SI
Matevž Krivic: "Pred, upajmo, končno sodbo v zadevi Novič"
V Fokusu
Novice

Nedelja, 7. oktober 2018 ob 10:10

Odpri galerijo

Ko sem bil povabljen, naj napišem uvodnik o zadevi Novič, sem imel sicer pomislek, ali ima smisel pisati o tem sicer (po mojem prepričanju) paradigmatičnem primeru za najslabše in najbolj zaskrbljujoče strani našega sodstva že v trenutku, ko še čakamo na odločitev vrhovnega sodišča - a sem te pomisleke premagal in se odločil povabilo sprejeti. In sem sprejel tudi povabilo na četrtkovo Tarčo na TVS, glede česar sem imel najprej enake pomisleke. Tam sem potem - brez komentarja, namesto katerega sem raje zamahnil z roko in ga kot nepotrebnega odklonil - poslušal zame skrajno bledo izmikanje treh v pravosodju visoko pozicioniranih pravnikov, ki je najbrž še dodatno znižalo že tako nizko zaupanje javnosti v naše pravosodje.
Če se pred izrekom sodbe vrhovnega sodišča niso hoteli vsebinsko opredeliti do ničesar, kar je bilo v tej zadevi tako očitno in tako hudo narobe, tudi prav - toda potem naj bi udeležbo raje odklonili, namesto da so ta kričeče izjemni primer skušali skriti v statistične podatke o potrjenih in razveljavljenih sodbah in na druge načine minimizirati njegov pomen za nadaljnje padanje ugleda sodstva v javnosti. Moja bojazen, da bi vsako (tudi moje) izmikanje javnim opredelitvam v čakanju na sodbo vrhovnega sodišča lahko tudi tam okrepilo tiste poglede, ki bi morda ponovno (podobno kot je bilo to na ustavnem sodišču ob končevanju zadeve Patria) želeli zadevo razvodeniti, namesto da bi jo dokončno razsodili, se je po slišanem in videnem v oddaji Tarča samo še okrepila.

Se vnaprej opravičujem sodnikom v senatu vrhovnega sodišča, na katerega sodbo čakamo, če v tem kričeče izjemnem primeru med njimi takih pogledov morda sploh ni bilo in imajo že sami namen o zadevi dokončno razsoditi (kakorkoli, oprostilno ali obsodilno, tudi če ne soglasno) - ali pa so to medtem morda celo že naredili. Kaj pa če takega namena morda nimajo, vsaj ne v zadostni večini v senatu?

Primer je povsem izjemen - poleg vsebine - tudi zato, ker je bil v tako javno odmevni in po kazni tako hudi zadevi po pravnomočni obsodbi na 25 let zapora obsojenec izpuščen, še preden je bila sodba o tem izdana in se zato vsa javnost, vključno z javno televizijo, sprašuje, kakšna zdaj ta sodba bo: z dokončno oprostitvijo - ali z vrnitvijo postopka na drugo ali celo na prvo instanco. Je v takem primeru javnosti (in tudi pravnim komentatorjem) dovoljeno v času čakanja na sodbo izraziti argumente v prid taki ali drugačni razrešitvi te dileme - ali bo to spet razglašeno za nedopusten pritisk na sodišče?

Sam sem že večkrat napisal, da nedopusten pritisk na sodišče lahko izvajajo samo drugi organi oblasti oziroma politiki na oblasti, morda kdaj tudi kakšna organizirana medijska ali druga kampanja (še zlasti v času, ko se na prvostopnem sodišču dokazi šele izvajajo) in da vsa višja sodišča, še zlasti pa najvišja, ki bi bila dovzetna za take pritiske, niti ne zaslužijo svojega imena in položaja - da je pa vsako izražanje argumentiranih in na spoštljiv način izraženih stališč o tem, kakšno razsodbo laična ali strokovna javnost od sodišča pričakuje, nekaj, kar lahko kvaliteti sojenja samo koristi, pa če so ti argumenti strokovno in drugače dobri ali slabi, pravilni ali napačni. Tudi najvišja sodišča seveda niso nezmotljiva - in če nekdo v času, ko se čaka na njihovo odločitev, tudi javno (ne le z vlogo sodišču kot amicus curiae, kar je pri nas žal skoraj nepoznana in doslej še pred ustavnim sodiščem skrajno redko uporabljena praksa) navede argumente v prid take ali drugačne možne odločitve, ni to prav nič nedopustnega. Nasprotno, sodišču omogoči, da ima pri svoji presoji pred seboj čimveč argumentacije, kar dobremu sodišču odločitev olajšuje, ne otežuje. In stališča, s katerimi se ne strinja, lahko zavrne že v sodbi - ko je sodba enkrat izrečena in napisana, naj bi sodniki o njej namreč molčali.

