SI
Zakaj evropski poslanci iz vrst SDS niso podpisali pisma Igorja Šoltesa?
V Fokusu
Novice

Četrtek, 27. september 2018 ob 22:51

Odpri galerijo

Evropski poslanci Patricija Šulin, Romana Tomc in Milan Zver se ne pridružujemo podpisu pisma, ki ga je danes na predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja naslovil kolega Igor Šoltes skupaj s Tanjo Fajon, Ivom Vajglom in Francem Bogovičem.

Poslanci iz vrst SDS v Evropskem parlamentu smo prepričani, da naslovnik ni pravilno izbran, saj je v Evropski komisiji za to vprašanje zadolžen prvi podpredsednik, socialist Frans Timmermans. Tudi poziv slovenski komisarki Violeti Bulc ne bi škodil, saj je edina vedela za pravno mnenje, pa ni ustrezno ukrepala. Poleg tega poziv za »skupen nastop« ni bil iskren, saj Šoltes prvotno ni sprejel predlogov za soavtorstvo nekaterih poslancev, ki so sicer podprli njegov poziv. Podpis je med drugim zavrnil tudi Lojze Peterle.

Menimo namreč, da za neuspešno pot iskanja rešitve obmejnega vprašanja s Hrvaško ni primerno iskati krivca drugje, npr. v evropskih institucijah. Nacionalna TV je nedavno tega skušala krivdo zvaliti celo na evropske poslance. Vlada bi se morala vprašati, kaj je sama storila narobe, da se je arbitražna zgodba popolnoma izjalovila.

Znano je, da je SDS od začetka nasprotovala načinu reševanja obmejnega vprašanja z arbitražnim sporazumom in opozarjala, da bo razplet točno takšen, kakršen je. SDS je dajala prednost neposrednemu dialogu med državama že takrat, ko Hrvaška še ni bila članica Unije. Leta 2008, smo bili izjemno blizu dogovora, potem pa je prišla nova vlada in se odločila za arbitražo. Nedavna solnograška izjava novega predsednika vlade Marjana Šarca, da se ne bo srečal s hrvaškim kolegom, dokler le ta ne spremeni stališča do razsodbe, kaže, da slovenska levica nima namena rešiti tega vprašanja, saj verjame, da ji obmejni spor prinaša politične koristi. Poleg tega je naivno pričakovati, da bi bila razsodba sodišča implementirana brez dialoga s sosednjo državo.

Zadržek k podpisu tega pisma, poleg neresnic, da Evropska komisija ni izrazila svojega stališča, izhaja tudi iz vsebine razsodbe. Med drugim je Evropska komisija sprejela stališče, da države z nerešenimi mejnimi vprašanji ne morejo postati članice EU.  Vsebinsko pa je v razsodbi jasno, da slovenska stran ni dobila teritorialnega stika z mednarodnimi vodami, kar so v referendumski kampanji obljubljali predlagatelji arbitraže. Tako se je danes slovenska vlada znašla v paradoksalni situaciji: zavzema se za implementacijo nečesa, kar ni v skladu s slovenskimi strateškimi interesi.

Če bi staro-nova vlada tako rada implementirala razsodbo, bi morala uporabiti vsa politična in diplomatska sredstva, ki jih premore. Pa ni bila uspešna. Zakaj? Ker je zapravila vso kredibilnost, ki si jo je Slovenija ustvarila v času predsedovanja EU. Kako naj v Bruslju pričakuje spoštovanje, če sama krši vladavino prava in zaveze, ki jih je dala skupnosti?

V SDS verjamemo, da obstajajo še drugi načini reševanja obmejnega spora, ki bi hkrati zavarovali tudi strateške interese Slovenije. Vsekakor pa je jasno, da zavračanje dialoga med državama ni prava pot.

