SI
Matevž Krivic: "Pred, upajmo, končno sodbo v zadevi Novič"
V Fokusu
Novice

Nedelja, 7. oktober 2018 ob 10:10

Odpri galerijo

Ko sem bil povabljen, naj napišem uvodnik o zadevi Novič, sem imel sicer pomislek, ali ima smisel pisati o tem sicer (po mojem prepričanju) paradigmatičnem primeru za najslabše in najbolj zaskrbljujoče strani našega sodstva že v trenutku, ko še čakamo na odločitev vrhovnega sodišča - a sem te pomisleke premagal in se odločil povabilo sprejeti. In sem sprejel tudi povabilo na četrtkovo Tarčo na TVS, glede česar sem imel najprej enake pomisleke. Tam sem potem - brez komentarja, namesto katerega sem raje zamahnil z roko in ga kot nepotrebnega odklonil - poslušal zame skrajno bledo izmikanje treh v pravosodju visoko pozicioniranih pravnikov, ki je najbrž še dodatno znižalo že tako nizko zaupanje javnosti v naše pravosodje.
Če se pred izrekom sodbe vrhovnega sodišča niso hoteli vsebinsko opredeliti do ničesar, kar je bilo v tej zadevi tako očitno in tako hudo narobe, tudi prav - toda potem naj bi udeležbo raje odklonili, namesto da so ta kričeče izjemni primer skušali skriti v statistične podatke o potrjenih in razveljavljenih sodbah in na druge načine minimizirati njegov pomen za nadaljnje padanje ugleda sodstva v javnosti. Moja bojazen, da bi vsako (tudi moje) izmikanje javnim opredelitvam v čakanju na sodbo vrhovnega sodišča lahko tudi tam okrepilo tiste poglede, ki bi morda ponovno (podobno kot je bilo to na ustavnem sodišču ob končevanju zadeve Patria) želeli zadevo razvodeniti, namesto da bi jo dokončno razsodili, se je po slišanem in videnem v oddaji Tarča samo še okrepila.

Se vnaprej opravičujem sodnikom v senatu vrhovnega sodišča, na katerega sodbo čakamo, če v tem kričeče izjemnem primeru med njimi takih pogledov morda sploh ni bilo in imajo že sami namen o zadevi dokončno razsoditi (kakorkoli, oprostilno ali obsodilno, tudi če ne soglasno) - ali pa so to medtem morda celo že naredili. Kaj pa če takega namena morda nimajo, vsaj ne v zadostni večini v senatu?

Primer je povsem izjemen - poleg vsebine - tudi zato, ker je bil v tako javno odmevni in po kazni tako hudi zadevi po pravnomočni obsodbi na 25 let zapora obsojenec izpuščen, še preden je bila sodba o tem izdana in se zato vsa javnost, vključno z javno televizijo, sprašuje, kakšna zdaj ta sodba bo: z dokončno oprostitvijo - ali z vrnitvijo postopka na drugo ali celo na prvo instanco. Je v takem primeru javnosti (in tudi pravnim komentatorjem) dovoljeno v času čakanja na sodbo izraziti argumente v prid taki ali drugačni razrešitvi te dileme - ali bo to spet razglašeno za nedopusten pritisk na sodišče?

Sam sem že večkrat napisal, da nedopusten pritisk na sodišče lahko izvajajo samo drugi organi oblasti oziroma politiki na oblasti, morda kdaj tudi kakšna organizirana medijska ali druga kampanja (še zlasti v času, ko se na prvostopnem sodišču dokazi šele izvajajo) in da vsa višja sodišča, še zlasti pa najvišja, ki bi bila dovzetna za take pritiske, niti ne zaslužijo svojega imena in položaja - da je pa vsako izražanje argumentiranih in na spoštljiv način izraženih stališč o tem, kakšno razsodbo laična ali strokovna javnost od sodišča pričakuje, nekaj, kar lahko kvaliteti sojenja samo koristi, pa če so ti argumenti strokovno in drugače dobri ali slabi, pravilni ali napačni. Tudi najvišja sodišča seveda niso nezmotljiva - in če nekdo v času, ko se čaka na njihovo odločitev, tudi javno (ne le z vlogo sodišču kot amicus curiae, kar je pri nas žal skoraj nepoznana in doslej še pred ustavnim sodiščem skrajno redko uporabljena praksa) navede argumente v prid take ali drugačne možne odločitve, ni to prav nič nedopustnega. Nasprotno, sodišču omogoči, da ima pri svoji presoji pred seboj čimveč argumentacije, kar dobremu sodišču odločitev olajšuje, ne otežuje. In stališča, s katerimi se ne strinja, lahko zavrne že v sodbi - ko je sodba enkrat izrečena in napisana, naj bi sodniki o njej namreč molčali.