In prav to je bil tudi moj glavni motiv, da sem sprejel povabilo za pisanje uvodnika na to temo. Že v tisti televizijski oddaji sem rekel, da si ne znam predstavljati, kako bi bilo po vsem tem dr. Noviča sploh še možno poslati na še enkratno večletno psihično "mrcvarjenje". Za tam navzoče tri pomembne pravnike ta možnost očitno nikakor ni bila izključena, prej nasprotno. Pa za sodnike v sodečem senatu vrhovnega sodišča?

Če si jaz ne znam predstavljati, kako bi bilo v tej zadevi sploh možno razumno utemeljiti vračanje zadeve v ponovno sojenje, to seveda še ne pomeni, da imam nujno prav. Če bo sodeči senat izbral to možnost in jo tudi zame prepričljivo utemeljil, bom priznal svojo zmoto in se opravičil - če ne, utegne biti moja kritika morebitne take odločitve seveda še precej hujša kot danes. Zato povem že danes, zakaj se mi zdi danes povsem nesprejemljiva. Obsodilna sodba tu vendar ne bo padla zaradi tega, ker bi bili kakšni od obremenilnih dokazov spregledani ali tako slabo presojeni, da bi njihova boljša presoja v ponovnem sojenju lahko pripeljala do dokazane krivde obtoženca. Nasprotno, slabo presojeni ali povsem spregledani so bili razbremenilni dokazi. Ali, pravno precizneje povedano - grobo kršene so bile pravice obrambe, ne tožilstva. Tožilstvo je v triletnem procesu že "dokazalo", kar je moglo in znalo - in če je pri tem odpovedalo, mora biti psihičnega mučenja obtoženca s tem nepreklicno konec. Razen če bi bilo od še potekajočega procesa proti dr. Stephanu - ali od česarkoli drugega - možno realno pričakovati, da bi se lahko pojavili kakšni novi obremenilni, ne razbremenilni dokazi. Pa je, kot vemo, ravno nasprotno. Torej?

In za konec še ključni (in ne "iz konteksta iztrgani"!) stavek v sodbi višjega sodišča, na katerega sem opozoril že v Tarči: da vsi izvedeni dokazi "omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca." Komaj verjetno: zanesljiv zaključek, da zbrani dokazi kažejo (pazite: kažejo!) na obtoženčevo krivdo. Tudi sodišče sámo se je torej zavedalo, da krivda zunaj razumnega dvoma dokazana sploh ni. Pa je obsodbo vseeno potrdilo. Torej??