 

Patricija Šulin

Romana Tomc

Milan Zver

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 16. Feb 2019 at 16:35

0 ogledov

Dr. Andreja Valič Zver: Tridesetletnica Slovenske demokratske stranke: Skozi puščavo in goščavo
V tokratni kolumni bi rada spregovorila o bližajočem se jubileju Slovenske demokratske stranke, ki bo v naslednjih dneh slavila tridesetletnico svojega obstoja. Največja in najmočnejša stranka slovenske pomladi bo častitljivi jubilej pričakala v dobri kondiciji, s ponosnim pregledom svoje vloge v času oblikovanja in obstoja slovenske države, pa tudi s strokovno utemeljenimi vizijami demokratične slovenske prihodnosti. Pa vendar: vsem upravičeno ponosnim občutkom, ki človeka navdajajo, ko se ozre na prehojeno pot, sem se odločila za dodatek naslovu. “Skozi puščavo in goščavo”, morda bi se bilo še bolje spomniti rimskega reka “skozi trnje do zvezd”, a to so še precej premile besede, ki bi opisale velikokrat zmagovito, še večkrat pa z vsem hudim posuto prebijanje SDS skozi puščave in goščave slovenske tranzicijske sage. V izogib očitkom o plagiatorstvu naj vas ob tem naslovu spomnim na slavno knjigo poljskega Nobelovca Henrika Sienkiewicza, ki govori o smrtonosni poti dveh otrok skozi puščavo in goščavo in ki sem jo sama prejela od staršev za trinajsti rojstni dan. Spominjam se napetega branja in domišljijskega divjanja z glavnimi junaki izjemne zgodovinske pripovedi skozi neverjetne pustolovščine arabskega sveta, islamske nevarnosti in neusmiljenosti, pogum glavnega junaka, ki tudi za ceno smrti ne zataji svojega krščanstva in svoje poljske narodnosti. Knjiga ima srečen konec in človek bi si želel, da se tudi v vsakdanjem življenju dogajajo napete zgodbe s srečnim izidom. Vsekakor se lahko strinjamo, da se je zgodba Slovenske demokratske stranke začela v izjemno napetih časih razpada jugoslovanske države in brstenja slovenske politične pomladi. Socialdemokratska opcija, ki je morala v slovenskem prostoru zamreti s komunističnim prevzemom oblasti, je v osemdesetih letih ponovno oživljala. Predstavljala je močno in realno politično alternativo obstoječemu režimu, ki je s komunistično partijo in z njenimi transmisijskimi organizacijami obvladoval politično prizorišče. Socialdemokratske ideje so se krepile v času stavke v ljubljanski tovarni Litostroj leta 1987. Stavka je bila posledica drastičnega zmanjšanja delavskih plač in izjemno slabega gospodarskega položaja v državi. Brezposelnost je naraščala, iz dneva v dan pa se je krepilo tudi nezadovoljstvo. Decembra 1987 so litostrojski delavci zagrozili s splošno stavko, česar se je oblast najbolj bala in je želela na vse načine preprečiti nadaljnji potek dogajanja. Stavkovni odbor s Francetom Tomšičem na čelu je 9. decembra 1987 v Cankarjevem domu ustanovil prvi neodvisni sindikat na Slovenskem po drugi svetovni vojni, 15. decembra 1987  je bilo na zboru delavcev v tovarni Litostroj z volitvami v sindikalne organe uveljavljeno načelo sindikalnega pluralizma. France Tomšič je zboru delavcev predlagal tudi ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, ki bo delovala paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov Slovenije. Ustanovitve neodvisnega sindikalnega in socialdemokratskega gibanja se je tedanji režim najbolj bal, predvsem iz strateških razlogov. Delavci bi lahko zahteve, ki so izhajale iz neznosnih socialnih razmer, združili s političnimi, legitimnost vladajoče partije pa bi bila ogrožena. Za predsednika Iniciativnega odbora je France Tomšič predlagal Franceta Bučarja, vendar je ta ponujeno funkcijo zavrnil. Idejo o ustanovitvi stranke sta načeloma podprla Rudi Šeligo in Veno Taufer iz Društva slovenskih pisateljev, izmed medijev pa le Mladina in Radio Študent. Svojo podporo je bodočim ustanoviteljem socialdemokratske zveze izrazila večina članov stavkovnega odbora železničarjev, ki so stavkali konec decembra 1988, 31. januarja 1989 pa na Železniškem gospodarstvu Ljubljana ustanovili svoj neodvisni Sindikat strojnega osebja