Soboški škof dr.Peter Štumpf je na svojem FB profilu objavil zanimiv razmislek o Zali in Gašperju, ki bosta na današnjem finalu Evrovizije v Izraelu zastopala slovenske barve, čeprav sta v svoji domovini deležna norčevanja na svoj račun.

Nisem strokovnjak za moderno glasbo. Ne sledim njenim trendom. Včasih so me te reči bolj zanimale. Pri vojakih sva večkrat klepetala ob kavi z Akijem, pevcem Parnega valjaka. Slovenija še takrat ni vedela za ta bend. Aki mi je povedal, da je najbolj domač v Prekmurju. Sem bolj Slakove sorte, zato ostajam bolj pri tej glasbi. Nekaj sestavkov sem prebral o naših dveh mladih, ki čakata na svoj nastop v sobotnem evrovizijskem finalu. Občutita stisko osamljenosti. Imata pač prehojeno pot do tja in to z razlogom - rada bi svetu dala svoje sporočilo, ki ni razgrajaško, "zafnano", na njiju ni perja in teatralne hinavščine. To me nagovarja. Ne morem pa in niti nočem razumeti slovenskega norčevanja na njun račun. Bedasti skeči, pritlehni komentarji in podobne reči govorijo o tem, da je za zabavljaško sceno vredno zmagoslavja samo to, kar je kričeče, nabito z močjo in je zato udarno. Tega imamo doma dovolj na vsakem vogalu. In prav zato sta ta dva mlada nelagodna za mnoge. Umirjenost nas moti in v tem je težava. 
Zala in Gašper, cvetlica je lepa, ker je majhna in živi od sonca. Moja cvetlica v avtu je plastična in jo premika sončna svetloba. Vendar je veliko vredna, ker mi jo je podarila dvoletna deklica. Zato me ta cvetlica spremlja na mojih poteh. Mirno odpojta svoj finale. Katero mesto bosta zasedla, ni pomembno. Vidva že imata svoje mesto v srcu drug drugega in v srcu mnogih miroljubnih ter dobronamernih ljudi. Pa srečno vrnitev domov.