Mag. Matevž Krivic, Pravna praksa, 36-37/2018

Foto: Petra Janša

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 15. Dec 2018 at 17:32

201 ogledov

V Kočevski Reki so se spomnili prvega postroja Slovenske vojske
V Spominskem parku Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) v Kočevski Reki je danes ob 12. uri potekala posebna slovesnost, na kateri so obeležili prvi postroj Slovenske vojske in ga ob tem tudi ponazorili. Slovesnost sta pripravili Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) in Društvo Moris Kočevska Reka, potekala pa je v spomin na dan, ko je 17. decembra 1990 prvič zadišalo po Slovenski vojski. V programu so sodelovali Garda Slovenske vojske, Trobilni kvintet Orkestra Slovenske vojske in pesnik Igor Pirkovič. Zbrane sta nagovorila poslanec Franc Breznik in kočevski župan dr. Vladimir Prebilič. Slovesnosti se je udeležil tudi predsednik republike in vrhovni poveljnik obrambnih sil Borut Pahor in Janez Janša, prvi slovenski obrambni minister. Slavnostni govornik pa je bil aktualni evropski poslanec in predsednik prve demokratične vlade v Sloveniji Lojze Peterle, ki je v svojem nagovoru na slovesnosti poudaril “Čutim dolžnost, da vam povem, zakaj mi je takrat ob pogledu na prvi postroj brigade Moris v družbi z Bavčarjem, Janšo, Krkovičem in Omanom prvič zadišalo po slovenski vojski.” In nadaljeval: “Ko sem s ponosom gledal pred seboj prvi postroj brigade Moris, nisem razmišljal o zaščitni brigadi Edvarda Kardelja Krištofa ali o neki ‘razvojni skupini’. Pač pa sem videl ljudi, ki so bili pripravljeni dati življenje za svobodo Slovenije. Tam niso stali ljudje po črki zakona o TO, ampak prostovoljci, tisti, ki so na vprašanje, ali so se pripravljeni boriti za demokratično in samostojno Slovenijo, odgovorili z jasnim DA.” Govor Lojzeta Peterleta objavljamo v celoti: PRIHODNOST PRIPADA POGUMNIMObeležitev dneva, ko je prvič zadišalo po slovenski vojski, Kočevska Reka, 15. 12. 2018 Spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije, dragi ministri osamosvojitvene vlade, poslanci DEMOS-a in sedanji poslanci, draga sedanji in takratni župan občine Kočevje, dragi veterani vojne za Slovenijo, dragi svojci padlih borcev za Slovenijo, spoštovani veterani iz Hrvaške, gospe in gospodje! Prav tu sem stal 17. 12. 1990, en teden pred zgodovinskim plebiscitom za samostojno in demokratično Slovenijo. Kot predsednik vlade sem bil soodgovoren za pripravo obrambe naše poti do najvišjega narodnopolitičnega cilja slovenskega naroda – samostojne in demokratične države. Čutim dolžnost, da vam povem, zakaj mi je takrat ob pogledu na prvi postroj brigade Moris v družbi z Bavčarjem, Janšo, Krkovičem in Omanom “prvič zadišalo po slovenski vojski”. Dovolite mi, da vam povem zgodbo o njej. Na dan izvolitve vlade, 16. 5. 1990, je začela TO SRS izvajati dan prej izdani beograjski ukaz in predala slovensko orožje JLA. O tem TO generala Hočevarja ni obvestila, ne že delujoče demokratične skupščine in tudi ne vlade oziroma njenega mandatarja. V tem, za ideološke tehnokrate tehničnem aktu, smo prepoznali prvi akt vojaške agresije na Slovenijo. Na pot osamosvojitve smo se odpravili goloroki. Naslednji dan, 17. 5. 1990, sta ministra Igor Bavčar in Janez Janša poverila priprave na obrambo Tonetu Krkoviču. Pod različnimi imeni, eno od teh je bila MSNZ, se je pod formalno lupino TO z novo vsebino in novim poslanstvom začela razvijati resnična slovenska vojska. Zgodila se je ena od ključnih preobrazb v smeri slovenskih ciljev. Zgodil se je vsebinski, konceptualni in organizacijski prelom s TO SRS, ki je bila podsistem JLA. Zgodila se je bistvena diskontinuiteta. Brez nje se ne bi tu danes ničesar spominjali. Do oktobra istega leta je bilo tako za obrambo organizirano moštvo, ki je štelo čez 20.000 ljudi. Zato smo lahko en teden pred plebiscitom pokazali Sloveniji, Jugoslaviji in svetu, da hočemo zavarovati našo pot v samostojnost tudi po vojaški poti. Zato smo bili 26. 6. 