Malo znano geografsko in zgodovinsko dejstvo, da živimo Slovenci na področju »keltskega, venetskega, oz. rimskega Norika«, oziroma naše prve države (še pred Karantanijo) naju je spodbudilo k pisanju tega prispevka. Noričani so imeli že pred prihodom Rimljanov svojo upravo, nekakšno vladavino, primerljivo kraljestvu. »Oblast« je pobirala davke, organizirala vojsko in trgovala s sosedi.

JANTARNA POT

Pred sedem tisoč leti so se ljudje na litvanskih obalah ob Baltskem morju pričeli zanimati za nenavadne oranžno rjave »kamenčke«. Nekateri med njimi so vsebovali kosce rastlin in živali. Najbolj nenavadni so bili tisti, ki so vsebovali kar celotne žuželke. Odkrili so jantar. Okamenela smola kambrijskih dreves, stara več kakor 200 milijonov let, je postala donosno trgovsko blago.

Prav zaradi jantarja se je v teku nekaj stoletij oblikovala jantarna pot, ki se je pričela ob obali Baltskega morja v današnji Litvi. Tekla je proti jugu čez današnjo Poljsko, Češko in Slovaško. Tam, kjer je danes Bratislava, je prečkala Donavo. Potekala je ob vzhodnih in južnih robovih Alp čez današnjo Madžarsko, Hrvaško in Slovenijo. V Slovenijo je vstopila ob Dravi iz smeri Čakovca. Pri Ptuju je prečkala Dravo. Šla je mimo Slovenske Bistrice, Konjic in Celja. Nato se je začela vzpenjati čez Trojane. Ta prehod so ljudje uporabljali že mnogo tisočletij prej. Spustila se je proti Ljubljanskemu barju (v začetku so tam živeli še koliščarji) in se pri Vrhniki dvignila čez prehod pri Postojni. Pod Nanosom je zavila v Ajdovščino in nato do Gorice, od tam pa v Italiji do Ogleja in naprej v Padsko nižino. V času Rimske države je segala vse do Rima.

Potek jantarne poti čez srednjo Evropo.

Ob tej poti se je okrog leta 500 pred našim štetjem v vzhodnih Alpah in na robu Rimske države oblikovala dežela Norik. (Vzhodne Alpe so sestavljene iz ozkih dolin in visokih hribov in gora. Takšne ozke doline v več slovanskih jezikih imenujejo »nore« in od tod verjetno izvira tudi ime države Norik – dežela ozkih dolin.) Veliko vemo o vzponu Rimske države, ker so Rimljani skrbno zapisovali svojo zgodovino. O deželah na njenem robu vemo mnogo manj in še to le »z rimskega stališča«. O tem, kar je bilo izven njihovega pojmovanja, pa ne vemo skoraj ničesar. O teh deželah vemo nekaj več le s pomočjo arheoloških izkopavanj. Vendar si te dežele ne zaslužijo nič manj pozornosti kot najmogočnejši antični imperij – Rim. Tudi te so bile dobro organizirane z osrednjo oblastjo, ki je prav tako pobirala davke, organizirala vojsko in trgovala s sosedi. Med njimi še posebej izstopa Norik.

Lep primerek jantarnega kamenčka z
ujeto žuželko. Na zbiralskem tržišču je
danes vreden okrog 1.500,00€.

Zaradi pomembne geostrateške in trgovske vloge Norika lahko govorimo o močno organizirani, relativno samo stojni družbeni strukturi, ekonomiji, politiki in vojski. ki je črpala vire in bogastvo iz tega, da je lahko kljubovala zunanjim osvajalnim težnjam. Noričani so imeli že pred prihodom Rimljanov svojo upravo, nekakšno vladavino, primerljivo kraljestvu. Rimljani so se zadovoljili s tem, da so nadzorovali ozemlje, pomembne poti, reke, morja in da so se ob nevarnosti od zunaj ali uporu lahko zanesli na svoje »zaveznike«. Za Rim je bilo pomembno predvsem, da njegove province redno plačujejo davke in na ta način pomagajo pri vzdrževanju celotnega državnega aparata. Temu je služil tudi popis prebivalstva, ki je potekal v celotnem cesarstvu. Podobnih prijemov se poslužuje država tudi v novodobnih časih.