In prav to je bil tudi moj glavni motiv, da sem sprejel povabilo za pisanje uvodnika na to temo. Že v tisti televizijski oddaji sem rekel, da si ne znam predstavljati, kako bi bilo po vsem tem dr. Noviča sploh še možno poslati na še enkratno večletno psihično "mrcvarjenje". Za tam navzoče tri pomembne pravnike ta možnost očitno nikakor ni bila izključena, prej nasprotno. Pa za sodnike v sodečem senatu vrhovnega sodišča?

Če si jaz ne znam predstavljati, kako bi bilo v tej zadevi sploh možno razumno utemeljiti vračanje zadeve v ponovno sojenje, to seveda še ne pomeni, da imam nujno prav. Če bo sodeči senat izbral to možnost in jo tudi zame prepričljivo utemeljil, bom priznal svojo zmoto in se opravičil - če ne, utegne biti moja kritika morebitne take odločitve seveda še precej hujša kot danes. Zato povem že danes, zakaj se mi zdi danes povsem nesprejemljiva. Obsodilna sodba tu vendar ne bo padla zaradi tega, ker bi bili kakšni od obremenilnih dokazov spregledani ali tako slabo presojeni, da bi njihova boljša presoja v ponovnem sojenju lahko pripeljala do dokazane krivde obtoženca. Nasprotno, slabo presojeni ali povsem spregledani so bili razbremenilni dokazi. Ali, pravno precizneje povedano - grobo kršene so bile pravice obrambe, ne tožilstva. Tožilstvo je v triletnem procesu že "dokazalo", kar je moglo in znalo - in če je pri tem odpovedalo, mora biti psihičnega mučenja obtoženca s tem nepreklicno konec. Razen če bi bilo od še potekajočega procesa proti dr. Stephanu - ali od česarkoli drugega - možno realno pričakovati, da bi se lahko pojavili kakšni novi obremenilni, ne razbremenilni dokazi. Pa je, kot vemo, ravno nasprotno. Torej?

In za konec še ključni (in ne "iz konteksta iztrgani"!) stavek v sodbi višjega sodišča, na katerega sem opozoril že v Tarči: da vsi izvedeni dokazi "omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca." Komaj verjetno: zanesljiv zaključek, da zbrani dokazi kažejo (pazite: kažejo!) na obtoženčevo krivdo. Tudi sodišče sámo se je torej zavedalo, da krivda zunaj razumnega dvoma dokazana sploh ni. Pa je obsodbo vseeno potrdilo. Torej??

