  zasegli  155  sadikprepovedane  droge konoplje, ki so bile v zaključni fazi rasti. Posajene sobile  v  za  ta  namen  zgrajenem rastlinjaku. Odkrita je bila tudi obsežnaoprema za hidroponično gojenje konoplje. Vsi predmeti so bili zaseženi. Policisti bodo zoper osumljenega podali kazensko ovadbo zaradi Neupravičeneproizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1.

Mon, 24. Jun 2019 at 13:38

120 ogledov

Ilegalni migranti so bili preko vikenda zelo aktivni, policija pa tudi!
Mariborska PU je v sporočilu za javnost naštela "lovski" izplen njihovih policistov, kar se ilegalnih migrantov tiče. Da so bili slednji zelo aktivni, po svoje izpričuje tudi policijska statistika, čeprav se moramo zavedati, da mnogim ilegalcem, ki se iz Hrvaške skušajo prebiti na "obljubljeni" zahod, policija ne stopi na prste. Tako so v nedeljo,   23. 6. 2019, okoli 18.30 ure policisti Policijske postaje Gorišnica prijeli devet državljanov Afganistana, ki so na nedovoljen način prestopili državno  mejo iz Hrvaške v Slovenijo v Zavrču. Policisti Policijske postaje Ormož  pa  so  ob  17.30  uri  v Središču ob Dravi prijeli šest državljanov Iraka. Tujci so zaprosili za medanrodno zaščito in bili prepeljani v azilni dom. Policisti  postaje mejne policije Gruškovje pa so okoli 23.30 ure pri mejnikontroli  na  Mejnem  prehodu  Gruškovje  v  tovornem vozilu turškegavoznika odkrili pet državljanov Afganistana. Tujce so vrnili hrvaškim varnostnim organom. Po policijskih podatkih je čez vikend slovensko hrvaško mejo prestopilo 37 ilegalnih migrantov, ki jih je ujela policija. Ostaja pa vprašanje, koliko jih je v resnici prestopilo mejo......?!