NORIŠKO KRALJESTVO (REGNUM NORICUM)
Okrog leta 500 p. n. št. se je pričela oblikovati zveza venetskih plemen na področju vzhodnih Alp (danes je to vzhodni del Avstrije, praktično celotna Slovenija in področje Karnijskih Alp v Italiji). Na tem ozemlju so bila plemena Norikov, Tavriskov, Karnov in Latobikov. Vzhodni del Alp je zelo bogat z raznimi rudami. Tukaj najdemo nahajališča železa, bakra, kositra, zlata in tudi kamene soli. Tavriski in Noriki so na področju Alp kmalu ustanovili stalne naselbine. Kopali so železovo rudo in jo topili. Ostali dve plemeni Karni in Latobiki pa so se pod Alpami posvečali bolj poljedelstvu in živinoreji ter gojenju konj in čebel, ker je čez ozemlje dežele tekla jantarna pot, so to s pridom izkoristili in pričeli z izdelovanjem vsakovrstnega jantarnega in zlatega okrasja.

S časom se je preoblikovala v čvrstejšo politično obliko, v državo z imenom Noriško kraljestvo (latinsko Regnum Noricum). Ko se je Rimska država razširila v Padsko nižino, je bilo Noriško kraljestvo oz. Norik že čvrsta država s točno določenimi mejami. (Meje noriškega kraljestva: na severu ga je omejevala Donava, na zahodu sta bili mejni reki Inn in Adiža, na jugu pa Jadransko morje. Na vzhodu je meja potekala od Reke (dejansko kraški rob) proti Kolpi in počez do sotočja Krke s Savo, potem do Čakovca, skoraj do Blatnega jezera in navzgor ob Rabi do Donave, nekaj nižje od Bratislave.) A še bolj pomembno je bilo to, da je imela dobro vojsko, ki je temeljila na konjenici. Ob tem je bila dobro vodena in je imela zelo čvrsto gospodarstvo. Glavno mesto Norika je najprej bilo Noreja (danes Neumarkt, Avstrija). (Noreja se je imenovala tudi najvišja boginja. Zanimivo je, da se svetišča za bogove niso veliko razlikovala od običajnih stanovanjskih hiš, le pred hišo je stal kipec božanstva.) V prvem delu zgodovine države so prevladovali Tavriski, kasneje so primat prevzeli Noriki. Leta 200 p. n. št. so Rimljani ustanovili beneško provinco (provincia Venetia) in zavzeli del ozemlja, ki so ga zasedali Karni. Meja dežele Norik se je umaknila na obrobje Alp, zato so starešine Tavriskov sklenile trgovsko pogodbo z Rimljani, ki so na novi meji postavili mesto Oglej.

Prav v tem času so v Noriku našli bogata zlata nahajališča. Noričani so takoj pričeli trgovati z zlatom z Rimljani. Kmalu so cene zlatu v Rimu padle tudi za več kot tretjino. Rimljani so se seveda želeli dokopati do teh bogatih nahajališč. Zanimali so jih tudi železni, svinčevi in kositrni rudniki, zato so se Rimljani zapletli v nekaj obmejnih bitk s Tavriski v letu 129 p. n. št,, ki so jih prekinili Cimbri in Tevtoni devet let kasneje. Ti dve germanski plemeni sta prodrli čez Alpe in rimsko vojsko v Beneški provinci porazili. Norik je kot rimski zaveznik poslal svoje čete v pomoč. (Noričani so imeli pehoto in odlično konjenico. V času Julija Cezarja naj bi bili sposobni zbrati vojsko do 180.000 mož /po navedbi Plinija, rimskega kronista/!) Pri tem so se izkazali Noriki, zaradi česar so pričeli prevladovati v upravljanju dežele okrog leta 120 p. n. št. Oboji so dogovor spoštovali več kakor sto let. Glavno mesto so iz Noreje preselili v Virun, ki je ležalo na pobočjih Štalenske gore (danes pod njo leži Celovec v Avstriji). V tem času je bila jantarna pot od prehoda čez Donavo pa vse do Rima v celoti tlakovana.