1991, na dan napada JLA, po proglasitvi neodvisnosti, pripravljeni na obrambo in zato smo tudi zmagali. Gospe in gospodje, to je bistveni del zgodbe o slovenski vojski. To ni fake news. Ko sem s ponosom gledal pred seboj prvi postroj brigade Moris, nisem razmišljal o zaščitni brigadi Edvarda Kardelja Krištofa ali o neki “razvojni skupini”. Pač pa sem videl ljudi, ki so bili pripravljeni dati življenje za svobodo Slovenije. Tam niso stali ljudje po črki zakona o TO, ampak prostovoljci, tisti, ki so na vprašanje, ali so se pripravljeni boriti za demokratično in samostojno Slovenijo, odgovorili z jasnim DA. Če mi je takrat zadišalo po slovenski vojski, mi je zato, ker sem jo videl, vedel za njen namen in čutil njeno srce. Videl sem resnično slovensko vojsko, ki je nastala po volji nove slovenske demokratične oblasti. Ta je poskrbela tudi za njeno oborožitev. Sedež te oblasti je bil v Ljubljani, ne v Beogradu, Moskvi ali kje drugje. Tisti, ki so stali tu, se kasneje borili in zmagali, niso bili tu za obrambo ideologije, ene partije ali paralelne ekonomije Kočevske Reke, ampak v bran demokratično izražene volje slovenskega naroda. Ta se je izrekla za demokracijo in samostojnost, najprej s podporo nosilcu tega programa DEMOS-u na prvih demokratičnih volitvah, nato še s plebiscitom. Slednjega brez prvega ne bi bilo. Vesel sem, da je bil predsednik države in vrhovni poveljnik slovenske vojske gospod Borut Pahor pred nedavnim povsem jasen, ko je rekel, da TO SRS ni neposredna predhodnica slovenske vojske in ni bila ustanovljena v podporo osamosvojitvi. Slovenska vojska je stara 28 let. Toliko je star tudi konec TO SRS. Dragi borci veterani, dovolite mi retorično vprašanje: kdo bi nas pa branil pol leta pozneje, če ne bi stali tu tistega hladnega decembrskega dne, pripravljeni na vse? Goloroka, razorožena TO SRS generala Hočevarja verjetno ne. Njen konec se je zgodil, ko je predala orožje in obrnila hrbet Sloveniji in njeni novi demokratično izvoljeni oblasti. V imenu vlade, ki je prevzela operativno breme osamosvajanja in svoje delo odgovorno opravila, odločno odklanjam vsakršno manipulacijo z resnico o obrambi Slovenije in omalovaževanje dostojanstva tistih, ki so stali tu ali se kasneje borili za svobodo Slovenije ali zanjo celo padli. V obrambi Slovenije smo bili enotni in borili smo se za skupni cilj – za našo svobodo, dostojanstvo in čast. Z roko v roki sta se borili slovenska policija in slovenska vojska. Ne z revolucionarnimi nameni, ne za oblast, ne za stranko, ne za to, da bi polnili z rojaki kakšna kočevska brezna. Šlo je za osvoboditev naroda in njegove države, ki je doživela vojno agresijo, četudi ji je takratna jugoslovanska ustava zagotavljala pravico do samoodločbe. Nevredno, nečastno in škodljivo je danes umetno ustvarjati delitve in podrejati skupni boj interesom, ki nimajo nič z osamosvojitvijo. Ker smo zmagali v enotnem boju za skupni cilj, lahko to in tako čisto stvar tudi skupaj praznujemo – s hvaležnostjo tudi do vseh tistih, ki so se kadarkoli kot domoljubi borili za slovensko stvar, ali kakorkoli delali zanjo. 17. december 1990 je bil velik dan – dan domoljubja, državotvornosti, politične volje in demonstracija obrambne pripravljenosti. Tu je takrat v podporo plebiscitu stala udarna sila nastajajoče slovenske vojske. Zato je prav, da se tega dne spominjamo resnicoljubno in s hvaležnostjo vsem, ki so ga zasnovali in izvedli. Spoštovani! pred osemindvajsetimi leti smo se borili za Slovenijo, danes se moramo boriti za resnico o tem boju in za dostojanstvo tistih, ki so se borili, namesto da bi v čedalje bolj zahtevnih časih določali v sožitje in skupno prihodnost usmerjene skupne cilje. Tri Jugoslavije so že propadle, nekateri pa bi institucije in simbole ene od njih še naprej častili in temu podrejali tudi samo osamosvojitev. Na dan proglasitve samostojnosti je bila na trgu republike samo ena rdeča zvezda, tista na zastavi, ki smo jo spustili. Od takrat smo zavezani našim simbolom. Po skoraj tridesetih letih je čas, da resnico o osamosvojitvi Slovenije in boju zanjo izve tudi mladina v naših šolah. Spoštovani zbor, vesel sem, da praznujemo skupaj enega od ključnih in prelomnih dejstev na naši poti v samostojno državnost. Želim močno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti, praznujte vesel in miren božič, bodite zdravi, srečni in uspešni v novem letu! Naj živi demokratična in samostojna Slovenija! Hvala in slava borcem, ki so zanjo padli! Lojze PeterleEvropski poslanecPredsednik osamosvojitvene vlade Foto: twiter VSO

