Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o vrtcih, ki ga je pripravilo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, nadaljuje gonjo proti zasebnemu izobraževanju. Namesto, da bi zakon podpiral zdravo konkurenco in dvig kakovosti, bo s spremembami, ki jih predlaga, kakovost zatiral. Zasebne vrtce pa si bodo lahko privoščili le še premožnejši starši.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) je pripravilo predlog sprememb in dopolnitev Zakona o vrtcih. Predlog je v javni obravnavi. Povzročil je že burne odzive v javnosti, očitno tudi zato, ker je bil pripravljen potihoma in brez usklajevanja s stroko v delu, ki zadeva financiranje zasebnih vrtcev.

Predlog izraža še en negativen poseg na področju zasebnega izobraževanja, ohranja stil predloga sprememb in dopolnitev Zakona o OŠ, ideološki boj za duše najmlajših na način, da se čim bolj onemogoča zasebna pobuda na področju predšolske vzgoje, kar kaže že način priprave – v popolni tišini. Nekatere rešitve so celo tehnično enake (npr. financiranje novega zasebnega vrtca ali novih enot zasebnega vrtca bi se zakonsko lahko začelo izvajati šele naslednje šolsko leto, po šolskem letu, ko je le-ta vpisan v razvid pri MIZŠ). In še postopkovna zanimivost; zakon želijo sprejeti čim prej, zato predlagajo skrajšan parlamentarni postopek.

Zakon poskuša zagotoviti varnost otrok pri varuhih predšolskih otrok, kar je dobrodošlo. Ima pa tudi nedoslednosti in spodbuja neenakost med državljani.

Zakon predpisuje visoke kazni za pravne in fizične osebe, ki bi varovale predšolske otroke, če ne bi bile vpisane v razvid varuhov. Zakon spregleda sorodnike, npr. stare starše, ki bi lahko varovali vnuke, niso pa vpisani v razvid, zato je v tem delu absurden in neizvedljiv.

Zakon prepušča financiranje že obstoječih zasebnih vrtcev občinam in ne določa spodnje meje financiranja, zato obstaja možnost, da bodo občine povsem prenehala financirati zasebne vrtce. To je povsem diskriminatorna določba. Obstaja nevarnost, da bodo otroke v kakovostne zasebne vrtce, zlasti tiste z alternativnimi metodami (npr. Montessori, Waldorfska pedagogika), lahko vpisovali le premožnejši starši, kar bo povzročalo neenakost med otroki in bo v nasprotju z načeli enakih možnosti, s katerimi se ponaša naša država in to celo z nazivom enega od ministrstev.

Novela Zakona o vrtcih zaupa financiranje ali nefinanciranje zasebnih vrtcev, hkrati pa Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki ga je pripravilo isto ministrstvo, občinam ne zaupa niti toliko, da bi lahko iz povečane primerne porabe financirale programe javnih šol, pač pa jih mora financirati država.

Namesto, da bi zakon podpiral zdravo konkurenco in dvig kakovosti, s to rešitvijo kakovost zatira.

Poleg tega zakon otežuje nastanek zasebnih vrtcev, saj naj bi se novoustanovljeni vrtci v celoti financiral sami celo leto.

Ne gre pozabiti, da so med leti 2010 in 2015 prav zasebniki s svojimi kapacitetami iz hude stiske rešili občine, v zahvalo pa bodo dobili uničenje, saj utegnejo občine ob čedalje večjih bremenih kratkovidno varčevati ravno pri mehkih vsebinah.

Ker ni predvidljivosti poslovanja in varnosti za starše že vpisanih otrok in še zlasti ne za tiste, ki bi jih še želeli vpisati, bo verjetno zakon povzročil paniko in zmanjšan vpis otrok v zasebne vrtce ter prepis v premalo polne javne vrtce. Toda ali ni na mestu vprašanje, ZAKAJ so javni vrtci premalo napolnjeni?

Iz povedanega sledi, kar je tudi javna skrivnost, da otrok v javnem vrtcu stane občino vsaj še enkrat več kot v zasebnem.

Zakon ima tako očitno tendenco uničiti različnost ponudbe in prispeva k sovjetskemu enoumju, zato pozivamo pristojno ministrstvo in vlado k opustitvi člena o zmanjšanem financiranju zasebnih vrtcev.