Mag. Matevž Krivic, Pravna praksa, 36-37/2018

Foto: Petra Janša

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 16. Feb 2019 at 16:35

0 ogledov

Dr. Andreja Valič Zver: Tridesetletnica Slovenske demokratske stranke: Skozi puščavo in goščavo
V tokratni kolumni bi rada spregovorila o bližajočem se jubileju Slovenske demokratske stranke, ki bo v naslednjih dneh slavila tridesetletnico svojega obstoja. Največja in najmočnejša stranka slovenske pomladi bo častitljivi jubilej pričakala v dobri kondiciji, s ponosnim pregledom svoje vloge v času oblikovanja in obstoja slovenske države, pa tudi s strokovno utemeljenimi vizijami demokratične slovenske prihodnosti. Pa vendar: vsem upravičeno ponosnim občutkom, ki človeka navdajajo, ko se ozre na prehojeno pot, sem se odločila za dodatek naslovu. “Skozi puščavo in goščavo”, morda bi se bilo še bolje spomniti rimskega reka “skozi trnje do zvezd”, a to so še precej premile besede, ki bi opisale velikokrat zmagovito, še večkrat pa z vsem hudim posuto prebijanje SDS skozi puščave in goščave slovenske tranzicijske sage. V izogib očitkom o plagiatorstvu naj vas ob tem naslovu spomnim na slavno knjigo poljskega Nobelovca Henrika Sienkiewicza, ki govori o smrtonosni poti dveh otrok skozi puščavo in goščavo in ki sem jo sama prejela od staršev za trinajsti rojstni dan. Spominjam se napetega branja in domišljijskega divjanja z glavnimi junaki izjemne zgodovinske pripovedi skozi neverjetne pustolovščine arabskega sveta, islamske nevarnosti in neusmiljenosti, pogum glavnega junaka, ki tudi za ceno smrti ne zataji svojega krščanstva in svoje poljske narodnosti. Knjiga ima srečen konec in človek bi si želel, da se tudi v vsakdanjem življenju dogajajo napete zgodbe s srečnim izidom. Vsekakor se lahko strinjamo, da se je zgodba Slovenske demokratske stranke začela v izjemno napetih časih razpada jugoslovanske države in brstenja slovenske politične pomladi. Socialdemokratska opcija, ki je morala v slovenskem prostoru zamreti s komunističnim prevzemom oblasti, je v osemdesetih letih ponovno oživljala. Predstavljala je močno in realno politično alternativo obstoječemu režimu, ki je s komunistično partijo in z njenimi transmisijskimi organizacijami obvladoval politično prizorišče. Socialdemokratske ideje so se krepile v času stavke v ljubljanski tovarni Litostroj leta 1987. Stavka je bila posledica drastičnega zmanjšanja delavskih plač in izjemno slabega gospodarskega položaja v državi. Brezposelnost je naraščala, iz dneva v dan pa se je krepilo tudi nezadovoljstvo. Decembra 1987 so litostrojski delavci zagrozili s splošno stavko, česar se je oblast najbolj bala in je želela na vse načine preprečiti nadaljnji potek dogajanja. Stavkovni odbor s Francetom Tomšičem na čelu je 9. decembra 1987 v Cankarjevem domu ustanovil prvi neodvisni sindikat na Slovenskem po drugi svetovni vojni, 15. decembra 1987  je bilo na zboru delavcev v tovarni Litostroj z volitvami v sindikalne organe uveljavljeno načelo sindikalnega pluralizma. France Tomšič je zboru delavcev predlagal tudi ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, ki bo delovala paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov Slovenije. Ustanovitve neodvisnega sindikalnega in socialdemokratskega gibanja se je tedanji režim najbolj bal, predvsem iz strateških razlogov. Delavci bi lahko zahteve, ki so izhajale iz neznosnih socialnih razmer, združili s političnimi, legitimnost vladajoče partije pa bi bila ogrožena. Za predsednika Iniciativnega odbora je France Tomšič predlagal Franceta Bučarja, vendar je ta ponujeno funkcijo zavrnil. Idejo o ustanovitvi stranke sta načeloma podprla Rudi Šeligo in Veno Taufer iz Društva slovenskih pisateljev, izmed medijev pa le Mladina in Radio Študent. Svojo podporo je bodočim ustanoviteljem socialdemokratske zveze izrazila večina članov stavkovnega odbora železničarjev, ki so stavkali konec decembra 1988, 31. januarja 1989 pa na Železniškem gospodarstvu Ljubljana ustanovili svoj neodvisni Sindikat strojnega