Fri, 14. Dec 2018 at 20:35

136 ogledov

Terorizem: Evropski poslanci predlagajo nove ukrepe za soočanje z grožnjami
Odbor Evropskega parlamenta za boj proti terorizmu predlaga niz ukrepov za učinkovitejše soočenje s terorističnimi grožnjami v Evropi. Ukrepi med drugim predvidevajo okrepitev Europola, standardizirano deljenje podatkov in izboljšano sodelovanje med državami članicami, boj priti radikalizaciji na spletu in izven njega ter oblikovanje evropskega seznama radikaliziranih skrajnežev. Poslanci si prav tako prizadevajo za okrepljeno spremljanje islamskih borcev, ki se vračajo v Evropo in okrepitev možnosti za njihov kazenski pregon, med ukrepi pa je tudi poostreno varovanje zunanjih meja EU ter preverjanje posameznikov v varnostnih bazah podatkov ob prestopu meje. Odbor je bil ustanovljen julija 2017 z namenom, da pripravi predloge za učinkovitejši boj proti terorizmu, z delom je pričel septembra 2017. Izsledki in priporočila odbora so bili predstavljeni na decembrskem plenarnem zasedanju v Strasbourgu, poslanci so na glasovanju predlagane ukrepe podprli. Sodelovanje in pretok informacij Zaradi mednarodnega značaja delovanja zlikovcev boj proti terorizmu zahteva močan in koordiniran odziv ter učinkovit in hiter pretok informacij med državami EU. “Pretok informacij med državami članicami še vedno ovirajo tehnične pomanjkljivosti. Za učinkovitejše deljenje informacij je potrebno okrepiti Europol in Eurojust, ki služita kot vozlišči za pretok podatkov”, je povedala ena izmed avtoric poročila, Monika Hohlmeier(EPP, Nemčija). Soporočevalka Helga Stevens (ECR, Belgija) je opozorila na področje dešifriranja: “Dešifriranje sporočil je zelo zahtevna naloga, predvsem za manjše države, ki nimajo na razpolago veliko sredstev in tehnične opreme. Zato želimo za to področje zadolžiti Europol, s tem bi razbremenili države članice. Policija in tožilstvo bi s tem na primer pridobila možnost dostopa do šifriranih sporočil na WhatsAppu ali Messengerju. Sedaj je to praktično nemogoče, saj tehnološka podjetja za pridobitev dokazov ne želijo sodelovati s sodišči.” Zaščita zunanjih meja Teroristični napadi so v zadnjih letih razkrili pomanjkljivosti mejnih nadzorov, ki so jih na žalost uspeli izkoristiti zlikavci. Poročilo parlamentarnega odbora države članice poziva k investicijam v tehnološko opremo, ki bi pri mejnih kontrolah omogočala preglede v različnih bazah podatkov. Prav tako poslanci poudarjajo pomen uporabe biometričnih podatkov ter nujno zagotovitev inter-operatibilnosti podatkovnih baz. Preprečevanje radikalizacije Glavni viri radikalizacije posameznikov so neprimerne vsebine na družbenih omrežjih, tiskana in avdiovizualna vsebina, ki podpira radikalne ideje ter stik z že radikaliziranimi skupinami. Poročilo odbora poziva k sprejemu zakonodaje, ki bi od tehnoloških in medijskih podjetij zahtevala, da radikalne teroristične vsebine odstrani s spleta. Podjetja bi prav tako morala redno poročati o pojavu radikalnih terorističnih vsebin. “Če želimo uspešno integracijo posameznikov, si moramo izmenjevati dobre prakse”, je poudarila Monika Hohlmeier. Helga Stevens si želi skupnega EU seznama t.i. pridigarjev sovraštva, ki sedaj delujejo povsem neopaženo, predvsem kadar se premikajo iz ene države v drugo. Več o tem v priloženem videoposnetku. (https://multimedia.europarl.europa.eu/sl/terrorism-helga-stevens_N02-PUB-181122-STEV_ev)

