Oče naslovnih besed, po katerih je vsaj dobro mišljeno, če že ni povsem res, naj bi bil znameniti italijanski filozof, pesnik, astronom, matematik, satirik, mistik in okultist Giordano Bruno (1548 – 1600). Samo njegove globoke misli so se mi zdele primerne za velika spoznanja, do katerih sem prišel nedavno po poti v Prekmurju. Tja nisem šel povsem slučajno. Izpolniti sem moral dragoceno povabilo. Ob neki priliki so namreč neki prebivalci Gradiščanske (Burgenlanda) opazili mojo preveliko težo in okorno hojo in me iz sočutja povabili v ene njihovih toplic za teden dni. Na poti tja sem si ogledal še slovensko Prekmurje, ker sem ga hotel primerjati z Gradiščanskim, ki je po prvi svetovni vojni doživelo podobno usodo. Le da je od Ogrske pripadla  nemški Avstriji. Primerjava njune usode, današnje razvitosti in standarda je bilo izjemno zanimivo.

Občudoval sem izjemen napredek  »Slovenske okrogline« odkar je prešla v Jugoslavijo in je sedaj v samostojni Sloveniji. V nasprotju z njenim slovenstvom, ki me vselej navdušuje, sem se tokrat posvetil pokrajini. Ugotovil sem, da je dežela izjemno ekološka. Tovarniških dimnikov in industrijskih obratov skoraj ni videti. Marsikatera hiša ni ometana z umetnimi ometi, ker bolj cenijo ekološko ilovico, ki nas gleda v obliki opek. Ceste so namenjene umirjanju prometa, da po njih ne bi divjali. K temu veliko prispeva tudi njihova ozkost. Vzor jim je namreč znamenita avtocesta, s katero so  ogoljufali ali bolje, rešili Prekmurce. Si lahko mislite kaj in kako bi  počenjali številni kamioni, če bi bila resnična? Veliko je na prekmurskih cestah asfaltnih zaplat, kajti na novo prelite bi pokrajino preveč onesnaževale. Asfalt smrdi. Predvsem pa je tej pokrajini, ki je edina med slovenskimi zmogla nafto, tuj in še kancerogen po vrhu. Nekajkrat je avto streslo zaradi cestnih lukenj in me tako obvarovalo pred romantičnim sanjarjenjem. Nisem se mogel načuditi mogočni Muri, ki me je po količini in barve vode spominjala na mojo dolenjsko Krko v času poplav,  ko so vanjo praznile svoje rezervoarje odpadnih vod danes že »pokojni« Novoteks, Industrija motornih vozil in farmacevtska tovarna. Ljudje so dejansko ekološko silno osamosveščeni. Zato nikjer ne morete dobiti v gostilni dobiti krapov, ščuk, smučev ali somov, ampak samo postrvi, predvsem pa kalamare! Prave prekmurske! Kot pice! Resnično se nisem mogel načuditi razmeram, treznemu in predvsem ekološkemu napredku. Razumel sem navdušenje in hvaležnost nekega kmeta, ki mi je povedal, da jim v opomin, komu morajo biti za vse hvaležni, pošiljajo komunisti fotografije Kučana in Židana, ki imata za to stanje neprecenljive zasluge. Človek je naše največje bogastvo! Zato naj uživa čim dlje v prvinski, neizumetničeni in roparsko-industrijsko uničeni pokrajini. Drži naj se motike in kravjega repa. Zato smo stali in obstali!

Prihod na Gradiščansko me je pretresel. Kmalu bi povzročil nesrečo, ker me je cesta brez lukenj uspavala zaradi posledic zasanjanega Prekmurja. Ko sem dospel na cilj, me je pozdravila neskončno lepa prekmurska govorica hotelskega osebja. Na vprašanje, ali so jih lastniki zaposlili zaradi slovenskih gostov sem izvedel, da so ti redki kot dobre plače pri njih doma. Na Gradiščansko so prišli iz svojih humanih nagibov. Tukajšnji ljudje imajo preveč dela in so v veliki meri iztrošeni. Njihova kapitalistična preteklost je bila težka. Niso imeli take sreče kot mi v socializmu z človeškim obrazom. Še zdaj jim dopuščajo, da pijejo »Uhudler«, šmarnico. Številni so se odselili in se odtujili rodni deželi. Nekateri so se tudi izjemno uveljavili. Na primer  Fred Sinowatz (1929-2008), ki je bil zvezni kancler. Bil je socialist in še Hrvat po vrhu. Kot Milan Kučan, ki pa je na pol Srb, po duši in ljubezni do Jugoslavije namreč.