Slovenije in Istre. Predsednik sindikata je postal Slavko Kmetič. Zaradi domnevne “zasedenosti” Cankarjevega doma sredi decembra 1988 je bila ustanovitev SDZS prestavljena za skoraj dva meseca. Socialdemokratska zveza Slovenije je bila tako ustanovljena 16. februarja 1989 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Na ustanovnem zasedanju je bilo navzočih najmanj 1400 ljudi. V pripravljalnem obdobju je Iniciativni odbor, ki so ga sestavljali France Tomšič, Matjaž Šinkovec, Katja Boh, Andrej Magajna, Uroš Šušterič, Slavko Sušec in mnogi zunanji sodelavci oblikoval programsko izjavo SDZS, ki je bila objavljena januarja 1989. V programski izjavi so zahtevali suvereno slovensko državo, reformo političnega sistema, demokratični volilni sistem in parlamentarno demokracijo, svobodo in pravice posameznika, svobodo političnega združevanja, svobodo govora in tiska, ponovno uveljavitev dela, tržnega gospodarstva, sodoben razvoj kmetijstva, ukinitev zemljiškega maksimuma, samostojnost Slovenije pri oblikovanju gospodarskega sistema in ekonomske politike, avtonomijo sindikata, članstvo v Evropski skupnosti, odprte meje, podreditev vojske demokratično izvoljenim oblastem. Posebej pomemben se je pobudnikom SDZS zdel proces nastajanja nove ustave, ki naj bi bila sprejeta z referendumom in ki so jo razumeli kot predpogoj za spremembe politične klime v državi. Pobudniki ustanovitve Socialdemokratske zveze niso želeli vstopiti v Socialistično zvezo delovnega ljudstva in delovati pod njenim okriljem, vendar pa so zaradi številnih pritiskov vladajoče partijske nomenklature formalno morali pristati na tovrstne zahteve. Ustanovni zbor SDZS je podpisano izjavo zavrnil in se odločil za pristop k SZDL, ko se bo o tem odločilo celotno članstvo SDZS. Mimogrede, mnogi plakati, ki so vabili na ustanovni zbor socialdemokratov, so bili uničeni, organizatorji klicani na zasliševanja ter na različne načine ustrahovani, ustanovitev SDZS pa je bila v medijih večinoma zamolčana. Na ustanovnem zboru SDZS je uvodni govor Franceta Tomšiča obravnaval zgodovinski razvoj socialdemokracije in vizijo nadaljnjega razvoja, Jože Pučnik, ki se konec osemdesetih vračal iz izgnanstva nazaj v slovenski prostor, pa je v svojem referatu govoril o političnem pluralizmu ter nujnosti svobodnih in demokratičnih volitev. V predsedstvo zveze so bili izvoljeni France Tomšič, Andrej Magajna, Brane Gradišnik, Vitodrag Pukl, Boro Terčelj, Katja Boh, Matjaž Šinkovec in Slavko Sušec. France Tomšič je bil na prvi seji predsedstva v začetku marca 1989 izvoljen za predsednika stranke, podpredsednika pa sta postala Katja Boh in Andrej Magajna. Podobno kot Slovenska demokratična zveza je torej tudi SDZS v času svojega nastajanja in ob ustanovitvi naletela na izrazito odklonilen sprejem, še zlasti v medijskem prostoru. Časopis Delo je tako na primer 23. februarja 1989 na svoji drugi strani z velikimi črkami sporočal, da “z nikomer ne bomo delili oblasti”. V članku s tem naslovom je predsednik ZZB NOV Jugoslavije izražal zaskrbljenost ob obnavljanju strankarstva in grozeče  dodal, da je “prepričan, da se slovenski narod in njegovi borci ne zavedajo, kaj pomeni ustanovitev socialdemokratske stranke in kam to pelje”. Zgodba ustanavljanja Slovenske demokratske stranke je torej zgodba Slovenske demokratične zveze in Socialdemokratske zveze pred tridesetimi leti, zgodba pogumnih posameznikov v času, ko se je zdelo, da bodo komunistične ideje z vsemi svojimi strašnimi posledicami za vedno pokopane. A zgodilo se je drugače. Nevarnostim komunističnih puščav in goščav še zdaleč ni videti konca. Po tridesetih letih se znova in znova vračajo v takih in drugačnih preoblekah. A zato niso nič manj smrtonosne. Člani Slovenske demokratske stranke se tega zavedamo in z zavezanostjo našim ustanovnim vrednotam pričujemo o drugačnem – človeka vrednejšem smislu bivanja – ki nas krepi v našem vztrajanju in naši poti “skozi puščavo in goščavo”. Dr. Andreja Valič Zver Izvirno objavljeno: http://nova24tv.si