Sun, 23. Jun 2019 at 12:32

966 ogledov

Dr. Ivan Štuhec ob 100 letnici Prekmurja: Kako izbrisati zgodovinsko sramoto!?
Na nacionalni RTV je 12. junija v oddaji Panoptikum, voditelj Boštjan Narat, gostil direktorico Pokrajinskega muzeja Murska Sobota Metko Fujs, zgodovinarko Darjo Kerec, umetnostnega zgodovinarja Janeza Balažica in literarnega zgodovinarja Franca Justa, na temo sto letnice priključitve Prekmurja k matični domovini. V napovedniku in v uvodu oddaje je Narat pogovor zastavil z naslednjim izhodiščem: » Avgusta bomo praznovali stoto obletnico Prekmurja. Kakšen je kulturni pomen tega jubileja za samo Prekmurje in kaj za širši slovenski prostor? Kako ga razumeti v kontekstu zgodovine, politike, kulture oziroma literature in umetnosti?«. Ker sem v zadnjem času tudi sam prebral nekaj zgodovinske literature na to temo, sem oddaji z zanimanjem prisluhnil. Marsikaj je bilo zanimivega in resničnega, zgodilo pa se je tudi natanko tisto, kar se dogaja od druge svetovne vojne in revolucije do danes, ko gre za Prekmurje. Zamolčala so se nekatera zgodovinska dejstva in slišalo se je nekaj tez, ki so tipična za tisto razlago zgodovine, ki ima za ključ socialistično-komunistično in revolucionarno optiko, ne pa ljudi in nacionalni razvoj. Edina, ki je v oddaji enkrat omenila, da so za priključitev bili zaslužni duhovniki, je bila Darja Kerec. V Mariboru je deloval, sedaj že pokojni zgodovinar, Viktor Vrbnjak, ki ga uradna zgodovinska stroka ni kaj veliko upoštevala. Za obe pokrajini na vzhodu Slovenije, Prlekijo in Prekmurje pa je zapustil pomembno zgodovinsko dediščino, brez katere bi bili še bolj nebogljeni kot smo, ko gre za poznavanje tako slovenskega nacionalnega gibanja v Prlekiji, kakor za priključitev Prekmurja k matični domovini, po prvi svetovni vojni. Vrbnjak je ob 100 letnici prvega slovenskega Tabora v Ljutomeru, leta 1968, uredil in izdal zbornik »Svet med Muro in Dravo«. Ob 80. obletnici  priključitve Prekmurja Sloveniji pa zbrane razprave in članke dr. Matija Slaviča, »Naše Prekmurje«.  Obe publikaciji sta temeljni za razumevanje naše slovenske zgodovine od pomladi narodov do danes. A ime Vrbnjaka in Slaviča zaman iščete v eni od zadnjih uradnih Zgodovin Slovencev, ki je izšla pri Cankarjevi založbi v času starega režima, leta 1979. Toliko večje presenečenje pa človek doživi, ko pogleda v imensko kazalo Slovenske novejše zgodovine, ki je izšla leta 2005 pri Mladinski knjigi. Tudi v tej ni ne duha ne sluha o Slaviču, Kovačiču in Vrbnjaku. Na sliki jugoslovanske delegacije, ki je bila na mirovnih pogajanjih v Parizu je samo Ehrlich, čeprav Vrbnjak v zborniku objavlja sliko, na kateri je tudi Slavič. Med tem pa v predstavitvi oblikovanja slovenskih političnih taborov v Slovenski novejši zgodovini berete o nekem Vinku Fereri Klunu, »ki je zapustil slovenski tabor in se pridružil nemškim liberalcem«, kot da je to bila usodna poteza za narodno zgodovino. In temu naj rečemo, da gre za zgodovino kot znanstveno vedo? Ne, še vedno gre v določenem delu za zgodovino kot deklo politike in deklo revolucionarne optike, ki na Slovenskem pomeni razvojno vizijo, v resnici pa je anarhična, destruktivna, lažniva in kradljiva. In primer Prekmurja to samo potrjuje. Pa poglejmo nekatera bolj ali manj zamolčana dejstva. Zapletalo se je že pri delegaciji Kraljevine SHS, ki je zastopala interese nove države na pariški konferenci. Predsednik srbske vlade Nikola Pašič, ki je predsedoval delegaciji ni bil naklonjen slovenskemu delegatu, dr. Ivanu Žolgerju, ker je bil edini slovenski minister v eni od zadnjih avstrijskih vlad. Politični vrh delegacije je imel strokovno podporo v več sekcijah. V etnografsko-zgodovinski sekciji sta delovala tudi teologa Kovačič in Slavič poleg Ehrlicha. Narodni svet za slovensko Štajersko, ki je bil ustanovljen 26. septembra 1918 v Mariboru, v katerem je sodeloval general Maister, je dr. Kovačiču zaupal referat za meje na slovenskem Štajerskem, dr. Slaviču pa za meje v Prekmurju. Na pobudo dr. Korošca so pričeli pripravljati gradivo o slovenskih mejnih vprašanjih. Pri tem so imeli pomembno vlogo še inženir Mačkovšek, Beg in