Iz naštetega lahko zaključimo, da je predlagatelj MIZŠ predložil škodljiv predlog za občine, ki bodo prisiljene plačevati več, kot bi morale, škodljiv pa je tudi za starše in nataliteto v državi, ker v bodoče, tudi ob pomanjkanju mest v javnih vrtcih, zasebniki ne bodo hoteli več prevzeti tveganja in odpreti vrtca, ko občina tega ne bi zmogla, starši pa ne bodo tvegali in rojevali več otrok. Pri vsem tem pa je Slovenija ena najbolj hitro starajočih se družb v Evropi in na svetu, mladi pa odhajajo v tujino. Zakon je tako direkten napad na obstoj naroda.

Utemeljitev

Zakon je eklatanten primer zavajanja javnosti. Neprestano je namreč govora o financiranju zasebnih vrtcev, dejansko pa občine financirajo samo 85% programa v deležu glede na socialni položaj staršev. Vsi ostali stroški, ki jih občina plačuje javnemu vrtcu (investicije, vzdrževanje objektov, amortizacija, stroški prostih mest), so stvar zasebnega lastnika. Iz povedanega sledi, kar je tudi javna skrivnost, da otrok v javnem vrtcu stane občino vsaj še enkrat več kot v zasebnem. Torej ekonomske logike tu ni, čeprav se predlagatelj nanjo sklicuje v obrazložitvi (8. člen predloga) in načelih predloga (načelo racionalne rabe javnih sredstev).

Predlagatelj tudi uvaja možnost popolne samovolje županov na področju financiranja zasebnih vrtcev. Minister v predlogu sicer navaja tri splošne kriterije, ki jih mora občina upoštevati, čeprav vsaj za enega dejansko ne vemo, kaj je njegova vloga (vrsta programa za predšolske otroke, ki izvaja zasebni vrtec). Ključno pa je dejstvo, da vse prepušča občini, ki bo to uredila s svojim aktom, torej se pogoji lahko spreminjajo iz leta v leto, po potrebi v krajšem obdobju. V praksi torej lahko pridemo do situacije, ko bo zasebni vrtec, ki že deluje in ima vpisane otroke, po spremembi kriterijev ostal brez financiranja občine, novonastali, ki je socialistično javni, pa bo dobil polno financiranje.

Če ni ekonomske logike, pa je v ozadju druga. Vsekakor ne gre spregledati želje javnih vrtcev in njihovih ravnateljev, da čim bolj izrinejo konkurenco in konkurirajo »sami sebi«, kot je nekoč že bilo videno. Kapacitete v zasebnih vrtcih so namreč praviloma polno zasedene, nezasedena prosta mesta pa javnim vrtcem plačujejo občine. Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj minister ne predlaga ukinitve tega plačila in večjo fleksibilizacijo poslovanja javnih vrtcev, tudi z instrumentom bolj fleksibilnih normativov, ki se prilagajajo prisotnosti otrok. Strah pred konkurenco s strani javnih vrtcev je upravičen , saj se namreč znova po letu 2010 zaznava trend upadanja števila rojstev. Toda, namesto da bi se MIZŠ trudil uvesti ukrepe, s katerimi bi izboljšali kakovost v javnih vrtcih, zapira njihovo uspešno konkurenco, zasebne vrtce.

Dejstvo je tudi, da so občine v obdobju zadnjih deset let investirale kar nekaj denarja v nove prostore in kadre. Toda ne gre pozabiti, da so v času večjega števila otrok in večjega povpraševanja po prostih mestih, zasebni vrtci pomagali prebroditi krizo, sedaj pa v zahvalo dobivajo ukrepe, ki jih bodo uničili, namesto da bi MIZŠ omogočal fleksibilizacijo poslovanja javnih vrtcev, ki bi edina pripomogla k uravnoteženi ponudbi in k razvijanju konkurence in posledično višje kakovosti. Starši bi tako imeli možnost izbire, ki je predvidena že v Beli knjigi iz leta 1995 (zasebni vrtci bogatijo javno ponudbo, staršem omogočajo večjo izbiro, prispevajo k večji prilagodljivosti javnega sistema …), tako pa smo na pragu sovjetizacije vzgoje in izobraževanja.

Predlagatelj prihaja tudi v nasprotje s samim seboj, saj po eni strani govori, da morajo imeti občine večjo avtonomijo pri določanju višine sofinanciranja vrtca, po drugi strani pa določi zgornjo višino financiranja programa zasebnih vrtcev na 85 %. Čemu, saj je financiranje vrtcev stvar občinskih financ in avtonomija občin. Hkrati zakon zamika začetek občinskega financiranja programa zasebnega vrtca v naslednje šolsko leto, kar je očitno oviranje nastanka zasebnega vrtca.