Norik okrog 200 p.n.št., ko je bila dokončno določena provinca Venetija in so Rimljani ustanovili
mesto Oglej na novi meji dežele. Glavno mesto Norika je bila Noreja (danes okolica Neumarkta
v Avstriji). Z rumeno barvo je zarisana jantarna cesta, ki je bila okrog leta 120 p. n. št. na našem
ozemlju že v celoti tlakovana. Tudi sedanja vatocesta čez Slovenijo bolj ali manj sledi njeni
osnovni smeri.

GOSPODARSTVO SAMOSTOJNEGA NORIKA
Veneti v Noriškem kraljestvu so bili kovači, topilci, iz-delovalci orožja in orodja Zelo cenjeni so bili njihovi meči z ostrimi in čvrstimi robovi, nasajeni na močne in bogato okrašene ročaje, skovani iz pravega, kaljenega jekla, poimenovanega »noriško železo«. Izdelovali so še vojaške čelade in srajce iz železnih obročkov. Izumili so lahke štirikolesne kočije. Kolesa so imela napere in kovinske obroče. Kaže tudi, da so Noričani prvi izumili ralo (plug) na kolesih. Za svoje vojaške enote so noriške meče in drugo opremo kupovali tudi Rimljani.

Bili so odlični kmetovalci, dobri mlekarji in izdelovalci sira. Vzgojili so nove sorte goveda (pincgavska krava) in konj (noričan), kakor tudi novo vrsto čebel. Izdelovali so vrsto izdelkov iz medu, na primer vosek za sveče in voščenke. Zahteva po medu je bila v tistih časih zelo velika, saj sladkorja še niso poznali. Večino so ga prodajali v Rim. Izdelovali so tudi medico.

Trgovali so z jantarjem iz Baltika. Arheologi so ob jantarni cesti, tudi pri nas. našli jantarne jame. Trgovci z jantarjem so na pomembnih križiščih izkopali skrivne jame. globoke dva metra, meter v premeru in jih skušali čim bolj zakamuflirati. V njih so skladiščili neobdelan jantar, da jim je bil ob povečanem povpraševanju vedno pri roki. Na dno jame so dali večje jantarne kose, težke od enega do dveh kilogramov, nanje so nasuli jantarni drobir. V posamezno skladišče je šlo od 500 do 1.200 kilogramov jantarja. Cena jantarja je bila nekako eno tretjino cene zlata. Jama s tono jantarja je bila vredna torej toliko, kakor 35(1 kilogramov zlata ali preračunano na današnje vrednosti okrog 10 milijonov dolarjev. (800 USD za unčo, 1 unča = 0,02835 kg). (Za primerjavo naj povemo, da so obleka, pas in sandali v starem Rimu pred 2000 leti stali eno unčo zlata in predvideva se, da so bile cene podobne v Noriku, predvsem v naseljih ob jantarni poti. Cena enodružinske hiše srednjega sloja je znesla približno 20 kilogramov zlata. Podobno ovrednotenje lahko ugotovimo tudi danes; vrednost zlata je že stoletja enaka, spreminja se mu le cena). Noriški zlatarji so kombinirali jantar in zlato in ustvarjali čudovito okrasje in nakit. Izdelke so prodajali na jug v Rim, Kovali so lasten denar, prvi je znan iz leta 200 p. n. št. Pri trgovanju so uporabljali dvajsetiški sistem – na primer, 63 kovancev je trikrat po 20 in še trije.

Različni noriški novci, prvi so znani od leta 200 p.n.št. naprej. Večina jih prikazuje lik boga Belina ali konjenika na konju.