Žolgar. Narodna vlada je na čelo slovenske delegacije za mirovno konferenco postavila dr. Žolgerja. V januarju 1919 je obravnavala položaj v Prekmurju na podlagi Slavičevega referata. Slavič je pripravil tudi memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič zahtevala priključitev ozemlja med Muro in Rabo k novo nastali jugoslovanski državi. Kolebanja okrog vprašanja, ali naj Maister zasede tudi Prekmurje so trajala tako dolgo, da je to na mesto Slovencev najprej storil medžimurski kapetan Jurišič, ki je zasedel nekaj prekmurskih krajev. Vrbnjak ugotavlja, da je na začetki  februarja 1919 za Slovence v Parizu slabo kazalo. Primorska je bila že na pol izgubljena, tudi severna meja ni bila določena. Politiki so mislili, da ne bomo imeli težav pri uveljavljanju svojih interesov, saj smo bili na strani zmagovalcev proti poražencem Nemcem in Madžarom. Srbi pa so igrali svojo igro z Italijani, da bi dosegli svoje na meji z Romunijo in Bolgarijo. Mirovna pogodba z Avstrijo je bila površno pripravljena. Verjetno ne slučajno, saj v njej ni bilo Radgone in Prekmurja. V marcu 1919 je bilo na konferenci že dokaj sprejeto stališče, da bo meja na Dravi in da bomo izgubili slovensko govorno panonsko pokrajino do Monoštra. Za pogajalce je tako bilo ključno, kako je katera stran uspela svoj interes utemeljiti z etnografskimi dejstvi. Kovačič je imel pripravljeno publikacijo v francoščini »La Styrie«, Slavič pa tudi dve spomenici v francoščini, »Le Prekmurje« in »De la Statistique du Prekmurje«. Na osnovi teh publikacij so predstavniki mirovne konference dobili uvid v situacijo, tako na Štajerskem kot v Prekmurju. Vrbnjak pravilno ugotavlja, da se je situacija na konferenci nekoliko spremenila po tem, ko je na Madžarskem 21. marca 1919, prevzela oblast boljševiška vlada pod vodstvom Bele Kuna. »Strah pred vdorom boljševizma je združil velesile, ki so posredno pokazale nekaj naklonjenosti za hitrejše reševanje prekmurskega vprašanja« ugotavlja Vrbnjak. Nastanek Madžarske sovjetske republike je bil dovolj tehten razlog za svetovne velesile, da jih je začelo zanimati, kje bo meja na severu-vzhodu nove kraljevine SHS. Pri tem je odigral pomembno vlogo ameriški major Johnson, ki se je poznal s srbskim fizikom Pupinom, delujočim v Ameriki. Johnson je izdelal predlog meje na podlagi Slavičevega gradiva, ki je 20. maja 1919 bil sprejet v obliki, kakršno poznamo danes. Vprašanje vojaške zasedbe Prekmurja  s strani jugoslovanske vojske pa se je vleklo vse do konca julija. Vrhovni svet je 1. avgusta odobril zasedbo, to je na dan, ko se je na Ogrskem zrušil boljševiški sistem Bele Kuna. 12. avgusta so jugoslovanske čete brez bojev zasedle Prekmurje in vzpostavile civilno oblast. Slavič je s svojim delom zavrnil »vendsko« teorijo, ki jo je zagovarjal v imenu Madžarske prekmurski rojak  Mikola doma iz Gornjih Petrovec in hrvatsko teorijo, ki jo je zagovarjal Bjelovučić. V svoji publikaciji Prekmurje v posebnem poglavju predstavi tudi boljševizem v Prekmurju, ki je postal realna nevarnost po razpadu avstro-ogrske monarhije. Zanimiv pojav je oseba Vilmoš Tkalec, ki se je vrnil iz ruskega ujetništva in postal poveljnik obmejne policije na reki Muri, sicer pa je bil organist pri Jožefu Kleklu starejšem, enem od vnetih zagovornikov priključitve Prekmurja k matični domovini. Tkalec je postal civilni komisar v Murski Soboti pod Madžari, ki so močno nasprotovali širjenju jugoslovanske ideje v Prekmurju. Med drugim so preganjali Klekla. Ko je konec marca 1919 na Madžarskem prevzela oblast boljševiška vlada, je Tkalec postal boljševiški komisar v Murski Soboti. Organizacijsko so bili boljševiki šibki, za to so delno sodelovali z bivšimi župani in duhovniki. Delno so izvajali tudi agrarno reformo in zasegali cerkveno premoženje. Med njimi ni manjkalo judov. Sredi junija 1919 je boljševiški prekmurski vladar Tkalec začutil, da je v nevarnosti, ker ni dovolj dosledno izvajal boljševiških naredb. Prihajalo je do napetosti med njim in tujimi boljševiškimi predstavniki. Ustanovil je samostojno »Mursko republiko« in naenkrat začel zagovarjati slovenstvo. Iskal je zavezništvo pri