osebja Slovenije in Istre. Predsednik sindikata je postal Slavko Kmetič. Zaradi domnevne “zasedenosti” Cankarjevega doma sredi decembra 1988 je bila ustanovitev SDZS prestavljena za skoraj dva meseca. Socialdemokratska zveza Slovenije je bila tako ustanovljena 16. februarja 1989 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Na ustanovnem zasedanju je bilo navzočih najmanj 1400 ljudi. V pripravljalnem obdobju je Iniciativni odbor, ki so ga sestavljali France Tomšič, Matjaž Šinkovec, Katja Boh, Andrej Magajna, Uroš Šušterič, Slavko Sušec in mnogi zunanji sodelavci oblikoval programsko izjavo SDZS, ki je bila objavljena januarja 1989. V programski izjavi so zahtevali suvereno slovensko državo, reformo političnega sistema, demokratični volilni sistem in parlamentarno demokracijo, svobodo in pravice posameznika, svobodo političnega združevanja, svobodo govora in tiska, ponovno uveljavitev dela, tržnega gospodarstva, sodoben razvoj kmetijstva, ukinitev zemljiškega maksimuma, samostojnost Slovenije pri oblikovanju gospodarskega sistema in ekonomske politike, avtonomijo sindikata, članstvo v Evropski skupnosti, odprte meje, podreditev vojske demokratično izvoljenim oblastem. Posebej pomemben se je pobudnikom SDZS zdel proces nastajanja nove ustave, ki naj bi bila sprejeta z referendumom in ki so jo razumeli kot predpogoj za spremembe politične klime v državi. Pobudniki ustanovitve Socialdemokratske zveze niso želeli vstopiti v Socialistično zvezo delovnega ljudstva in delovati pod njenim okriljem, vendar pa so zaradi številnih pritiskov vladajoče partijske nomenklature formalno morali pristati na tovrstne zahteve. Ustanovni zbor SDZS je podpisano izjavo zavrnil in se odločil za pristop k SZDL, ko se bo o tem odločilo celotno članstvo SDZS. Mimogrede, mnogi plakati, ki so vabili na ustanovni zbor socialdemokratov, so bili uničeni, organizatorji klicani na zasliševanja ter na različne načine ustrahovani, ustanovitev SDZS pa je bila v medijih večinoma zamolčana. Na ustanovnem zboru SDZS je uvodni govor Franceta Tomšiča obravnaval zgodovinski razvoj socialdemokracije in vizijo nadaljnjega razvoja, Jože Pučnik, ki se konec osemdesetih vračal iz izgnanstva nazaj v slovenski prostor, pa je v svojem referatu govoril o političnem pluralizmu ter nujnosti svobodnih in demokratičnih volitev. V predsedstvo zveze so bili izvoljeni France Tomšič, Andrej Magajna, Brane Gradišnik, Vitodrag Pukl, Boro Terčelj, Katja Boh, Matjaž Šinkovec in Slavko Sušec. France Tomšič je bil na prvi seji predsedstva v začetku marca 1989 izvoljen za predsednika stranke, podpredsednika pa sta postala Katja Boh in Andrej Magajna. Podobno kot Slovenska demokratična zveza je torej tudi SDZS v času svojega nastajanja in ob ustanovitvi naletela na izrazito odklonilen sprejem, še zlasti v medijskem prostoru. Časopis Delo je tako na primer 23. februarja 1989 na svoji drugi strani z velikimi črkami sporočal, da “z nikomer ne bomo delili oblasti”. V članku s tem naslovom je predsednik ZZB NOV Jugoslavije izražal zaskrbljenost ob obnavljanju strankarstva in grozeče  dodal, da je “prepričan, da se slovenski narod in njegovi borci ne zavedajo, kaj pomeni ustanovitev socialdemokratske stranke in kam to pelje”. Zgodba ustanavljanja Slovenske demokratske stranke je torej zgodba Slovenske demokratične zveze in Socialdemokratske zveze pred tridesetimi leti, zgodba pogumnih posameznikov v času, ko se je zdelo, da bodo komunistične ideje z vsemi svojimi strašnimi posledicami za vedno pokopane. A zgodilo se je drugače. Nevarnostim komunističnih puščav in goščav še zdaleč ni videti konca. Po tridesetih letih se znova in znova vračajo v takih in drugačnih preoblekah. A zato niso nič manj smrtonosne. Člani Slovenske demokratske stranke se tega zavedamo in z zavezanostjo našim ustanovnim vrednotam pričujemo o drugačnem – človeka vrednejšem smislu bivanja – ki nas krepi v našem vztrajanju in naši poti “skozi puščavo in goščavo”. Dr. Andreja Valič Zver Izvirno objavljeno: http://nova24tv.si