UPRAVNA ORGANIZIRANOST
Osnovna enota noriške dežele je bila vas. tj. skupnost razširjenih družin. (Družine so lahko živele na razpršenih posestvih ali pa v manjšem naselju, a so vseeno sodile po posamezno vas.) Vsaka družina je imela lastno zemljo (polje, travnik, gozd, planšarijo), pa tudi skupno zemljo v vaški skupnosti. Vsaka družina je prispevala svoje delo v vaški skupnosti. Nekateri so živeli v obrtnih skupnostih (rudarji, orožarji, kovači itd.), v mestih tudi v trgovskih, bančnih in upravnih skupnostih.

Vaška skupnost ali meščani (mesto je bilo tako ali tako le malo večja vas) so izbirali starešine in vojvodo vsako leto ob spomladanskem enakonočju. To je bil poseben praznik. Vsa skupnost se je zbrala pod lipo. Vodja vsake razširjene družine je bil navadno najstarejši in najbolj spoštovan član te družine, običajno moški, lahko pa tudi ženska, če ni bilo ustreznega moškega člana. Vodja je sedel za okroglo mizo pod lipo in z drugimi tvoril svet vaških starešin. Vsi ostali so se zbrali okrog njih. Starešine so predstavili svoje predloge, kdo naj skupnost vodi, kdo naj postane novi vojvoda. Svet vaških starešin na koncu predlaga kandidata, ljudje pa so s pritrjevanjem potrdili njihov izbor. Potem je moral vojvoda sesti na kamniti stol. Na glavo so mu posadili poseben klobuk z lipovimi listi. Prisegel je in se poklonil na vse štiri strani. Kasneje je daroval tudi lokalnemu božanstvu.

Vojvoda je lahko postal vsakdo iz vaške skupnosti, ki je bil predlagan. Imel je v glavnem organizacijske in vojaške naloge. Svoje delo je opravljal eno leto. izbran pa je bil lahko večkrat zapored. Če so ljudje izgubili zaupanje v vojvodo, je svet starešin nastavil nadomestno osebo, ki je opravljala te dolžnosti do pomladanskega enakonočja Ta običaj se je ohranil in se razvil v znamenito ustoličevanje na knežjem kamnu v Karantaniji nekaj stoletij kasneje Tudi to priča o povezanosti Venetov, Noričanov. Karantancev in Slovencev.

Na vsakoletnem svetu starešin so določili davke v naturi za potrebe delovanja države. Delovanje šol in drugih javnih zadev so plačevali uporabniki neposredno, so pa te ustanove imele lastno obdelovalno zemljo ali drug vir lastnega prihodka. Tako so, na primer, pisarji v času svojega šolanja delali na posestvu pisarske šole.

Vsako mesto je imelo lastno vojaško enoto, ki je bila sestavljena iz. profesionalnih vojakov in iz prostovoljcev. Vodja vojaške enote je bil izvoljen na osnovi njegovih sposobnosti v bilkah. Stroške vojske so plačevali z denarjem glede na velikost posestva in glede na to, koliko moških je bilo vojaško aktivnih.

Večja skupnost je bila veča (župa), potem plemenska srenja in na koncu država. Na vsakem nivoju je bil izvoljen starešina, vojvoda, ki je bil upravnik skupnosti in tudi njen vojaški poveljnik. Izvoljen je bil na sestanku starešin nižjega nivoja. Dejanska oblast so bili sveti starešin na različnih nivojih. V državi je bil najvišji organ glavni svet starešin. Starešine tega sveta so bili izbrani na nivoju plemenske srenje. Obstajale so še širše skupnosti obrtnikov, na primer solinarska župa, železarska župa, itd.

Sodne razprave so se opravljale kar na svetu starešin, pomembne pa tudi na posebej imenovanih sodiščih. Svet starešin je določil enega ali več sodnikov ter razpravno mesto.