jugoslovanski vojski in pri avstrijski. Našel ga je pri slednji. Boljševiška centrala v Budimpešti je nad njega sedaj v vlogi  »protirevolucionarja« poslala teroriste, kot jih imenuje Slavič. Bitka je bila resna in Tkalec jo je izgubil. Nova oblika boljševizma je bila veliko bolj trda in neizprosna, proti slovenska in proti cerkvena. »Tkalčevo mesto prekmurskega guvernerja  v Murski Soboti je zasedel neki Žid« pravi Slavič in doda, da je ta oblast od ljudstva terjala avstro-ogrski denar in pobirala kmetom dobrine. Prekmurje je bilo na robu lakote, ko se je 1. avgusta 1919, zrušil boljševizem v Budimpešti. Ko je jugoslovanska armada vkorakala 12. avgusta, so se boljševiki brez boja umaknili. Ta epizoda o boljševizmu je pomembna, saj sredi Murske Sobote danes stoji spomenik boljševiški armadi, ki je po drugi svetovni vojni šla preko Jugoslavije, ropala, kradla in posiljevala ženske. Tkalcev, ki so primerni za vse sisteme in ki kombinirajo cerkveno pripadnost s politično slo po oblasti, pa imamo danes dovolj v vseh slovenskih pokrajinah. Na spletni strani Murske Sobote tako o spomeniku beremo: »Spomenik zmage je bil zgrajen po načrtih ruskega arhitekta Arončika iz belega cararskega marmorja v čast in slavo zmagovalcev 2. svetovne vojne: sovjetskih vojakov in jugoslovanskih partizanov. Svečano so ga odkrili ob prisotnosti predstavnikov zavezniških sil 12. avgusta 1945. Zasnovan je kot grobnica, ki simbolizira obzidje Kremlja, pred katero stoji častna straža, nad njo pa se dviga mogočni obelisk z Leninovo podobo na bronasti medalji… Ob zlomu komunizma, ko je padlo mnogo podobnih spomenikov, se je ta ohranil kot svojevrsten simbol Murske Sobote in njene zgodovine, obenem pa ohranja spomin na žrtve, ki jih je terjala vojna«. Verjetno sedaj razumemo, zakaj so proslavljanje 100 letnice priključitve Prekmurja matični Sloveniji iztrgali iz rok prekmurskim katoločanom in njihovi škofiji. Zakaj je na čelu proslavljanja gospod Milan Kučan in zakaj tudi direktorici pokrajinskega muzeja ni šlo iz ust, da so katoliški duhovniki bili ključni protagonisti, ki se jim lahko Prekmurci in Slovenci zahvalimo, da ima slovenska kokoš na zemljevidu glavo. Ironija prekmurske zgodovine in slovenske je, da slavimo in postavljamo obeležja tistim, ki so narod uničevali, ne pa tistim, ki so ga povezovali in reševali. S Slavičem kot rektorjem ljubljanske Univerze imajo težave tudi na Univerzi, ker je bil rektor v času italijanske okupacije in ker ni bil na strani revolucije. Tako kot mnogi drugi je tudi Slavič bežal pred boljševiki na koncu druge svetovne vojne in preživel tri leta v izgnanstvu. To je bila prva zahvala tistih, ki so se postavili kot edini na čelu narodnega osvobajanja, ljudem, ki so za slovenstvo res nekaj naredili. Druga zahvala je ta, da Slavič in njemu podobni uživajo popoln zgodovinski molk že več kot sedemdeset let. In tretja zahvala bo, da si bodo priključitev Prekmurja matični Sloveniji, pripeli na prsi nihče drug, kot najzvestejši nasledniki boljševizma na Slovenskem. Ko bo v Murski Soboti na mesto spomenika liderju boljševizma Leninu stal spomenik vsem zaslužnim za to, da je Prekmurje danes Slovensko, in ko bo most pri Veržeju čez Muro poimenovan po Slaviču, ko bodo vsi večji slovenski kraji imeli ulice poimenovane po teh možeh, takrat bomo lahko govorili o normalni državi in o zgodovini kot stroki, ki postavlja in podira spomenike na podlagi dejstev, ne pa laži. Slovenke in Slovence, ki dobro in pošteno v srcu mislijo, je potrebno pozvati, da se množično udeležijo cerkvene proslave ob 100 letnici priključitve Prekmurja k matični domovini, 17. avgusta v Beltincih. Da tako izbrišemo sramoto zgodovinskega molka in sprevračanja zgodovine po komunistični maniri. Vi, drage Prekmurke in Prekmurci, pa morate doseči, da se v vaši regijski prestolnici odstrani boljševiški spomenik, v nasprotnem primeru vam v naslednjih sto letih noben Slavič več ne more pomagati! Komentar nam je v objavo odstopil dr. Ivan Štuhec, izvirno pa je bil objavljen na radiu Ognjišče.
Teme
MO Maribor Saša Arsenovioč župan Tudi v drugo brez sprememb statuta Alenka Iskra še ne bo podžupanja