Sat, 16. Feb 2019 at 11:15

0 ogledov

Laško: 30 let Zbora za ustavo
Včeraj je  v Kulturnem centru v Laškem  potekala slovesnost ob 30 obletnici Zbora za ustavo. Zbor, ki je bil ustanovljen 23. februarja 1989,  so sestavljali Društvo  slovenskih pisateljev, Odbor za varstvo človekovih pravic ter združenja in  zveze, iz katerih so kasneje  nastale politične stranke  kot sestavni del pluralnega političnega spektra na slovenski politični sceni. Zbor si je zastavil za cilj, da z svojim delovanjem preko amandmajev  na Ustavo RS vpliva na spremembo taiste na takšen način,  s katerim se poudarja in dejansko pride do čim manj odvisnega statusa Slovenije od takratne federacije ter kasneje doseže samostojno pot Slovenije ter zakonit in legalen odhod iz takratne federalne združbe. Kasneje je sledila ustanovitev ustavne komisije,  v kateri je bilo dvajset članov, po deset članov iz takratne uradne politike in deset iz Zbora za ustavo. Zbor je okronal svoje delo 23. marca z svojim osnutkom Ustave, ki je bil objavljen v Demokraciji. Osnutek je imel 164 členov. Ta osnutek je dobil pridevnik  pisateljsko sociološka ustava.  Zbor za ustavo, njegovi člani ter še mnogo drugih skupin, so pripeljale do najbolj markantnega dogodka v zgodovini slovenskega naroda, do razglasitve Slovenske samostojne države 25. junija 1991. Da ni vse tako črno, čeprav tako včasih zgleda ali imamo ta občutek, pa povedo tudi besede Simone Purkat, članice mladinske sekcije VSO Triglav, ki  v svojem nagovoru dejala:«  Da je domoljubje vedno aktualno čustvo. Ponosni bodimo na državo, domovino, in to kažimo skozi dejanja. Bodimo zgled in ljubezni do domovine učimo tudi druge. Del tega je tudi izobešanje zastav ob vseh praznikih, pa tudi če je simbol države izobešen vsak dan, ni nič narobe«, je dodala Purkatova. Mojca Škrinjar, podpredsednica VSO :« Domoljubje je tudi zaupanje v  naše mlade, zaupanje naše države vam, da jo negujete in ohranjate. Zato je tudi v času vlade Janeza Janše med letoma 2004-2008 vpeljan v šolah predmet Domoljubna vzgoja« »Laško postaja vsako letna februarska postaja enega od dogodkov, ki je povezan z osamosvojitvenimi časi, kar nas zelo veseli  ter si štejemo v čast da na takšen način prispevamo z obeleževanjem teh dogodkov v organizaciji Združenja VSO«, je med drugim povedal Franc Zdolšek v svojem pozdravnem nagovoru. V času vlade Janeza Janše med letoma 2004-2008 vpeljan v šolah predmet Domoljubna vzgoja Slavnostna govornica ob obeležitvi 30. obletnice Zbora za ustavo,  enega od mejnikov na poti na poti k slovenski samostojnosti in nastanka lastne države, je bila Romana Tomc, poslanka v Evropskem parlamentu. Nanizala je sosledje dogodkom, ki so nas pripeljali do samostojne države Slovenije  ter kako to zgleda danes. V 2. členu ustave je zapisano: »Slovenija je pravna in socialna država.« A dokler bodo ljudje čutili, da pred zakonom nismo vsi enaki, da lahko nekateri manipulirajo sodne procese v svojo korist, pravna država ne bo obstajala«, meni Romana Tomc. V ustavi je zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Ljudje se morajo zavedati, da je to njihova država. Se ljudje sploh zavedajo kaj to pomeni? Večina najbrž ne, ker so jih prepričali, da njihov glas ne šteje kaj dosti. Takšno  prepričanje pa je najbolj opazno in vidno  v nizki udeležbi na volitvah. Čeprav je trden temelj pravne države, pa to še ne pomeni, da smo z njenim delovanjem zadovoljni. Ravno nasprotno. Zaupanje ljudi v pravosodje in v sodne institucije je čedalje nižje. »Ne glede na vse, pa nikoli, ampak res nikoli ne smemo obupati nad tem, da se te nezdrave razmere ne morejo spremeniti. Poti nazaj ni. Je samo pot naprej. In po njej moramo iti«, je sklenila svoj nagovor Romana Tomc na slovesnosti ob 30. obletnici  Zbora za ustavo v Laškem. V ustavi je zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Ljudje se morajo zavedati, da je to njihova država. Z kulturni program  z bogato domovinsko noto so skrbeli in resnično naredili vse, da se je njihov nastop dotaknil prav vsakega od prisotnih, dijakinje in dijaki ter članice in člani mešanega pevskega zbora iz Prve gimnazije Celje,  pod vodstvom mentorja iz zborovodje Tomaža Marčiča. Tekst, foto: Vane K. Tegov