Fri, 14. Dec 2018 at 17:25

645 ogledov

Predbožični pogovor s soboškim škofom dr. Petrom Štumpfom

Fri, 14. Dec 2018 at 13:49

123 ogledov

V Gruškovju odkrili 5 ilegalnih migrantov in jih po hitrem postopku vrnili Hrvatom
Ilegalnim migrantom, ki jih med pregledom odkrijejo mejni organi na slovensko hrvaški meji, ni videti konca. Tako iz mariborske PU poročajo, da so čeraj ob 13.35 je na Mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje v priklopnem tovornem vozilu bolgarskih registrskih oznak, odkrili pet ilegalnih moigrantov. S tehničnimi sredstvi so policisti zaznali povečano prisotnost CO2 v notranjosti tovornega dela priklopnega vozila, reagiral je tudi indikator srčnega utripa. Med pregledom vozila so policisti ugotovili tudi, da je bila pletenica, ki je speta s carinsko zalivko, poškodovana oziroma prerezana in ponovno speta. Ob pregledu vozila so nato policisti v tovornem delu priklopnega vozila odkrili 5 državljanov Afganistana, ki so na tak način skušali nedovoljeno vstopiti v našo državo. Štirje so bili stari 18, en pa 22 let, še poroča PU Maribor. Vsem, petim so policisti zavrnili vstop in so jih po zaključenem postopku predali hrvaškim varnostnim organom.

Thu, 13. Dec 2018 at 19:01

236 ogledov

Evropski utrip: Video pismo Patricije Šulin iz Strasbourga

Thu, 13. Dec 2018 at 16:37

228 ogledov

Celje: Umrl je dr. Ivan Stopar, častni meščan Celja in gradoslovec mednarodnega formata
Včeraj je v Celju  umrl častni meščan Celja dr. Ivan Stopar, ugleden slovenski umetnostni zgodovinar in konservator. Dr. Ivan Stopar je bil priznan, priljubljen in cenjen Celjan. Njegovo delo je prepoznavno tudi širše v Evropi, od ustanovitve Zavoda za spomeniško varstvo v Celju leta 1963, ko je postal njegov prvi ravnatelj, pa je bilo tesno povezano s Celjem. S trdim in vztrajnim delom je organiziral in strokovno utemeljil spomeniškovarstveno službo najprej v celjski regiji, kasneje pa tudi v delu Zasavja in Posavja. Dr. Ivan Stopar je posebno pozornost posvečal gradovom. Utemeljil je kastelologijo kot samostojno vedo in uvedel strokovni termin, ki je danes splošno sprejet. Opredelil je razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem ter opravil topografijo številnih grajskih stavb po Sloveniji. Gradove je slovenski in tuji javnosti predstavil v številnih knjigah, posebej pa je smiselno omeniti reprezentančno izdajo dela Gradovi na Slovenskem, ki je doživela več ponatisov in prevod v več tujih jezikov. Del tega, točneje  njegove monografije,  sem kot predstavnik mesta oziroma član delegacije mesta Celje izročil Lechtenseinskemu škofu  in  njihovem Erbprinzu Aloisu ter predstavnikom mesta Zagreb ob obisku pri njih. Posebno mesto v njegovem delu zaseda Stari grad Celje, ki mu je dr. Stopar ves čas namenjal posebno pozornost. Na novo je opredelil stavbno-zgodovinski razvoj gradu in dolga leta vodil njegovo obnovo. V Knežjem dvorcu je prepoznal enega ključnih srednjeveških fevdalnih objektov v tem delu Evrope in sodeloval pri opredelitvi konservatorskih izhodišč. Kot svetovalec Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Celje, je sodeloval tudi pri obnovitvenih delih. Dr. Ivan Stopar je dobitnik več priznanj in nagrad, med katerimi je leta 1975 za delo v spomeniškovarstveni službi prejel zvezno plaketo Zveze konservatorskih društev Jugoslavije, leta 1992 je prejel Steletovo nagrado Slovenskega konservatorskega društva, leta 1994 zlati grb mesta Celje, leta 2012 pa je postal častni meščan Celja. Bil je tudi častni član Slovenskega konservatorskega društva. Njegov opus in znanje, ki ga je uspel posredovati strokovni javnosti ter mnogokrat tudi laični javnosti na razumljiv in dojemljiv način, ga je delalo velikega obenem preprostega in dostopnega, tako  kot je znal  predstaviti svoje znanstvene dosežke. Zato si tudi zasluži posebno mesto med  znanstveniki, ki je Celje  umestil med pomembne kraje spomeniškovarstvenega, kulturnega in turističnega zemljevida. V Celju, Sloveniji in Evropi je pustil neizbrisen pečat. Dr. Ivan Stopar je zadnje obdobje svojega življenja preživel v Domu Sv. Jožefa, na Jožefovem hribu v Celju. Vane K. Tegov  

Zadnji komentarji

grizlly

2018-12-07 18:38:28


podpišem

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Matevž Krivic: "Pred, upajmo, končno sodbo v zadevi Novič"