RIMSKA PROVINCA NORIK (PROVINCIA REGNUM NORICUM)

Norik je nastal ob »janatarni poti«. Zaradi pomembne geostrateške in trgovske vloge lahko govorimo o močno organizirani, relativno samostojni družbeni strukturi, ekonomiji, politiki in vojski, ki je črpala vire in bogastvo iz tega, da je lahko kljubovala zunanjim osvajalnim težnjam. Noričani so imeli svojo upravo, Rimljani pa so se zadovoljili s tem, da so nadzorovali ozemlje, pomembne poti, reke, morja in da so se ob nevarnosti od zunaj ali uporu lahko zanesli na svoje »zaveznike«, med katere je sodil tudi Norik. Norik je bil obkrožen s provincami rimskega imperija. Na zahodu je že prej obstajala provinca Retija (zahodni del Alp). Rimljani pa so vzpostavili še vzhodni provinci Ilirija in Panonija.

Ko so Norik na severu vse bolj ogrožala germanska plemena, so noriški vodje sprejeli rimsko ponudbo in poslali rimska provinca (provincia Regnum Noricum) s precej veliko avtonomijo (bili so rimski zavezniki s čvrsto in bogato trgovino). Norik se je tako leta 16 p. n. št. pridružil Rimskemu cesarstvu in ohranil notranjo samostojnost.

Po letu 54 našega štetja postane noriško kraljestvo cesarjeva hišna provinca, ki ji načeluje cesarski upravitelj, pristojen za izterjavo davkov, za gospodarstvo in pravosodje. Šele pod Markom Avrelijem (161-180 našega štetja) postane Norik navadna rimska provinca s ponovno spremenjenimi južnimi mejami pod pokroviteljstvom rimskega oskrbnika (prokuratorja) in kasneje kot polnomočna provinca pod vodstvom rimskega guvernatorja (legatusa). Takrat so Rimljani spremenili meje Norika in mu odvzeli velik del južnih ozemelj. Del je pripadel pod provinco Venetijo in del pod Panonijo. Le Celeia (danes Celje) z okolico je ostala v provinci Norik.

Norik razdeljen na dve rimski provinci, okrog 300 n.š., glavno mesto je Virun, a vedno bolj na
veljavi dobiva Celeia. Notranji Norik je "duhovni" predhodnik dežele Karantanije, ki nastane po
propadu zahodnega Rimskega cesarstva.

Poseben status Norika kot rimske province ima korenine tudi v tem, da se je Norik prostovoljno pridružil Rimskemu cesarstvu, medtem ko so bile sosednje, prav tako venetske države, kot so Istra, Venecija, Karnija. Vendelicija, Panonija, Lobija, Japodija in Retija zavojevane z vojaško silo. Prav zaradi prostovoljnosti je Norik ohranil svoje domače pravo – ius gentium, to je notranjo samoupravo in lastno družbeno organizacijo. Drugačna usoda je doletela tiste narode, ki so jih Rimljani premagali po daljših zavojevanjih in več bojih. Ti v rimskem cesarstvu niso imeli nikakršnih pravic. Bili so zgolj brezpravni tujci (peregrini dedititii). Na zasedenih ozemljih so pridobili Rimljani veliko bogastva v obliki vojnih davkov (tribut), carin, drugih davkov, dohodkov od prodaje vojnih ujetnikov in pomorske trgovine.

Osnovna trdnost Noriškega kraljestva je temeljila na reliefu vzhodnih .Alp z ozkimi dolinami in visokimi hribi ter gorami, ki jih je bilo težko vojaško obvladovati. Nudile so dobro vojaško zaščito in bile so bogate z železom, zlatom, bakrom, kositrom, svincem in drugimi minerali, kot je na primer kamena sol. Doline so bile primerne za poljedelstvo, planine pa za planšarstvo in pašo ter vzgojo živine Ob vzhodnih in južnih obrobjih Alp je tekla pomembna trgovska pot, jantarna cesta. Že v prvem stoletju, za časa cesarja Klavdija (41 – 45) je takratna naselbina, imenovana Municipium Claudia Celeia, dobila mestne pravice in pozneje prerasla v daleč najpomembnejše središče v Noriku. Pod njim so dobila uradni rimski status mesta municipium in tako postala rimska upravno-administrativna središča Norika tudi mesta Virunum, Teurinia (pri Špitalu), Aguntum (Lienz), Juvanum (Salzburg) in kasneje Flavia Solva (pri Lincu), Ovilava (Wels), Cetium (St. Ploten), Lauriacum (Lorch) in Celeia (Celje). Status kolonije sta imeli Emona (Ljubljana) in Ptuj (Poetoviona). ki so ju naseljevali staroselci in romanski priseljenci iz Italije.