Sat, 16. Feb 2019 at 09:44

0 ogledov

Ko se v sojenju Francu Kanglerju "ulica" preseli v sodno dvorano
Vidno razburjen je po včerajšnjem predobravnavnem naroku na okrajnem sodišču v Mariboru v zadevi Astrid Bah pred novinarje stopil nekdanji mariborski župan Franc Kangler. Tožilstvo je namreč "obudilo" primer, ko naj bi Franc Kangler kot mariborski župan vplival na direktorico Medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor Tanjo Vindiš Furman, da je leta 2009  zaposlila podžupanjo Astrid Bah in da ji je sklad poravnal šolnino za podiplomski študij. Zaradi tega je bil Kangler že obsojen na sedem mesecev pogojne kazni, a je zadeva padla na vrhovnem sodišču.  Razlog razburjenosti in nejevolje Franca Kanglerja, danes državnega svetnika in svetnika MO Maribor, je dejstvo, da je državna tožilka Januša Kušar Rotman v obnovljenem sojenju uporabilo "copy paste" predhodne obtožnice, pri čemer je protizakonito uporabila protipravno pridobljene telefonske prisluhe telefonskih pogovorov, ki bi morali biti v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča izbrisani, ker je pretekel dveletni zakonski rok. Tega nista upoštevali državna tožilka, kakor tudi ne sodnica Alenka Golčer, zato je Kanglerjev zagovornik Peter Žnidaršič zahteval sodničino izločitev, ker je njegovemu klientu evidentno kršila temeljne človekove pravice. Obenem pa je kar v sodni dvorani proti neznanim storilcem podal kazensko ovadbo.  "Zaradi domačijskosti policije, tožilstva in sodišča v Mariboru mojemu klientu ne morejo pošteno soditi. Menim, da se je "ulica" v primeru Kangler preselila na sodišče," je dejal Žnidaršič. Da v Sloveniji veljata dva pravna sistema, je bil jasen Kangler, kajti to, kar velja za sodišča v Murski Soboti, Slovenj Gradcu, kakor tudi za Ustavno in Vrhovno sodišče, v mariborskih sodnih dvoranah ne velja: "Za Kanglerja pač v Mariboru veljajo drugi pravosodni "vatli," ker ga je treba onemogočiti," je dodal Franc Kangler. Oglejte si posnetek izjav Franca Kanglerja in odvetnika Petra Žnidaršiča