Sat, 16. Feb 2019 at 11:15

0 ogledov

Laško: 30 let Zbora za ustavo
Včeraj je  v Kulturnem centru v Laškem  potekala slovesnost ob 30 obletnici Zbora za ustavo. Zbor, ki je bil ustanovljen 23. februarja 1989,  so sestavljali Društvo  slovenskih pisateljev, Odbor za varstvo človekovih pravic ter združenja in  zveze, iz katerih so kasneje  nastale politične stranke  kot sestavni del pluralnega političnega spektra na slovenski politični sceni. Zbor si je zastavil za cilj, da z svojim delovanjem preko amandmajev  na Ustavo RS vpliva na spremembo taiste na takšen način,  s katerim se poudarja in dejansko pride do čim manj odvisnega statusa Slovenije od takratne federacije ter kasneje doseže samostojno pot Slovenije ter zakonit in legalen odhod iz takratne federalne združbe. Kasneje je sledila ustanovitev ustavne komisije,  v kateri je bilo dvajset članov, po deset članov iz takratne uradne politike in deset iz Zbora za ustavo. Zbor je okronal svoje delo 23. marca z svojim osnutkom Ustave, ki je bil objavljen v Demokraciji. Osnutek je imel 164 členov. Ta osnutek je dobil pridevnik  pisateljsko sociološka ustava.  Zbor za ustavo, njegovi člani ter še mnogo drugih skupin, so pripeljale do najbolj markantnega dogodka v zgodovini slovenskega naroda, do razglasitve Slovenske samostojne države 25. junija 1991. Da ni vse tako črno, čeprav tako včasih zgleda ali imamo ta občutek, pa povedo tudi besede Simone Purkat, članice mladinske sekcije VSO Triglav, ki  v svojem nagovoru dejala:«  Da je domoljubje vedno aktualno čustvo. Ponosni bodimo na državo, domovino, in to kažimo skozi dejanja. Bodimo zgled in ljubezni do domovine učimo tudi druge. Del tega je tudi izobešanje zastav ob vseh praznikih, pa tudi če je simbol države izobešen vsak dan, ni nič narobe«, je dodala Purkatova. Mojca Škrinjar, podpredsednica VSO :« Domoljubje je tudi zaupanje v  naše mlade, zaupanje naše države vam, da jo negujete in ohranjate. Zato je tudi v času vlade Janeza Janše med letoma 2004-2008 vpeljan v šolah predmet Domoljubna vzgoja« »Laško postaja vsako letna februarska postaja enega od dogodkov, ki je povezan z osamosvojitvenimi časi, kar nas zelo veseli  ter si štejemo v čast da na takšen način prispevamo z obeleževanjem teh dogodkov v organizaciji Združenja VSO«, je med drugim povedal Franc Zdolšek v svojem pozdravnem nagovoru. V času vlade Janeza Janše med letoma 2004-2008 vpeljan v šolah predmet Domoljubna vzgoja Slavnostna govornica ob obeležitvi 30. obletnice Zbora za ustavo,  enega od mejnikov na poti na poti k slovenski samostojnosti in nastanka lastne države, je bila Romana Tomc, poslanka v Evropskem parlamentu. Nanizala je sosledje dogodkom, ki so nas pripeljali do samostojne države Slovenije  ter kako to zgleda danes. V 2. členu ustave je zapisano: »Slovenija je pravna in socialna država.« A dokler bodo ljudje čutili, da pred zakonom nismo vsi enaki, da lahko nekateri manipulirajo sodne procese v svojo korist, pravna država ne bo obstajala«, meni Romana Tomc. V ustavi je zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Ljudje se morajo zavedati, da je to njihova država. Se ljudje sploh zavedajo kaj to pomeni? Večina najbrž ne, ker so jih prepričali, da njihov glas ne šteje kaj dosti. Takšno  prepričanje pa je najbolj opazno in vidno  v nizki udeležbi na volitvah. Čeprav je trden temelj pravne države, pa to še ne pomeni, da smo z njenim delovanjem zadovoljni. Ravno nasprotno. Zaupanje ljudi v pravosodje in v sodne institucije je čedalje nižje. »Ne glede na vse, pa nikoli, ampak res nikoli ne smemo obupati nad tem, da se te nezdrave razmere ne morejo spremeniti. Poti nazaj ni. Je samo pot naprej. In po njej moramo iti«, je sklenila svoj nagovor Romana Tomc na slovesnosti ob 30. obletnici  Zbora za ustavo v Laškem. V ustavi je zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Ljudje se morajo zavedati, da je to njihova država. Z kulturni program  z bogato domovinsko noto so skrbeli in resnično naredili vse, da se je njihov nastop dotaknil prav vsakega od prisotnih, dijakinje in dijaki ter članice in člani mešanega pevskega zbora iz Prve gimnazije Celje,  pod vodstvom mentorja iz zborovodje Tomaža Marčiča. Tekst, foto: Vane K. Tegov