GOSPODARSTVO IN DAVKI V RIMSKEM NORIKU

Province so predstavljale za Rim bogat vir dohodkov. Gospodarski status Norika lahko primerjamo s statusom province Dacije v kasnejšem času, kjer so bila prav tako veliki ležišča zlata. Norik je postal pomembno tržišče železove rude in jantarja že v času neposredno pred Kristusom, medtem ko je Dacija dobila v rimskem imperiju svoje pomembno gospodarsko mesto predvsem v času cesarja Trajana. Davki so se plačevali z osebnim delom na zemlji v skupni lasti vaških skupnosti.

Noriška sekira (replika)

Za vojaške potrebe in plačilo profesionalnim vojakom so plačali vojaški prispevek glede na velikost posestva. Če je grozila večja vojaška nevarnost, so poklicali tudi prostovoljce. V rimskem imperiju je bilo po popisih prebivalstva, ki so potekali po vsem cesarstvu (tudi v provincah) med 50 in 60 milijonov prebivalcev (skupaj s sužnji), oz. po novejših raziskavah tudi do 80 milijonov. V rimski republikanski dobi pred Cezarjem, je prišlo do štetja cenzusa za orožje sposobnih moških pravih let in našteli so jih kar 910.000, ki so jih ob splošni vojaški obveznosti lahko vpoklicali. Za ozemlje današnje Slovenije demografska slika v času Norika ni povsem jasna, a kot je že bilo rečeno, je Norik zmogel zbrali 180.000 vojakov. Na podlagi tega je mogoče predvideti, da je bilo prebivalstva 3- do 4-krat toliko, torej je v Noriku živelo nekje med 540.00 do 720.000 ljudi.

NA OZEMLJU DANAŠNJE SLOVENIJE


Ugodne naravne razmere so že v predrimski, posebej pa v rimski dobi nudile prebivalcem dobre možnosti za življenje. Preti prihodom Rimljanov je bilo razvilo kmetijstvo, obrt, trgovina in rudarstvo. Rudarji so bili domačini in sužnji, mali rudniki so bili v zasebni lasti, veliki rudniki pa pod državnim patronatom. Obrtniki so se združevali v obrtna združenja (kolegije), kjer se je razvila finančna pomoč med samimi člani združenja. Male zasebne delavnice se ukvarjalo s steklarstvom, mizarstvom, vlivanjem brona, zlatarstvom, lončarstvom, kamnoseštvom itd. O kovaški obrti na slovenskem ozemlju nam priča napis iz Celeie, ki navaja seznam kovaškega ceha z 90 ljudmi oz. rokodelci, ki so obdelovali kovino. Kovinske izdelke so prodajali v Španijo, Afriko in Malo Azijo (pridobivanje železa, izdelovanje noriškega jekla). Pri uvozu so prednjačili opečnata keramika iz Padske nižine in srednje Italije, živila, vino, začimbe, dišavnice z vzhoda, dragulji, olivno olje (velika poraba prav na Ptuju in v Ljubljani).

Na podlagi arheoloških tlorisov ugotavljamo, da so bile trgovine postavljene ob velikih skladiščih (forumion - Vrhnika ). Trgovina je potekala po cestah in rekah (Drava, Ljubljanica, Sava).