Fri, 15. Feb 2019 at 23:31

25 ogledov

Dr. Stane Granda: Sendvič
Pred kratkim je kot poslanec odstopil poslanec stranke predsednika vlade, ki je ukradel v trgovini sendvič. Pri dejanju ga niso zalotili, ampak je to sam povedal na seji parlamentarnega odbora za kmetijstvo. Kraja je res kraja in je sama na sebi zavrženo dejanje, toda mož je z njo protestiral zoper nemarnost v trgovini. Bolj kot resnično krajo, to dejanje lahko označimo za ponesrečeno šalo. To lahko trdimo toliko bolj, ker ob tolikšni kraji nekdanjega državnega/družbenega premoženja, bančni luknji…, kapital se sedaj kot »tuji«  vrača domov, se nikomur nič ne zgodi. Pa so javno v parlamentu povedana njihove imena. Poceni kupujejo nekdanja svoja podjetja, ki so jih v bistvu dvakrat obkradli. Nič se jim ne zgodi. Ni pomembno če kradeš, važno je, ali kradeš malo ali veliko. Veliki tatovi niso ogroženi. Kot nekdaj, ko ni bilo kraje, ampak samo »nedovoljena odtujitev« Včasih smo imeli tajni uradni list. Sedaj imamo lex specialis, ki v bistvu ustvarja iste cilje: T-6, drugi tir, Magna, pričakujemo lahko še karavanški predor ali kaj podobnega. Sodbe ustavnega sodišča, kadar gre za katoličane, niso izvršljive. Če bi šlo za inštitucije istospolno usmerjenih, bi kar tekmovali, kdo jim bo podaril več denarja. V Sloveniji pravna država stopa na plan. Začelo se je sojenje Andreju Šiški. Ker je ogrožal slovensko državo, ker se je gozdu približal s sekiricami, ker je ustanavljal deželo Štajersko, ki obstaja že od visokega srednjega veka, ker so prenašali neko plastiko. V Sloveniji bodo v kratkem zaradi šiške sprejeli zakon o zaščiti države. Starojugoslovanski bo v primerjavi z njim pravljica za lahko noč otrokom. Prvi korak bo pravna okrepitev varnostnih služb. Predlagamo še določanje kraja prisilnih bivališč, interniranje nezaželenih kritikov razmer – državljanu K menda že krojijo ustrezno uniformo. Najbolje pa bi bilo, da bi nameravani otok pred Izolo spremenili v slovenski Goli otok. Tistim, ki korakajo po slovenski zemlji z pravim orožjem, ki posredno grozijo tistim, ki vidijo preteklost takšna, kot je bila, ki zanikajo demokratične spremembe kot temelj slovenske države, ki nastopajo proti parlamentarizmu, se ne zgodi nič. Še več, njihove kritike razglašajo za revizioniste. Kot, da ne bi vedeli, kaj to za »nekdanje« pomeni. Slovenija, carstvo svobode! Italija znova sega po slovenskem ozemlju. Šele sedaj vidimo, kako je pomembno , da obstajajo Jankovićeva, Židanova in druge nešiškove varde. Ni problem, da je nekdo sveto zemljo bazoviških žrtev onečastil z fojbo. Ni problem, da so znamenito Bazoviško, ob kateri nam je trepetalo srce, ponaredili v Vstala Primorska.. Problem niso fojbe, problem je govorjenje o njih. Kot nekdaj o povojnih pobojih. V Sloveniji zgodovinska resnica zmaguje! Kje si, kam si odšla osamosvojena demokratična Slovenija?  

Fri, 15. Feb 2019 at 23:01

21 ogledov

V letu 2018 je v ameriških medijih delo izgubilo 15.474 zaposlenih
Po ugotovitvah poročila, ki ga je pripravila specializirana družba »Challenger, Gray & Christmas,« je v letu 2018 v ZDA izgubilo delo 15.474  zaposlenih v medijih, kar je največ od kriznega leta 2009. Strokovnjaki kot vzroke za izgubo tako velikega števila delovnih mest v medijih, med njimi je daleč največ novinarskih, navajajo konsolidacijo, zmanjšanje prihodkov, agresivno retoriko članov Trumpove administracije in občasno nasilje proti predstavnikom medijev.    Predstavnik omenjene družbe Challenger, Gray & Christmas ocenjuje, da bo za razrešitev tega problema potrebno v prihodnje prepričati uporabnike medijev o pomenu resničnega, nepristranskega in neodvisnega načina poročanja. (https://theworldnews.net/us-news/more-than-15-000-media-jobs-axed-in-2018-report)

Thu, 14. Feb 2019 at 22:30

209 ogledov

VIDEO: Dr. Milan Zver: Antonio Tajani ostro zavrača obtožbe levičarskih medijev in politikov, da je fašist
V francoskem Strasbourgu se odvija februarsko zasedanje evropskega parlamenta. Tudi tokrat smo se preko skyp povezave pogovarjali z evropskim poslancem in vodjo slovenske delegacije pri Evropski ljudski stranki dr. Milanom Zverom. Beseda je tekla o zapletih, ki so sledili "neridnemu" nastopu predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajania v Bazovici na spominski slovesnosti žrtvam fojb, sledile so najbolj sveže informacije o sklepnih pogajanjih programa Erazmus + v naslednji finančni perspektivi, o regionalni in kohezijski politiki, ki v novem finančnem obdobju ne obeta tolikšnih sredstev kot doslej, o aferi s pokvarjenim govejim mesom iz Poljske in v tej zvezi problemoih neprimernega ravnanja z živalmi.  Sklepno vprašanje je bilo namenjeno evropskim volitvam, kajti slovenski predsednik Borut Pahor za za 26.maj razpisal volitve v Sloveniji. 

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Matevž Krivic: "Pred, upajmo, končno sodbo v zadevi Novič"