Sat, 16. Feb 2019 at 09:44

0 ogledov

Ko se v sojenju Francu Kanglerju "ulica" preseli v sodno dvorano
Vidno razburjen je po včerajšnjem predobravnavnem naroku na okrajnem sodišču v Mariboru v zadevi Astrid Bah pred novinarje stopil nekdanji mariborski župan Franc Kangler. Tožilstvo je namreč "obudilo" primer, ko naj bi Franc Kangler kot mariborski župan vplival na direktorico Medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor Tanjo Vindiš Furman, da je leta 2009  zaposlila podžupanjo Astrid Bah in da ji je sklad poravnal šolnino za podiplomski študij. Zaradi tega je bil Kangler že obsojen na sedem mesecev pogojne kazni, a je zadeva padla na vrhovnem sodišču.  Razlog razburjenosti in nejevolje Franca Kanglerja, danes državnega svetnika in svetnika MO Maribor, je dejstvo, da je državna tožilka Januša Kušar Rotman v obnovljenem sojenju uporabilo "copy paste" predhodne obtožnice, pri čemer je protizakonito uporabila protipravno pridobljene telefonske prisluhe telefonskih pogovorov, ki bi morali biti v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča izbrisani, ker je pretekel dveletni zakonski rok. Tega nista upoštevali državna tožilka, kakor tudi ne sodnica Alenka Golčer, zato je Kanglerjev zagovornik Peter Žnidaršič zahteval sodničino izločitev, ker je njegovemu klientu evidentno kršila temeljne človekove pravice. Obenem pa je kar v sodni dvorani proti neznanim storilcem podal kazensko ovadbo.  "Zaradi domačijskosti policije, tožilstva in sodišča v Mariboru mojemu klientu ne morejo pošteno soditi. Menim, da se je "ulica" v primeru Kangler preselila na sodišče," je dejal Žnidaršič. Da v Sloveniji veljata dva pravna sistema, je bil jasen Kangler, kajti to, kar velja za sodišča v Murski Soboti, Slovenj Gradcu, kakor tudi za Ustavno in Vrhovno sodišče, v mariborskih sodnih dvoranah ne velja: "Za Kanglerja pač v Mariboru veljajo drugi pravosodni "vatli," ker ga je treba onemogočiti," je dodal Franc Kangler. Oglejte si posnetek izjav Franca Kanglerja in odvetnika Petra Žnidaršiča