Današnje slovensko ozemlje je imelo za Rimljane velik strateški pomen. Ozemlje današnje Slovenije je bilo razdeljeno na tri province: Norik. Panonijo in Venecijo z Istro (Histria). Meje teh provinc so bile nestanovitne in so se večkrat spreminjale. Norik je na severu segal do Donave, na jugu pa je mejil na Venecijo in Panonijo, vanj je spadala celotna Koroška in velik del štajerske. Zahodni del današnje Slovenije z Notranjsko, Goriško in Tržaško je spadal pod provinco Venecijo z upravnim središčem v Ogleju. Največji del današnjega ozemlja pa je spadal pod Panonijo z upravnim središčem na Ptuju. Panonija se je raztezala od Postojnskih vrat na zahodu in zgornjega porečja Save do Vranskega, se obrnila proti jugu in zaobšla Celje, se spet obrnila na sever proti Ptuju in Mariboru vse do Dunaja, na vzhodu se je odpirala v Panonsko nižino, na jugu pa je zaobjela velik del Dolenjske.

Rimljani so prinesli v nase kraje tudi vinsko trto, pospešili oljkarstvo in sadjarstvo. Zemljišča so bila razdeljena na pet kategorij, od tega je bil odvisen zemljiški davek. Prevladujejo sicer manjše zemljiške posesti, večje posesti ali latifundije pa so bile tudi v Noriku. Ena od takšnih je na primer Villa Rustica na robu Maribora. Ko je začelo primanjkovali cenene delovne sile (sužnjev), latifundisti niso zmogli več obdelovat vse zemlje in so jo razdelili v zakup kolonom, koloni pa so lastniku zemlje plačevali zakupnino v denarju in pridelkih. Zakupniki ali koloni so bili ponavadi obubožani kmetje in obrtniki, osvobojeni sužnji, vojni ujetniki, veterani. Zaradi povečanega davčnega pritiska na kolone in kmete je podeželje prehajalo v krizo, začel se je beg svobodnega prebivalstva z zemlje. Zaradi bojazni, da ne bi zaradi povečanih dajatev zapuščali zemlje in gospodarjev, jih je rimska država z zakonom dedno vezala na zemljo. Tudi obrtnike z njihovimi družinami so z zakonom prisilili, da so ostali v svojem poklicu.

Posebnosti, vezane na pot. ki je geografsko potekala čez območje današnje Slovenije in jo zaznamovala tako finančno kot davčno, je botrovalo najini odločitvi predstaviti »prvo slovensko državo« ne samo iz zgodovinskega vidika, temveč tudi upravno- fiskalno-davčnega. Govorimo o močno organizirani, relativno samostojni družbeni strukturi, ekonomiji, politiki in vojski, ki je črpala vire in bogastvo iz tega, da je lahko kljubovala zunanjim osvajalnim težnjam. Noričani so imeli že pred prihodom Rimljanov svojo upravo, primerljivo kraljestvu.

Razlago, zakaj je Norik užival poseben status kot rimska provinca, najdemo tudi v tem, da se je Norik za razliko od nekaterih sosednjih držav prostovoljno pridružil Rimskemu cesarstvu. Prav tako pa je nesporno, da je današnje slovensko ozemlje imelo za Rimljane velik strateški pomen. Province kot take so predstavljale za Rim bogat vir dohodkov. Teh pa v Noriku vsekakor ni primanjkovalo Za Rim je bilo pomembno predvsem to, da njegove province redno plačujejo davke in na ta način pomagajo pri vzdrževanju celotnega državnega aparata.

Glede na ugotovljena zgodovinska dejstva, lahko brez pretirane skromnosti ugotovimo, da smo Slovenci odigrali pomembno vlogo pri razvoju in postavitvi začetnih finančno-davčnih okvirjev civiliziranega sveta. V mnogih mednarodnih institucijah (tudi finančnih) nekateri naši strokovnjaki uspešno nadaljujejo tradicijo začeto v času že pred Rimom.

Andrej Ivanuša, Borut Ambrožič