Če bi predlagatelj želel slediti načelu pluralnosti, ki ga omenja Bela knjiga, bi moral določiti kvečjemu spodnjo mejo, začetek financiranja pa bi bila izključna volja dveh strank (občine in zasebnega vrtca - konec koncev se lahko pokaže nujna potreba za dodatne kapacitete varstva, kjer imajo občine zvezane roke zaradi določbe zakona). Nelogično je tudi siliti občine v javno storitev, ki je nedvomno dražja od zasebne, v načelih predloga zakona pa predlagatelj to utemeljuje z načelom racionalne rabe javnih sredstev.

Glede na to, kako je predlog sprememb zastavljen, bodo na udaru socialno najšibkeje družine, saj ne bodo mogle plačevati polne cene v zasebnih vrtcih, predlagatelj pa bo tako res dosegel mantro, ki jo prodaja, da so v zasebnih vrtcih le otroci bogatih staršev .

Posebno poglavje v predlogu pa so sankcije, saj se število glob s predlogom drastično povečuje, predlagatelj pa se praviloma sklicuje na Inšpektorat za šolstvo, ki menda ugotavlja izjemno veliko kršitev prav na področju zasebnega dela na področju predšolske vzgoje in celo izpostavlja medijsko odmeven primer iz konca leta 2018 (zadeva Kengurujčki), čeprav je šlo v tem primeru za varuhe predšolskih otrok in za zasebne vrtce. Za zasebne varuhe, ki lahko varujejo največ 6 otrok, je predvidenih kar sedem dodatnih glob, prav tako pa se višina, ki je bila do sedaj v okviru 1000 do 2000 EUR, v predlogu za nekatere zadeve povečuje na 5000 do 10000 EUR. Koliko je teh kršitev v javnih vrtcih in koliko pri zasebnikih, ni moč razbrati. Spomnimo na medijske odmevne objave v tem letu, ki se nanašajo celo na domnevne spolne zlorabe otrok v javnih vrtcih. Dvomimo lahko tudi o začasnih namestitvah otrok v času adaptacije prostorov javnih vrtcev, saj ni poročil o kontrolah. Ministrstvo bi moralo te prostore vpisati v razvid, pa jih ne.

V Sloveniji obstajajo javni vrtci, ki so zgrajeni s premajhnimi igralnicami, nimajo dovolj igrišč, varnostni vidik se sploh ne upošteva (npr. enota vrtca pri ameriški ambasadi). V Ljubljani se tako letno legalizira s posebnim sklepom premajhna površina igralnega prostora za otroke.

Postavlja se vprašanje, ali bo visoka sankcija (od 5000 do 10000 EUR) veljala tudi za javne vrtce, torej tudi za začasne namestitve, ki jih ministrstvo samo evidentira, a jih ne vpiše pa v razvid, in ali bodo javni vrtci »enakejši« kot pravi Orwell.

Glede na to, da se kot razlog za spremembo zakona navajajo ugotovitve inšpektorata, je potrebno dodati, da se le-te pogosto nanašajo na nedelo MIZŠ. V primeru, ki se navaja v obrazložitvi predloga (Kengurujčki) se je odkrilo, da večina varuhov predšolskih otrok, ki je vpisana v razvid pri ministrstvu, sploh ne izvaja dejavnosti (celo izbrisali so se iz AJPESA), zato je na mestu tudi vprašanje, ali je MIZŠ evidence varuhov predšolskih otrok že »počistil« in uskladil z evidencami AJPES ter kako se sploh izvaja nadzor nad javnimi registri vpisanimi v razvid. Ne gre prezreti tudi že zgoraj navedenega dejstva, da ministrstvo sploh ne vpisuje v razvid začasnih namestitev v prostore, ki so večinoma zelo dvomljivi.

Lep dokaz zmešnjave na ministrstvu so že navedbe, ki so v zadnjih dneh zaokrožile v javnosti; ministrstvo navaja, da je v zasebnih vrtcih 5 % otrok, predstavniki zasebnih vrtcev pa trdijo, da je teh otrok 2 %. Ministrstvo razlike ne zna obrazložiti - torej kako verjeti njihovi javni aplikaciji o prostih mestih v vrtcih?

Vir: SDS.SI