Zadnji komentarji

Viktor hajsinger

2019-06-02 17:46:33


Dragi Vane K. Tegov, da, da. Groza. Tudi ti nisi več rosno mlad, poznaš našo zgodovino, poznaš aktualno politično razpoloženje, odnose v državi, družbi. Poznaš Celje. Poznaš Celjane. Toda, a si pozabil kako so nas vsa leta po vojni nadlegovali politiki, nas poniževali, podcenjevali? V začetku stari, tipa Franc Leskošek - Luka, pozneje malo mlajši potomci predvojnih komunistov, revolucionarjev. Veš, malo sem prestar, da bi pozabil kaj vse so počenjali ti fakini, in to so počenjali desetletja, vse bolj samozavestno, dokler se ni zbudila Evropa in rekla dost vas imamo svinje, komunistične. Celje, delavsko mesto, Gaberje, kvart revežev, izkoriščanih delavcev, je postalo eno najbolj trdih partijskih središč Slovenije. Celje, mesto priseljenih partijskih, udbovskih podtaknjencev iz cele Jugoslavije. Po vojni so nas ustrahovali. Med vojno so ga "za vsak primer" klicali Hanzi, po vojni pa so nas maltretirali. Iz kmečke družine, pošten obrtnik, po vojni potomci ... Upravnik Carine Celje mi je zaupal. Po razpisu so morali vse vloge oddati celjski udbi, ki je po nekaj dneh sporočila koga lahko zaposlijo. Kadrovska komisija je dajala soglasje o tem kdo je primeren za.,.. Pokojni prijatelj Marko, sin polkovnika, zet revolucionarja, mi ni verjel kako me je nadlegovala partija, šele več let po osamosvojitvi je ugotovil, da je ostal brez službe zaradi politike. Kakšno razpoloženje je vladalo konec 80 - tih, postali smo nasmejani, verjeli, da je bog tudi nam namenil dostojno življenje. Krambergerja so nam umorili, Pučnika "uničili", Janšo zapirali in zapirali. Ustanavljali so nove in nove politične stranke, delali zmedo, vmes pa kradli in ropali najino državo, jo spravili na kant Volilno telo je postalo apatično - prav to so hoteli - in nam ZAVLADALI. Pri tem pa so jim, tudi to dobro veš, pomagali najini politični liderjii in naju - nas spravili v položaj današnjega dne

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Saša Arsenovič, kako se počutiš, ko te tvoji izdajo? Osel gre enkrat na led, Arsenovič drugič!