Fri, 15. Feb 2019 at 23:31

25 ogledov

Dr. Stane Granda: Sendvič
Pred kratkim je kot poslanec odstopil poslanec stranke predsednika vlade, ki je ukradel v trgovini sendvič. Pri dejanju ga niso zalotili, ampak je to sam povedal na seji parlamentarnega odbora za kmetijstvo. Kraja je res kraja in je sama na sebi zavrženo dejanje, toda mož je z njo protestiral zoper nemarnost v trgovini. Bolj kot resnično krajo, to dejanje lahko označimo za ponesrečeno šalo. To lahko trdimo toliko bolj, ker ob tolikšni kraji nekdanjega državnega/družbenega premoženja, bančni luknji…, kapital se sedaj kot »tuji«  vrača domov, se nikomur nič ne zgodi. Pa so javno v parlamentu povedana njihove imena. Poceni kupujejo nekdanja svoja podjetja, ki so jih v bistvu dvakrat obkradli. Nič se jim ne zgodi. Ni pomembno če kradeš, važno je, ali kradeš malo ali veliko. Veliki tatovi niso ogroženi. Kot nekdaj, ko ni bilo kraje, ampak samo »nedovoljena odtujitev« Včasih smo imeli tajni uradni list. Sedaj imamo lex specialis, ki v bistvu ustvarja iste cilje: T-6, drugi tir, Magna, pričakujemo lahko še karavanški predor ali kaj podobnega. Sodbe ustavnega sodišča, kadar gre za katoličane, niso izvršljive. Če bi šlo za inštitucije istospolno usmerjenih, bi kar tekmovali, kdo jim bo podaril več denarja. V Sloveniji pravna država stopa na plan. Začelo se je sojenje Andreju Šiški. Ker je ogrožal slovensko državo, ker se je gozdu približal s sekiricami, ker je ustanavljal deželo Štajersko, ki obstaja že od visokega srednjega veka, ker so prenašali neko plastiko. V Sloveniji bodo v kratkem zaradi šiške sprejeli zakon o zaščiti države. Starojugoslovanski bo v primerjavi z njim pravljica za lahko noč otrokom. Prvi korak bo pravna okrepitev varnostnih služb. Predlagamo še določanje kraja prisilnih bivališč, interniranje nezaželenih kritikov razmer – državljanu K menda že krojijo ustrezno uniformo. Najbolje pa bi bilo, da bi nameravani otok pred Izolo spremenili v slovenski Goli otok. Tistim, ki korakajo po slovenski zemlji z pravim orožjem, ki posredno grozijo tistim, ki vidijo preteklost takšna, kot je bila, ki zanikajo demokratične spremembe kot temelj slovenske države, ki nastopajo proti parlamentarizmu, se ne zgodi nič. Še več, njihove kritike razglašajo za revizioniste. Kot, da ne bi vedeli, kaj to za »nekdanje« pomeni. Slovenija, carstvo svobode! Italija znova sega po slovenskem ozemlju. Šele sedaj vidimo, kako je pomembno , da obstajajo Jankovićeva, Židanova in druge nešiškove varde. Ni problem, da je nekdo sveto zemljo bazoviških žrtev onečastil z fojbo. Ni problem, da so znamenito Bazoviško, ob kateri nam je trepetalo srce, ponaredili v Vstala Primorska.. Problem niso fojbe, problem je govorjenje o njih. Kot nekdaj o povojnih pobojih. V Sloveniji zgodovinska resnica zmaguje! Kje si, kam si odšla osamosvojena demokratična Slovenija?  

Fri, 15. Feb 2019 at 23:01

21 ogledov

V letu 2018 je v ameriških medijih delo izgubilo 15.474 zaposlenih
Po ugotovitvah poročila, ki ga je pripravila specializirana družba »Challenger, Gray & Christmas,« je v letu 2018 v ZDA izgubilo delo 15.474  zaposlenih v medijih, kar je največ od kriznega leta 2009. Strokovnjaki kot vzroke za izgubo tako velikega števila delovnih mest v medijih, med njimi je daleč največ novinarskih, navajajo konsolidacijo, zmanjšanje prihodkov, agresivno retoriko članov Trumpove administracije in občasno nasilje proti predstavnikom medijev.    Predstavnik omenjene družbe Challenger, Gray & Christmas ocenjuje, da bo za razrešitev tega problema potrebno v prihodnje prepričati uporabnike medijev o pomenu resničnega, nepristranskega in neodvisnega načina poročanja. (https://theworldnews.net/us-news/more-than-15-000-media-jobs-axed-in-2018-report)

Thu, 14. Feb 2019 at 22:30

209 ogledov

VIDEO: Dr. Milan Zver: Antonio Tajani ostro zavrača obtožbe levičarskih medijev in politikov, da je fašist
V francoskem Strasbourgu se odvija februarsko zasedanje evropskega parlamenta. Tudi tokrat smo se preko skyp povezave pogovarjali z evropskim poslancem in vodjo slovenske delegacije pri Evropski ljudski stranki dr. Milanom Zverom. Beseda je tekla o zapletih, ki so sledili "neridnemu" nastopu predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajania v Bazovici na spominski slovesnosti žrtvam fojb, sledile so najbolj sveže informacije o sklepnih pogajanjih programa Erazmus + v naslednji finančni perspektivi, o regionalni in kohezijski politiki, ki v novem finančnem obdobju ne obeta tolikšnih sredstev kot doslej, o aferi s pokvarjenim govejim mesom iz Poljske in v tej zvezi problemoih neprimernega ravnanja z živalmi.  Sklepno vprašanje je bilo namenjeno evropskim volitvam, kajti slovenski predsednik Borut Pahor za za 26.maj razpisal volitve v Sloveniji. 

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Zakaj evropski poslanci iz vrst SDS niso podpisali pisma Igorja Šoltesa?