Zvečer sva bila v bifeju z natakarjem Vogrinom, tako moji Štajerci označujejo slovenske Prekmurce, sama. Turisti, vsi opečeni od julijskega sonca, so odšli spat. Pogovor je znova nanesel na Prekmurje. Povedal je, da so tako on kot njihova družina že vse leto zaradi sto letnice priključitve Jugoslaviji popolnoma iz sebe. Gre za prekmurski biti ali ne biti! Zato mora biti vodja priprav proslavljanja Kučan. Bojijo se, da bi se kdo častite obletnice polastil. Na primer katoliški škof in njegovi duhovniki. Ni nestrpen, ampak katoliki nimajo pri tem kaj iskati. Milan Kučan je z vso svojo izjemno globokoumnostjo in vrhunskim poznavanjem zgodovine pokazal  na njemu bližnjega in predvsem zaslužnejšega boljševiškega komisarja Vilmoša Tkalca. Zato se globoko strinja z onimi, ki so odslej odkrili tudi prekmurski knjižni jezik in prekmurski narod. Upa, da jim do  osrednje proslave uspelo vse pripraviti za odcepitev in osamosvojitev Prekmurja.

Predlog, da bi Milana Kučana proglasili za dosmrtnega predsednika Slovenije, ustavna komisija ni hotela niti obravnavati. On se zaradi tega sploh ni razburjal, saj je rekel, da je to že tako in tako, samo formalne odgovornosti nima. Te tako in tako ni nikoli maral. Njega zanima samo in zgolj oblast, kadrovska kombinatorika in ideološka pravilnost. Sedaj bodo  to ljubljansko nesramnost brez primere popravili. Kučan bo resnični, častni in dosmrtni predsednik osamosvojenega Prekmurja. Šef varnostne službe bo že vsem znani njegov osebni varnostnik, sicer prekmurski rojak. Vlade ne bodo imeli, ker se gospod Kučan na vse razume. Zato jim je zelo žal, saj so hoteli za predsednika samo enočlanske vlade izbrati gospoda Židana, ki si tako funkcijo srčno želi. Sicer pa ni Prekmurec in si že v Ljubljani ustvarja tak položaj. Vse bi bilo že dogovorjeno, če ne bi hotel biti general Lipič častni maršal. To je lahko samo Kučan, ki mu je vzor Tito. No,  eden ali drugi je danes nebistveno vprašanje, saj je  v Prekmurju crknilo zadnje tekstilno podjetje, ki bi lahko sešilo maršalsko uniformo. To je veliko večja nesreča kot 200 novih nezaposlenih, saj so takih tako in tako vajeni, sicer pa je na Gradiščanskem dovolj dela. Vojske ne bodo imeli, samo oficirje. Kot v vodstvu ZVVS. Na moje vprašujoče poglede je odgovoril. »Boste videli! Mi bomo uspeli. Imamo vizijo! Mi nismo kot vi, ki  še vedno bojujete  II. svetovno vojno!"

Težko sem razumel. Kaj bo Kučan brez II. svetovne vojne ? Ta je začetek in konec njegove tehnike vladanja. Kako bomo ostali Slovenci brez očeta slovenske nestrpnosti? Nadaljnje razpletanje načrtov za osamosvojitev je onemogočil elektronski aparat za ugašanje luči. Naslednje dni Vogrin ni bil v službi, ker je moral po celodnevnem delu počivati.  Sicer, pa je bilo že povedanega veliko več kot sem pričakoval. Resnično se je splačalo biti na Gradiščanskem, zlasti, ker je bilo zastonj in zabavno.

Dr. Stane Granda